Takole, čisto iz firbca… Imam 2,5 letnega sina in 23 letnega brata.
Živimo v isti hiši, mi zgoraj, on spodaj s starši.

Pa sem ravno razmišljala, da imam 5 prstov na roki verjetno preveč za preštet, kolikokrat ga je prišel pogledat oziroma da ne vem, če je bil v teh 2,5 letih z njim 15 minut.

Mama pravi, da je pač mlad, da so vsi takšni, jaz pa priznam, da sem kar malo presenečena, ker sem pričakovala, da se bo kot stric drugače odrezal…

Nisem ne žalostna, ne užaljena, ne nič, saj se vsak sam odloča, samo mnenja pa bom vesela. So tudi vaši mlajši bratje, sestre tako nezainteresirani do nečakov/nečakinj?

Hvala, lp

Itak da. Takega mladega fanta morajo zanimat punce, ne pa (še) otroci.
Tudi mene (dekle) pri teh letih nečaki niso pretirano zanimali. Itak da sem jih morala čuvat, ker to je pač pritikalo dekletom, ampak prostovoljno bi se pa temu kdaj raje izognila.

Ponavad dokler nimaš sam otroka ne veš kaj z njim počet. To sklepam iz odnosa moževih bratov do najine najstarejše, ki je bila na obeh koncih prvi vnuk. Potem, ko so imeli tudi njegovi bratje otroke, so kar naenkrat tudi za našo vedeli, kdaj ima rojstni dan, prej pa nikoli. Šele ko njihovega ne opazijo, porajtajo da imajo tudi drugi otroke.

ne vem, najbrž furata vsak svoj lajf, tud če žvite skup v bajti, če mu ne odgovraja tolk viset pr vas, mu pač ne.

moj brat je star 32, sin pa 2,5 in sem tudi negativno pesenečena, kako malo se zanima za njega.Sicer stanujemo vsak za sebe, če pa pride recimo na obisk, gleda tv, čeprav ga mali prosi da naj se igra z njim, ko mu jaz rečem, reče da se mu ne da, sem pričakovala, glede na to da je fant, da bosta kaj skupaj norela in vozila avtke, na katere je mali čisto nor, pa nič…če gresta zunaj nogomet igrat, se bratu da ravno 5 min in konec, ne vem no…

Stara sem toliko, kot tvoj brat in imam malo mlajšo nečakinjo…
Hmmm, moram ti rečt, da jo mam iz srca rada in ne mine teden, da je ne bi šla pogledat čez vikend, ko grem domov, si vedno utrgam še za njo nekaj časa, čeprav ne živi blizu. Tudi moj fant se je navezal nanjo in se počuti kot stric, če je dlje časa ne vidi, začne gnjavit, kdaj ji bova šla na obisk itd…

Tako da ne vem…okej, no, res, da je fant, ampak vseeno…vsakemu svoje, ampak meni je samoumevno, da moram it pocartat našo žabo.

Jaz se tudi hecam, da sedaj se družim s prijateljicami, ko pa bodo rodile, pa me prvih 15 let ne bo na obisk…
Seveda imajo sedaj 4 prijateljice otroke in grem na obisk pogosto kot se le da, priznam pa, da včasih rajši povabim katero mamico na “babji čvek with no kids and hubbies”.

Ampak vseeno ne vem, kaj si naj začnem z otroci – z njimi zdržim 15 min. Še noben mi ni dal otrok čuvat. Ko pridem na obisk ponavadi malo povprašam tamale kako je vrtcu, če ga mami in ati kaj jezita, prinesem kako packarijo (kidnderčoko) ali igračko, tamale dojenčke požulim,..

Moj je še hujši – v 3 letih, kar sva skupaj še ga nisem videla, da bi imel otroka v rokah – ko ga kaj zafrkavamo samo prebledi.

Najbolj smešno pa je, da si oba želiva otroke – malo me je strah, kako bova potem to zvozila.

Sem pa stara 30 moj pa 25.

Jaz mislim, da bo tvoj brat spremenil obnašanje, ko bo sam pričakoval ali imel otroka.

Moja sestra je stara že 30 let, pa tudi pride na obisk ob praznikih. Sicer ji vedno kaj prinese, da bi se kaj poigrala z njo, uh to je pa že druga zgodba.

Po moje to ni nič takega, še posebej ne pri tolk starem fantu/moškem. Moj ima malo mlajšo sestro, ki je ravno zakorakala v trideseta leta, pa je jaz še nisem videla samodejno v naročje vzet katerega od najinih dveh otrok (starejši ima 4 leta) – če pa ji hoče njena mama kakega “podtaknit” v naročje, pa otroka ene 10 sekund drži z iztegnjenimi rokami stran od sebe in potem odloži na tla :))))) Je prav hecno videt, ko v kakem filmu

Jaz po pravici povedano ne vem, kaj si naj z otroci začnem. Počutim se nelagodno zraven njih.
Malo vozim tiste avtke in delam zraven brrrrr in si mislim, kaj si le mora otrok mislit, kako sem brezvezna in neumna…

S tamalimi dojenčki se nekaj pogovarjam, jim tiščim obročke in ropotuljice v roke in se jim pačim – dojenček me gleda in v najboljšem primeru ne bu in ne mu, v najslabšem pa jok in stok – meni pa tudi hitro zmanjka “tem za pogovor”.

