Pozdravljei,

prosila bi vas za nasvet. Moj partner je imel zelo težko otroštvo, skozi čas je izgubil vso svojo družino-nesreče, bolezni. Tudi v zakonu ni bil srečen.Čustva je vedno skrival zato ni imel probleme. Sedaj, ko sva se spoznala, je prvič pokazal svoja čustva(da me ima rad,…) in s tem so se mu začeli problemi, saj sedaj čti ogromno tesnobo za vse nazaj kar se mu je zgodilo. Zdravnica pravi da ima hudo depresijo in mora jemati kar troje zdravila. Vprašala bi vas, kako mu lahko pomagam, je brezvoljen, zaprt doma, duši ga, res je kot živ mrlič. Če jemlje tablete mu je lažje, vendar je po njih “čisto zadet”. Jemljke jih že dva meseca. Kakšen dan je bolje, greva ven v naravo, samo se mi zdi da je potem naslednji dan še slabši.
On se zaveda, da mora vsak dan po malo napredovat, delat stvari ki ga veselijo,…ampak nima nobene volje in nima moči za to.
Koliko časa to traja? Kako mu lahko pomagam? Ali naj ga prisilim da gre kam ali naj ga pustim in čakam?
Hvala za nasvet.

Spoštovana,

Kot si že spoznala, gre res za depresijo, ki pa ne bo izginila v kratkem času.
Vzrok takšnih in podobnih bolezni je ravno v tem, da ne izrazimo lastnih čustev, ki se le kopičijo in kopičijo….
Tvoj mož ne zmore pokazati občutkov, predvsem lepih, ker jih ne zna..Naučil se je skrivati in doživljati le slabe, zato je sedaj, ko bi naj ali bi rad pokazal lepe občutke v dilemi in izgleda, kot da nima volje ali moči.
Na primer za tebe ni noben problem pokazati nekomu ,da ga imaš rada, saj si to doživljala in je to nekaj običajnega..Za moža pa je običajno to , da skriva občutke…

Siliti in prepričevati ga ne smeš, ker boš v njem zbudila le odpor in še več napetosti..Pomembno je, da se mož nauči pogovarjati in izražati tisto, kar čuti…Seveda bo to povezano z veliko bolečine, ki se sedaj le skriva v njem…In ta bolečina se mora izraziti, da bo lahko mož zaživel normalno življenje.

Večina naših vzorcev in prepričanj je globoko zakoreninjena v nas in traja kar nekaj let, da človek spozna, da obstaja tudi drugačna realnost. Zato se bo zgodilo, da bo velikokrat reagiral negativno, kot včasih in videl v marsičem slabe stvari, čeprav realnost nima več nobene veze s preteklostjo…
Zato bo tudi zate ta njegova prepbrazba in soočanje s preteklostjo naporna..Večkrat se boš spraševala zakaj tako razmišlja in vidi zadeve, pa čeprav mu želiš dobro…Rabila boš veliko sptrpnosti in razumevanja.

Robi.

Najprej najlepša hvala za odgovor. Prosila bi vas še nekaj:

priznati moram, da ljubezen in čustva zelo lepo izkazuje do mene. Bolj me zanima, kako mu lahko pomagam, da bi šel malo od doma, da bi si prebral kakšen članek o tem, da bi imel več moči. Karkoli mu rečem(na lep način), pravi da nima nobene volje in moči. To je največji problem, pa tudi kako naj v situaciji ki ga razjezi ostate miren!

Hvala

Spoštovana “prosim za nasvet”,

Kakšne razloge pa navaja, razen teh, da nima moči, ko mu rečeš, da bi naj šel ven ?

Verjetno v tem, da bi šel ven ne vidi nekega smisla, ker če je bil vedno bolj zaprt, potem seveda ni lahko spremeniti te navade.
A kdaj omenja, kaj si sam želi…?
A bi rad šel ven, pa ne more..ali si ne želi iti ven in ima odpor do tega..ali nek strah..?

Kako v situaciji, ki nas razjezi ostati miren, je večkrat tudi za nas ostale ljudi, težka naloga, kaj šele za tistega, v katerem so nakopičena ogromna negativna čustva in misli…
Jeza je izražanje in praznenje napetosti. Zato tlačenje ali prikrivanje občutkov, seveda ne bo pripomoglo k izboljšanju…Kaj pa je tisto oz. v kakšni situaciji pa pride do hujše jeze ?
So to različne okoliščine…imajo kaj skupnega ?

