Moj prvi post na forumu

:)))))))))))))))))))))))))))))))))) A tut tistega se spomneš … :)))))))))))))) ;)))))

Lp, Bgv

Hehehehehheeeee… Kaj da se ne bom spominjal tega… Če mi je bla pa cela forumska ekipa fouš…. ;)))))

Sam, da je blo fajn… 😉 :*

He he he .. meni je blo zihr fajn … ;))))) :))))))))))))

Takrat je bil pa res en velik lov na krivca, a? :)))))

Lp, Bgv

Kolk postov je blo…. Tam okol 100? Jst pa še blage veze nisem mel kaj se sploh na forumu mente… Pol pa pridem iz šihta domov, pa sam kap… ;)))))

Me zanima, kolikim je zdej jasno o čem midva sedaj pišeha… hehehehee… ;))

Joj, Spider, zadnjič sem ravno razmišljala, da bi zastavila to vprašanje, zakaj je kdo prišel na forum. Pa ni časa te dni, zdaj si me pa prehitel! :)))

No, jaz nimam časa iskat svojega prvega posta, vem pa, da sem ta forum odkrila, ko sem se učila za izpit iz anatomije, pa sem nekaj iskala na netu in odkrila Med.Over.Net in … tadam! :)))

JA … pa ne sam ena tema … Ko je Shark ugotovu, da si ti … je kar novo temo odpru … tko da je blo ja jasno … :)))))))))))

Kolk je jasno? Tistim ki ne vejo .. čisto nič … :))))

Lp, Bgv

Matr da jo bom poiskal…. Ime tadruzga topica se še spomnim… ;)))

:)))))))))))))))) He he … težko pozabit … ;)))) :)))) … ha ha ha …

Lp, Bgv

Odgovor na post “ne doživim orgazma”

(To ni nič takega, pri meni je bilo isto pa tudi zdaj se mi kdaj zgodi da njemu “pride” meni pa ne. Moraš se čisto sprostit, vedeti pa moraš tudi da ti bo teško prišlo, če boš ti spodaj-tko pač je! Bit)

19.2.2002….moj prvi post….ena replika BGV…..
http://med.over.net/phorum/read.phpf=17&i=45515&t=45202#reply_45515………pogrešam tiste cajte….je blo bl fajn kt zdaj……smo se radi kregal:-))))

http://med.over.net/phorum/read.php?f=17&i=17517&t=17465

pogresam tiste cajte!

:))))))))) Ooooo … Lenči … že takrat sem ti bla ta ljubša, a ne? :)))) ;))))

Ja … sam so bli pa res cajti, ja … :))))))))

Lp, Bgv

Tisto prvo sem napisala popolnoma anonimno, ker sem bila prizadeta, žalostna, ker sem iskala…kaj pa vem kaj…..in ker sem zelo aktivna na nekem drugem forumu, sem to dala sem, kjer me nihče ne pozna in kjer niti nočem nekih sočustvovanj….sem bila celo prepričana, da bom zmogla sama, a ni šlo….hvla prijateljem ki so mi stali ob strani….dejstvo je, da so mi že sami odgovori veliko pomagali, danes, ko je pol leta mimo, pa sem popolnoma druga oseba….pravijo da sem samozavestna..skoraj preveč že..))))
Vsi odgovori so na linku http://med.over.net/phorum/read.php?f=95&i=2807&t=2807 glavni post pa sem vam kar prilepila.

Avtor: Ena, ki ga pogreša
Datum: 28-07-03 07:56

Pismo ki je bilo namenjeno njemu…..a enostavno ni vreden tega, da mu ga dam ….pa tudi razumel ga ne bi…..

