Moj oce – psihopat??!!!

Kako grozno se slisi ta naslov. Ampak dejansko ne vem vec, kako naprej, zato se obracam po nasvete na vas. Gre za mojega oceta in njegovo psihicno maltretiranje druzine.

Ze od majhnega se spomnim, da je oce, kadar je bil slabe volje, meni in 3 leta mlajsemu bratu stalno govoril, da sva nesposobna, neumna, enaka dvema niclama… in naju zaniceval, potem se je pa vsakic prisel prilzovat z denarjem. V bistvu se takih dogodkov spomnim predvsem od casa srednje sole naprej (mogoce sem jih za nazaj potlacila) – stalno je zaniceval najino solanje in ko sem jaz diplomirala, je rekel, naj diplomo obesim kar macku na rep. Oba z bratom sva pa zelo bistra in z ucenjem nisva imela nikoli nobenih tezav, sva komunikativna in vedno sva imela veliko prijateljev.

Naj povem se, da ima oce zadnjih 15 let lastno podjetje, in da je stalno govoril, da sva midva oba nesposobna za kakrsnokoli sluzbo, da naju nihce ne bo zaposlil, da nisva sposobna zasluziti niti tolarja… in da lahko delava samo pri njemu. Jaz sem to vedno nekako pozrla in si mislila, ti bom ze pokazala in dokazala, kaj znam in zmorem. V casu studija sem veliko delala in potovala okrog in bila financno dokaj neodvisna, potem sem pa naredila eno veliko napako. Ker naj bi bilo tako najbolj enostavno, financo privlacno,… sem se zaposlila pri ocetu, kjer sta se ze nekaj let pred mano zaposlila tudi brat in mama. In tako so se pravzaprav uresnicile ocetove besede. In kako je sele grozno, ker se tega zavedam, a se pocutim totalno nemocno. Ceprav sem na videz zelo samozavestna, lustna in do vseh prijazna in nikoli nisem imela tezav pri komunikaciji z ljudmi, se globoko v sebi bojim kakrsnekoli sluzbe. Ceprav se prepricujem nasprotno, globoko v sebi nosim obcutek, da sem nesposobna, da ne bom nicesar znala… Ocetove besede so se, kljub temu, da sem jih vecinoma ignorirala, ocitno mocno zasidrale v meni. In moj moz pravi, da zdaj sem pa dosti stara, da neham druge kriviti in tudi sama se tega zavedam, a vsakic, ko se odlocim, da bom temu naredila konce, me nekaj zavira, vlece nazaj… In potem je tu se udobje, ki ti ga ponuja domaca sluzba in denar…

Z bratom se o teh obcutkih zelo malo pogovarjava, ampak vem, da se on pocuti enako nemocno. Oce ima nad obema ze od nekdaj izredno moc, najbrz tudi zato, ker sva financno oba od njega odvisna. Brat je pred leti celo prenehal trenirati nogomet, ceprav je bil ze od majhnega pri Olimpiji med najboljsimi in po vsaki tekmi so na njega dezevale same pohvale, od oceta pa same kritike. Kako samo stoji, nima pojma, da je najslabsi… In bart je nogomet enostavno opustil. Tudi jaz sem se veliko stvarem odpovedala, da ne bi bilo treba poslusat oceta in se mi zdi to grozno, ker imam samo eno zivljenje in pri teh letih bi ga pa res morala ziveti tako, kot si jaz zelim. Ampak stalno je prisoten nekaksen strah pred ocetom. Ceparv do naju ni bil nasilen, se zna pa zelo dreti in te dajati v nic in psihicno totalno ponizati.

Razlog, da sem se odlocila, da vam pisem, pa je drugje. In sicer moja mama, ki jo oce se stokrat bolj trpinci. Se ko sva z bratom zivela doma, sem milijonkrat slisala, kako je obtozuje, da ga vara, da je bila z nesteto moskimi ze, ko je on delal pred leti 2 leti v tujini, da se zato nihce vec z njima ne druzi. Da je zaradi tega umrla njegova mama, ki je vse to vedela in se je stalno samo sekirala, da je zaradi tega naredila samomor njegova sestra (umrla je pred nekaj leti, ko je iz nepojasnjenega razloga zapeljala s ceste), ker je moja mama bila tudi z njenim mozem, da se mu vsi v mestecu, kjer smo vcasih ziveli, samo smejijo v obraz in da mu je veliko ljudi povedalo marsikaj… In vsake toliko kaksnega moskega se doda, nazadnje moskega, ki zivi z mamino sestro, 100% invalidko, tako da mama niti k njej ne more vec na obisk, ne da bi je oce bolano obtozil. In ob takih obtozbah mama zacne jokati in ga rotiti, naj ji pove, kje je to slisal, kdo mu je povedal, da gresta skupaj do teh ljudi … – on pa samo rece, da on ze ve, da mu vsi govorijo in da se zato nihce vec noce druzit z njima, ker jo prezirajo… In mama dejansko nikamor vec ne gre, ostaja sama doma in ze ce gre za 2 uri h kaki teti, je vse narobe. On pa hodi cele dneve naokrog in prihaja domov sele v vecernjih urah.