Umirjanje jeze pomaga, če razumemo sam vzrok jeze. Jeza se največkrat pojavi zaradi občutka ogroženosti….Torej ga situacija spomni na nekaj slabega…Je kot neka podzavestna reakcija. Partner misli, da bi moralo biti drugače, kot je..da se mu godi krivica….

Robi.

Draga “prosim za vaš nasvet”!

No, pa mi je končno uspelo priti za računalnik, da ti tudi jaz ne-kaj napišem. Včasih traja več dni, da imam čas pisati ali pa imam kakšno temo dlje časa v glavi, preden dozori za pisanje.

Ko pišeš o partnerju in tem, kako se mu je začelo vse sesuvati šele zdaj, ko je srečal tebe in prvič pokazal svoja čustva, se spomnim, da sem, ko sem pisala diplomsko nalogo, zasledila zanimiv termin: ti. “SLEEPER EFFECT”. Če zelo poenostavim, gre za to, da do neke mere in nekega obdobja zelo intenzivno tlačiš vsa svoja čustva nekam dol, potem pa le-ta z vso silo bruhnejo na dan, ko si z nekom prideš tako blizu, da je to varno. Najbrž se je tvojemu ljubemu zgodilo točno to. In kakor je zdaj zelo hudo, je pa super, da zavestno svojih ne pozitivnih ne negativnih čustev ne more več pometati pod preprogo. Telo mu je naredilo uslugo in ga bo skozi trpljenje prisililo, da bo s svojimi čustvi ravnal drugače, da jih bo videl bolj dragocene. In to bo moral dejansko storiti, če bo hotel ozdraveti oz. se počutiti bolje.

Koliko časa to traja? Hm, tega se nekako ne da napovedati. Nekateri gredo zelo hitro čez ta proces, spet drugim se lahko vse skupaj zelo zavleče. Odvisno je od vsakega posameznika posebej.

Kako mu lahko pomagaš? Tudi tukaj je težko napisati nek recept, ki bi brez pardona veljal. Predvsem poslušaj svoje srce, kar pomeni, da sledi svojim občutkom. Če boš začutila, da ga moraš v nekaj v nekem trenutku prisiliti, ga daj. Če boš začutila, da bi ga stisnila k sebi, ga stisni k sebi. Če boš začutila, da bi ga nadrla, ga naderi. Če boš začutila, da bi se najraje zjokala, se zjokaj. Dosti tega, kar boš čutila ti, je v bistvu “njegovo”, a morda on trenutno ni sposoben priti v stik s tem in se potem to z njega preloži na prvega nekoga, ki mu je najbližji in je odprt za čustva. Dejstvo je, da si mu najbolj pomagala že samo s tem, da te je spoznal in da ti toliko pomeni oz. da drug drugemo veliko pomenita.

Ker ne vem, odkod sta doma, ti ne morem dati telefonske številke od ene izmed naših Pisarn za informiranje in svetovanje v okviru Ozare Slovenija, ki jih imamo skoraj po celi Sloveniji. Če bi si želela iti tja po pomoč, javi in ti dam TŠ. Drugače pa povprašaj kaj o tem kakšnega splošnega zdravnika, psihologa, psihiatra, terapevta,… Tudi kakšne knjige na to temo ne bi bilo odveč prebrati. Spomnim se 1 “fajn”: DNEVNIK NEKE DEPRESIJE.

Dejstvo je, da bo moral tvoj partner 1x predelati vse svoje travme zaradi zelo težkega otroštva in nesreč ter bolezni v družini. Zaradi vsega hudega, kar je že doživel. A vsak od nas gre pri tem skozi različne procese: enim pomagajo zgolj zdravila in so OK, drugi pa potrebujejo veliko veliko več.

Prisiliti ali pustiti?! Poskusi oboje, da boš imela izkušnjo. Deluje lahko oboje, a morda ne na1x in takoj. Pri duševnih stiskah in težavah je potrebno precej eksperimentirati in nihče ti ne more dati neke čarobne formule, na podlagi katere bo človek ozdravel.

