Pozdravljeni,

sicer nisem prepričana, da tematika spada v to področje, vendar bi mi kako “odraslo, zrelo” mnenje koristilo..

S partnerjem živiva skupaj nekaj let; še prej se je že razšel z bivšo, s katero je ostal tudi sin.

Ker je partner živel v tujini, sem ga tudi sama – ker imam tudi sama več otrok in se zavedam pomembnosti stikov – spodbujala na selitev, kar se je potem tudi zgodilo.

Sedaj obiskuje sina na 2- 3 tedne, zaradi razdalje ne bolj pogosto. Sin, ki bo dopolnil 15 let, menda noče /verjetno tudi s podporo mame in njene družine/ prihajati v partnerjevo okolje, družine po partnerjevi strani tako ni videl že leto, dve…

Partner želi imeti miren odnos z njimi, tako prihaja k njim domov, se tam druži s sinom, bivšo, ki je samska, in verjetno tudi starši. Samoumevno – ga povabijo tudi na kosilo.

Ne želi kaj dosti govoriti o tem, kar se tam dogaja, v skrajni fazi mi zbuja občutek slabe vesti zaradi “ljubosumja”.

Nekaj časa sem vse razumela, bila strpna…A iz večih zornih kotov se mi zdi vse malo toksično.

Predvsem menim, da bi sin v tej fazi odraščanja potreboval “bolj moški očetovski” pristop, stike z drugo družino,…Seveda tudi mene ne pozna, čeprav ve zame…

Res želim široko gledati na situacijo, a čutim, da mi to najeda zdravje in ruši najin odnos…

Bom vesela kakega mnenja, “drugačnega” pogleda…

Spoštovani,

hm, zahtevno vprašanje – ker je glede na zapisane informacije težko presoditi kakšen je dejanski odnos vašega partnerja z bivšo partnerko. Na prvo žogo se strinjam z vami, da opisana situacija nakazuje določena odstopanja od običajnega. Menim, da bi se večini ljudi v vaši situaciji vsaj malce skrhalo zaupanje. Mogoče bi čutili drugače, če bi bili to res le formalni obiski v korist otroka in bi vam hkrati partner res transparentno predstavil vse vidike obiskov. Ta kombinacija, da se redno vrača v dom bivše partnerke in vam ne predstavi tega transparentno pa utemeljeno vzbuja dvom. Seveda, to še ne pomeni, da partner dejansko krši zaupanje. Lahko bi bil recimo le malce bolj introvertiran ali socialno nespreten in samo zadev ne skomunicira ustrezno.

Partnerjev sin je že toliko star, da se tudi formalno lahko sam odloča ali bo šel v očetov novi dom ali ne. Vse kar lahko naredite, je da mu preko partnerja sporočite, da je zelo dobrodošel, da boste veseli, če pride ter da ustvarite zanj prijetno atmosfero, če/ko pride. Se pa postavi vprašanje kako partner gleda na to. Je njemu prijetno, če bi prišel sin k njemu, ga spodbuja, ali pa tudi njemu bolj ustrezajo srečanja v bivšem domu. Tukaj bi bila predvsem partnerjeva naloga, da se potrudi, da se sin do določene mere integrira tudi očetovo novo družino.

Če sama z iskrenim pogovorom ne najdeta za oba zadovoljivega kompromisa, imata na voljo pogovor z usposobljenim svetovalcem. Bosta hitro ugotovila ali mogoče v ozadju zapleta leži še kaj, kar ni opazno na prvi pogled. HItro bosta ugotovila tudi katera komunikacijska orodja nadgraditi, da dosežeta kompromis in skrhano zaupanje. Toliko na tem mestu.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić