hmh,sploh ne vem če to spada na ta forum,verjetno ja.stara sem 26 let,očka je umrl ko sem bila stara leto dni,po vseh teh letih se vedno spomnim nanj,slikica ,sicer majhna ampak me vedno gleda s stene,v bistvu se ga splo ne spomnim saj sem bila premajhna,vseeno pa me vedno stisne pri srcu ko se spomni,kako lepo bi nama lahko bilo,dal bi mi navete,pomagal pri vsem,bil jezen name ko bo kaj nredila narobe in me objel ko bi ga potrebovala,pač bil bi moj očka,saj se ne pritožujem,imela sem očima ki ga imam rada ampak se ne spomnim da bi me enkrat v življenju objel in mi rekel da me ima rad,niti enkrat,tudi na moj rojstni dan je ponavadi pozabil,tega očka sigurno ne bi.dovolj je,jočem in bom počasi nehala,hočem le povedati da vsi ki očete imate,imejte jih radi!!

Občutim zelo podobno kot ti. Stara sem 33 let, ko sem bila malo starejša kot ti, sem izgubila očeta. Bila sem premlada, da bi se karkoli spomnila o njem, razen po slikah vidim kakšen je bil.

Imam očima, ki je prijazen do mene.

Ampak kljub vsemu se večkrat vprašam, kako bi bilo, kaj bi počela skupaj, zakaj sem ga izgubila, kako vesel bi bil svojih vnukov.
Tako rada bi se vsaj enkrat pogovorila z njim.

Imejte radi svoje starše. Problemi in različna mnenja,… ne bi smel biti vzrok za prekinitev stikov.

Pozdravlena

Ko sem preblala kar si napisala so mi stopile solze v oči. Tudi mi ta čas žalujemo za atijem (mojem možem), ki nas je zapustil pri svojih še ne 42-ih. Pustil je tri svoje otroke. Hčeri stari 20 in 17 in sina starega 7 let.

Ja, oče je en sam. Saj je lahko očim otrokom čisto ok, vendar oče je le oče. Jaz bom naredila vse, da moj sin svojega očeta ne bo pozabil in vsak dan se pogovarjava o njem, o dogodkih, ki sta jih s sinom preživela, pa o čisto vsakdanjih stvareh, ki sta jih počela skupaj. Želim si, da bi se ga vedno spominjal in ga imel v svojem srčku, zato bom storila vse, da bova še naprej obujala lepe spomine nanj.

Najbolj hudo bi mi bilo, da se ga nebi spominjal, ko bo odrastel. Vem, da nam bo še kako manjkal skozi življenje. Hudo bo, ko bodo prišli vnuki, pa poroke, rojstni dnevi …. Tako zelo ga pogrešamo, boli …..

Prav je, da imaš svojega očeta v srcu, pa čeprav se ga ne spominjaš, ker si bila še premajhna. Očeta pa ti tako in tako ne more nadomestiti nihče, ker je oče en sam in lepo je, da čutiš ljubezen do njega.
lp Nataša

Pozdravljena, tudi moji hčeri sta ostali brez očeta, po dveh letih sprašujeta: ..mami, a se ti spomniš kakšne lase je imel ati, kakšne roke…, kako mi je hudo, ko vem, da ju ne bo več stisnil v objem in ju poljubčkal, imeli bosta pečat za celo življenje.