ne pravim, da ni tako, pravim, da obstajajo tudi primeri kot je naš in da ne gre posploševati.

kar je bistveno je, da starš brez motnje daje otrokom vzgled.

kar je težje, kadar motnje nima oče, ampak mama. ker twežje doseže, da slišijo njegovo plat, saj se pri nas vedno verjame, da so nasilnbi le očetje.

Končno res je, da ne gre za posploševanje, kajti pri vas je imela oz. ima nasilno vedenje žena in mati. Moje mnenje je, da moški niso tako ustrahovani in prestrašeni ter se ne bojijo za svoje življenje kot ženske… In zato sem mnenja, da je potrebno iz nasilnega odnosa odditi, če ne zaradi sebe zaradi otrok obvezno. Kajti nasilni odnos pušča hude rane na otroku tudi ko odraste čez celo življenje na psihičnem zdravju….

Ali si lahko vsaj prestavljate kako je ženi, ki jo mož vsakodnevno psihično zlorablja in v nekaterih primerih tudi fizično. Si morda zamišljate kako je otroku, ki posluša vsakodnevno vptitje, žaljenje, grožnje..Ženske smo tiho, ker si nasilnemu vedenju partnerja ne upamo postaviti mej. Če jo postavimo ali izrazimo svoje mnenje se nasilje samo še stopnjuje.

viviana

ne bi rekla, da je iz katerekoli situacije lahko oditi. spčloh ne govorimk o tem. poudarila sem, da je treba razlikovati situacije, kjer gre za fizično nasilje, od tistih, kjer gre za psihično. govorim o tem, da je psihično nasilje, ki ga nad moškimi izvajajo ženske, redko prepoznano kot tako. fizično nasilje, ki ga pogosteje izvajajo moški, lahko ženska dokaže na policiji.

malo hecno mi je, ko pravite, si lahko zamislite, kako je otroku, ki posluša vsakodnevno žaljenje in grožnje, ne vem, no – sem otrok, ki je to vsakodnevno poslušal dolga leta. in v naši situaciji je bilo primerneje, da je oče ostal, samo to želim povedati. ni naju mogel povsem zaščititi pred psihičnim nasiljem, ker je to ob takem tipu motnje nemogoče, sploh pa sva se tudi sama vseskozi upirala in branila, zato pa je bil tak halo, lahko pa je pokazal zgled, kako ravnati. ni bil tiho, postavljal je meje, to je bistvo. pa čeprav jih je ona nonstop kršila, postavljal jih je. če že ona ni dojela, sva dojela midva z bratom – da ima človek pravico biti ljubljen brez drame, manipulacij in laži. tega brez njega ne bi mogla dojeti in bi bila psihično resno deformirana. tako pa smo vsi trije izšli iz tega obdobja v kar dobri kondiciji.

vidim, da me ne boste razumeli, kaj želim povedati, saj če ste ženske, ki imate tudi fizično nasilnega partnerja, je jasno, da je najboljša rešitev odhod, tu sploh ni dileme. pri psihičnem nasilju je nekoliko drugače.

na vaše vprašanje, ali si lahko zamislim, kako se počuti ženska, ki ji mož grozi – kako mislite, da se počuti moški, ki globoko ljubi svoje otroke, ki pa mu ženska z vsakim dnem da videti, da če ne bo plesal kot ona misli, otrok ne bo več videl in če jih bo, ga bodo ti dojemali kot največjega zlobneža na svetu? zdaj ko imam svoje otroke, je zame ta grožnja še nekoliko hujša od grožnje, da me nekdo fenta – resno. ampak ni to zdaj tekmovanje, komu bolj grozijo in kdo se huje počuti, verjemite, da nam je vsem jasno, da ženska ob nasilnem moškem trpi, o tem se mnogo govori in piše, zato sploh ni treba spraševati, ali si lahko zamislimo. jaz poudarjam le, da malokdo pa ve, kako se počuti moški,katerega ženska je MOM ali pa ima kako drugo resno motnjo. in da so v tem pogledu situacije različne, s tem pa tudi odločitve, ali ostati ali oditi. različno pa je tudi to, kako zadevo dojemajo otroci. poudarjam, nama z bratom bi psihično nasilje mame uničilo življenja, če ne bi bilo očeta ki je bil ves čas prisoten.

draga Končno,

sem vesela, da ste si ustavrila svojo družinico in se uspela “izvlečt” iz nezdravega družinskega okolja…..

