moj fant
Že lep čas berem teme na temle forumu in vedno znova odlašam, da tudi sam napišem nekaj svojih izkušenj.
V 27 tednu nosečnosti sem po 2 mesečnem strogem mirovanju rodila fantka. Bil je nemočen, nebogljen, suh,….. toda NAŠ. Z možem sva veliko prejokala in iz dneva v dan zanj molila, ga ob inkubatorju vspodbujala, božala…. , kot mnogi vaši otroci je tudi moj fant doživel kar nekaj infekcij in ob vsaki se je njegova tanka nitka življenja še stanjšala. Jaz sem se zbrala in bila ob inkubatorju močna, mu pela pesmice, pripovedovala o našem življenju, mu povedala, kako si ga želimo,… Razumel me je, saj je kmalu moj kazalec stisnil v svojo “veliko ” dlan. Kljub boleči situaciji sem bila srečna!
Tudi ko sem ga po skoraj 4 mesecih prinesla domov, sem bila srečna !! Toda takrat se je naporno življenje šele začelo. Nenehni obiski v raznoraznih ambulantah, nevrofizioterapije vsak teden, dovzetnost do okužb, kasneje še tedensko logoped, pa 1x mesečno okulist,…. Toda naredili smo vse za našega fanta, ki je napredoval , čeprav zelo zelo počasi. Naučili smo se, kako je lahko človek zadovoljen z malimi stvarmi.
Danes je moj fant star skoraj že tri leta, še vedno smo potujoči po raznoraznih ambulantah, utrujeni, fant naveličan zdravnikov, z močnimi diagnozami – toda še vedno imamo upanje, da bo naša pot šla navzgor.
Toda ne morem mimo tega, da se kdaj ne vprašam, ZAKAJ je mojemu otroku namenjena takšna pot ?? Spoštujem ga, ljubim, cenim, mu pomagam, toda moj otrok bi si zaslužil kakovostejše življenje. Vedno znaova prihajam do spoznanj, da je človeku pisana usoda.
Očitno smo dovolj močni, da bomo prenesli svojo usodo, tako jaz, kot vi !!!
Vso srečo vsem! Tinca
drage mamice,
sama dostikrat berem to stran in se tudi čez dan večkrat spomnim na vas. jaz imam sicer 2 zdrava otroka, smo srečni in veseli.
zelo mi je hudo, ker vem, da se vedno sprašujete(mo) zakaj moj otrok? ampak – jaz sama veliko delam na tem, da bi moja otroka vzgojila v tem duhu, da tudi tako posebne otroke kot so vaši sprejmejo kot ostale. vsak otrok je poseben in ne smemo delati razlik. meni je zelo hudo, če otroček reče: zakaj on lahko , jaz pa ne….. ampak naše otroke moramo naučiti pomagati sočloveku, ga spoštovati in ne poniževati. hudo mi je tudi, ko vidim 2 “zdrava” otroka kako se ponižujeta ali sovražita.
mislim, da so vaši otroci, ki jim je usoda namenila že od začetka težjo pot življenja, bolj posebni in da bodo življenje okusili in zaživeli bolj kakovostno kot tisti “zdravi”.
ne mi zameriti, če napišem “vaši” otroci in “zdravi” otroci – sama pač nisem nek dober pisatelj in želim samo povedat “po domače” da bi se razumeli.
mislim pa tudi jaz, da je naše življenje dostikrat usoda, včasih poseže vmes sreča ali pa nesreča. ampak nekako nam je usojeno, po kateri poti bomo šli. vedno na to ne moremo vplivati, včasih lahko, pa si ne upamo….
pošiljam vam pozdravček in čimm več lepih trenutkov.
Pozdravljene mamice!
Sem brez podobne izkušje, toda med mojim vsakdanjim delom včasih spoznam tudi otroka s posebnimi potrebami (kot jih mi poimenujemo). Reči moram, da so res posebni – topli, iskreni “nepokvarjeni”, lepi – otroci. Veliko nas naučijo o življenju in predvsem o nas samih, zato sem hvaležna, da lahko kdaj sedim v njihovi družbi.
Odgovor na vprašanje ZAKAJ pa sem sama skušala iskati na različnih straneh. Trenutno mi je zelo blizu knjiga Potovanje duš, ki me je sama našla na polici v knjižnici in mi odpira nove poglede na svet. Morda jo boste kdaj tudi same prijele v roke in vas bo naučila česa novega.
Verjamem, da življenje za vas še zdaleč ni enostavno, zato vam želim veliko poguma na vaši poti skozi življenje. Ve ste lučke, ki svetite svojim otrokom in jim kažete pravo pot. Ne obupajte!
Pozdravljena Tinca
Tudi jaz sem se spraševala zakaj je moj sinek umrl – ta večni zakaj?
Pa odgovora še vedno nisem našla.
Sprejela sem razlago, da je vsakomur namnjeno živeti toliko časa in na tak način, da izpolni svojo “nalogo” in okolico nekaj nauči.
Hudo mi je za tvojega fantka in za vso vašo družino.Prepričana pa sem, da bo tvoj fantek s svojimi izkušnjami zelo obogatil vsakogar s komer bo prišel v stik. Znal bo sprejemati drugačne, poznal bo sočutje, hvaležnost, ljubezen in vse to bo lahko prenesel na druge ljudi. Bo samostojen in samozavesten.
Njegov prispevek k razumevanju med ljudmi bo ogromen. Pogumno, korak za korakom skozi vsak trenutek in kar naenkrat bo prišel dan ko se boste njegove ranega otroštva spominjali le še po lepih dogodtkih.
Lepe pozdrave, Bina
Pozdrav,
čeprav je moja izkušnja drugačna, moj otrok se je rodil mrtev. Danes bi bil star 4 mesece.
Tako kot je napisala Moca, da ji je zelo pomagala knjiga Potovanje duš, je meni pomagala knjiga Usoda duš, ki je od istega avtorja vendar nadaljevanje.
Težko je vsako breme, ki nam je naloženo, vendar ga moramo znat prenašat.
Lp
Pred 10 leti sem sedela ob drobnem teleščku polnem cevk, aparat je enakomerno napihoval prsni koš, monitor je risal enakomerno krivuljo bitja srca. Hvala bogu operacija je uspela, moj fant bo živel. Monitorji so zapiskali, ljudje v belem so s svojimi telesi zakrili drobno telo. Minute so bile dolge, neskončno dolge. Samo živi naj, saj je vseeno kakšen bo, samo živi naj! Ko se je moj fant zbudil mi je dejal:” Zakaj so me potegnili nazaj, tam me ni nič bolelo, tako lepo je bilo!” Star je bil 4 leta.
Moj otrok je tiste dni izgubil del sebe. Tam, kjerkoli je že to, je ostala koncentracija, motorika, intiligenca.
Dolga leta je njegovo otroštvo in mladost skupek pregledov pri zdravnikih, bolečih preiskav, učnih težav, težav z socializacijo. Moj fant ne bo nikoli zaposlen, nikoli poročen, nikoli oče.
Najtežje mi je pogledati v njegove oči, ki še vedno sprašujejo – Zakaj ???
Tinca, povsem te razumem. Kadar mi je zares težko, se bojim misli zakopane na dnu srca. Če bi zastoj srca trajal samo minuto dlje……