Pozdravljeni!
Prosim za nasver.stara sem24let im imam sina starega eno leto in pol. Svojega otroka sem prevec razvadila,zdaj pa neznam popraviti napak. Od prvega dne,ko je rojen, spi pri meni,se v porodnisnici je spal z mano na postelji. Njegova postelja dona sluzi samo za igrace,on se lepo stisne k meni in celo noc je tako. Vedno mi je v rokah,ko smo vzuni,na sprehodu,doma…vedno se nosi. Ko se igra se igram jaz z njim,ko je ima se eno zlico zraven in on hrani mene jaz pa njega. Ko gremo kam na ovisk,se moram vedno z njim in ostalimi otroci igrati. Noce nikjer ostati brez mene, ne pri babici,ne pri mozu. Moz mi je na zacetku pomagal z njim,delal hrano,ga hranil,se igral z njim,ampak sem bila jaz ta,ki je vedno nekaj prigovarjala pa me je pustil,da sama pazim na njega,zdaj se pa vedno kregava. Moz mi vedno govori,da je prevec razvajen in da moram biti bolj stroga,ampak jaz to neznam .

Jaz sem sicer edinka,moj oce je tetraplegik,mama ima depresijo in meni je moj sin edino veselje v zivljenju, vse mu pustim,samo da je nasmejan in srecen. Nikamor ne grem brez njega,kolegice so me vedni klicale na kave,ker pa ga nisem hotela puscati nikjer,so tudi one obupale.
Kaj naj zdaj naredim? Nocem se prepirati z mozem,vem da ima prav in da bo z leti samo huje,ampak ne znam biti stoga z njim,prevec prevec ga imam rada .
Prosim za nasvete starsev.
Lp

To se tebi samo zdi, da ga imaš preveč rada. Premalo ga imaš rada. Pa da me ne boš narobe razumela, z drugimi besedami, ne zavedaš se, kaj mu s svojo “ljubeznijo” resnično daješ. Daješ mu občutek, da lahko dobi vse v vsakem trenutku. Kako bo tak človek živel, ko bo večji, ko ne bo mamice vedno zraven, da bi mu dala to, kar si je zaželel? Razočaran in jezen bo na vse okrog sebe, ker mu ne nudijo vsega tega, kar mu je nudila mama. Otroka ni težko samo cartat, težje ga je pripravit na svet v katerem bo živel, ko se bo začel ločevat od staršev.
Vzami kako knjigo v roke, nujno je, da prideš do določenih spoznanj. Tudi vajin odnos z možem lahko zelo vpliva na to, kakšen odnos imaš do otroka. Če imaš občutek, da pri možu ne dobiš “ljubezni”, se zatečeš k otroku, ki jo vedno daje, saj jo to tudi sam potrebuje. Ni pa samo mož kriv za to. Tudi tvojo odnos do same sebe in predvsem ta. Težko je nekomu na kratko pojasniti, kaj spremeniti, ko se človek ne zaveda, kaj s svojimi dejanji povzroča drugim in zakaj. Morala se boš bolj potrudit in poiskat odgovore v sebi.

Si ti starš? Koliko pa si star?

Ker si moža “odstranila”, ker ti on ne predstavlja veselja v življenju, svoja čustva izživljaš na otroku, kar bo pripeljalo do tega, da boš naredila “čustvenega invalida” iz normalnega otroka. Ti ne smeš bit “stroga” do otroka, za to so očetje pri hiši, ker s tem, ko boš stroga v njemu nezavedno vcepiš dvom v “mamino ljubezen” .
Načeloma ni nič narobe s tvojo ljubeznijo do otroka, manjka le protiutež v obliki očeta, ta je zatajil in ti se ne znajdeš več in z leti bo vse slabše…. Očitno tudi on ne ve kaj pomeni vzgoja otrok in očetova ljubezen, ki je pogojna za razliko od mamine. 🙁

Na youtube najdeš predavanje na to temo, samo dvomim, da ti bo (vama) všeč glede na tvoje (vajino) prepričanje.
Nista več sama, da bi lahko počela vse tisto kar se (samo) vama zdi ok, tu je še otrok, ki je še nepokvarjena duša in rabi oba, vsakega v svoji vlogi. Želim vama, da to čimprej spoznata, v otrokovo dobro 😉 🙂