Vem, da ti bo mami tole dala v najhitrejšem času. Odločila sem se napisati besede, ki so v meni in bi si jih želela deliti s tabo. Ne vplivati na tebe s tem, temveč ti samo podariti moje razmišljanje, ker to mora ven….in komu drugemu bom to povedala, če ne tebi…..
A takrat bom jaz že daleč proč, ko boš tole dobil. In ne samo daleč po kilometrih, temveč daleč od tebe…z mislimi. Z upanjem, da bom dovolj močna za naprej.
Na moji obali. Na plaži, kjer si napolnim baterije in sem tako sposobna narediti marsikaj. Ja, zmanjkovalo mi je volje, moči, …..komaj sem čakala, da pride dan, ko lahko oddidem. Potrebujem morje, a še bolj verjetno tebe. Uf, kar predstavljam si, kako stopaš k meni…kako veš, kje me najdeš…..kako veš, da si ti moj svet. Vse je odvisno od tega, kako se boš ti sam odločil. Itak v sebi vem, da verjetno ne za skupno zivljenje z mano. Ceprav…..ah, kaj bi govorila. Samo se tezje mi bo.
Včeraj sem jokala. Jokala sem tudi danes. Ko sem bila le še korak do nebes, sem se zavedla, da so to le solze, ki polzijo. In prelile so se čez skrajni rob, mejo, ki ločuje najina dva svetova. Živiva različni življenji, preveč vsak v svoji skrajnosti. A kako sem si želela, da bi ostala skupaj. Hotela sem majhne stvari v primerjavi s čustvom, ki me je popolnoma prepojilo. Da bi se najine oči srečale in se zlile v ocean upanja, razumevanja. Vsaj še enkrat sem želela čutiti tvoje roke na sebi, v laseh, povsod…….objeti te in nasloniti glavo na tvojo ramo. Doživeti najlepši poljub, nežen, topel,simpatičen…predvsem pa tvoj.
Ampak tvoja realnost spreminja vse tako, kot v resnici je. Kruto. Nočeš znova začeti nečesa, kar bi bolelo. Naju oba ali samo enega. Zlomil si mi srce, čeprav sem te rotila, da me pusti sanjati. Ni ti bilo vseeno zame….veš, da me boli. Tako hudo boli. Zakaj me nisi sprejel take kot sem? Ne bi mi smel dajati upanja, nikoli. Potem mogoče ne bi padala, kot padam sedaj. In v mojem srcu bi bil prostor za kak drug nesrečen slučaj. Konec je. Ampak še vedno zadrhtim, če se mi približaš in se kot vedno nasmehneš. Obžalovanje? Sploh ne, samo razmišljanje o nikoli obstoječem – o nama. Začetek novega trpljenja ali zgodba o tem, kako se iščem……sama.
Pridejo dnevi, ko mislim le nate. Takrat se včasih vprašam, kako je mogoče, da si še vedno tako globoko v meni, kljub temu razdirajočemu času, ki je prišel med naju. Tako zelo mi je žal. Da ne boš nikoli izvedel, koliko mi pomeniš. Še bolj pa mi je žal, da sem se tega sama zavedla prepozno. Vse kar je ostalo v meni, je želja, da bi te lahko še enkrat videla. Želja, pod katero je skrito upanje, da bi naju to srečanje lahko ponovno povezalo. Včasih me ubija vedenje, da sem zate že dolgo samo pozabljena zvezda, ki ne obseva več tvojega planeta. Veš, najtežje pa se je sprijazniti s tem, da nekomu, ki mi pomeni tako zelo veliko, jaz ne pomenim nič. Dosti je drugih, ki si želijo moje ljubezni. Toda, ko jim jo želim podariti, se zavem, da vso to ljubezen hranim zate in da bi vse , kar je v meni, brez pomisleka dala le tebi. Ne vem, če bom kdaj izvedela, zakaj si tako globoko v mojo dušo vrezan ravno ti……
Spoznala sva se nekega lepega dne…..prišel si v moje življenje iznenada, tiho….Že od trenutka , ko sem ti prvič zrla v oči, te ljubim. Tako dobro poznam bitje tvojega srca in tako dobro poznam tebe, da te ne morem in nočem iztrgati iz svojega srca. Za moškim ne bom jokala, sem si nekoč rekla. In tudi ne jočem. Ti pa zame nisi samo moški kot vsak drugi. Ti si moje življenje in zaradi tebe jočem. Ti si edini, s katerim bi delila dobro in slabo, edini, s katerim bi si želela dočakati starost. Ko me objameš, vem, za kaj živim. Ko me poljubiš, nisem več jaz. Takrat sem angel. Ko sva skupaj, zame svet ne obstaja. Takrat sva samo ti in jaz. Skupaj lebdiva nekje med nebom in zemljo.In takrat naju ne loči nič in nihče.
Ogromno ljudi je mnenja, da se morajo znoreti, če ne zaradi drugega, zato, ker se bojijo, da bi kaj zamudili. Večina to tudi naredi. Pač obdobje, ki ga vsak potrebuje. Zdi se fer, ce si oba dava proste roke. V kolikor sva za skupaj, bova spet prišla skupaj in se na novo spoznala in na novo peljala skupno življenje naprej, ki ne bo nikoli več enako prejšnjemu. To bo novo poglavje. Čeravno boš osebo, ki je šla k drugemu dobil spet nazaj in jo ponovno osvojil, se občutek zmagoslavja odene v grenčico spoznanja, da je globalno poražen tisti, ki potrebuje druge ( njihova dejanja in spodbude) da bi srečno živel na tem svetu Tudi sama lahko pametno izkoristim cas, brez enostranskega omejevanja.

