moj otrok
Star je 10 let in od svojega tretjega leta ima težave z odvajanjem blata. Ne hodi redno na “kakanje” in potem cca 4 ali 5 dan se pokaka v hlačke. Ne veliko ampak ravno dost da se vidi in da smrdi. Sva bila že pri zdravniku in so mi svetovali naj redno ob vsaki uri gre kakat. Jaz ga pošljem, ampak on enostavno noče. Ko ga končno le prisilim, se mi pa pol ure joče v wc da ne bo kakal in sedi zastojn na školjki. Sem ga vprašala ali mu ni nič nerodno glede na to da je že toliko star in ko mu uide se ga že fejst voha. Pa pravi, da sploh ne čuti, kadar mu uide blato. Kako je to mogoče? Ali je res izgubil ta refleks? No ta dan ko pa se pokaka v hlačke gre pa takoj na wc in takrat opravi potrebo, prej pa sploh noče. Kaj naj naredim oz. kam naj ga še peljem, da bo redno kakal oz. da ne bo več kakal v hlačke???
Hvala za odgovor
Dober večer, čokoladica,
vsekakor bi bila pri dečku potrebna obravnava pri gastroenterologu pediatru (čeprav ste tam že bili), svetovala bi vam tudi obisk pri kliničnem psihologu.
Zadeva je moteča, sedaj pa, ko bo zanj in vse njegove vrstnike zelo pomembna njegova čreda in sprejetost med sovrstnike, pa bi bilo zelo hudo, če zaradi tega ne bi bil vključen v skupino svojih sočrednikov. Ne sicer še sedaj, čez leto ali dve pa gotovo lastno identiteto ne ibo iskal samo znotraj družine, pač pa tokrat s potrditvijo pri sovrstnikih. Poskusite še enkrat pri specialistu, pa tudi psiholog vam bo dal obilo koristnih nasvetov.
lp
Tanč
Lep dan, ena,
samo nekaj bi dodala.
Menim, da se starši sem obrnejo, ko so poskusili že skoraj vse znane in neznane recepte in kondicioniranje (pohvala-kazen-urnik … in podobno).
Zatorej se mi zdi, da je treba ta krog prekiniti, najbolj tam, kjer se s tem strokovno ukvarjajo, saj ima veliko otrok tak probelm.
lp
Tanč
Gre za to, da je tam, kjer ni fizičnega vzroka za težave, vedno problem v psihi. Ne bi rada sedaj tu “na glas” govorila o tem, ampak obstaja alternativa – ne govorim o mazaštvu, ki s pomočjo tega, da se poišče psihični vzrok ali pri otroku ali PRI STARŠIH zelo učinkovito pomaga pri prav teh težavah, ki jih gospa omenja (pa seveda drugih tudi). Drži pregovor, vse je v glavi. Seveda, saj pravim, ko je klasična medicina potrdila, da ni fizičnih vzrokov.
Pa tudi nekaj knjig je lahko v pomoč.
Ja, saj zato pa je nasvet zdravnik (da izključi telesne zadeve) in klinični psiholog, ki se bo ukvarjal z dušo in njenimi težavami, ker nekaj želi zadržati zase in ne dati na svet.
Klinični psihologi se zelo spoznajo na te zadeve.
lp
Tanč
Pozdravljeni, kiri,
tudi na naši pediatrični kliniki na gastroenterološkem oddelku že nekaj let deluje “šola kakanja”, ki ima točno take vsebine, torej trening in psihopomoč. Če se starši držijo navodil in tistega, kar so se naučili, potem je izid te šole odličen.
Velikokrat pa vidimo, da doma počnejo enako, kot so počeli pred “šolo kakanja”, tako glede prehrane, tekočin, kot tudi glede vztrajanja pri odvajanju blata.
Pri takih zadevah je vedno vključena pomoč psihologa.
Predstava, da je uradna medicina samo telesna medicina in da integralno, holistično ali kako drugače deluje samo alternativni pristop, to je zmotno. Izmislili so si ga tisti, ki niso bili zadovoljni z zahtevami uradne medicine (če nekomu poveš, kaj ne dela prav, je običajna reakcija užaljenost in globoka zamera celotni medicini).
Hvala za dober link, kiri, in lep dan naprej,
lp
Tanč