Moje mnenje je, da bi se moral oče umakniti seveda z vama dvema in le tako bi živeli v zdravem in varnem okolju. Tudi vaš oče si zalsuži lepo in varno partnerstvo, predvsem pa dostojanstvo. Psihično in fizično nasilje je enako, zgolj orodje je drugo. Pri psihičnem nasilju je orodje beseda, pri fizičnem udarec. Posledice so enake- depresija, anksiozne motnje, obup, izgoba samozavesti, samopodobe,izolacija, misli na samomor…..In sama nisem spoznala odrasle osebe, ki ne bi imela posledic, če je živela kot otrok v nasilnem družinskem okolju/brez samozavesti in samopodobe,občutki krivde, agresivnost,lažje depresije,anksiozne motnje do hudih psihičnih bolezni. In zato je zame možna samo pot: reči stop nasilju in odditi iz nasilnega odnosa, ker kot prvo je potrebno misliti na otroka, ki je nemočen opazovalec….

Lepo vas pozdravljam, viviana

ahaha, viviana, malo šale ampak tole je pa vic stoletja, a ti poznaš stanje na področju dodeljevanja skrbništva 🙂 če mama trdi, da je oče grozen, neskrben, neodgovoren, tete na csd brez izjeme verjamejo, še danes, kaj šele 30 let nazaj 🙂

sanja svinja o kukuruzu so temu včasih rekli v bivši domovini in res je bilo tako. še bližnje sorodstvo, ki ga je bolje poznalo, je uspela prepričat o njegovi menda groznosti, pa ni delal drugega kot jim nonstp pomagal, če so rabili. bo pa csd videl stanje, alui sodišče, ja 🙂

verjemi da vem o čem govorim. prav zato dsem se kot pubertetnica tudi sama bala it na csd – ker sem čutila, če se oni začno vtikat, bom zgubila očeta. ni to tko simpl. je pa bilo simpl odizi potem, ko ga v odnosu ni več vezala odgovornost do otrok. tisti moment je iz njega izstopil.

…..v tej temi sem zgolj poudarila, da je potrebno iz nasilnega odnosa odditi zaradi sebe in otrok, ki so ranljivi in nemočni…

….oseba,ki izvaja nasilno vedenje ga ne spremeni /v zelo, zelo redkih primerih sprejme odgovornost za svoje vedenje in ga z zdravljenjem poskuša spremeniti, ki pa traja več let./

….o tem teče tema,da damo žrtvam oporo in podporo, da gredo iz odnosa.

….in ni res, da se otrok kar dodeli materi. Kar nekaj časa se ukvarjam z dinamiko in procesom nasilnega odnosa. Poznam veliko žensk, ki bijejo hudo bitko na sodiščih in CSD-jih, ker nasprotna stran zelo mamipulira in prikaže stanje v čisto v drugi luči. Tako da zgodbe so včasih zelo krute in človeku nerazumljive….Osebe, ki se poklicno oz. profesionalno ukvarjajo z tem področjem žal niso usposobljene in ne poznajo osnove dinamike nasilnega vedenja žal. Seveda to ne velja za vse.

