moj jakec
Danes mineva 4 mesece od dneva ko bi moral na svet prijokati moj angelček. pa ni zajokal. čisto tiho je bil. zlomilo mi je srce. moja pikica me tolaži, daje mi voljo da grem naprej. a rada bi da bi imela ob sebi svojega bratca. pa ga nikoli ne bo poznala. sploh si ne upam pogledati njegove slike ker vem da se bom zlomila. joj kako boli!!! nihče ne ve kako čutim. nihče se ne spomni nanj. mene pa tako boli.
Jaka počivaj med angelčki in pazi na svojo sestrico.
tako rada bi ga objela, stisnila k sebi.
pravijo da je vse za nekaj dobro, a jaz ne najdem razloga zakaj si nas zapustil.
tvoja mami
Scasoma dolocena vprasanja zbledijo…bolecina postane topa, ne boli vec tako mocno. Postane del tebe. Na dolocene stvari zacnes gledati drugace.
Tudi jaz verjamem, da ima vse svoj namen…ceprav ga v tem, kar smo doziveli v nasi mali druzinici, nikakor ne morem najti. In ga niti ne iscem.
Slike….se mesec, dva, pa bo ze leto okoli. Jaz pa se vedno ne morem pogledati slik… in imam jih kar nekaj. Razumem te.
Se nekaj casa bo bolelo…potem pa cedalje manj, cedalje vec stvari bo, ki ti bodo pomagale cez dan. Bodo vzponi in padci. In prav je tako.
Verjamem, da obstaja se nekje nekaj. In tam je moj otrok in tam se igra z vsemi ostalimi, je z mano in ga ni…
Daj si cas. Spomini so neprecenljivi. Spomini so nekaj, kar ti ne more nihce vzeti. Tisit, ki se jim to ni zgodilo, ne morejo razumeti. Le kako bi lahko? Zato poskrbi zase in za svoje najblizje.
Zelim ti, da bi bilo cim manj padcev in cimvec vzponov. Na najvisje vrhove. Tja, kjer lahko pocukas luno za krajec in pomeziknes soncu prav od blizu…Tam, kjer so morda nasi otrocki skupaj in gledajo na nas…in jim je lepo.
Draga Ery!
Izrekam ti svoje iskreno sožalje.
Zgodilo se ti je nekaj najhujšega, nepredstavljivega in zate in za vašo družinico ne bo več nikoli tako kot je bilo prej. Bolečina bo sčasoma obvladljivejša, pozornost boš posvečala drugim stvarem in ljudem, a ostala bo in privrela bo na dan, ko boš najmanj pričakovala. In spremljala nas bo do konca…
Predvsem ti sedaj želim moči, ker prihaja najtežji čas v žalovanju. Ko se bodo letni časi vsaj enkrat obrnili, bo malce lažje. Pri meni za kak odstotek.
vzemi si čas zase, pogovarjaj se stistimi, ki razumejo. Drugi se ne spomnijo, pa vendar je morda kdo, ki pa se! S tistim in seveda z nami tukaj se pogovarjaj. To najbolj pomaga.
Velik virtualni objem ti pošiljam.
Ery, skoraj si upam trditi, da vem kaj preživljaš in doživljaš.
V srcu čutim s tabo.
A bo šlo pa čeprav se ti danes zdi, da ne bolečina nikoli pojenjala. Bo. Ko se navadiš na bolečino, ko jo sprejmeš potem se kolo časa premika naprej in v predoru se že sveti svetloba, ki te vabi in spodbuja.
In ob vsem tem bo ob tebi vedno tvoj sinek in dobila boš moč in pogum.
In enkrat bo prišel dan, ko boš lahko segla po fotografiji s toplino v srčku. Iz lastnih izkušenj, prišel bo dan in fotografija ne bo skrita v predalu temveč na najbolj vidnem mestu.
In ja, za druge gre življenje naprej zate pa se je ustavilo. Draga Ery, vzemi si čas zase in malo se ozri okrog. Mogoče je kje nekdo, ki želi biti ob tebi. Pa ne zna, si ne upa. Veš, večina nas je doživljala podoben trenutke in izkušnje iz okolice. In potem ti pridejo naproti novi prijatelji in vrnejo se tisti iskreni.
In svet bo spet lepši. Do takrat pa je še pot skozi žalost, skozi solze, skozi pa tudi skozi smeh in kanček veselja. Prepusti se.
Objem in veliko, veliko moči in poguma na poti. In vedi – nisi sama. Veliko, veliko nas je, hodimo ali smo prehodili tudi to pot.
petra