KLjub vsemu prizadevanju, volji, korajži, smehu in upanju.. se moj oče počasi poslavlja( letos bi imel 65 let).
Lani jeseni so mu odkrili tumor na pljučih, z metastazami na kosteh najhujša pa je ta metasta na hrbtenici TH9. Bil je obsevan na tem delu hrbtenice 5 x v decembru( že tkarat so rekli da lahko povzroči sesdanje hrbtenice, verjetno se je to sedaj zgodilo?????), potem je sledil januar in februar ter marec 3 cikllusi kemoterapij.. v aprilu bi moral imeti ponovno kemoterapijo vendar se mu je hrana uprla in je kemoterapijo zato odklonil.
Še za prvomajske praznike se je počasi sprehajal po vrtu, petega maja pa ga je ta metastaza v hrbtenici položila v posteljo, jokal in obenem tuilil od bolečin, tako da smo ga drugi dan pripeljali na OI( protibolečinsko ambulanto), dobil je blokado v hrbet, vendar to je le omililo bolečino. Hvala bogu sedaj saj ne joče več tako kot je v ponedeljek.
Povečali smo doze zdravil proti bolečinam, od protibolečinskih obližev do vseh vrst tablet( vse na bazi morfija)… Pravi da ga ne boli več tako, najbolje je ko je na miru in leži, sedeti mu je težko. Rad bi spet hodil vsaj s berglami..??? Ne vem kaj naj mu rečem, zunaj vidi vse v cvetju rad bi šel na vrt, pogledat kako cvetijo jablane, če je že skalilo seme v vrtu.. nemočno zre skozi okno..
A ima mogoče kdo izkušnje s tem rakom oziroma s to vrsto metastaze na hrbtenici. Nemočno ga gledam ,grem ven iz hiše in jočem…
Za vsako besedo in izkušnjo vsem hvala.
Vem da še marsikdo od vas prstaja to agonijo, ampak do takrat ko se te osebno ne dodatkne ta rak, sploh ne veš kako je to hudo.

Vsem, ki trpite zraven svojih, pošiljam en topel objem poln primorskega sonca.

Pozdravljena,

sama izkušenj sicer nimam, svetujem pa ti, da v primeru hujših bolečin ne odlašate in se nemudoma povežete ali z dežurnim zdravnikom ali onkologom, če je možnost. Morda bi bilo smiselno, da se povežete tudi z društvom Hospic, ki imajo na tem področju res bogate izkušnje in znajo v vsakem trenutku svojce usmeriti na pravi naslov. Pa tudi sami zelo pomagajo. Tako pri strokovnikot čustveni opori tako bolniku kot svojcem.

Drži se, očku pa želim čim manj bolečin.

Bodite z njim, pomagajte mu nositi breme strahu pa tudi bolečin.

Ne vem, miklavž. Poskusite mu čimbolj olajšati bolečino in bodite čimbolj ob njem. Vprašajte ga, če bi kaj želel in mu poskušajte ustreči, pogovarjajte se, mu povejte kaj lepega.
Tudi moj oče je imel raka na pljučih, s kasnejšimi zasevki v možgane, nadledvičnico, jetra in kosti. In bilo je hudo, res hudo.
Žal nas je v ponedeljek v 67 letu zapustil in odšel za vedno.
Bil je pravi fenomen, z rakom se je boril 3 leta.

Pozdravljena KLopotača,

Najprej ti izrekam moje sožalje, vem da so besede le besede, ampak v teh trenutkih, vsaj malo omilijo bolečino.
In v teh trenutkih tudi spoznaš kaj je naše življenje in kdo je tvoj prijatelj, kdo ti nasloni ramo, da lahko za trenutek zajočeš na njen. Mislim, da je takih ljudi bolj malo, zato smo tu mi na forumu, ki delimo trenutek sreče, drobce upanja, in naslonimo vsaj tiso virtualno ramo, da se nasloniš nanjo.
V času očetove bolezni, sem spoznal, da se veliko ljudi oddalji od tebe, ostanjeo le tisti najbližji, v tem trenutku sva tu sama midva z mamo, mogoče še naša soseda.. ostali gredo svojo pot. No saj tudi ne pričakujem nikogar, na katerega bi prenesel sedaj mojo bolečino in žalost, pač usoda je taka, da jo moraš vzeti za svojo in četudi miljonkrat rečeš: “Zakaj, zakaj…??”, odgovora ni in ga nikoli ne bo.
Res sedaj mu skušava z mamo v vsem ustreči, čeprav godrnja, včasih naju napade z besedami, da oba jočeva in se potem spet pobereva. Prej sva ga umila in mu menjala protibolečinski obliž. Izrazil je željo, da naj ga ostrižem in sem to tudi storil. Zaželel si je cigareto in sem mu jo prinesel. Vem, da je to vse, kar lahko v tem trenutku storim zanj.
Včasih se sprašujem, da sem mu naredil kako krivico v življenju, da sem ga razočaral… ampak ne morem nazaj.
Čas prinese in čas odnese pravijo.
Sedaj je vsaj miren, ker opijati delujejo, hrane ne poje prov dosti, damo mu toliko kot želi.. najrajši pije sHwepss bitter lemon in to ima v steklenički ob postelji, poje pol kivija, pol jabolka.
KO sem ga umival se videl da je od možaka, ki je imel vedno čez devetest kilogramov ostalo bolj malo, no še vedno se drži in se zna tudi nasmejati… Do kdaj..
Topel pomladni pozdrav vsem iz Primorske.
MIKLAVŽ

Miklavz, nimam ti kaj pametnega napisati….te popolnoma razumem, mi smo tudi šli čez vso to grozljivo izkušnjo. Bodi ob njem, pogovarjaj se z njim, ne očitaj si ničesar iz preteklosti, verjetno je že tako moralo biti…..in tako, kot je rekla Kristina, poskrbi, da ga ne bo bolelo…
Želim tebi in mami veliko moči in vama pošiljam objemček!

Miklavž, razumem bolečino in stisko, ki jo doživljate. Svetujem pa da razčistite glede preteklosti do potankosti, se opravičite za morebitno krivico…Verjemi, lažje ti bo in vest bo mirna.
Moj oče je 3 dni pred smrtjo še zadnjič poklical najožje sorodnike, da se poslovi. Pogovorili smo se vse, izbral si je celo obleko, čevlje v kateri bo pokopan. Ko je odšel smo bili vsi zraven, doma. Kakšno trpljenje, je lahko še huje, smo se spraševali. In jokali, in jokali.
Danes je 1 teden, odkar te ni med nami, ati, še enkrat naj ti povem, da te imam rada.

Pozdravljen Miklavž. Vse to kar opisuješ sem doživljala sama pred skoraj tremi leti. Tudi moj oče je na koncu pil le oro in sweps lemon in to iz otroške stekleničke z dudico.Tri mesece ni pojedel ničesar, jaz pa ga nisem mogla pustiti oditi. Kaj vse sem mu zmiksala v stekleničko, samo da bi se okrepil. Pa mi danes ni žal, imeli smo čas za slovo, saj je umrl doma med svojimi najbližjimi in tudi povedal želje kako in kje naj bo zadnje slovo. Pred teboj je še nekaj hudih trenutkov, če ti lahko svetujem le to, da ga nikar ne vozi v bolnišnico, če ga pa že moraš – ga ne izpusti izpred oči.Nikar ne Ne dovoli da ostane zadnje ure sam.
Lepe pozdrave s štajerskega konca! Zvončica

Miklavž, to kar doživljaš ti zdaj, sem jaz (smo mi) doživljali pred 9 leti. Moj oče je imel raka na prostati, z metastazami vsepovsod,…Bolečine, trpljenje, poslavljalnje, skriti jok,…

Vendar, v teh trenutkih človek dobi nadnaravno moč, da vse to izdrži, da prenese in hkrati vliva energijo tistemu kateremu bi želel vsaj še malo vliti življenja.

Vse kar lahko rečem je, da bodi z njim, naj čuti vašo bližino, vašo ljubezen,…pa tudi, če bo šel v bolnico, ga spremljajte.

Mojega očeta smo zadnji večer odpeljali v bolnico in je ponoči umrl, pa si še danes očitam, da v zadnjih minutah nisem bila ob njem.

veliko volje in poguma!

Miklavž,lepo pozdravljen.

Popolnoma te razumem in vem, kaj prestajata z mamo. Hudo je.
Nama s sestro je marca 2007 umrla mami. In sva dale vse to skoz, hudo je bilo, nepopisno hudo. Vendar hvalabogu, da je mami ‘odšla’ iz svojega doma, bila z domačimi in mi ob njej. Ker vem, da ji je to veliko pomenilo. Bila je pogumna in močna ženska, vendar jo je bolezen premagala. Bilo je grozovito. Mene preganjajo misli pogosto, sploh kadar sem sama, vidim vse dneve in trenutke, in mi je res hudo, se kar hitro zjočem.