Če se ti da, pobrskaj malo po zadnjih odgovorih, ki sem jih napisala. Bodi pozorna na to, ko sem omenila dr. Ano Krušič Kapljo. Morda bi vama ona lahko povedala kaj uporabnega.

Upam, da ti je vsaj malo lažje, pa četudi za hip. Veš, 1x, ko greš na to pot, se ta pot lahko raztegne z 1 km na več več njih-ampak je pa tudi zelo lepo in začneš živeti čisto drugačno življenje. Bolezen ti samo sporoči, da nisi bil na pravi poti oz. ne na tisti, ki ti je namenjena… Če se sliši še tako neumno, je bolezen kot neko darilo-če si pripravljen to razumeti tako.

Maja

Pozdravljeni,

tudi sama imam podobno situacijo:
spomladi sem spoznala prijetnega gospoda in sva postala par.
Že poleti je včasih namignil, da ima težave z depresijo, zdaj, ko je dneva vse manj, pa mu je upadla energija, volja, moč, ne zanima ga nič, težko ga spravim v naravo, v kino, v družbo, tudi če gre za njegove ljube stare prijatelje.
Čeprav ima težave že nekaj let in je prej jemal zdravila, zdaj pravi, da so škodljiva za ledvice in jih ne bo več jemal, z zdravnikom kolikor vem o tem ni govoril.
Večino časa preživi v postelji, gleda politične oddaje, kar mu vzbuja temne misli in tesnobo. Je nezaupljiv, včasih se razjezi brez kakega vidnega povoda (ni pa agresiven), postane zajedljiv in odklonilen in me poskuša na vsak način odriniti iz svojega življenja (ni pa sprejel mojega predloga, da se nehava videvati). Izmika se pogovorom, odklanja terapijo in se ne želi pridružiti kaki skupini za samopomoč. Tudi srečuje se z mano vedno redkeje, vendar vztrajam in navadno se imava čisto prijetno, priznava, da najino druženje nanj blagodejno vpliva, da pa ga bom gotovo kmalu zapustila in da mu ni všeč, da se je tako navezal name.
Občasno imam občutek, da manipulira z mano, ne vem, kaj pravzaprav želi in postajam nezaupljiva. Zdi se mi muhast, ničesar noče načrtovati, njegovo nihanje razpoloženja pa tudi mene spravlja v stisko in se bojim, da ne bom zdržala … Imam ga srčno rada in si želim, da bi mu bilo bolje, vendar iz moje perspektive izgleda, kot da bojkotira samega sebe.

Sem otročja in sanjaška, če mislim, da je mogoče razviti kvaliteten odnos s človekom z depresijo?

Pozdravljena Striga!

Naj začnem pri koncu vašega pisanja- sprašujete namreč ali ste otročji in sanjaški , če mislite, da je mogoče razviti kvaliteten odnos s človekom z depresijo. Moje mnenje je, da niste otročji. Ljudi z depresijo je veliko in vedno več. Prepričana sem, da se da s človekom z depresijo razviti ali ohraniti dober odnos, vendar pa je tukaj tudi zanka. Zagotovo si nihče ne želi, da bi bil zapuščen od partnerja, ker je zbolel za depresijo. Vendar pa zelo zelo verjamem, da se odnos s človekom v stanju depresije precej spremeni. Ključnega pomena se mi zdi, da človek, ki je v depresiji ne odklanja pomoči. Namreč- kot ste sami dobro opisali- njegovo stanje in predvsem odklanjanje pomoči- vas spravlja v stisko.

Pomembno je, da zaradi partnerjevega stanja ni “ogroženo” vaše lastno duševno zdravje. Verjamem, da ste mu v oporo, vendar mu ne morete biti v oporo v svojo škodo. Torej bi priporočala nekaj pozitivnega “egoizma” in skrbi zase. Morebiti bo potem tudi zanj postalo bolj nujno, da nekaj spremeni in naredi korak naprej na poti okrevanja.