Zdi se mi, da ni najbolje nuditi drugemu vse na svetu, zlasti ne varnega zavetja, v katerega se bo lahko po ali v viharnem obdobju brezpogojno vrnil. S tem človek ne okusi prave mere življenja in izkušnja ni poučna, saj v življenju ni gotovosti, ali bo jutri sonce ali dež.
..
V kolikor bodo življenske izkušnje pripeljale vsakega v novo življenje, kjer ni skupnega imenovalca, tudi prav. Žal so se razmere spremenile, okoliščine so drugačne, skupno življenje ni tisto, kar bi naju delalo srečno.
To ne bi bila tragedija, saj bi bila le-ta največja, ko bi upajoč na tvojo vrnitev izpustila trenutke, ki bi se mi ponujali. Živela bi v preteklosti, čeravno bi bila sedanjost drugačna in bi živela mimo nje. Tragedija bi tudi bila, ko bi najino vezo neprestano moril in dušil madež, tvoja želja, da probaš drugje. Ali pa moja, saj je vseeno.

Pridejo nova obdobja, včasih je potrebno globoko pasti, da zlezemo višje, postanemo močnejši.

Sej vem…moje razmišljaje je to. A v sebi tudi tako razmišljam. Zadnje čase imam več kot dovolj časa za to.

A morda sem to potrebovala…ločitev…da sem začela spoznavati samo sebe….morda prepozno, morda ne. Je pa res, da se sele sedaj zavedam v popolnosti sebe. Se posvetim temu in počnem stvari, ki si jih nikoli prej niti nisem upala, pa tudi želje ni bilo. Verjetno se mi je zgodilo v dneh brez tebe toliko novih stvari, da bi bil verjetno šokiran, če bi ti vse povedala.
A nekaj sem obljubila sama sebi….ne glede na to, ali ostaneva midva skupaj ali pa bo stopil v moje življenje nekdo drug, bom spremenila veliko stvari. Kot prva pa bo popolna odkritost. Z obeh strani. Le tako bom sprejela življenje v dvoje za naprej. Resno sem razmislila o tem in prepričana sem, da bi mi uspelo tako tudi živeti. V vezah smo preveč posesivni. To ni ljubezen, to je potreba po tem, da si nekoga prisvojiš. In to ni v redu.

Preprosto VEM…..da če ima nekdo željo nekaj narediti, ga ni faktorja, ki bi mu lahko to preprečil. Našel bo pot. In zakaj bi tista oseba, ki jo imam rada morala iskati čudne poti, da bi lahko izpolnila svoje želje? ( Ja, sorry, spet sem pri temi, ki mi je najljubša, sex, ampak kaj čem , taka sem, o tem razmišljam , v tem uživam) Komu drugemu bo povedal, če ne meni, da ima neko željo? Lahko tudi komu drugemu…kolegu, kolegici, prijatelju, komur-koli pač….a v prvi fazi meni….če že trdi, da me ima rad. A ni to logično? Zakaj je bilo meni nerodno se s tabo pogovarjat o zadevah, ki so med drugimi pari popolnoma normalna tema za pogovor.
Ne razumem več tiste ljubezni, kjer pravijo, da se imajo radi, potem pa si ne upajo povedati en drugemu preproste, čisto človeške in naravne želje. Biološke.Ena izmed njih je…..tudi ta: »všeč mi je tista oseba…..jaz sem njej všeč…razmišljam o njej/njemu….rad bi seksal z njo/njem……Zakaj si partnerja tega ne moreta povedati? In kako lahko rečemo, da je med njima ljubezen? Ni je…sorry….NI JE…preprosto je nikoli ni bilo. Ker če enkrat je, ne more već izginiti. Ni možnosti.