Hvala za video, pogledala sem ,vse kar je rekla je res. Nikoli ga ne kaznujem,ker je “premajhen”.
Pozabila pa sem omeniti,da je sicer moj malcek v vrtcu zelo zelo priden. Vem da je problem samo v meni,ampak moja mami ni mene odgojila po knjigah pa se mi zdi da ji je lepo uspelo. Hvala za navete ocitno bom res morala kaksno knjigo prebrati.
Lp

Ni za dvomit v to, da si dobra oseba zato čestitke tvoji mami. Vseeno je pa nekje sfalila in ti ne ponavljaj njene napake, če želiš otroku dobro. Glede na to kako si “izločila” partnerja iz vzgoje oz si si našla takšnega, ki je na nek način copatek, neodgovoren in svoj del posla pri vzgoji prelaga nate (Moz mi vedno govori,da je prevec razvajen in da moram biti bolj stroga,ampak jaz to neznam .), bi rekel, da si imela v njej slab zgled. Zato se ne zanašaj (preveč) na svoje občutke, ker ti občutki so te pripeljali do sem kjer si sedaj, da te otrok ne uboga, kljub temu, da je v vrtcu ubogljiv – se pravi zmore bit čisto ok. Samo vzgojiteljica ni njegova mama! Ne goji do njega takih čustev kot ti in otrok jo bistveno drugače dojema kot tebe, zato aktiviraj njega (partnerja), ki lahko bistveno lažje doseže, da bo mali ubogal in s tem bo tudi tebi dal spoštovanje (v otrokovih očeh), ki ti gre kot mami, dokler se pa ne vključi v to štorijo in samo stoji ob strani oz te celo kritizira pa mali ne bo ubogal, ker v tebi ne vidi spoštovanja vredne osebe – po zgledu očeta ;).

Draga moja,

razumem tvoje občutke, vem, da si z vsem srcem mamica.

Iskreno ti pa povem: oba si zaprla v kletko, sebe in otročka. Tako si visita okrog vratu, da noben od vaju ne more dihat. Popusti. Saj veš – If you love somebody, set him free. Torej, bodi dobra mamica še naprej, ljubeča, nežna, nič hudega tudi, če spi pri tebi. Morata pa vseeno zadihati, ti se spravi na kavico nekam, otroček naj bo brez tebe s svojim očetom. Najboljše mame so tiste, ki vzporedno z materinstvom živijo tudi življenje ženske, ljubimke, kolegice……….

tudi sama sem mama štirim otrokom. Najmlajši spi pri meni, tudi leto in pol star. To je ok, verjemi, ko bo dovolj star, bo šel v svojo posteljo, kot prvi trije. Vse ostalo pa – malo pospravi.

Pri letu in pol še ni nič izgubljenega in je možno še marsikaj popraviti.
Takšen otrok še ni razvajen, če ne želi ostati sam pri babici. Mož pa malo pretirava.
Sčasoma se bo otrok sam počasi oddaljeval od mame. Razen, če ga ne bo mama zaradi nekega strahu priklenila nase.
Otrok v teh letih potrebuje mamino ljubezen in le ljubezen mu bo omogočila, da bo zaupal v ljudi in postal samostojen.

Draga moja,

otroci so zelo pametni. Bolj kot si mislimo. In zelo zgodaj ugotovijo kam pes taco moli. Kar hočem povedati je to, da če ne boš prenehala s takim vedenjem, boš uničila življenje sebi, možu, predvsem pa otroku.
Moj predlog je, da otroka daš v posteljico. Pa naj joka. Ne razumem kaj je narobe s tem, da otrok malce zajoka. Večina staršem je popolnoma obsedenih, če otrok joka. Seveda ne govorim o divjem, nepretrganem joku.
Obstajajo namreč enostavne metode kako navaditi otroka, da spi v svoji postelji. Daš ga v posteljico, poveš pravljico in ga pocrkljaš. Mi smo prakricirali ”čaranje” palčkov in škratkov, ki ga bodo čuvali. Ko opraviš ta ritural (moraš si vzeti čas, lenoba ne pride v poštev), ga pokriješ, daš ljubčka, poveš, da si v drugi sobi in greš ven. Otrok bo verjetno začel jokati. Prideš notri čez 2 min, poveš, da si tukaj, da naj ne skrbi, daš ljubčka, ponoviš vajo s pokrivanjem in greš ven. Jok. 4-5 min, prideš notri. Ponavljaš z vedno daljšimi intervali. Par noči. In pomaga.
Pri nas sicer ni bilo teh problemov. Nikoli, prav nikoli ni spal z nama v postelji. Samo enkrat, ko je bil res bolan sem ga imela v vozičku zraven postelje kake 3 noči, ker sem bila uničena od utrujenosti. In je bilo dovolj, da je postal mali terorist. Toda, jaz sem vzrtajala. In ni bilo problemov.