Mogoce se tole obtozevanje takole napisano niti ne slisi tako grozni, ampak v resnici je zelo kruto. Vedno so zraven se groznje, da samo se malo in bo videla,… da jo bomo otroci zavrgli, ko bomo vse to izvedeli, … v glavnem je zelo zelo grozno. In mama mi je pred kratkim povedala, da je zadnje case, kadar se malo napije, se hujsi in da jo je ze nekajkrat tudi udaril.

Naj pa povem, da je vsa ta njegova zgodba ena velika izmisljotina, ki je zrasla v njegovi bolani glavi, da je moja mama krasen clovek, ki kaj takega ne bi bila sposobna narediti niti pod razno. Tako da o tem sploh ni dvoma. Vsi ljudje jo imajo radi, jo spostujejo in tudi z ocetovo sestro in mamo, ki sta umrli, se je zeloooo dobro razumela in obe sta jo imeli strasno radi. Tako da nimam niti najmanjsega pomisleka, da bi se v teh njegovih blodnjah lahko nasel kancek resnice. Ampak mama vse to zadrzi zase, nikomur ne upa povedati niti besedice in tudi meni je veckrat rekla, naj o tem nikomur ne govorim. Raje trpi, kot da bi izbruhnil skandal in da bi njega ocrnila, ali pa pravi, da bi mogoce kdo mislil, da je to celo res. In po moje oce ravno zaradi tega to pocne – uziva v njeni nemoci, joku, ponizanosti, ker ve, da ne bo nikomur povedala. In tako umazala njegovega ugleda. In tudi tu je porblem, da je mama financo odvisna od njega, kar mu daje se vecjo moc.

Naj se povem, da na videz izgleda v nasi druzini vse v redu in da imajo ljudje in sorodniki o mojem ocetu zelo dobro mnenje. Imajo ga za uspesnega in po srcu zelo dobrega cloveka, ki zelo radodarno pomaga vsem, ki so pomoci potrebni. Vse to je res, a kaj ko se v njem skriva se cisto druga plat… Tudi meni ne gre to skupaj, kot bi bila angel in hudic zdruzena v eni osebi.

V glavnem, da ne bom predolga, zanima me, kaj lahko naredimo, saj se mi mama tako zelo smili, da situacije tako vec ne morem pustiti. Njegova bolna domisljija pa nima meja. Ce bi ga pripravili, da bi sel k psihiatru, mu tega ne bi nikoli priznal. Vem pa, da se je pred skoraj 20-timi leti zdravil proti depresiji (ne vem tocno, kako diagnozo je imel, mogoce celo kaksno psihozo, vem pa, da je, po njegovem, popil tono tablet in je bil 2 leti cisto otopel…), nazadnje pa je bil pri psihiatru pred priblizno 5-imi leti, ko je umrla njegova mama, kar ga je zelo prizadelo. Kak mesec je jemal tablete, potem je prenehal, ker naj ne bi bilo vec potrebe. Je pa rekel, da mu je psihiater svetoval, da naj neha vodti podjetje, da je to za njega psihocno prevec naporno. In res je, da ima glavo stalno polno skrbi.

Mogoce je pomemben tudi podatek, da oce kakega pravega hobija nima, je pa obseden s stavami!!!! Ze odkar pomnim je igral sportno napoved, zadnja leta pa so ga stave cisto zasvojile. Vcasih gre celo na Hrvasko, samo cez mejo, da se tam stavi. In kupuje na tone knjig o pozitivnem misljenju, zdravi prehrani, uspesnosti…. Kot bi v teh knjigah nekaj iskal, kar pa ne najde in ne najde.

Oce se mi zaradi tega, kar se v njegovi glavi dogaja, smili in bi mu rada pomagala. Predvsem bi pa rada pomagala mami, ki si kaj takega res ne zasluzi. Prej bi lahko bila vzor vsem zenam, kot pa to, kar ji ocita oce. Ti ocitki se ponavljajo na vsakih nekaj dni, predvsem, ko mu gre kaj narobe, ko je slabe volje in se na ta nacin on potem znasa nad mamo.

Lepo prosim za nasvet ali pa kako razlago, kaj se v njegovi glavi dogaja.
Najlepsa hvala vsem, ki si boste vzeli cas in mi predlagali, kaj narediti!

Lep dan!

Pozdravljeni!

Dejstvo je, da ima vaš oče težave, ki se jih do neke mere zaveda, vendar jih ni pripravljen rešiti v celoti. Predvidevam, da nekatere izmed njih izhajajo že iz njegovega otroštva, o tem niste govorili, zato vam težko pojasnim za kaj gre. Nikakor ni iskati opravičil za njegova dejanja, vendar pa na neprimeren način opozarja na svojo stisko, tako da trpinči, ponižuje in žali svoje najbližje. Predvsem vašo mati. Zavedati se morate, da boste sebe rešila pred njim le tako, da se boste od njega oddaljila in osamosvojila, tudi finančno. Trenutno ve, da vas lahko ponižuje, saj ima nad vami, kot tudi nad celotno družino totalno kontrolo, drži vas v šahu. Vaša situacija je zapletena, vendar vidim rešitev predvsem v osvoboditvi vas in brata izpod njegove prevlade. Ko bo začutil, da izgublja moč se mu bo porušil svet in na tej točki je možna pot k njegovi rehabilitaciji. Podobno je z materjo, čeprav je stopnja kontrole nad njo celo višja, zato je ločitev toliko težja.

Morda pa vseeno skušate očeta ne nek način prepričati, da poišče pomoč. Na vašem mestu, bi skušala vzpostaviti stik s psihiatrom, ki ga je zdravil na zadnje (pravite, da pred petimi leti ob smrti matere). Z njim se posvetujte kaj narediti. Prav tako z njegovim osebnim zdravnikom.

Le pogumno!

Petra, ŠENT

Živjo. To, kar počne tvoj oče že vse življenje, ni odraz ničesar drugega kot nemoči – tebi in bratu skuša vcepiti misel, da sta nesposobna, da bi pač ostala pri njem, bila odvisna od njega, in mami skuša vcepiti občutek krivde, da bi pač imel premoč nad njo, da bi ji vcepil prepričanje, da mu bo vselej nekaj dolžna. Seveda je to duševna nezrelost in nesposobnost imeti normalne odnose, in žal takih ljudi ni tako malo. Njihova glavna lastnost je ta, da mislijo, da druge lahko navežeš nase le s tovrstnmi manipulacijami. In, žal, kot vse drugo se tudi taka miselnost z leti slabša.

Res, za vsakega pride trenutek, ko vidi, da njegovi starši pač niso tako dobri in nezmotljivi, kot se je zdelo. Ampak po drugi strani to spet ni slabo, ker takrat tudi veš, da si samostojen, da ni potrebno v vsem imeti odobravanja ali strinjanja staršev, skratka, da lahko sam presodiš, kaj si naredil dobro in kaj slabo. In zato moraš vedeti, da si ti tista, ki si mlada, sposobna in močna, tvoj oče pa je pač “en star revež”, ki je kdove zaradi česa nekoč zdavnaj svoje čustveno življenje zamočil. Zdaj pač ni več treba, da ima nate kakršen koli vpliv – seveda pa je absolutno nujno, da se od njega finančno osamosvojiš. Pišeš že tako, da nisi videti nesposobna, zato boš zagotovo dobila drugo službo, če ne takoj, pa čez čas. Vsaj iskati jo začni! In, ja, vsaj vedela boš, da njegovih napak ne boš ponavljalala svojih otrocih. Svoji mami pa poskušaj stati ob strani z energijo in dobro voljo. če en človek to izžareva, se tega nalezejo tudi drugi, in povem ti, to se da. Pa veliko sreče!

No, ko sem brala besedilo ki ga je napisala 357 se mi je zdelo, da to berem o svojem možu. Pri nas je ista zgodba, le da to ni moj oče pač pa mož. Pa smo spet tam, delno sem res odvisna od njega vsaj kar se tiče strehe nad glavo. Z dvema otrokoma si res ne morem zmišljevati kam naj. Sem čisto v brezizhodnem položaju in ne vem kako naprej in nazaj. Skozi nas ponižuje in smo zanjega popolne nule vendar smo v začaranem krogu. Toliko poniževanja te res spravi v to, da dvomiš v sebi in drugih. Vsega se zavedam in vem, da to ni prav, vendar me je vsega strah in izhoda sploh ne vidim.

To je počel moj oče. Ko sem se odselila, ko se je mami ločila in ko se je tudi sestra odcepila psihično od njega, si niti ne upa več takih govoriti, ker ve, da se potem niti občasno več ne bi hotele dobiti z njim. Ko ga gledam, mi je jasno, da je sam slabič, da se sam boji sveta, ljudi oz da ima določene travme iz otroštva v sebi nerazščiščene, ampak zdaj, ko sva odrastli s sestro, je zamenjal ploščo in kar naenkrat #je vedno vedel, da sva sposobni#… haha.. ko se napije malo, pa spet udarijo ven njegove bolane.. da ga je mama pustila, ker je imela celo življenje ljubimce.. da smo bli krasna družina, ampak da je družba zastrupila mojo mamo in je vse uničla.. sploh ne vidi realne slike.. ampak danes živimo po svoje in me prav malo briga, kaj si misli.