…..res pa je, da pišemo o moških saj so v večini, žensk je nekaj procentov.In kar je najhuje, da žrtvam ne verjamejo insitucije so to moški, ki so izobraženi, ambiciozni, dajo veliko na svoj ugled in izgled…..

lep večer viviana

viviana, pisala sem o situaciji 30 let nazaj, ko bi mi eventuelno rabili tako pomoč; verjemi, da takrat NIHČE ne bi verjel očetu.

glede tegale: reči stop nasilju IN oditi iz odnosa – ravno o tem govorim, v nekaterih primerih (poudarjam, v nekaterih, ne vseh) tu ni nujno veznika IN. Lahko se tudi upreš nasilju, ne da bi odšel iz odnosa. Seveda pa tega ne govorim zate in za tvojo situacijo ter za situacijo mnogih tu prisotnih žensk. Zagotovo so grožnje moškega, ki je tudi fizično močnejši, nekaj, od česar je treba oditi. Jaz govorim za svoj primer in za tiste v tej temi, ki so se oglasile in ki poudarjajo, da bi bile zelo vesele, ko bi v otroštvu imele še nekoga “zdravega” zraven, da bi imele “referenco” – da bi jim pokazal, da niso nore one.

v glavnem, ti si opisala svojo situacijo in situacijo še mnogih žensk, jaz pa samo pravim, da stvari niso vedno nujno take. enako pravi tudi ga. Drnovšek, odvisno je od vrste odnosa in še mnogočesa.

aha pa še to mogoče, procent nasilnih žensk je po mojem višji, kot se zdi, ker te vrste nasilje ni nikjer uradno zavedeno; zelo težko ga je odkriti, ker ponavadi niso fizično nasilne, pa tudi ne grozijo na tako prozoren način, kot moški. po mojih izkušnjah so precej bolj “pretkane” in točno vedo, kako družba funkcionira in kako se morajo vesti, da ne bo nihče nič opazil. seveda so lahko tudi moški taki, ne pravim, da ne, pravim le, da modrice lahko pokažeš zdravniku in policiji, spreobračanja besed pa noben ne zazna – velja tako pri moških kot pri ženskah, saj tudi sama praviš, kako je tvoj moški sposoben tega.

v glavnem, zgleda, kot bi se branila pred možnostjo, da ni nujno vedno oditi iz odnosa, ampak jaz te ne želim prepričati v kaj takega, samo razširjam debato na več možnosti, ki lahko – lahko, ne pa nujno – tudi obstajajo. predvsem zaradi množice različnih ljudi, ki to berejo, ne zaradi tvoje situacije.

Pozdravljeni!
Malo se bom vključila v debato, ki je vse bolj zanimiva in dejansko odkriva
nekatere ključne dileme. Pri svojem terapevtskem delu se mnogokrat srečam z
vprašanji svojih klientov: ali ostati v odnosu ali odnos prekiniti. Pa
stvari niso tako enostavne in tudi moji odgovori so zelo zapleteni. Navadno
rečem, da enostavno lahko prekinemo odnos z znancem, prijateljem,
partnerjem, če nimate otrok. Zaplete se pri družinskih članih, ki so MOM. Z
lastnim otrokom, ki ima MOM težko prekinete odnos, s partnerjem s katerim
imate otroke, ste tudi povezani in prisiljeni v dogovarjanja glede otrok,
čeprav lahko živite ločeno. Tudi staršev ne moremo vedno čisto izključiti.
Kaj pa je vendarle skupno tem situacijam: zavedati se je potrebno, da
bližnji z MOM temeljito vpliva na vas in da so nekateri vplivi neugodni.
Nato je zelo pomembno postaviti realne cilje in njihove časovne okvirje.
Kakšni so dosegljivi cilji za mamo z odraslo hčerko z MOM in kakšni so cilji
za mamo, ki ima 17 letnico z vedenjskimi težavami, ki so zelo podobne MOM?
In kakšni do dosegljivi cilji za žensko z dvema šoloobveznima otrokoma, ki
jo trpinči perfekcionistični mož? Zamislimo si lahko še druge vrste odnosov
in kmalu vidimo, da je pravzaprav pravilo vezano na vrsto odnosa in njegov
naraven potek. Pri vseh bližnjih oseb z MOM pa dejansko delamo na
povečevanju samovarovalnega oziroma samozaščitnega vedenja, ki je lahko že
od nekdaj bolj krhko ali pa ga je odnos z MOM popolnoma zakrnel.
Med samovarovalna vedenja sodijo tako zelo prozaične stvari kot je dobra
telesna kondicija, skrb za lastno zdravje, branje različne literature in
pokušanje novosti v svojem življenju, druženje z ljudmi, ki so preživeli
podobne težave in učenje od njih in bolj ciljane stvari, kot je na primer
naučiti se reči “ne” in vztrajati, se naučiti prenašati kritike, čeprav niso
upravičene, si ne nalagati dodatnih bremen, ….
LP