Zato dragi Miklavž, držita se z mamo, bodita ob njemu in se pogovarjajta z njim, tudi če ne odgovarja, sigurno sliši. Povej mu kaj lepega, da ga imaš rad. Vem, da je hudo gledati očeta, kako dobesedno odhaja pred očmi. Veliko mu pomeni,da je doma z vama.

Veliko moči ti želim, drži se,
lp

POZDRAVLJENI

sočustvujem z vami, saj tudi naša družina preživlja take trenutke. tudi moj oče počasi izgublja boj, čeprav imam še kar UPANJE da bo boljše, saj ima komaj 55let. Pa čeprav sem se že sprijaznila s tem ,ni lahko, in vas popolnoma razumem. KOt pravite: do takrat ko se te osebno ne dodatkne ta rak, sploh ne veš kako je to hudo; res je hudo!(hudo, ko pomislim da niti pol njegovega življenja nisem na svetu, in ga ne bi zdaj rada izgubila).

Naša naloga v tem primeru je, da smo pozitivno usmerjeni, močni (čeprav je težko),da stojimo ob strani ljubljene osebe ter ji izkazujemo ljubezen.Biti moramo korajžni, in se spominjati lepih trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli (Z OČETOM);se tudi kaj posmejati.
Le s pozitivnimi misli bomo lažje prenesli situacijo.

Veliko moči in korajže ti želim
objem
MS

Danes sva bila z očetom na kontroli na Onkološkem inštitutu.. Šla sva z rešilcem, ker oče ne more več sedeti, metastaze so stisnile hrbtenico .
Pač zdravnik ga je prišel le pogledat v sobo za ležeče bolnike. V njej ni bil samo moj oče, temevč tudi gospa srednjih let, reševalec jo je pripeljla in jo pustil tam nepokretno, brez nobenga, ker je bila operirana na grlu tudi ni govorila, samo potiho je rekla da je žejna in sem ji jaz prinesel vodo. Malo me je prizadelo, da te ljudi reševalci kar odložijo tam kot en ” žakelj cementa” in oni gredo po svoje oziroma se sprehajao po avli in klepetajo z drugimi kolegi. Vem, da opravljajo svoje delo kolikor morejo, samo človek, ki je nepokreten potrebuje njihovo pomoč.
Hvala Bogu, sem očeta vedno spremljal, še takrat ko je hodil na terapijo in na kontrole. Danes sem si vzel dopust, da sem šel z njim v Lj. MI gredo v službi kar na roko.
Drugače pa je zdravnik, samo rekel, da sedaj nima več kaj narediti, da če je hudo da naj ga pokličemo oziroma se obrnemo na našo najbližjo bolnišnico . Dejansko nam ostane samo še tisto drobceno upanje, da ne bo preveč trpel, da bo še kakšen dan z nama z mamo, da se bomo še kaj pomenili, kak dan skupaj smejali in tudi jokali. Včeraj mi je rekel:” Veš jaz bi tako rad živel..” Ćisto me je sesulo, nisem mu vedel kaj odgovorit, ker se mi je v grlu naredil cmok…
Danes sem ga hranil s kavno žličko, jedel je malo tune iz konzerve in krompir, vsega skupaj par žlic.
En boj, ki ga bojuješ, ko veš da zmage ne bo.. skušaš si vlivati voljo energijo upanje.. pride pa trenutek ko padeš dol, ko bi najrajši rušil vse pred seboj, kričal, tepel.. Pa spet rečeš, tako mora biti, in stisneš zobe pogoltneš cmok v grlu, in greš spet v nov dan. Do kdaj…????

Vsem pošiljam topel objem, najboljše je da si pišemo kar s tem svojo bolečino damo ven, kajti le tako je mičkeno lažje.
Majski pozdrav s primorske
MIKLAVŽ

dragi Miklavž
sem sestra bolnika kateri ima raka,vem kako hudo ti je,vem kako težko je to sprejeti in koliko boja je v tem.rada bi ti pomagala če bi mogla.želim ti pa
da se spomniš na vse nas mogoče bo lažje
lp iz koroške

Mira, pozdravljena

Hvala za tople besede, želim ti veliko sončnih dni, nasmehov na obarazu. Naj bo tvojem bratu čim lepše ob tebi( ne vem kakao hudo je z njim).

Veliko poguma in veliokkk objmem.
Pozdrav
Miklavž

Pozdravljen Miklavž!

Danes sem tudi jaz bila na onkološkem, ker sem imela kontrolo. Na srečo je stanje zaenkrat vredu.

