moj praznik??
Živijo.
Vidim, da se kar dobro oglašate na kakšna vprašanja in sem vas zelo vesela.
Imam eno težavico in ne vem, kako naj se odločim.
Kmalu bom praznovala roj. dan, pa ne kar navaden, ampak prelomnico.
Ne vem, ali naj povabim tudi taščo in tasta. Živimo skupaj, onadva spodaj, mi zgoraj, gospodinjstvo ločeno. Že kake pol leta skoraj ne govorimo, tašča še bi malo, pa jo je tast prepričal, da pač ne, da morata skupaj držati in tako se tudi kažeta. Tast je večkrat spustil par žaljivk, za katere ni imel osnovo, saj sem v redu mamica in žena, skrbim za gospodinjstvo in otroke, imam službo, redno kuham, skratka sem čisto normala … S tem nočem sebe hvaliti, samo prikazati, da sem čisto normalna, …
Ne vem, kaj naj naredim zaradi otrok, ker bodo spraševali. Ko bodo oni povabili na kosilo, tudi ne bi prišla, otroci pa me bodo spraševali, kje sem, zakaj pa mene ni bilo. Stari so 4 in 2 leti. Ne maram sprenevedanja in igranja. Vem, da me ne marata , zato … Kaj naj naredim?
Hvala
Povabi
Vzdrževanje napetosti je naporno. Škoda energije, porabi jo za kaj prijetnejšega…za ljubezen do svojih in tudi do njiju. Se mal čudno sliši a ne. Boš dosegla dvojni učinek: s svojo prijaznostjo in ljubeznijo ne boš hranila njune…kaj že….zamere ali jeze ali strahu ali karkoli že gojita do tebe; poleg tega pa ljubezen deluje kot ogledalo ali kot eee…goba…odbije njuno energijo nazaj in te s tem varuje, jo pa tudi vpija in s tem zmanjšuje.
Slej ko prej tako ravnanje pripelje do usahnitve izvora slabe volje…skozi pogovor ali pa ugasne kot sveča. Ko spremeniš svoj odziv, se spremeni tudi njun…enkrat.
En je enkrat rekel, da če bi veljalo pravilo oko za oko, bi bila zemlja in vsi na njej, že zdavnaj slepa.
Lep dan ti želim
On bo počakal na The day. Pa dobro ve, da sem se odločila, da se ne bom poniževala in sprenevedala. Tudi meni se lahko kdo zameri, zaradi konstantnega poniževanja. Še nikoli pa nisem bila deležna kakšne pohvale iz njihove strani, samo graje. Za isto besedo, kot jo izreče njihov sin 10x, jaz pa 1x, mene okleveta, njemu ne reče nič.
Dolgo sem se, sedaj sem se pa odločila oz. se še odločam,ali je prav da vse pustim pri miru in skrbim samo sa otroke in družino.
Preveč si dovolita, to me blazno jezi!
Možu ne bo vseeno, vendar po mojem mi ne bo težil, ker je sedaj prvič tako tiho, kar se našega odnosa tiče, prej je še rekel, naj mi gre skozi eno uho notri , skozi drugo pa ven.
LP
Jojjjjj, življenje je tako kratko, vi ga pa zapravljate za kregarijo in jezo (povzroča raka!), ma dejte se folk skulirat no…taka lepa jesen je…
Če te ponižujeta, ju vljudno povabi, pri tem ostani dostojanstvena, ne pokaži jeze, zamere…veš samo komplekse zdravita na tebi…ŽAL…
Mož…ja mož!!!!!!!! a on tudi samo posluša, ko te starša žalita? Pa taki mož..
Drži se, vzami vajeti v svoje roke, ti imaš svojo družino…bodi sproščena, vesela, daj raje energijo otrokoma, namesto da jo zapravljaš za ene zafrustrirane “tastare”.
SREČNO!
Pozdravljeni,
izziv, ki ga opisujete ima več plasti in seveda več možnih poti za razreševanje.
Morda najprej pri sebi razmislite, koliko vam v resnici pomenijo odnosi s taščo in tastom. Kakšne odnose z njimi si želite? Se počutite dobro, tudi če med seboj ne komunicirate – vas to ne bremeni? Ali pa si vendarle želite bolj pristnih odnosov?
Razumem vas, da ste na taščo in tasta jezni, ker si preveč dovolita in vas žalita. Jeza vam v tem primeru daje potrebno energičnost in odločnost, da se na primeren način postavite zase. Torej, da ne dopustite, da vam rečeta, karkoli se jima zdi. Tega vam ni potrebno prenašati oz. je dobro, da jima na nenasilen, a hkrati odločen način poveste, kaj vas moti (ali napišete, če vam je tako lažje). Če v sebi čutimo nezadovoljstvo, jezo, krivico v odnosu do drugih, pa se navzven le smehljamo, to pomeni, da omenjena čustva potlačujemo, kar je na dolgi rok slabo. Vpliva škodljivo na naše zdravje, hkrati pa tudi druga oseba od nas ne dobi povratne informacije, katero njeno vedenje za nas ni sprejemljivo in ga verjetno tudi ne bo spremenila.
Če bi vendarle radi imeli boljše odnose z moževimi starši, se lahko odločite in ju na vaš rojstni dan povabite ter tako vsem skupaj daste še eno priložnost. Vendar bi jima jaz na vašem mestu prej povedal, da ne boste več dopuščali poniževanja in neprimerne komunikacije z njune strani. Da bi radi imeli dobre odnose z njimi, vendar ne za ceno vašega dostojanstva in zdravja. Če bosta to pripravljena sprejeti, je morda praznovanje rojstnega dne priložnost, da se odnosi izboljšajo. Če pa bosta s svojim dosedanjim vedenjem nadaljevala, potem je morda najbolje, da ju ni zraven in se sprijaznite s tem, da sta takšna, kot sta.
Svojima otrokoma pa skušajte situacijo razložiti čim bolj iskreno in preprosto, tako da jo bosta lahko razumela. Vsekakor poudarite, da ju imate radi in da nista onadva odgovorna (kriva) za takšne odnose. Otroci zelo dobro čutijo, da nekaj ni v redu, pa včasih prevzamejo odgovornost (krivdo) nase.
Z najboljšimi željami!
Očitno sta to dva prav uboga človeka, ki vlečeta konflikt že iz svoje mladosti, v zakon, na otroke in zdaj jima je vse kriva snaha. Kar smilita se mi v svoji zmedi, ko ne znata ceniti dveh majnih bitij njune krvi in ne spoštujeta njune mamice. Imata preveč masla na glavi, da bi ju ti spremenila.
Predlog: nikdar ju ne žali ali jima kaj očitaj, temveč se vedno potegni zase in za svojo družino, ter zberi toliko energije in jima razloži, zakaj je kaj dobro. V hiši s takimi nezdravimi odnosi je težko živeti, zato poizkusita z možem razmišljati o vajinem domu.
Verjetno ju zaradi otrok želiš povabiti in tudi normalno bi bilo v normalnih razmerah. Poizkusi pri sebi razčistiti, da sta to le dve izgubljeni duši, ki ne znata sprejemati različnosti, le svojo resnico in se zato vrtita v svojem zafrustriranem krogu. Naj ne vplivata na tvoje počutje, energijo, komunikacijo in delo.Misli nase, na svoje otroke in moža, njuno blebetanje pa skozi eno uho noter, skozi drugo ven.Ne pusti si ukrasti del mladost!Srečno!
Živijo vsem!