Pozdravljeni vsi skupaj,

že nekaj časa me ni bilo na forumu pa sem opazila, da se je debata zapeljala zelo v eno smer. Meni se zdi, da morajo biti otroci vedno pravi motiv, nikoli pa ne izgovor ( imam dva super šoloobvezna otroka).
Predvsem pa človek, ki se zaljubi v nekoga z MOM že ima neke predispozicije – zato se težko postavi na svoje noge in hitro in učinkovito reče – stop dragi moj, šel si čez mejo, zdaj pa grem. Stvari res niso črno bele…Ko sem sama prvič odšla od partnerja ( ki močno diši po MOM) sem bila tako psihično sesuta, da otrokoma prav gotovo nisem bila v oporo in jima nisem stala ob strani. Bili smo tak hud psihično zmedeni tris – vsak na svoj način seveda ( jaz in otroka).
Potem smo spet zaživeli skupaj in prepiri so se zopet začeli ponavljati – kljub temu, da sva s partnerjem obiskovala priznano slovensko družinsko terapevtko.Pri terapevtki je bil tako očarljiv in poln ljubezni do mene, a ne 😉 ….da je bila ona s svojo terapijo izjemno zadovoljna – pa sem dojela, da moram sama zavihati rokave, da se začaran krog ne bo kar tako prekinil. Šele takrat sem dojela kako resno moram delati sama na sebi in se naučiti, da postavljanje mej pomeni, da dojamem, kaj je tisto kar si jaz želim in kaj mene ogroža…in šele takrat sem dojela kako lahko pokažem tudi otrokom kako ohraniti sami sebe.
In na nek način mi ni žal, da sem se vrnila – saj se je med otroki in njim spletla boljša vez, kot so jo imeli – pa da ne bo pomote – to še zdaleč ni to, kar verjetno “normalen” oče predstavlja svojim otroko. Kaj pa to je pa tudi sama ne vem, ker je bil moj oče alkoholik….

Skratka mislim, da veliko šteje, da dnevno prepoznavamo manipulacije in igre v katere nas zapletajo MOMovci – meni gre najbolj na živce, da sem vedno nekaj korakov za njim – šele ko me res res nekaj razjezi, dojamem, da sem se zopet ujela v njegovo zanko manipulacij – jih pa hitreje prepoznam ( in ustavim) ko gre za otroke.

Je pa res, da brez podpore prijateljev ne gre – in izolacija je najslabša stvar saj ne moreš preveriti realnosti – MOMovci pa besnijo tako ali tako….

Pozdravljena animaja 🙂

moram reči, da Tvoj nasvet: “Največ bi mi pomenilo, da bi imela vsaj eno osebo ob sebi, ki bi mi potrdila, da nekaj ni vredu.” …je res dosegel preboj pri otroku. In sicer pri tistem, ki ni “zlat”. Sama nisem mogla verjeti svojim občutjem, ko sem videla da pije potrditev got goba vodo. Kot da bi otroku padel kamen od srca.

Psihologi pa vedno govorijo naj otroke distanciramo, naj jim ne govorimo o njihovih starših nič slabega, češ bodo že sami spoznali ko bodo temu dorasli. No, temu pač ni tako!

