moj brat in moj sin
Ma ja, ko določen folk rodi tiste svoje otroke, misli, da se je zemlja nehala drugače vrteti še za vse ostale.
Jaz sicer imam otroke čisto rada, samo da bi se pa ful ukvarjala z njimi, se mi pa ne ljubi. Jih pockrljam, se pogovarjam, da bi se pa prav igrala? Ne hvala. Imam kar nekaj otrok okoli sebe, tudi popazim jih in takrat se tudi potrudim in igram ter jim berem – da bi pa to počela kr tko mal, se mi pa ne da. Še posebej ko imam veliko dela in sem utrujena in je ta zadnje, kar potrebujem, da mi po glavi skače en otrok.
In ne boste verjeli, otroci to ful razumejo. Na srečo imam prijateljice, ki te stvari štekajo in ne mislijo, da so njihovi sončki center vesolja ter da bi morali vsi samo buci buci okrog njih skakat…jaz otroke kaj pobaram, kako kaj vrtec, šola, tamali mi lezejo v naročje in to je to. Potem pa si vzamejo sami kaj za igrat in se igrajo, jaz jih pa kvečjemu opazujem – in, kot rečeno, čisto štekajo, da rabim mir.
Otroci so inteligentna bitja in zelo dobro zaznavajo stanja drugih ljudi. Pri meni so mirni, ker sem jaz mirna, prinesejo mi pokazat kako risbico in to je to. Sploh ne težijo. Včasih otroci zelo cenijo, da ni cel džumbus okrog njih, ampak da zna biti kdo tudi malo bolj pri miru. In lahko bi se tudi navadili, da ni treba, da jih stalno nekdo animira in se ubada z njimi, ampak da znajo to početi sami.
Kot rečeno, imam zrele prijateljice, ki ne gojijo pričakovanj, da moramo vsi nevemkoliko časa posvetiti njihovim sončkom. In tudi sončki znajo cenit mir.
S svojima nečakoma oz. nečakom in nečakinjo se prav dobro razumem; in to praktično od rojstva dalje, Se igramo, podimo zunaj, včasih grem ponju v šolo/vrtec, včasih sem občasno kakšno umazano ritko previl, itd.
Včasih se tudi mal vzgajamo, če je ravno treba, če imajo starši kaj nujnega (in nimajo časa) peljem kakšnega k zdravniku, sem ter tja ju imam zvečer pa beremo pravljice, knjigice in se spravljamo spat, itd.
Občasno vzamem katerega s sebo na izlet, na morje, v živalski vrt…
No… ampak to je zdaj. So bili pa cikli, ko me tuji otroci niso zelo zanimali, čeprav smo se vedno dobro razumeli z večino otrok. Tudi pri mojih 23.
Sicer jih pa vedno pustim pri miru in čo so prave volje – in vidijo da se meni da – že pridejo sami.
Tudi pri 23 letih so… Sosedovi so ponavadi prišli, pa smo skupaj popravljali moje bicikle, preverjali jadra od surfov… in balinali s kamenčki.
Lahko govorim pač za svoj krog prijateljev in prijateljic, ampak dejansko sem bila med redkimi, ki se ji že vse življenje da ukvarjat z otroki vseh starosti in nima problemov s tem. Sem bila taka hvaležna varuška. Ko sem rodila, mi je najboljša prijateljica recimo rekla, da se ona dojenčkov ne dotika, en prijatelj je dete držal tako previdno, kot bi mu dala v roke aktivirano mino … veliki večini pa so moji otroci postali kolikor toliko zanimivi šele, ko so znali že govorit. Mah že samo novico o prvi nosečnosti so sprejeli bledih obrazov, kot da sem jim napovedala atomsko vojno. Saj potem so počasi tudi sami prišli na vrsto in so se unesli.
In samo enega strica imajo, ki se dejansko z veseljem in navdušenjem ukvarja z njimi, ostale tete in strici so bolj hladni, čeprav imajo lastne otroke.
Jaz mislim, da od 23-letnega fanta res preveč pričakuješ.
haha, ko sem brala tvoj zapis, sem se spomnila sebe preden sem rodila sina. niti me niso otroci zanimali, se manj pa sem razmisljala o svojim, v druzbi otrok pa cisto brez idej. cisto isti obcutki, se kot nosecnica sem se sprasevala, kaj za boga milega si bom zacela s svojim otrokom. no, ko sem rodila, sem najprej prosila, naj mi pokazejo, kako ga naj pprimem:) potem pa se je v sekundi vse obrnilo. kot da vse vem ze od nekdaj. prav lepo je bilo spet postati otrok v druzbi mojega sina. vse samo od sebe stece, ne sekriaj se.
kar se pa tice bratov. moj je star 23 in ima momente, ki so sicer redki, ko se poigra s tamalim. sin je cisto nor na njega, kljub temu, da ga brat vecinoma ignorira. mene ne moti, vem, da ga ima rad, ampak itak da nihce ne pricakuje od njega, da se bo ukvarjal z njim. ima druge interese v teh letih.