Maram reči, da se sedaj precej bolje počutim, ker jih manj vidim (ne prihajata (predvsem tast) gor ob neprimernih urah, otroke rada sprejmeta (včasih še več kot bi bilo treba, samo da meni nasprotujeta), mene se malce izogibata, ker me tudi pozdravila nebi (predvsem tast). Jaz jih pozdravim, tašča me navadno odzdravi nazaj, pa še to, če tasta ni v bližini, takrat je njen pozdrav odločnejši. On je v bistvu tisti, ki dirigira vsem. Mož je glede tega premalo odločen in po mojem se mu ne upa preveč upreti, ker ga ima “na vajetih”. Oče je vedno govoril: starše je treba spoštovati” . Pravita da sta eno, pa naj bosta, tudi midva bi lahko bila, pa žal še niso prerezali popkovino, če ne znajo sinu kdaj reči, da naj bo z družino, da je to veliko vredno. Ne, raje se upirata meni in mojemu/našemu redu, kot pa da bi bili kdaj deležni kakšne hvale. Iz starejše hčere oče vse ven zvleče : kje smo bili, kam gremo… potem pa komentira, ker po njegovem bi morali biti samo doma. Jaz imam eno uro za spanje in se tega hočem držati, tudi red glede drugega hočem imeti, pri njih pa reda ni. Otroci so spali tudi na kuhinjski klopi (stare je že ohoho), pa nobene rjuhce spodaj, otrok pa z obrazom na klopi – fuj. Pa tako imata vedno pripombe.
Verjetno jih ne bom povabila, ker če bi se z njimi dalo pogovoriti, kot ste mi svetovali, bi to že naredila oz. sem že probala, pa sem bila odrinjena. Ker takih odnosov tam nimajo. Tudi pisala sem jim že, lepo, nič nisem bila nesramna, ampak odgovora ni bilo, ne pisnega, ne ustnega. Tako da je v tem smislu brez veze, sem že probala, saj sem potrpežljiva oseba in odpustljiva, vendar če ne gre, ne gre.
Če bi vam pripovedovala podrobnosti, bi kdo iz moje zgodbe marsikaj razbral,
Čauči
Zakaj pa bi se ti še bolj dajala v zobe???
Povej, da praznuješ, da sta vabljena, pa naj se sama odločita,
očitno tudi tašči ni vseeno, kaj se dogaja,
misli pa tudi na otroke!!!
Zakaj pa bi se zamera vlekla še naprej,
ponudi jima roko, mogoče jo bosta pa sprejela, ti pa tudi ne boš imela slabe vesti, NIKOLI NE VEŠ ???
Lepo praznuj!!
Oj,
Naj povem še, da sta žalila tudi mojo mami, ker se dobesedno norca delata iz bolanih ljudi. Namreč moja mami in neozdravljivo bolezen s hudimi bolečinami, ki so včasih res hude, včasih manj, da ima tudi težave s hrbtenico in drugo. Moje otročke ima nadvse rada, vendar pa jih ne more imeti v varstvu, ker je potem cel teden dobesedno fuč. Onadva pa se posmehujeta, češ da za njimi teče, jaz pa vem, da teče, da ji ne bi pobegnil otroček, ne pa zato, ker ji nič ni. In tudi vem, da ji bo to škodilo, vendar tistih parkrat , ko jih ima (po kaki 2 uri, več ne zmore, ker ji noge to ne dovolijo) se pač potrudi, ker tako ljubezen do otrok tako narekuje.
Tudi, ko so me vsi obiskali v porodnišnici pri drugem otroku, je starejšega otroka potem nosila do avta in ji ga je moj tast odtrgal iz rok in se zadrl, da naj kar hodi, potem jo je pa dobesedno vlekel (stara je bila 2 leti), tašča je pa seveda za njega potegnila. Moj predragi mož je bil pa modro tiho.
Ali še vedno menite, naj požrem razne žaljivke, za katere sploh menita, da niso žaljivkel oz. se jim zdi normalno, da z mano govorita, kot z zadnjim .. ne vem kaj… na svetu?
LP
Že od začetka menim, da je prav, da se postavite zase in ne dovolite, da z vami ravnata tako, kot se njima zdi! Če se z njima ne da pogovoriti na lep način, je morda rešitev res to, da nimate stikov oz. so omejeni na minimum. Ni vam treba “požirati” žaljivk drugih!
Držim pesti za vas!
Super!
Hvala in verjamem vam, glede na to, da imate verjetno res veliko izkušenj oz. vedenj na tem področju.