Ko enkrat ozavestiš, da ima partner MOM, da njegovih izpadov ne jemlješ več osebno temveč z distanco, nehaš gojit zamere. . .tedaj lahko deluješ sočutno in z ljubeznijo najdeš način kako se z otrokom pogovoriti povsem realno o nenormalnem obnašanju starša z MOM. Ko sklepaš, da bi otrok že utegnil razumeti, niti ni potrebno da govoriš o tem. Zadostuje že da vprašaš kako se počuti ob vedenju starša z MOM. Običajno se na obrazu nariše prizadetost, zaskrbljenost, žalost. Nanizaš še par primerov pozitivnega odnosa odraslih in vprašaš kako se počuti ob teh. Vprašaš, če si želi takega odnosa tudi od starša z MOM. Seveda si ga! Otrok jasno začuti in ozavesti da je razumljen v svoji stiski, dobi pa tudi sliko kakšen odnos je pravi in kakšen ni. Potem ne rabiš več veliko dodati. Pojasniš le še, da so tisti pozitivni odnosi pravi. Seveda otroka tudi zanima zakaj je odnos starša z MOM negativen. Otrok lahko za to krivi celo samega sebe. Na tem mestu je pomembno pojasniti, da je otrok krasen in da problem nikakor ni v njem. Starš z MOM pa ga ima v bistvu tudi rad, žal pa NE ZMORE drugačnega odnosa. Nanizaš lahko še pra primerov drugih oseb s katerimi starš z MOM prav tako slabo shaja in opredeliš kaj bi bilo prav in kaj narobe.

Otroci, ki so “grdi rački” že zelo majhni opazijo, da jih starš z MOM obravnava drugače in res hitreje uvidijo realnost. Problem pa je s tistimi ki so obravnavani “kot zlati” . . . ti zlepa niso pripravljeni sprejeti realnosti. Globoko v sebi se celo zavedajo, da sta naklonjenost in ljubezen starša z MOM pogojena, toda zato ker so “zlati” so pripravljeni igro kar igrati. In temu se ni za čuditi . . .saj še odrasle ženske pademo na take fore. Ko je partner z MOM nekaj dni ves zlat in pripravljen vse obljubiti mu redko kdo, ki se normalno vede, seže do kolen, a ne 😉 ? Toda bodimo realni …čim postavimo svoje cilje, svoj načrt, ki ni v interesu osebi z MOM smo takoj v resnih konfliktih. In ti “zlati otroci” se ne znajo postaviti zase, za svoje želje. Podrejajo se osebi z MOM in pozabljajo nase. Žalostno!

Pozdravljeni
Tudi jaz se spopadam s takšnimi težavami že 15 let. Imava 15 letnega fanta in mlajšega še ni 4 leta. Pri nas imamo pa vse vrste nasilja (fizično nasilje predvsem nad starejšim otrokom, razbijanje pohištva in drugih stvari po stanovanju). Njegovi izpadi so povezani tudi z alkoholom.Njegove želje oz. zahteve so vedno bolj pomembne od osnovnih stvari, ki jih potrebujemo za življenje, npr. avtosedež za otroka ni pomemben, kolikokrat ga je že vrgel ven (kanta za smeti) češ da je moteč v avtu in da se otrok lahko vozi brez sedeža. Če je treba kupit copate ali čevlje, jih ON bolj rabi kot otrok. Finančno smo na psu, ker je denar potreben za njegove igračke, zato smo vedno bolj in bolij v dolgovih s položnicah (okoli se pa hvali koliko ima denarja). Preprosto mu ne morem ugodit naj se še bolj trudim.Imam občutek, da smo z otrokoma v smrtni nevarnosti 24 ur na dan, čeprav je 8 ur v službi.Njegova mama pa pravi, da sem slaba mama in žena češ saj ni čudno, da tako ponori, čeprav ga tudi sama trpi. V zunanjem svetu pa je popolen oče in mož in lepo skrbi za otroke, le kdo mi bo verjel. Na csd ga sicer poznajo tako tudi na policiji (so že večkrat posredovali). Tega je še mnogo več kot sem napisala, lahko si mislite kaj vse.
Jaz se bi najraje spakirala in z otrokoma odšla, dokler smo še živi.
Kaj mi pa vi svetujete
Hvala vam za kakršnokoli pomoč