Ti pa polagam na srce, da dovoli otroku, da se odlepi od tebe. Zavoljo obeh. Ker to ni zdravo ne za otroka, ne zate, niti najmanj pa za tvoj zakon. Otroka boš naredila invalida. In kljub vsej ljubezni, ki jo mož čuti do tebe, bo počasi začel bežati stran. Ker ga ne rabiš.

Pravijo, da je z otroci treba kot z vrtnicami. Trdo srce in mehka roka. Pa ni mišljeno kot pomankanje ljubezni, temveč vztrajanje pri določenih stvareh zavoljo njih samih. Jok ni nič hudega. Izsiljevanje je normalno. Stvar je samo v tem kako ti reagiraš.
Veliko sreče

Tudi mamica, verjetno si hotela reči mehko srce in trda roka (pa ne v smislu tepeža).

Avtorica, saj so vse več ali manj že povedali. Gospa Vesna Vuk Godina je zelo zelo pametna ženska, vse, kar ona pove, še kako drži, tako za otroke kot za odrasle. Ona bi morala vzgajati cel narod, ne samo otroke.
Mogoče ti bo v pomoč knjiga Vsak otrok se lahko nauči pravil, kjer je opisano ravno to, kar tebe recimo muči: kako otroka odtrgati za pol ure od sebe, da se bo znal tudi sam zaigrati in podobno. Opisano preprosto in s praktičnimi primeri. Tvoj otrok se mora počasi naučiti pravil. In pri letu in pol res ni še nič zamujeno.
In začni zaupati možu. Tudi če otrok kdaj ne bo oblečen po tvojih standardih ali če bo pojedel kaj drugega, kot se tebi zdi idealno, če bo pol ure dlje v polni plenički – ne bo s tem popolnoma nič narobe. Bo pa narobe, če sinu in očetu ne boš pustila, da se imata preprosto lepo skupaj in se navadita drug drugega. In ja, kako to, da ti mož ni v veselje?

Tole sicer drži le, da s tem početjem “tekmujemo” z otrokom, kdo bo koga: on prepričuje z jokom ti s “čaranjem” 🙂
Pri taki “terapiji” se mali nauči, da mora bit samo še malo bolj siten in bo dosegel svoje, ker sedaj samo zajoka (najprej malo nato še malo bolj, potem še bolj) in mama spet pride in ga tolaži in se ona spopada z njegovim problemom kako zaspat (igra čarovnico ;).
Nisem proti temu, da se ga poizkuša lepo uspavat z neko “čarovnijo”, samo otroci praviloma ne vedo kdaj je tega lepega, ko jih mamica uspava, dovolj in da je tudi mamica že utrujena in bi rada šla sama spat oz ima še kaj za postorit. Tako sem bolj za to, da se oče vključi v to zgodbo, ko mama zlepa ne doseže želeno. Tu oče naj ne glumi mame in “čara” ampak nastopi bolj odločno, ker bo otrok razumel, da je lepega konec za ta večer in ne bo izzival dalje, ker se je soočil z nečim neprijetnim, ker je nadaljeval z nekim izsiljenim jokom. Seveda je treba ločit kdaj otroku resnično nekaj manjka in kdaj samo preizkuša meje in jih skuša premaknit nekam tja čez….