Vam je lahko in vsakdanje, mi pa se res včasih počutimo nesposobni :S

Nimam mlajših bratov ali sester, tako da ti lahko odgovorim samo, kako sem se počutila sama, ko sem bila stara 23 let. Takrat so mi bili otroci čista španska vas in niti v sanjah nisem vedela, kaj z njimi početi. Sploh s tako majhnimi, kot je tvoj. OK, tam nekje po tretjem letu se že da kaj početi z otroki, pred tem pa res ne.

Ne zameri bratu, to zagotovo ne pomeni, da nečaka nima rad.

Tudi jaz enako. Dokler so še tako majhni, da jih ne razumeš, kaj govorijo, nimaš, če nisi starš ali vzgojitelj, kaj pametnega za početi z njimi. Sploh pri teh letih. 🙂
Počakaj, da dete zraste, ko bo najstnik, bosta šla skupaj žurirat, če se brat tačas ne bo nič zresnil. 🙂

Tvoj brat je še malo mlečen. Sestra bi najbrž ubrala drugačne struna. Smo pa ljudje res različni. Jaz sem tudi vedno komaj čakala nečake, no odkar imam svoje, se z njimi pač utegnem manj srečevati, tudi interesa je seveda manj, kar pa ne pomeni, da nanje pozabim. No, če bi bilo v interesu mojega moža, bi bilo itak čisto ok, tudi če bi jih – pozabila mislim :((

Imam pa tudi jaz mlajšega brata, pa vendar deset let starejšega, ki mu nečaki dol visijo. Imam ga na sumu, da se jim izogiba prav zato, ker njemu slabo kaže, da bo kdaj kaj imel. Vsak svoja zgodba, jaz se tudi žalostim zaradi tega, pomaga pa prav nič. Če interesa ni, ga ni, pa pika.

Pri popolnoma enakem starostnem razmerju 23 in 2,5 sta brat in sin vozila nekako enako… Le da je moral brat pred prvim rojstnim dnevom sina kar nekajkrat popaziti, tudi ko se je samo dojil in sem jima pripravila izstisnjeno mleko. pa ga je. Ko je bilo treba ga je že popazil, ampak to je bilo max. Torej čisto nezainteresiran ni bil, da bi se glih sam metal okoli njega se ni, mali pa tud ni bil tolk nor naj ker je imel v istem štuku teto, ki je bila neprimerno boljša izbira za malega, je počela bolj utrgane stvari.
Danes ko ima svoje otroke, porajta tudi moje 🙂 Res pa da je svoje dobil precej kmalu po 23letu.
Če res hočeš, da bi imela kakšno vezo stric/nečak boš morala kar direkt bratu rečt.

Moj brat pa se kar dosti ukvarja z mojim sinom. Živimo 30 km narazen in je full srečen, da lahko vidi nečaka. Moj sin je star 10 let, brat pa 28. Zelo vredu se štekata. Ko je moj sin pri babici- moji mami, se brat ukvarja z njim. Skupaj kolesarita, se žogata, skupaj rešujeta križanke, matematične naloge in dosti mu pomaga pri angleščini. Brat je še samski, tako, da mu je všeč nečakova družba. Z nečakinjo – mojo hčerko, ki je stara 7 let, pa se ne razumeta najboljše. Oba sta istega karakterja in oba istega znamenja (horoskop).

Imam par let več k tvoj brat in po pravici povedano mene tudi ne bi zanimali mali otroci nekoga drugega oz. sorodnika… ker pač me (še) ne zanimajo… Na srečo v sorodstvu niti nimamo osebe stare pod 21 let :)))

Sem 34 let stara, nimam svojih otrok (če bo vse po sreči jih sploh nikoli ne bo), imam sestro, 3leta starejšo s 3 otroki in ja, po pravici povedano, pridem k sestri, ko je sama doma, kar je sicer res redkost. Preprosto ne vem, kaj naj s tamalimi delam, se pogovarjam, igram. In ne prenašam dobro joka, pa kričanja. Neumno se mi zdi neko pačenje, pa sploh jih ne razumem kaj rečejo. Tako da, popolnoma razumem tvojega brata, je še mlad in verjetno ga otroci res ne zanimajo.

sem stara toliko kot tvoj brat in že kar pomnim blazno vesela vsakega dojenčka v sorodstvu… sedaj imam tudi 1 leto starega nečaka, ki živi 30km stran, pa ga skoraj vsak teden grem pogledat oz. popazit, včasih skupaj s starejšim bratom, ki prav tako uživa v nečakovi družbi

tako da čisto odvisno od človeka, obe skrajnosti sta čisto normalni

Moj brat pa se je veliko igral z mojima dvema. Verjetno zato, ker je manj razlike, ampak mojima otrokoma je on najboljši sorodnik. Tudi zdaj, ko so vsi odrasli so zelo veliki prijatelji.

Jaz pa sem šele pri rosnih 40 ++ dobila prvo nečakinjo in priznam, da mi je v veliko veselje. Če pa bi bila stara 23 let, pa verjetno še porajtala ne bi za nečakinjo. Meni so bili vsi dojenčki bljak, dokler nisem dobila svojih. So mi šli na živce.

Evangelij po Luku 14,25-33
Odpoved vsemu
(Mt 10,37-38)
25 Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 26 »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. 27 Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 28 Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? 29 Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati 30 in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ 31 Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? 32 Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. 33 Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«