Anstu, prosiš za nasvet pomoč.Moje mnenje je spokaj in pojdi.Tvoja zgodba je na las podobna naši.Živel bi na veliki nogi, vse se je moglo vrteti okoli njega in njegovih želja in potreb, otroci niso pomembni,po njegovo so razvajeni, imajo vsega dovolj, v resnici nimajo nič, so skromni.Naj omenim, da so mi za njim ostali dolgovi, ki jih je naredil, katere bom plačevala še olala let.Zakaj?Ker če ni bilo po njegovo, je bilo en kup groženj in izsiljevanja, vpletanja policije in csd, blatenja mene.Tudi meni je njegova mama rekla, da sem slaba mama, da sem nesposobna, da je z mano nekaj hudo narobe.
Posledice niso zanemarljive, najbolj trpi psiha, pri vseh.Je vredno ne vem zaradi česa vztrajati v takem zakonu?Je vredno zaradi otrok?Nekateri znajo reči čez leta zakaj nisi ukrepala, zakaj nisi šla stran.
Odločitev je tvoja.Kako se boš odločila je tvoje.Povedala sem samo svoje mnenje in ga ne vsiljujem nobenemu,se zavedam, da nimam nobene pravice, ter da vsak naredi kar se njemu zdi najbolje .
Vsekakor ti želim, da se ti življenje umiri, da ne živiš več v strahu za svoje življenje, kajti to ni podobno življenju.
Drži se, oboroži se z znanjem in nikar ne misli, da je s tabo kaj narobe, ker ni, verjemi da ni.
Srečno.

Draga anstu,

glede na napisano takojšen ODHOD. Na voljo imaš pomoč SOS telefon za žrtve nasilja, društvo DNK, kjer imaš zagotovljene brezplačne individualne terapije in svetovanje v pravnih postopkih kot žrtev nasilja. V okviru SOS telefona je tudi enkrat tedensko skupina za samopomoč za žrtve, ki so preživljale ali preživljajo nasilno partnerstvo.

Če ostaneš boš na koncu psihična razvalina. On svojega vedenja spremenil ne bo….Otroka bosta utrpela nepopravljive zdravstvene posledice skozi celo življenje-ali bosta prevzela očetov vzorec ali bosta zbolela za psihično boleznijo.

Brez skrbi institucije so na tvoji strani – s tem mislim posebno skupino kriminalistov in tožilcev, ki se ukvarjajo izključno z nasiljem v družini. V primeru, da imaš slabo izkušnjo morda z organi pregona se mirno obrni na Policijsko postajo Ljubljana-Center.

Drži se viviana

Na tem naslovu je že novo sporočilo, ker pa je odgovorov že toliko, da postajajo nepregledni, sem ga dala v novo temo, ki pa ima isti naslov, da ga boste lažje našli
pozdrav
GittaAna

Pozdravljeni,

tudi jaz sem pred kratkim izvedela za MOM. Mislim, da ni potrebno, da grem v podrobnosti, ker so ostali dobro opisali situacije. Pri nas ga ima mož in gre predvsem za spretno manipuliranje, nič občutka za ostale člane družine, uveljavljanje njegove volje prav na vsakem koraku, kontroliranje…. On je na visokem delovnem mestu, cenjen,…. Vsekakor odnos ni zdrav in me zanima, kaj je za otroke v splošnem boljše, da ostanemo skupaj ali da greva narazen. Jaz bi verjetno dobila skrbništvo, njemu pa bi sodišče določilo standardni čas z otroki. Zdi se mi, da imam stvari vsaj malo pod kontrolo, če smo skupaj. V nasprotnem primeru, bi jih imel verjetno cel mesec čez poletne počitnice, kar se meni zdi nesprejemljivo in bi me bilo res strah.