Sem te šokirala? Zdaj upam to tudi na glas povedati, ne samo napisati. Ja, za sebe pravim, da sem končno odrasla. S tvojo pomočjo.

Rada bi imela odnos…odprt odnos, v katerem bi čutila, da sem ti edina kot partnerka in da je lahko med nama nekdo, ki je samo popestritev. Potrebujem občutek, da nekomu pripadam. Morda se sliši smešno, a ne znam drugače povedat. Rabim te zaradi varnosti, zaradi prijateljstva, ki si mi ga sposoben dati in ker enostavno želim s teboj še naprej delati korake v dvoje. S spremembami.

Naprimer…samo za primer, ki je lahko tudi v obratni smeri seveda….….če bi imel Njo, ker bi imel mene poln kufer, ali pa me iz kakega razloga več ne bi hotel imeti ob sebi….potem je v bistvu itak konec veze in vse skupaj nima smisla. Če pa bi šlo za to, da ti je ena preprosto všeč ( ali obratno) in te tudi seksualno privlači, potem pa ni težav. Moja želja bi sicer bila, da mi jo predstaviš, da jo spoznam. Ker vseeno imam raje, da je moja prijateljica kot pa sovražnica. Intimni stiki…hm, vseeno je bolje vedeti kdo je s kom. Obe bi imeli radi osebo, ki nama veliko pomeni. Eno osebo. Isto osebo. Tebe. Tudi ne bi imela nič proti ljubljenju v troje. Nisem še nikoli probala z žensko, kar tudi veš, a se lahko prilagodim bolje, kot si misliš. Bi rekla, da vem za tvoje želje, …..a ti si bil tisti, ki o tem preprosto nisi želel kaj dosti govoriti.
Eden od razlogov, da nocem, da oddideš je tudi ta, da je potem zivljenje tezko, ker se moram celo ukvarjati sama s seboj. Drugi je vedno beg od sebe.. in ko nam partner pomeni, beg od sebe, ko zelimo spreminjati partnerja namesto sebe, ko partnerju povemo svoje pogoje, je to korak k dusevni bolezni, ki se ji rece navezanost. In ce nekoga ljubis.. resnicno, potem mu privoscis najboljse? A ni to logicno? Drugace pa si samo navezan in ga hoces zase, kar je preprosto egoizem, lastninjenje in sebicnost. Ljubis ga ne, samo zase ga hoces imeti, kar nima nic skupnega z ljubeznijo.
Govorim ti preprosto o tem, da to ne bi smel biti razlog za prepire. Da to ne bi smelo biti prepovedano, da to ni nic tako strasnega, da bi moralo sesuvati veze. Ce ima nekdo rad se nekoga, ga pac ima. V cem je problem? Da le to ne spreminja načina življenja po kvaliteti.
In kadar bi taksna veza zares obstajala.. ne verjamem, da bi si kdo zelel iti drugam. Zakaj le, ce je doma vse najboljse. Zdaj pa je polno varanja.. Čeprav se vsi tako upiramo temu in ga tako obsojamo.
Resitev je v “pustiti pri miru” in ne obsojati in ne prepovedati.. in bo vsega tega veliko manj.
V prvi fazi odpade tisti del, ki obstaja samo zato ,ker je prepovedano. Nikakor tega ne more obstajati vec.. lahko samo manj.
Vem, da se lahko zahvalim peščici resnično dobrih prijateljev, da so mi stali ob strani v za mene res težkih dnevih. Brez njih mi ne bi uspelo. Bila sem na poti v Pekel, ker nisem zaupala v sebe. Zaradi tega, ker si edino mene krivil za najin razhod. Jaz, ki sem imela v tebi zatočišče, sem naenkrat ostala brez varnosti, ki si mi jo nudil. Hvala ti za to, da sem lahko zaživela.