Sledim pa tvojemu pisanju in sočustvujem s tabo, saj si predstavljam kaj prestajaš. Pred leti sem tudi sama gledala očeta kako odhaja in izgublja boj in ko sem ga videla jokati, ker je vedel, da mu ni več pomoči, me je čist sesulo in še danes me stisne v duši, ko se spomnim na to. Sem pa pomirjena, ker vem kako nas je imel rad in kako smo imeli mi njega in s to zavestjo je tudi odšel. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki smo ga prebili skupaj.

Malo sem se razpisala, vendar želim da veš, da nas veliko šlo skozi to in te razumemo. Žal nič ne moremo storiti, ko pride do tega, za vedno pa nam ostanejo spomini in občutek močne povezanosti, čeprav samo še v duši….

Ostani močan in ko ti bo hudo pa kaj napiši, mi smo tukaj.

Topel objem!

Miklavž, sočustvujem s tabo… Verjamem, da je težko obdobje pred vami vsemi. Stisinte zobe, namenite si čim več časa in poskrbite, da očeta ne bo bolelo.

Držim pesti za moč in energijo….

Miklavz… tudi jaz te povsem razumem. Smo imeli pred kratkim doma podobno situacijo. Potrudi se za oceta, da ga ne bo bolelo, prosi bolnisnicno osebje, naj mu ugodijo, kolikor mu lahko…. to je najvec, kar lahko naredis. In pa to, da si ob njem. Ko sam premisljujem o vsem skupaj, vedno znova pridem do zakljucka, da je v tem procesu umiranja dobra stvar to, da se lahko od oceta dostojno poslovis. Lahko se enkrat uredis misli, se spomnes svoje mladosti, lepih trenutkov in mu poves, kako prigodo, ki je se posebej zapisana v tvojem srcu. Na koncu ti tudi ti zadnji trenutki pomagajo prebroditi zalost, ki nastane ob izgubi. Drzi se!

Miklavž, kako? Vsak dan mislim na vas…Držim pesti- ljubezen vse premaga!

Vsak dan je isto, bolečine blažimo z morfinskimi obliži, enim kupom tablet, shujšal je za cca 20 kilogramov.Najhujše je to, ker je metastaza stisnila hrbetnico, ta se je sesedala, tako da ne more sedeti in še tisto malo kar bi pojedel zaradi bolečin pri sedenju s težavo poje.
Z mamo se veseliva vsakega njegovega nasmeha, včasih zna biti malo piker, majčkeno zopern do obeh, ampak to preslišiva. Ker je pri nas na Primorskem že dokaj vroče, poskušamo kuhati v garaži, da mu ne povzročamo dodatnih težav z vonjem po hrani.
Vem, da se bori kot gladiator… vem da bi rad živel.. Volja je samo telo in ta prekleti rak delata svoje.
Hvala vsem za tople misli.

ZDRAVO
Moram ti napisati,da je mojemu bratu zdaj bolje dobro so ga zazdravili,želim da bi tudi ti napisal enako,drugače pa ima redko obliko krvnega raka-plazmocitom,pri katerem je rešitev le presaditev kostnega mozga,celo zimo smo iskali darovalca,pa to ni enostavno.
organizirala sem tudi akcijo v svojem kraju,bila je druga največja v sloveniji,če te zanima kaj o tem si preberi named,over net.koroška ima veliko srce,sem borka nikoli ne obupam vidim da si tudi ti lepo te pozdravljam tvojemu očetu pa želim vse najboljše
MIRA

Pozdravljen
Pred desetimi leti ko mi je doma umirala mama isto za rakom mi je ena prijateljica dala knjigo pot v onostranstvo ali nekaj podobnega.
Moram reči da sem ob prebiranju začela drugače gledati na umiranje. Tam opisuje da je smrt le prehod iz enega stanja v drugo .Tam kamor naš dragi.

odhaja ni več bolečine ni trpljenja ,telo je ponovno celo in zdravo.
Ob prehodu v to stanje ga pričakajo njegovi dragi mogoče starši, prijatelji ali pa enostavno ljudje ki jih je imel rad in so že odšli.
Mogoče se ti bo moje pisanje zdelo neumnost ,vendar sem sama s takim mišljenjem nekako preživela to hudo izgubo.
Še vedno trpim zaradi te izgube ,sedaj sem tudi sama onko. bolnik.
Nekje globoko v sebi pa skušam verjeti da ji je sedaj lepo ,da končno uživa mir in pokoj. Korajžno ! LP m.