Pozdravljena, zastavili ste si vprašanje, ki ga poznajo mnogi in bijejo bitko ZA in PROTI. Na splošno vam lahko zatrdim, tudi v luči stroke, da je sploh zaradi otrok iz odnosa z MOM/NOM potrebno oditi. Argumentirane razlage najdete v mnogih tujih strokovnih člankih – zelo strnjeno v članku OSTATI V SLABEM ZAKONU ZARADI OTROK? podaja hrvaški sociolog in avtor številnih psiholoških člankov, Bruno Simleša. Po njegovi oceni nesrečna družina ustvarja nesrečno družbo. Zato se lahko zgodi, da bi bila cena ohranjanja take družine za njene člane in družbo na sploh previsoka,« navaja Bruno Šimleša, ki v svoji knjigi Brez rokavic – O življenju, ljubezni, Bogu in duhovnosti odkrito spregovori o najpogostejših težavah v partnerskih in medosebnih odnosih ter ponudi predloge, kako jih reševati.

»Menim, da družine ni treba braniti za vsako ceno, temveč bi energijo morali preusmeriti v ustvarjanje srečnih posameznikov, ki bodo znali ustvariti in ohraniti srečno družino,« dodaja Šimleša.

Kakšen sploh je slab zakon?
»V slabem zakonu ni intimnosti – ne čustvene, ne umske, ne telesne,« razloži Šimleša. Poudari, da v taki zvezi svojega partnerja ne spoštujete, pogosto vam celo ni všeč. »Morda sta se poročila, ko se še nista dovolj poznala, morda niste poznali sebe, zato niste vedeli, kdo vas lahko osreči, morda pa sta se preprosto sčasoma oddaljila, ker nista vedela, da se je z odnosom treba ukvarjati, če naj bo trajno uspešen.«

Slab zakon je tisti, v katerem se neuspešno trudite rešiti nesoglasja ali, še slabše, v katerem ste se nehali truditi in ste se preprosto sprijaznili s situacijo, ki vas ne zadovoljuje.

Je torej za otroke bolje, da ostanejo del takšnega slabega odnosa?
»Odločilno vlogo v razvoju otroka imajo starši, od katerih otroci ne vpijajo le navad, prepričanj in določenega obnašanja, temveč tudi definicijo normalnosti. Starši nam dajo prvo sliko tistega, kar je normalno v prijateljstvu, v odnosu do države, v kateri živimo, ali v ljubezenskem odnosu. Res želite svojim otrokom sporočiti, da ni treba, da je v ljubezenskem odnosu ljubezen? Res želite svojim otrokom sporočiti, da ljubezen zanje ni mogoča,« se sprašuje Šimleša.

Prepričan je namreč, da tudi če z besedami zanikate vse te izjave, jih boste, če vztrajate v slabem zakonu, s svojimi dejanji potrjevali. Dodaja, da so starši otrokom poleg eksistenčnih razmer dolžni dati tudi zdrave in spodbudne možnosti za čustveni in umski razvoj. »Med boljše življenjske razmere zagotovo ne spada življenjska dediščina, v kateri ni pozitivnega zgleda ljubezenskega odnosa, boja zase, zgleda, kako ceniti sebe in kako ceniti ljubezen, prav to pa dajemo svojim otrokom, če se odločimo ostati v slabem odnosu, ki ga ni mogoče izboljšati.«