Tudi mene se je moja hcerka zelo “oklepala”, kot pišeš ti, ali pa si mogoče mislijo drugi. Plo je pač za to, da je nisem nikoli odganjala od sebe, vedno me je imela, kolikor me je hotela, in tudi je spala pri nama. Nikoli nisem verjela, da je dobro otroka vzgajati tako, da ga rineš STRAN od sebe. Pa so si kakšni sorodniki tudi mislili svoje in zavijali z očmi.
Punčka je to fazo prerasla in je pri kakšnih 2,5 letih sama začela bolj samozavestno sama stopati v svet. Imam zelo dober odnos, in ko radovednost in želja po spoznanjih prevlada, se vsak otrok “odcepi”. Sam. Iz lastne želje.
Tako majhnega otroka nimaš kaj vzagati s tem, da ga odrivas.
Je pa res, da je tudi za otrokovo dobro pomembno, da gradis tudi odnos z mozem, da ga vkljucis, vkljucujes, in se posvečaš tudi njemu. Otrok potrebuje tudi očeta, in potrebuje družino, kjer se imajo vsi med seboj radi. Ne puščaj očeta vnemar!
Veliko sreče vam želim!

Lp vse na forumu.Tudi jaz sem pretirano zaščitniška do svojih dveh otrok.Dokler je večja hodila v vrtec sem jo”branila pred vsem slabim”sedaj ko pa je vstopila v šolo”je že velika”pa se mora sama spopasti z svojimi težavami npr. nalogo mora naredit sama(seveda pogledam če je vse naredila)sama si pripravi torbico za všolo in oblačila.Če v šoli nastopi kakšen problem(npr. sošolka mi je vzela barvice) ji rečeva ,da naj zadevo poskuša urediti sama če pa so kakšne hujše zadeve(nasilje,zafrkavanje) pa rešujeva midva z posvetom učiteljice.Ponoči imata obe nočno lučko in priprta vrata tako,da če kaj nujno rabita prideta do naju.

O tem, kako razumeti otroški jok in kaj je pomembno v takih primerih, je na navedenem linku lepo napisala moderatorka Alenka O. :

http://med.over.net/forum5/read.php?25,8263872

In še odlomek – ne o razvajenem otroku, temveč o otroku, ki se oklepa svoje mame:

http://med.over.net/forum5/read.php?25,7833926,7843993#msg-7843993

Mislim, da boš na navedenem forumu našla kar nekaj pravih odgovorov.

Naj še jaz dodam svojo skodelico.
Tudi jaz sem mama dve nadebudnežev. Prvi je star 6 let, drugi pa 4.
Prvi sinek je spal pri nama z možem do 2 leta, nato je šel lepo v svojo posteljco, brez problemov. O tem kak je bi navezan na mene bi lahko napisala celo stran pa še ne bi končala. Nobeden ga niti pogledat ni sme, kaj šele prijet. Ko je bil star 2 leti je dobil brateca, ki je bil ful priden in do 6. meseca sploh nisem vedela da ga imam. Spal je v svoji posteljci in tako se je tudi starejši sinek privadil spanja v svoji posteljci.

Nato sta oba cca 1 leto spala vsak v svoji posteljci. Ko pa je 2. sinek zbolel za bronhitisom, ki se je poslabšal v pljučnico, je po prihodu iz bolnice spal v najini postelji, da sva ga ponoči poslušala kako diha. In tu je ostal do danes ko še vedno spi pri nama. Star je štiri leta. 2-3X letno ima bronihitis, tako da me njegova ” razvada ” sploh ne moti, moža tudi ne.

Pa če me vprašate ali sta razvajena? Ja mislim da sta, oziroma bolje rečeno samo rada ju imava. To je odgovor na vse pripombe kaaaako razvajene otroke imamo.

Pa kljub vsemu nimamo težav. Normalno ostaneta pri babici oba, lahko grem z njima kamor hočem in se mi ne mečeta po tleh kadar hočeta imeti kakšno stvar. Skratka živimo družinsko življenje z otroki, normalno jih vključujemo v pogovor kadar je možno, kadar pa ni, pa rečeva da ko odrasli govorijo morajo včasih otroci tiho bit. Pa ni problemov. Sva pa z možem dosledna glede vzgoje ko eden reče ne to tudi ostane, čeprav se drugemu to zdi totalno brezveze. Ampak ne je ne.

Tako živimo mi.

Lp!