Bolj previdno bom stopila v naslednjo vezo, pa naj si to ti, ali kdo drug. Sprejela sem kar nekaj pomembnih odločitev. Odločitev, ki meni pomenijo veliko. In če ne drugega…..moja plaža bo vsaj teden dni v letu samo moja. Takrat bom sama. Namen imam zaživeti samostojno življenje, v katerem bo partner v prvi vrsti prijatelj in odprta oseba. Šele nato ljubimec. Konec koncev ne rabim imet tega v eni osebi…..ne še….najprej se bom prepričala, potem šele stopila v neko vezo….in če bo nekdo samo ljubimec ( itak da mora bit dober) drug pa najboljši prijatelj in morda celo tretji, ki mi bo bral želje iz oči, potem naj bo tako. Si bom vzela, kar bom potrebovala. A na koncu koncev bom iskala vse te tri osebe v eni. Dokler je ne bom našla. Če jo bom, seveda. . ki bo želel biti z mano….ki mu družba ne bo prioriteta In seveda mora imeti rad Christiana. Tega sploh ne bom poudarjala. Itak pa je to otrok, ki je del mene. Torej, samo v paketu lahko. Žal mi je le, da tebe ni ob njemu. Da si ga dal na stranski tir. Počasi se bo sprijaznil s tem. Vem, da mu je težko, a tvoj je, kar pomeni, da se zna tudi zapreti. A pred mano ne more skriti. Preblizu sva si. Vsekakor pa bo imel v meni ne samo mami, temveč najboljšo prijateljico. Lahko pa se še tako trudiš, pa ne bo pozabil trenutkov, ki so se mu vrezali v spomin. Tisti trenutki, ki jih nisi mogel skriti niti za čas, ko je bil on prisoten. In čeprav bi mu uspelo to nekako potisniti v skrit kotiček, vedi, da bo ponovno nekoč oživelo. Ko bo kak vzrok, da spet pride na plan.
V Bistvu sem preskrbljena, tako je tudi Christian. Ti si tisti, ki si ostal brez vsega, pa ne mislim materialno, čez čas, ko ne boš več Mr. Perfect, ko boš stopil s tvojega piedestala, boš pogrešal tisto, kar si nekoč imel. Kar si tako preziral s svojimi očmi. Ostal boš sam, verjemi mi. Takrat boš morda spet prebiral tole pismo, me poklical, če greva na kavo. A skupnih trenutkov ne bova več mogla oživiti. Prvič zato, ker sem temeljito razmislila, kaj sploh želim v svojem življenju in drugič zato, ker vem, da ti ne boš pripravljen na kake spremembe.
Za konec samo to…..povej svojim resnico, zakaj si odšel. Ne išči mojih napak za izgovore pri sebi.

Tole besedilo je eno tistih, ki so me pripeljala do drugačnega razmišljanja….predvsem pa sem se zamislila in ugotovila, kako veliko napak delam. A to sem spoznala še dovolj hitro, da lahko kaj spremenim. In že samo priznanje je korak naprej…korak k spoznavanju sebe….

Moj prvi je bil lani:

med.over.net/phorum/read.php?f=17&i=111373&t=111263#reply_111373

531 jih beleži števec

….tale tvoj post je bil pa verjetno eden rekordno dolgih….men so bl ušeč tisti v stilu …prokleta pjača

:)))))))))))

Mmmmmm… lupčkanje… 😛

Jst sm poslala že 7800 sporočil…pa ne znam najt prvega, heheh :)) Drugač pa kako nebogljeni in zvedavi so bli naši začetki =)

ja…mislim, da sem avtorske pravice za prokleto pijačo prodau enmu za gajbo pira…sam nicka te osebe se pa zdle ne spomnem

Na začetku še nisva bla Žabici =))))

To pride z leti…tko kot direktorski stolček :)))