Glede na to, da sem sama vedno pripravljena pogovarjati se in to na nivoju (ne tako primitivno, kot se onadva do mene – sta namreč kot dva volkova, ki prežita name, takrat, ko se po njuno , želita pogovoriti – sama si odgovarjata na meni postavljena vprašanja), onadva pa pač tega nista sposobna, sem se odločilo, da niti ne bom več probala. Enkrat sem že napisala pismo, lepo, nič jih nisem žalila. Namesto da bi dajala potuho sinu, bi mu lahko rekla, bodi z družino, otroci so majhni, ne zamudi njihovega otroštva,… ne, raje se potegneta zanj, kot da je angel.
Skratka, upoštevala bom notranjost in vas… ne bom jih povabila in se sprenevedala in hinavila. To ni v moji naravi in bi prav trpela, če bi to storila.
Še enkrat hvala!!!
LP
Zdravo!
No, naj ti najprej povem, da sem sama v istem položaju. In to že 20 let. Pri nas je glavna njegova mama, oče je žal umrl. Ker je mama lastnica vsega, si podstrešja tudi prepisat nisva mogla. Tudi meni je mož ves čas govoril – skozi eno uho noter, skozi drugo ven. No, sedaj se on z njo ne pogovarja že skoraj en mesec. Jaz pa se že prej nisem kaj veliko. Mene sicer ni upala “napizdevati”, se je pa zato spravljala na otroke. Zato je tudi otroka ne marata preveč, medtem ko sta očeta oboževala.
Torej – ne se pustit
Lepo se imej v krogu svojih..
No, jaz verjetno ne bom doživela, da se njun sin ne bi z njimi pogovarjal, ker se na nek način ne upa (to me zelo čudi, ker ima sicer do mene zelo dolg jezik, kadar se je pa potrebno potegniti za ženo oz. nas pa zmrzne).
Je pa res, da se čedalje bolj zavedam oz. čutim odpor, da bi vlagala v hišo, ki navsezadnje ni niti pol moževa oz. da bi oče vsaj prepisal zgornje nadstropje, kjer je vse najino, nama oz. njemu, si oče raje luknjo v koleno zvrta. Jaz po naravi nisem materialist in ne rabim hiše, tudi če mi ne prepiše nič, samo naj dajo za milo voljo mir. Jaz se nikoli nisem v njih vtikala, pa bi lahko kaj rekla, vsaj kar se tiče reda, ki ga nimajo nikjer in nihče. To potuje z mojim možem dalje in bi rada to prekinila.
Kot pravim, otroci so iskreni in bodo ostali pri tistemu, ki jih ima rad (iskrenost se hitro čuti).
Sicer pa sploh ne vem, zakaj me to tako boli. Verjetno zato, ker imam rada harmonijo v življenju, tudi sama sem prijazna, nobenemu nič nočem, zato tudi to težko sprejemam in pogoltnem. Pa, upajmo da bo. Čeprav se tudi najino razmerje hladi, vzrok pa so definitivno starši, ki bremenijo tudi njega, pa čeprav on to ne prizna. Je med dvema ognjema.
Čudi me, da je treba ljudi tako prepričevati v nekaj povsem logičnega, tudi če bi meni mami hotela kaj nagajati, si ji ne bi pustila, še sedaj ji rečem, če v čem nasprotuje (ona namreč bi že zdavnaj potegnila črto), jaz pa kar še upam in upam in odpuščam in odpuščem.
Tvoj plemenit značaj jima je španska vas s primesjo zavisti in mišljenjem, da sta boga, po katerima se morate ravnati. To, da se vajin odnos skrha pa je najhuje, kar se vama lahko zgodi. Če si še ogreta, ga poizkusi ozavestiti, da bo užival v tem, kar ima. Po moje nekateri fantje do smrti ne pogruntajao zakaj so to, kar so.Najraje ostanejo cmeravi mamini sinčki in so jim drugi vse krivi. Samo za žensko je težko biti mama,oče, zunaji videz žene za moža, ki je mož le za “kaj bodo pa ljudje rekli, če bi bil sam”, kar pa bi bilo edino pravilno. Pogovori se o drugi lokaciji in vžgi ljubezen med vama.Srečno!