Pozdravljeni! Ko je bil star 3 leta je začel jeclati in je jeclal skorj eno leto. V tem času sem bila pri zdravniku,ta me je poslal psihologu, psiholog logopedu in ker nič ni pomagalo sem nehala z obiskovanjem. Nato se je nekega jutra zbudil in nehal jeclati. Od tega dne je minilo štiri leta in pred enim mesecom je spet začel jeclati iz dneva v dan bolj. Tako se mi revček smili, da nevem več kaj naj naredim. Sem se vsedla za mizo z njim in ga vprašala če ga slučajno kaj mori (sem mnenja da je to na psihični bazi) pa je reku da ne, da edino en predmet v šoli mu ne gre najbolje.
Povejte mi, ali je možno da je jeclanje posledica kakšnega stresa, da je vse skupaj na psihični bazi?? Naj vam povem da imam še enga otroka on nikoli ni imel problemov nihče v družini ne jecla , in sploh ta moj revček je obdan z takšno ljubeznijo da ne morem verjeti da bi bilo to na psihični bazi.
Kaj mi svetujete???

Pozdravljeni,

predvsem, da ga ne imenujete revček! S čim in zakaj si je zaslužil takšen naziv? Le kakšno samopodobo lahko razvije, če mu nekdo, ki mu je najbliže reče, da je revček?

O jecljanju žal ne vem veliko. Vem le, da se s tem ukvarjajo v Centru za za gluhe in gluhoneme v Ljubljani. Mogoče se obrnete kar na njih?

lp