Na mnenja številnih, da je plemenito ostati v zakonu, ki ne deluje, ker se s tem kaže ljubezen do otrok in pripravljenost, da se zanje žrtvujejo, Šimleša odgovarja: »Razumem ta argument in spoznal sem številne ljudi, ki verjamejo vanj. A se na koncu izkaže, da gre bodisi za nevednost – ne zavedajo se, kakšno negativno dediščino zapuščajo otrokom – ali pa za pomanjkanje poguma za korak, ki bi njim in njihovim otrokom omogočil boljše življenjske možnosti.«
Bi sam zapustil slab zakon?
Na vprašanje, kako bi sam ravnal v takšni situaciji, Šimleša, sicer srečno poročeni očka osemletne deklice (mimogrede, svoji hčerki je posvetil knjigo Umetnost življenja), odgovori: »Prav zaradi svojega otroka bi zapustil slab zakon. Seveda bi najprej poskusil prav vse, da ga rešim, potem bi poskusil še enkrat in nato verjetno še enkrat. Če bi z ženo ugotovila, da zares ne moreva ohraniti pravega ljubezenskega odnosa, bi se, za dobro otroka, ker mu želiva sporočiti, da je ljubezen resnična in da se ni treba sprijazniti z nečim, kar nas ne zadovoljuje, odločila za razvezo. Upam, da do tega ne bo prišlo, ker sem v lepem zakonu z osebo, s katero se ujemava in nesoglasja rešujeva takoj, ko se pokažejo, vendar ne vem, kaj prinaša prihodnost. Če bi se to morda vendarle zgodilo, ne bi omahoval niti sekundo.«

Srečno, Leonida

Bom povedala svojo izkušnjo – borderline mama in narcistični oče.
Jaz sem oba prosila, naj se za boga milega prosim ločita, ker je bilo doma nevzrdžno. Že tako nista imela pojma o otrocih in ju niso niti zanimali, razen kot sredstvo za izpolnjevanje njunih potreb…ampak tisto vzdušje notri zaradi konstantnih dram, groza. Meni bi bilo super, če bi imela vsak nekje kak kotiček, kjer bi se vsaj malo počutila varno in koga, ki bi mi povedal, da to kar se dogaja okoli mene ni normalno, da sta oba ubrisana in to nima nič veze z menoj. Potem bi se bi bilo lažje soočati. Tako pa sem imela na srečo vsaj knjige, ki so mi pomagale ( kasneje) najti izhod.

Otroci vedo. Otroci čutijo. In najhuje je, da jim govorimo, da je vse ok, ni ni nič narobe, da je patologija normalna…..Ni hujšega, kot skrivanje in se delati, da je vse ok. To naredi totalno zmedo v otroku in je recept, da bo v prihodnosti iskal in našel ljudi, ki bodo navzen sicer super, v bistvu pa patološki. Ker se mu bo to zdelo domače.

Vsak se odloča po svoji pameti, srcu in vesti. Sama bi takoj, ko bi videla, da gre za patologijo najprej preučila vse, kar je v zvezi s tem, delala na sebi, da bi ojačala in popucala tiste stvari, ki jih jaz narobe delam ( še posebej, kar me je privleklo k takšnemu tipu) in čimprej odšla. Tako bi imel otrok, kljub temu, da bi bila prav tako drama in težko, vsaj malo možnosti, da spozna, kaj je to normalno oziroma varno.

Vsako stvar se da obrniti sebi v prid, tudi sama sem svoje otroštvo obrnila v plus, še posebej, ker sem se naučila stvari ( sicer neprostovoljno), ki so mi kasneje pomagale preživeti in uspeti. Če pa bi ob sebi imela vsaj enega normlanega bi bilo to veliko hitreje in lažje.

Pozdravljena.
Imam nekaj vprasanj ali je mozno dobiti kak vas kontakt.
Hvala

Zdravo Nataša.

Ta forum ni namenjen zasebnem svetovanju , temveč skupnemu reševanju podobnih težav. Z veseljem bom odgovorila na konkretna vprašanja, vendar tako, da bodo lahko od tega odnseli še kaj drugi in zagotovo bo tudi kdo drug prispeval kak košček, da se bo lažje sestavila slika.