Vsekakor vama obema želim svetlih dni v prihodnosti in vas toplo pozdravljam,

Bernarda

Pozdravljeni,

mogoče bo za koga zanimiva moja zgodba:

Še zelo mlada (imela sem 16 let) sem spoznala svojega prvega fanta, ki je bil 8 let starejši od mene – zaljubila sva se v trenutku, do ušes. V tistih letih je taka starostna razlika precej velika, a intelektualno sva bila na istem nivoju. Problem je bil v tem, da takrat sama še nisem bila čustveno dovolj zrela, da bi se znala zaščititi pred negativnimi čustvi (ki neizbežno tu in tam nastanejo v tako intenzivnem odnosu, še posebno, če sta oba partnerja zelo čustvena, strastna in ekspresivna). Poleg tega sem bila že od otroštva nagnjena k strahu, tesnobi in depresiji.

Tako sem po dobrem letu najinega odnosa (ki je bil sicer izjemno ljubeč) postajala zmerom bolj depresivna (seveda tega takrat nisem vedela) – odrivala sem ga stran, izogibala sem se mu tako, da sem zaspala, še preden bi se lahko začela pogovarjati ali seksati, bilo me ga je strah, slabo sem se počutila – obenem pa sem vedela, da ga imam neskončno rada.

On je seveda zelo trpel, ker ni razumel, kaj se dogaja. Postajal je bolj in bolj ljubosumen (na vse – moje prijateljice, sorodnike, celo aktivnosti, s katerimi sem se ukvarjala, ko njega ni bilo zraven), bolj in bolj čustveno agresiven. To je seveda še poglobilo mojo stisko. Seksa sem se na vsak način izogibala, ampak iz občutka dolžnosti sem kdaj popustila – posledica tega je bila, da sem pol leta živela v odnosu, ki je bil zame spolna zloraba. (Še to, nikoli nisem doživela orgazma z njim – kar pripisujem najprej rani mladosti in nato depresiji – to pa je precej načelo njegovo zaupanje vase in v naju.)

V nekem trenutku sem zbrala moč in prekinila z njim. Jaz sem se počutila osvobojeno, vedela sem, da sem po dolgem času nekaj storila prav. On je bil pretresen. Nekaj časa je vztrajal in skušal nadaljevati najin odnos, vendar nisem popustila. Nekaj mesecev pozneje sva se pogovorila bolj racionalno in svetoval mi je, naj grem k psihiatru. To sem tudi storila.

Dobila sem redno kognitivno-vedenjsko terapijo, antidepresive in nekajtedensko hospitalizacijo. Pomagalo je (a to je postopen, dolgotrajen proces, nekako kot ponovno odraščanje) in zdaj vem, da se bom v vsaki situaciji – četudi bi me prijelo, da bi zapadla v depresijo – lahko izvlekla sama.

Poanta je v tem: predstavljam si, da je on izjemno težko prenašal moje umikanje in zapiranje, počutil se je nemočnega pri stvari, ki mu je pomenila največ na svetu – mojem ljubečem odnosu do njega. In jaz nisem razumela, kaj se dogaja, vedela sem samo, da je on vir mojih hudih občutkov krivde in stiske, čeprav sem ga imela noro rada.

Zato priporočam vsem, ki ste v partnerskih odnosih z depresivnimi, da bodite potrpežljivi. Nikar ne mislite, da je partnerjeva depresija odsev pomanjkanja ljubezni do vas. Depresija je bolezen, ki potrebuje zdravljenje, zato lahko pomagate tako, da bolnika spodbujate v terapiji in ga nekako čustveno negujete. To zdravljenje ne bo trajalo večno, bo pa z veliko verjetnostjo rešilo in poglobilo vaš odnos.

Lep pozdrav!

Liza

Spoštovana Liza lizika!

Najlepša hvala za vašo zgodbo. Ne bi bilo mogoče lepše napisati kot ste napisali, predvsem mi je všeč ta zadnji del: “Zato priporočam vsem, ki ste v partnerskih odnosih z depresivnimi, da bodite potrpežljivi. Nikar ne mislite, da je partnerjeva depresija odsev pomanjkanja ljubezni do vas. Depresija je bolezen, ki potrebuje zdravljenje, zato lahko pomagate tako, da bolnika spodbujate v terapiji in ga nekako čustveno negujete. To zdravljenje ne bo trajalo večno, bo pa z veliko verjetnostjo rešilo in poglobilo vaš odnos. “

Vse dobro še naprej,

Bernarda
: