moj bivši….prosim, za nasvet =//
Pozdravljeni,
odločila sem se, da se obrnem na ta portal, saj vidim, da velikokrat komu pametno svetujete. Jaz v moji situaciji še vedno ne vem kako točno narediti, reagirati. UPAM, DA SE BO KOMU DALO PREBRATI V CELOTI, SAJ DRUGAČE RES NE MOREM NAPISATI KRAJŠE..
Moja zgodba je precej dolga, verjetno premalo, da bi vse tukaj napisala. Gre se za eno stvar. Pred skoraj 4 leti sem takrat svojega 4 leta mlajšega fanta pustila.(on 19, jaz 23) Na njegov rojstni dan. Vem, imejte me za brezčutno, brezobzirno, brezsrčno. Vem, zavedam se, da to, kaj sem naredila takrat, ni bilo prav. A časa ne moram zavrteti nazaj, to je bilo takrat, jaz takrat nisem znala ravnati drugače 🙁 Tega nisem storila nalašč, vsaj zavedala se nisem, da lahko naredim tako veliko brazgotino nekomu. S fantom sva bila skupaj takrat že skoraj 3 leta, a je proti koncu vedno bolj kazalo, da to ni več to med nama, da vse skupaj vedno bolj postaja krhko. Jaz sem bila stara 23 let, on je dopolnil ravno 19 let. Tisti dan sem v službi imela en velik event, na katerem sva midva bila, potem je on med eventom moral domov in sem ga pospremila do mojega stanovanja, kjer je imel še nekaj svojih stvari ter, da sem mu predala moje darilo za rojstni dan. ne spomnim se več točno čisto vseh podrobnostih kako je bilo, vendar vem, da sva prišla v stanovanje, v mojo sobo in se pričela pogovarjati, o nama. In tako je prišel trenutek, ko sva se lahko lepo odkrito pogovarjala, tako tudi trenutek, ko sem mu povedala, da med nama že nekaj časa več ni tako, kot je bilo, da se je odnos poslabšal. In on se je tudi strinjam z vsem tem. Tako sva prišla do zaključka, da je bolje, da to zvezo končava, saj sva si med seboj preveč različna, da bi lahko to naprej funkcioniralo. Se pravi, se je takrat tudi on lepo strinjal z povzetkom najine zveze in naju. Takrat ni moril, češ kaj počnem, na njegov rojstni dan, da bi name se “pizdil”, ampak je takrat to lepo sprejel, najin zaključek. Vem še, da mi je še takrat rekel, da če bom prišla na praznovanje r.dneva pri njemu doma, ki ga je imel čez nekaj dni, mislim, da tri dni po tem dnevu. A sem odklonila, spomnim se, da sem rekla, da je bolje, da ne. In tako je potem on odšel. Ne spomnim se več kako je bilo trenutke po tem, kako sem vse to občutila, vem, da sem se vrnila nazaj na firmo, kjer sem delala, kjer je bil ta velik event, saj se je na novo odpirala naša firma in sem morala biti tam. Je pa potem bilo še tako, da sem jaz po zaključku najine zveze, le dva tedna po tem, spoznala enga drugega fanta. Takrat sem še delala na eni drugi firmi zraven, kjer sem peko telefona (bila je telekomunikacijska firma) spoznala drugega fanta, ki je bil iz okolice LJ. Jaz sem iz Mb. Ta fant je naredil takrat velik vtis name. Kajti, preden sem končala zvezo s tistim fantom, sem že precej pogledavala za drugimi fanti in me je interesiralo, da spoznam koga drugea, novega, meni bolj primernega, bolj podobnega. Kajti s tistim bivšim fantom sva si med seboj bila precej različna. Različna v stilu oblačenja, saj sem se kasneje v zvezi jaz začela drugače oblačiti, poslušati drugačno glasbo in tako se je počasi začel spreminjati tudi moj zunanji stil. To je mojega bivšega fanta kar jezilo, saj je zmeraj imel neke pripombe na moj stil oblačenja in na glasbo. No, poslušala sem rock, on je pa bil bolj klasičen tip človeka, rad bil vedno urejen, porihtan (ne elegantno, pač urejen in lepa oblačila, lepa frizurca,..). Vendar vam naj povem, da moj stil ni bil tako zelo rockerski, vpadljiv. Pričela sem nositi samo allstarke in kdaj sem si oblekla npr. vijolične hlače nase, pa ga je že to motilo. In s svojimi komentarji me je velikokrat prizadel, saj mi ni bilo vseeno, da mi ljubljena oseba daje takšne grenke komentarje. Aja, tudi pirsing sem imela, v nosu. Tudi to mu ni bilo všeč. In to je bil eden izmed razlogov, da sva najino zvezo končala, saj nisva videla več smisla v njej, če so pa tolikšne razlike med nama. No, da preidem k drugemu fantu iz lj. V tega fanta lahko rečem, da sem se kar zatreskala, zamikal me je zelo, to so bile kar velike ceremonije na šihtu, saj so vsi vedeli, da se pecava. Tako sva se nekega dne spoznala še v živo (prej je bilo vse samo preko facebooka in tel.), dobila sva se na pol poti. Takrat se spomnim, da mi je bilo enkratno, super in oh in sploh z njim. Bila sem cela nora, če se lahko tako izrazim. No, s tem fantom sva pričela hoditi (jaz sem šla velikrat v lj, on je prišel med vikendom sem), a sva po enem mesecu končala. Pravzaprav sem končala jaz. Sporazumno, bilo mu je zelo hudo, saj me je zelo vzljubil, imel rad. A sva končala zato, ker sem jaz nemalo po tem, ko sva začela hoditi, začela misliti nazaj na mojega bivšega. Vse me je spominjalo nanj. Skoraj vsak trenutek. Tudi trenutki s tem novim fantom so me spominjali na bivšega in zelo sem ju primerjala med seboj, spoznala sem, da bivšega fanta še zdaleč nisem pozabila, da ga še imam vedno rada in da nima smisla, da s tem novim nadaljujem, saj mu s tem delam krivico in ga nočem prizadeti. Tako. Bila sem zmedena, tako sva se s tistim 1. bivšim zopet začela dobivati. Sva se dobila na pijači, me je pripeljal do stanovanja, sva v avtu nekaj imela, nisva se mogla izpustiti iz objema, poljubov..težko je bilo. Še vedno sva se imela rada. Tako je tudi par krat prišel še v stanovanje in sva se muckala in še marsikaj. A ni bilo tako dolgo, ko je ta fant temu naredil konec in prekinila sva vse stike. Konec je bilo. Ne spomnim se točno kako je bilo, a potem sem jaz nekako že pozabila nanj, življenje je šlo naprej, spoznavala sem druge fante, nove ljubezni, skratka, dogajalo je v socialnem življenju, spremenila sem se precej, kot notranje, kot zunanje. A po nekem času se je pričelo mi dogajat, da sem zopet začela misliti na tega bivšega fanta, tistega prvega ja. Mnogokrat se mi je porajal v mislih, zdelo se mi je, da ga skoraj vsepovsod vidim, da vidim njegovega brata, njegovo mamo. Želela sem si zelo, da bi ga kje srečala, videla. Sanjala sem ga mnogokrat, zelo pogosto. vedno bolj. ni mi postajalo več tako vseeno za to, kar se mi dogaja. A potem sem zopet nekako pozabila na vse skupaj, ko kam greš, pač pozabiš na to, se spet kaj dogaja, greš ven, se družiš, spoznaš nove ljudi, itd. Ampak se je ponovno vrnil v moje misli. In tako se je dogajalo kar nekaj časa, pozabila, vrnil, spet pozabila, spet vrnil, dokler zadnje leto, to je bilo lansko leto, ni bilo dosti huje. Zelo sem ga pričela pogrešati, želela sem si tako zelo močno, da bi ga kje srečala, skočila v objem, ga poljubila, želela, da bi kje skupaj bila v določeni situaciji, dogodku, smo šli na kakšno družinsko praznovanje, sem si tako želela, da bi bil zraven, da bi bil spet tam…spoznala sem, da ga imam še vedno rada in da ga nisem pravzaprav nikoli pozabila. Tako sem se dolgo odločala, da bi mu napisala pismo, napisala vse kar me muči tako dolgo že, kar čutim do njega. Tako nisem točno vedela ali si ga res želim nazaj, ali si želim z njim samo v posteljo ali pa kaj drugega. Želela sem samo, da ga kje konkretno srečam, da vidim kako se bom počutila, kaj občutila. Samo to, da končno zaključim to poglavje z njim. Tako sem letos za Valentinovo mu poslala kartico in mu na kratko opisala kako se počutim, a brez podpisa. A vedel je. Vedel je, da sem to poslala jaz. Na fb je objavil en status, nakar sem vedela, da je dobil, prebral in da ve, da je od mene. Tako sem mu potem poslala sms, v glavnem, en teden po tem sva se dobila. Naj povem, da se po tistem, ko sva tisto leto šla narazen, nisma več videla, razen lani julija na enem pogrebu, a še to ni bilo pravo srečanje, le videla sva se, da sva oba tam. Drugače pa se res nikoli nisva nikjer srečala, videla. Kako naj na kratko povem, težko je…hja, dobila sva se in bilo je….čudno. Nenavadno, bolje povedano. Prvih nekaj minut je bilo tako bolj uradnih ali kako naj razložim. Ni bilo čutiti nekih posebnih čustev. Verjetno zato, ker sva oba želela to izpeljati čimbolj normalno, bila sva zadržana, uradna pač. Zgolj eno spoštovanje. Odšla sva na pijačo, tam sva se pogovarjala o sebi, kako sedaj živiva, spraševal me je za mojo mamo, za brata itd. Tudi jaz njega za njegove kako so, kaj počnejo itd. On je ogromno govoril o sebi. Ogromno je govoril o sebi. Kako je zdaj, kaj vse je doživel vmes, da so takrat in takrat šli ven, pa se je zgodilo to, o raznig dogodkih, o prijateljih. Postal je lačen, bilo je pozno, odšla sva v mcdonalds jest. Tam pa je prišlo do trenutka, kjer sva sedela za mizo, nasproti en drugega, pogledala sva se in počilo je. Vrnila so se stara čustva! Prijela sva se za roke in začutila se je velika, ogromna moč, olajšanje, začutilo se je, da sva se zelo, močno pogrešala. Tak nenavaden občutek, da bi osebo zares močno močno stisnil k sebi, da bi se zlomila, taka moč! 🙁 Hudo nama je postalo. Hitro se nisva mogla poljubiti. Nisva se mogla poljubiti, težko je bilo. Po vsem tem času, da se zopet vidiva, toliko je minilo….tak filing, ko si najbolj na svetu želiš, da bi osebo poljubil, a ga ne moreš. Tako je bilo od obeh strani. Pač. Nato sva sedela v njegovem avtu, se poslavljala, težko je bilo. Komaj sva to naredila. Držala sva se za roke, tako močno, močno, taka moč je bila med nama. No, sva se poslovila, dogovorila, da se slišiva. Potem sva si pisala smse non stop. Med prvimi smsi mi je povedal ogromno stvari. Da je toliko časa minilo, pa je prišel ta trenutek, da me je pogrešal zelo, to, med nama, da mu je manjkalo pravzaprav itn. itn. In v smsih je kaj kmalu pričel pisat zvezdice, poljubčke, mi nadal vzdevke, kakor mu je vedno bilo v navadi…vzdevke, po katerih me je klical takrat, ko sva še bila skupaj. Bila sem rečna, zelo sem bila srečna. Nisem morala verjeti kaj se mi dogaja. Po vsem tem času. Končno to doživljam, kar sem si tako zelo želela. Tako sva se dobivala nekaj časa, je prišel k meni v stanovanje, sva bila skupaj, obnašala sva se, kot da nikoli nisva bila narazen, kot da sva skupaj. Aja, tistikrat, ko sva se ponovno videla po tolikih letih (3, 5), prinesel mi je tudi rožico. Vrtnico. Ni se spremenil, vedno je bil gentleman, vedno pozoren. Spoštljiv. A se nisva toliko pogosto videla, saj je on bil na polno zaposlen. Ima redno službo, tudi tako, da delo včasih nosi s sabo domov in potem si predstavljate kako je to. No, pa tudi doma so v hiši, na podeželju, on je priden za delo, imajo živali, treba je ogromno postoriti tudi doma, oče in mama sta tudi zaposlena. Pa tudi kdo od sorodnikov in sosedov ga je kdaj pa kdaj prosil za kakšno pomoč, ima stare starše, za katere treba tudi malo skrbeti. Tako, da se nisva toliko pogosto videvala, enkrat na teden, včasih tudi dva krat. Ko sva se , sva šla jest, na sladoled, sprehod itd. Tako, da sva se sprehajala naokrog čisto normalno, obnašala kot, da sva skupaj (poljubčki, prijem za roko, kakšen dotik,..). Ja. Mi je pa sam povedal, da ne mora verjeti kako sem se spremenila. Spremenila za 360°, kot pa takrat, ko me je nazadnje videl. Spremenila sem način življenja, tudi stil oblačenja, način mišljenja, vse. In tako se je počasi začelo tudi to, da se je zopet kaj pokomentiral moj stil, moje mišljenje, tak, malo na posmehovalen način oz. da se odločno sploh ne strinja s tem kar jaz trdim, mislim. A je nekako šlo naprej med nama, da je še klapalo. Jaz sem si rekla, da se ne bom spreminjala zaradi njega, tako da bo njemu ustrezalo. Lahko se malo spremenim, a to toliko, da bom to še vedno na koncu jaz. Tako. Le kaj naj še povem, da mi boste znali svetovati. Začelo se je dogajati, da sem začela čutiti, da pri njemu nekaj ne štima do mene. Da ga po 1.strani vleče k meni, po 2. pa ga nekaj hudo bremza. To sem opazila v obnašanju, v smsih. Je pa bilo tako, da enkrat je bilo vse super, sva se klapala, preživela nepozabne trenutke skupaj, spet ko je odšel, pa smsi itd, in je bilo drugače. Kot, da mu ni toliko do mene. Bilo mu je pomembno vse drugo kot pa jaz. Sva se malo sporekla glede tega, je nato bilo spet kul, vse ok, lepo, a je ponovno spet prišlo tako, da je nekan zaštekalo pri njemu. Zmenila sva se npr. da se bova en dan videla, pa je potem sporočil, da se žal ne bova, je prišlo nekaj vmes. Dobro, sem rekla. Se zgodi. Nato sva se zmenila za recimo dva dni kasneje, mi spet sporoči, da je prišlo nekaj vmes, da mora nekomu nekaj pomagati doma na bajti, da mu je obljubil, če bo potreboval pomoč, da pride. In je šel. Meni to ni bilo vseeno, saj se je tudi z menoj zmenil, videla se nisva že en teden in sem želela, da sva spet malo skupaj. Ampak ne, on se je odločil, da bo šel tja. A pri tem ni dajal vtisa, da mu ni vseeno , da se midva ne bova videla. To me je razjezilo, užalostilo. Kasneje mi je povedal, da se mu je zdelo logično, da prej mene odkloni oz. da prestavi najino snidenje, kot pa da odkloni tistega daljnega soseda, da mu pomaga na bajti, kajti kdo ve kdaj bo on njega kdaj rabil. Tako. Morilo me je to, da njemu ni bilo tako hudo, ker se ne bova videla, dajal je vtis, kot da mu je vseeno, jaz pa sem mu seveda pizdila in morila, da to ni vredu, kako je lahko taki itd. Saj veste. Rekel mi je, da me razume, ampak, da trenutno pač ne gre drugače in da bova morala pač malo potrpeti. Naj še povem, da sva se včasih pogovarjala kako bi bilo, če bi skupaj živela. Govoril je, da bi on dosti raje živel kje v mestu, da bi po šihtu odšel lepo direkt domov in mu noben ne bi težil doma kaj vse še mora postoriti okoli bajte in iti tja in ono in tisto. Da bi se vrnil lepo k meni, bi ga jaz čakala in bi to bilo res lepo…da bi raje šel že kam na svoje. Večkrat sva se to hecala, a tudi malo resno mislila. Tako mi je enkrat povedal, da drugo leto pa bova midva že sigurno na svojem, da bo to krasno in super. Da zdaj pač morava malo potrpeti, potem pa bo bolje, saj bova že na svojem. In da si moram jaz poiskati redno zaposlitev, da bova lahko lepo shajala in skupaj zaživela. To mie je povedal tudi nedavno nazaj, skoraj dva tedna nazaj! Hja, po 1.strani mi je govoril takšne stvari, po 2. pa se tako obnašal, kot da mu ni veliko mar do mene, do naju. In to me je bolelo. Zelo bolelo. Ker ga imam zelo rada in nisem mogla razumeti kako je lahko takšen. Naj povem, da ko sva 1. začela skupaj hoditi, so se pojavljali popolnoma isti problemi na začetku zveze. Vem, on je bil še izredno mlad!! A je takrat že bil kar bolj zrel od svojih vrstnikov in je vedno izstopal po svojem obnašanju. A tu in tam je pa res bil kar razposajen in se v njihovi družbi obnašal zelo otročje in kar egoistično, tudi v pričo mene seveda. Skratka, močno je deloval njegov ego. To je mene jezilo, velikokrat po domače povedano, je kaj “zajebal”, a sem jaz še vedno vztrajala, saj sem vedela, da v resnici on ni takšen, da je dobra, zelo dobra oseba. Nato je bilo vedno boljše med nama takrat, postopoma. Kajti se je odločil, da se ob spremenil, da ne bo več takšen. A zdaj se dogaja isto! Zopet prihaja v ospredje njegov ego. Po obnašanju, raznih komentarjih, itn. Situacija je taka. On je zdaj na morju. Preden je odšel na morje, mi je dva dni prej poslal eno doooolgi sms, v katerem mi je obrazložil, da je dosti razmišljal in prišel do zaključka, da to med nama nima smisla več in da je bolje, da se vse skupaj na normalen način konča. Da me noče prizadeti in da je bolje za oba, da to končava. Ko sem to zjutraj, ko sem se zbudila, prebrala, me je ZELO PRIZADELO, pričelo me je zelo boleti v srcu, odšla sem ven in jokala, tako zelo jokala in nisem mogla verjeti kar sem pravkar prebrala. Nato mi še napiše, da me še ima zmeraj rad in me bo vedno imel, vendar, da to med nama enostavno ne gre. Da, ko je z mano skupaj, mu je zelo lepo, pozabi na vse, ampak, da ko je sam s seboj, da mu pa v trenutku postane vseeno. Kako je to lahko mogoče?? Da je tako? Potem mi pa še napiše, da ne more in ne zna to drugače narediti, kot pa tako. Nato, da ni blo dobro to, da sva obudila stara čustva spet, da on nikoli ni bil za to, da se obujajo stare zveze. Nato pa še pripiše, da poleg tega, se mu je pričela v mislih pojavljat ena druga oseba, katero je spoznal med tem časom, ko se midva nisva nič slišala in da misli, da še ima do nje vedno neka čustva. A to pa ni neka stara zveza?? Najprej mi napiše, da on ni tak, da bi obujal stare zveze itd., potem pa še za to osebo. :(( Lahk rečem, da me je to tudi prizadelo, a ne vem zakaj, ampak sem potem, ko sem mu nazaj odpisovala, pozabila na to osebo in se čisto osredotočila na to, kar je povedal za naju. (tudi on je tako bil, da ni več omenjal te osebe). Napisala sem mu, kako je lahko mi to naredil, na tak način, da mi ne more tega v obraz, ali si ne zaslužim tega, da se dobiva in pomeniva kot dva normalna človeka. A ko sva si potem cel dan pisala te stvari po smsih, mi je še vedno pisaril vmes, “srce, babi, srce to, srce ono,..” Kako mi lahko to piše, ko pa mi prej napiše cel roman kak se je odločil?? Tako, da zares ne vem kaj bi on rad. Pravi, da me ima še vedno rad, da me bo vedno imel in to in ono, potem še omeni to drugo punco, pa to in ono….katastrofa. res. 🙁 Tako se igra z mojimi čustvi. In pove, da ve, da nama niti ni dal priložnosti, da bi vse skupaj lahko funkcioniralo, tako kot bi lahko. In da je zadnje tedne res bilo tako, da si je enostavno preveč dal vse skupaj na grbo, da se nisva morala videti. Da vedno manj sva se videla, vedno manj je to med nama funkcioniralo. Ne razumem, da mu nisem bila toliko prioriteta, da bi neki stvari rekel ne, in bi prišel k meni, da bi bila skupaj. Bolj mi prevladuje misel, da me sploh nima toliko rad, da itak sploh ni resen on in da me v resnici itak sploh ne želi toliko. Da mu prevladuje bolj to, da bi se še malo znorel (po komentarjih v živo in na fb) in bil “free”. Ne vem, zares ne vem……………….preden je šel na morje mi je obljubil, da ko se vrne, se bova 100% slišala in se bova tudi dobila! To mi je zagotovil. Tako, da od prejšnejga tedna, tistega dne, ko sem prejela ta boleč sms, se vsak dan jočem. Jočem. In jočem. In jočem………včasih po 1 uro skupaj, potem je spet vredu. Potem se spet nekaj spomnim, kak najin lep trenutek, kak najin slab trenutek, in solze…. Prvi dan nisem nič jedla, no samo dve jabolki sem pojedla in veliko vode z limono spila. Enostavno nisem mogla. Nisem imela apetita, vse mi je šlo na bruhanje. In sem veliko ležala, cel dan bulila v tv, včasih kar brezveze. Po naravi sem vse drugega kot pa to, zelo vesela, pozitivna, nasmejana punca, polna življenja in radosti. A ko me doleti kaj takega, sploh pa on, sem fertik. Tako, da do danes sem že nekaj več pojedla, ampak vam povem, zelo malo jem. nič toplega ne morem, mi je slabo. Jem samo kruh z medom, kakšno sadje, keks, to je pa tudi vse. Pač ne morem. Psiha mi je kar na dnu, sem tako šibka, tresem se že toliko, da se spravim k sebi, a se v kakšnem trenutku najdem, da sem že tako daleč, da je moje telo kar slabo in spiha.. Nekaj v meni se je spremenilo. V soboto sem se tako jokala, da so me sigurno slišali vsi sosedi na tem hodniku:((( res mi je bilo tako hudo, da bi najraje vse poslala nekam. In vsak dan mi je skoraj huje, ker je še vedno na morju. In čakam, da se vrne. da se srečava. A po 2. strani pa je bolje, saj sem vedno bližje, da se bova srečala. Naj vam povem, da dva dni prej, preden je šel na morje, sva si še pisala seveda, pozno v večer, lepo zaključila, je napisal lahko noč. Potem pa drug dan, ko je doma pakiral, pa več nič. Tako, da sem mislila, da je to to, sva se zmenila vse in gre na morje. A me je zvečer pozno presenetil in sem prejela sms! Kar tako normalno: “Takole….spakirano je, zdaj grem malo kako kitico prespat, potem pa počasi za volan in gase na morje! upam, da si okej in nočem, da si preveč slabe volje! Se slišima po morju velja! Lahko noč * in lepo se imej…
LE ZAKAJ MI PIŠE ZVEZDICE?????? :(( neumno, res…Odpisala sem mu, da mu želim srečno pot, in da naj uživa na morju, ter previdno vozi. pa tudi to, da se ne počutim vredu, da si nsiem podobna, ampak , da to njega itak ne skrbi. previdno na cesti in pazi nase. Noč.
IN TO JE BILO TO.
Naj še nekaj povem. da mije med tistimi smsi, ko sva si pisala vse pred morjem, še omenil, da je pri njemu problem, da se boji morda, da se bo spet prepustil mojim čustvom, a bo na koncu spet razočaran kot takrat. In da je to morda celo vzrok vsega tega, da nama ni hotel dati priložnosti in da me ne more sprejeti takšno kakršno bi si jaz zaslužila, da me. Ter, da mu je resnično žal. je mislil, da mi je oprostil tisto napako (ko sem ga pustila na njegov r.dan), pa kakor zgleda, je še hitro ne bo pozabil.
Ne vem kaj bom naredila, mešani občutki so, vsak dan je verjetno mi bolje, sem močnejša, a menim, da se bom v trenutku, ko ga bom zagledala, zlomila..
Po 1. strani že imam v glavi ene odločitve, ki jih bom naredila, ko se on vrne, ko bova zaključila, nekaj sem že naredila sedaj. Izbrisala si bom tudi fb profil, ker vem, da če bom še vedno imela svoj profil, bom hodila gledat na njegova, pa če bom njegova prijateljica ali pa ne! tako, da je najbolje zame, da si ga izbrišem in vsaj za nekaj časa zares pustim na miru in se bolje posvetim sebi, svojemu življenju, da kaj uredim!!
Je pa res, da ne vem ali si zares želim končati to poglavje z njim za vedno ali pa čutim, da je on tisti pravi in da si zares želim z njim zaživeti življenje, biti z njim in kaj z njim ustvariti v življenju. Želim se potruditi, za njega, za naju, da bi nama uspelo. Imam ga zelo rada, če ga ljubim, ne vem, včasih mislim, da ga, včasih da ne. Zmedena sem!!! A hkrati se zavedam, da je on še vedno star 22, zdaj kmalu bo dopolnil 23 let. Ah, ne vem…………………………………..
Ko sva začela je on bil star 16 let, jaz pa 20… Ja sa, lahko se zgodi dvoje. Ali bo prišel nazaj znorjen, spočit, bo nekaj šlo iz njega, bo mu to tako prijalo, da si bo bolj na čistem z mislimi o meni in se bova dobila ter bo povedal, da vztraja pri tem, da končava ter nikakor drugače. Ali pa bo na morju spoznal, da me ima kljub vsemu še vedno precej rad in da želi, da greva od začetka, tako kot teba. Sedaj sem stara 27, frišna 27ka, on pa kmalu frišn 23 letnik….
Recimo tale litanija o tvojih prehranjevalnih navadah je popolnoma nepomembna za vso zgodbo:
Prvi dan nisem nič jedla, no samo dve jabolki sem pojedla in veliko vode z limono spila. Enostavno nisem mogla. Nisem imela apetita, vse mi je šlo na bruhanje. In sem veliko ležala, cel dan bulila v tv, včasih kar brezveze. Po naravi sem vse drugega kot pa to, zelo vesela, pozitivna, nasmejana punca, polna življenja in radosti. A ko me doleti kaj takega, sploh pa on, sem fertik. Tako, da do danes sem že nekaj več pojedla, ampak vam povem, zelo malo jem. nič toplega ne morem, mi je slabo. Jem samo kruh z medom, kakšno sadje, keks, to je pa tudi vse. Pač ne morem. Psiha mi je kar na dnu, sem tako šibka, tresem se že toliko, da se spravim k sebi, a se v kakšnem trenutku najdem, da sem že tako daleč, da je moje telo kar slabo in spiha.. Nekaj v meni se je spremenilo. V soboto sem se tako jokala, da so me sigurno slišali vsi sosedi na tem hodniku:
Plus delaj odstavke, zaključi misel in potem nadaljuj z drugo … Vsa čast tistemu, ki se mu ljubi brati in ki celo razume, kaj si hotela povedati.
Po moje je najboljše, da pustiš to, kar si imela z njim, za sabo. Očitno to ni to. To je seveda lažje rečt kot naredit, ampak verjemi, da gre. Ne odpisuj mu več, vrži se iz fb, če drugače ne gre…dosti lažje ti bo, če boš mela ob sebi nekoga, ki mu zaupaš in mu lahko poveš vse, kar te bo težilo, ki te bo spodbujal, pa boš vidla, da bo šlo.
Kar pogumno!
Vse sem prebral. Sem rekel, ajde pa bom.
Čisto tako moji vtisi in moje misli glede na prebrano:
1. šla sta narazen, ker ti je omenjal kako se oblačiš itd… pa kaj potem, če ti je rekel kaj takega? Pač hoče klasiko. A zaradi tega greš narazen? Imaš mogoče tudi ti kar močan ego? Kakšne komentarje ti je dajal, da te je prizadelo in da je bil to razlog, da sta šla narazen?
2. Če sta že šla narazen, potem končajta to poglavje. Ne pa da pogrevaš staro ljubezen. No, razumem, da se je to moralo zgoditi, ker vajin odnos nista razrešila. Zdaj se usedita in ga po odraslo razrešita. Analizirajta, secirajta, kaj čutita, kaj želita, kje so zamere, kje se je uistavilo itd… Predelajta vajin odnos. Ne bo šlo v enem dnevu. Vzamita si kakšen teden za inteziven pogovor z namenom, da razčistita. Saj to je tisto, kar hočeta. Razčiščevanje. Potem pa ko se odločita, vsak naj pri sebi razčiti svoja čustva in naj prebolita.
3. Normalno je, da se čustva ne ohladijo kar tako, ampak ostajajo še kar nekaj časa po končanju zveze. To je treba razrešit in intenzivno delat na tem. Treba je prebolet.
4. Če se je že dogajalo, da si začela mislit ne njega je to mogoče zato, ker je tudi on mislil nate. To je težko reči, ampak ko ti pridejo take misli, jim ne bi smela nuditi pozornost. Čustva in misli je treba obdelat ko se veza konča. Saj zato se reče VEZA. Odnos je postavljanje vezi in ko se kočna odnos je treba prekiniti tudi te vezi (čustvene in mentalne). To pa je najtežji del. Enostavno je iti narazen, težje pa je predelati čustvene in mentalne vezi.
5. Tudi ti imaš močan ego, saj se nisi pripravljenja zanj spreminjati. V odnosu gre za medsebojno prilagajanje. Oba se spreminjata. (sicer tu ne vem kakšna si ti in kakšen je on in mogoče je prav, da se ne spreminjaš zanj, mogoče pa tudi ne, odvisno od situacije). Ampak razmisli, kakšen je tvoj ego. Ne glej toliko na njegove napake in njegov ego. Čisto preprosto iz enega razloga, ker ga ne moreš spreminjat. Spremeniš lahko samo sebe. Zato se osredotoči na sebe in razčisti svojo osebnost.
Odrasti in se nauči biti gospodar svojih čustvenih in mentalnih vzgibov, ker trenutno dovoliš, da te premetavajo po svoji volji. Ti imaš svojo voljo in sama se odloči kam se boš usmerila. Tvoja čustva pa imajo neko svojo inteligenco. To moraš razumet. Razločit moraš med svojo voljo in med svojo čustveno naravo. Kaj si zares ti želiš, ne kaj si tvoja čustvena narava želi. Razumeš kam merim?
Pa še to (mogoče malo bolj jasno):
6. Ko enkrat greš z nekom narazen in je to to, potem NE več pogrevat starih čustev. Jasno je, da se bodo pojavila in bodo hotela zaživet, ampak ti ne smeš tega dovolit. Saj če si končala, potem naj se tudi čustva končajo. Potreben je čas, ampak ne čustev pogrevat in ne jim dajat pozornost.
Nisem vsega prebral. Vidva se to mučita drug drugega. Ti si ena zelo neodločna oseba ki se ne zna vživeti v čustva drugih. Sory za kritiko ampak tako je. Samo največji ne bom rekel kaj pustijo fanta/dekle na njegov rojstni dan. Sem milijon procentov prepričan da si ga dobesedno uničila v samozavesti. Očitno je zelo nesamozavesten človek da po tem ko si ga takole grdo pustila skače nazaj k tebi. Tega preprosto ne razumem. Prekini stike,izbriši številko in izogibaj se stikov z njim. Pa zapomni si sama si kriva da se to dogaja. Žal nimam milosti do ljudi ki mislijo da imajo samo oni čustva ostali pa ne.
lep pozdrav
marinec.si, nič ne de. saj ti ni potrebno brati, te nobeden ne sili v to…..ne bom pisala še enkrat, lol no….ti ni potrebno brati, take it or leave it, pa lep dan 😉
naključna bralka, zate morda pomembna, zame pa pač ne. sem tak človek, ko ponavadi res na dolgo in široko razlaga kaj, pa tud take podrobnosti, kot so npr. to, s tem ne želim nič slabega in nisem napisala z namenom, da bi me kdo na veliko obsojal tukile na forumu…sem napisala, kot sem napisala, to je jasno, nisem delala odstavkov. prav? pač igrnoriraš moje prehranjevalne navade, in ne, to niso moje navade vsak dan, to se dogaja samo zdaj, te dni, zato ker me je situacija tako prizadela, da tako jem! sori, če nisem tako popolno sposobna in vešča na tem foromu, da bi napisala svojo zgodbo, tako kot vsakemu odgovarja. zdaj je, kar je.
veš, imam težavo, kar veliko težavo zdaj v življenju in prišla sem po pomoč. če ti ni za brati tega, pojdi..pa brez zamere….
fire, mah ja, tudi meni nekaj pravi, da bi verjetno bilo res najboljše to pustit za sabo, ker se samo mučim sama sebe. in ja, tudi ni lahko to naredit, vem pa, da samo odločit se je treba pa bo kul. ampak, ko nekaj hočeš res naredit, itak narediš..
zdaj si itak ne piševa, ko je na morju. pa ugotavljam, da je to dobro. on razmišlja lahko v miru, jaz lahko, dava si mir, ko se pa vrne, se bova pa dobila in to. ter upam, da prišla temu do dna, tako kot treba! fb bom itak izbrisala, tako bo še najbolje in res bo to neko novo poglavje še za mene! Hvala, da si si vzel svoj čas in ga toliko namenil meni in moji zgodbi..mi pomeni.
En, ki se mu je dalo ukvarjat s tabo :), hvala, ker si vse prebral! pa, da ti odgovorim po številkah.
1., nisva šla samo zaradi tega narazen, ker mi je rekel kako se oblačim. je bil res to tud eden izmed razlogov, ampak to je peljalo k temu, da sva si enostavno tako različna, da to ne bo funkcioniralo več naprej, tako sva takrat sklenila. Res je, kaj potem, če mi je rekel to. Vendar,e če ti tvoja ljubljena oseba to govori vsake toliko skoraj , ko sta skupaj, se začneš spraševati zakaj neki ti je to treba skoz prenašati, te kritike, ta nesprejemanja mene, takšno kot sem, ker to sem jaz. Razumem, da hoče klasiko oz. za njega bolj “normalno” oblačenje, kot pa neko tako subkulturno. Ampak, če sem to jaz, zakaj bi se jaz oblekla klasično, samo, da zadovoljim njega, a se ne bom dobro v tem počutila in bi npr. trpela v tem, samo da bo on zadovoljen in da mu ni nerodno okoli z mano hoditi?? zakaj neki? Takrat nazaj je on bil še posebej bolj konzervativen tip človeka in kako naj povem, bolj tradicionalen. Saj na začetku zveze sem tudi imela nek svoj extrem oblačenja, takrat sem iemla drug stil, rave stil bolj, pa je vseeno šel z mano v vezo, tako, evo. To je še bolj zanimivo. In imela sem pirsing v nosu, pa pod ustnico.Pa ga ni to motilo takrat nič. Sčasoma sem pa jaz stil spremenila, začela sem se oblačiti bolj klasično oz. moderno, športno elegantno. Ampak mi je že bilo to všeč prej, dobro sem se počutila tako.
V glavnem, komentarji so pa bli v tem smislu: sva se dobila, me zagleda, pogleda od pet do glave in tisti smotan pogled ter: kakšna pa si? kaj maš to za ene hlače in mi reče na tak način, kot, da sem neumna, da sem si to oblekla. sem pa imela samo hlače vijolične barve takrat! Pač prizadel me je njegov ton glasu, ker ni pomembno toliko KAJ komu rečeš, ampak KAKO to poveš. me razumeš?
2, Res je. Končala poglavje. Hja, ko bi ga le! Pa ga očitno nisva, če je prišlo do tega vsega zdaj! Vem, da ni prav pogrevat staro ljubezen! Ampak to sem morala narediti, da sem mu pisala. Enostavno sem to čutila v sebi, da moram to že enkrat storiti. Res mi je bilo težko, sploh zadnji dobri dve leti, ker sem toliko mislila na njega, tako zelo sem ga pogrešala, manjkal mi je. In nisem vedela zakaj neki se mi to dogaja, saj sva midva končala. Zakaj? Pa sem si verjemi, da govorila, ah, pusti ga, nista vidva za skupaj, kaj to delaš, saj vidiš, da to ne bi šlo, on je tako različen, živi tako različno življenje od tebe..ampak mi ni dalo miru, vedela sem, da če ne bom kaj storila, ne bom s tem nikoli pri sebi zaključila, saj me je že vse skupaj razjedalo! Me štekaš? In nisem vedela, ali ga moram samo videti, pa bo kul, me bo minilo, ali pa moram z njim kako tudi reči…drugače te to skoz spremlja.
Najin odnos takrat sploh nisva razrešila, tega sploh nisem prej vedela oz. se zavedala. Sploh mi ni bilo jasno to. Zdaj se bova usedla, razčistila, analizirala, vse vse kar je možno, ker samo tako se bo to vse skupaj končalo, tako kot treba, na zdrav način, če se že pač mora končati… In ne, prav imaš. Ne bo šlo vse v enem dnevu. za to si je treba vzeti čas, ker potem mislim, da še vedno toliko stvari pride za tabo, če si ne poveš vsega.
Drugače lahko, da nikoli ne preboliš. tako, kot ni ne en, ne drugi, po tem, ko sva končala takrat..
4, Verjetno je tudi res tako, da je moral tudi on misliti na mene, če sem jaz toliko na njega. res, ni blo več normlano že skoraj. Vsepovsod se mi je zdelo, da ga vidim, ga primerjala z drugimi in tako..eh, brezveze…
Že drži, da ko pridejo take misli, da jim ne bi smela nuditi pozornost. Ampak, ko pa take misli pridejo že ene 12ič, 13, 14ič,…220ič, potem pa več ni to “ah, pusti”. Ne vem no. To ti nekaj govori, če tako pogosto o nekom razmišljaš! Je treba razčisititi, da se ne ponovijo. Ja, je treba obdelat svoja čustva, ko se veza konča, sploh taka veza, ki je trajala 3 leta! Ni vse vseeno kar in life goes on. Vsaj midva sva najprej mislila, da je tako, pa se je zdaj izkazalo, da ni tako!
5, Ummm, da imam jaz močan ego. Kaj pa vem, bolj ne kot ja. Ga pa včasih imam, priznam! Ampak ne mislim v tem smislu, da se nisem pripravljena zanj spreminjati. zakaj bi se zanj spreminjala ? Svoj izgled, da sem naličena, lepo oblečena, da imam lepe nohtke, lepe čevlje?? Zakaj neki, če pa to sploh nisem jaz? To ni moja identiteta…živim njegovo življenje potem čisto, če se spreminjam tako za nekoga drugega, ne pa zarad sebe. Me razumeš tukaj? Medsebojno prilagajanje, že. Vendar ne v tem smislu. saj pa nisi z osebo zaradi njenih oblačil, zunanjega izgleda, ali ker ima ne vem, audija! Si z njo zaradi nje same! Tudi to je del nje, izgled in vse, vendar to ne sme biti prioriteta v življenju. To ni sreča. Prava sreča. Je, ampak kratkotrajna sreča. Na dolgoročni rok pa….se slepiš sam sebe. No, to je zgolj moje mnenje…bom vseeno razmislila kakšen je moj ego. Pa saj ne gledam toliko na njegove napake in to. Ampak to pri njemu pač toliko izstopa, ker tud sam trdi, da me enostavno ne more spejeti takšno kot sem oz. takšno koz si jaz zaslužim! On bi raje, da sem jaz fina deklina, porihtana, urejena po njegovem okusu, tako kot sem zgoraj opisala. Tako bo kao pač bolj zadovoljen z menoj. Ha! 🙁
Napisal si, da jaz ne moram njega spreminjati. Pa saj ga jaz ne želim spreminjati! Ok, želela bi spreminjati njegov pogled na mene, njegovo razmišljanje. Ampak on se oblači tako, kot se. Tako športno, urejeno, firma čevlji, firma oblačila, sporihtano. To njemu paše, mu pristaja to! Mene to ne moti! Res je, da če pogledam ven iz tega okvirja, da se ne oblači tako, kot bi si jaz sanjsko želela, vendar me to sploh ne obremenjuje, tako kot njega moj izgled itn. Mene to ne moti pri njemu, pa njemu to pristaja, naj ima kar želi, če se v tem dobro počuti! Potem je super. Razumeš? Kaj pa češ boljšega, če je njemu všeč in se dobro počuti..
Ja, kaj je moja volja in kaj čustvena inteligenca..zanimivo ja…bom razmislila. Ampak, kot sem že povedala prej, moja čustva so ja del mene, kako naj človek to odmisli in pospravi v drug predal? če so pa del tebe, to si ti, tvoja čustva.. Ali ne?
Hvala…………………………….
PUMA, ja, mučiva se en drugega, res je! To pa samo zato, ker ne dorečeva besedi do konca, se ne pogovoriva kot odrasla, normalna človeka, kot to midva znava in sva tudi sposobna! zato pa vse to sedaj. In pa še to, da mi gre preko telefona napisat vse to, namesto, da bi se soočil z mano na štiri oči! Tako to ne gre! Razumem, da mu je tudi bilo težko to nardit, da bi mi v obraz povedal, mogoče tega ni toliko sposoben ali pa se mu enostavno ne da več ukvarjat z mano in je hotel to končati na čim manj boleč način in čimhitreje! Tudi to je lahko res! Bom videla, kaj bo imel povedat na to…
Veš, dalo mi je misliti vse skupaj to. Kar sem objavila na forumu tukaj in kar ste mi odgovorili, sploh ti zdaj, ko si me opomnila na to, kak podlo je bilo, da sem ga pustila na njegov rojstni dan! Grozno mi je, če samo pomislim na to, se vživim in se dejansko zavem kaj sem naredila. veliko brazgotino sem naredila. Sploh se ne zavedam tega, res! Ne vem kaj je z mano, zakaj sem takšna da tega ne opazim tako..res ne vem…nisem takšna po naravi, podla oseba, slaba oseba. Ni mi jasno le kako sem lahko to naredila!! da nisem čisto nič poštudirala na njega, kako se bo to končalo! Nisem nič razmišljala, to je to. Čisto nič..verjetno sem želela to čimprej končati, že enkrat zaključiti, vem da me več skor nič ni interesiral takrat on, zanimat so me začeli zelo drugi fantje in to je bilo verjetno to. člvek ne razmišlja in potem pride do tega…ne znam ti odgovoriti, če je tako nesamozavesten človek, da skače nazaj k meni zato. ne vem. februarja so se obudila stara čustav, kaj ti naj reče, tako je bilo ja…in očitno tudi njemu ni bilo vseeno ali kaj jaz vem, da se je spet spustil z mano v to!
Ko se bova zdaj končno spet dobila, morava razčistiti vse skupaj, ne moram kar prekiniti vse stike z njim in na to kao pozabiti. Ker to enostavno možno ni. Štorija se ne bo končala s tem, samo potlačila jo bom nekam v svoj kot, nekega dne bo pa spet privekala na dan, tako, kot je bilo prej !
Ja, sama sem si kriva, da se mi to dogaja. Vse sem si sama izbrala in zakrojila. Se strinjam….
lep pozdrav
Če boš zdaj razmišljala o svoji krivici in o tem kaj si mu naredila na rojstni dan.. S tem si ravno ne boš pomagala.. Veš za drugič da drugega prizadeti tako ni ravno fer..
Sem vse prebral in kaj naj ti rečem.. Tebi je po svoje hudo ker čutiš da si pač ti nekako odgovorna.. On pa pač več ni toliko zagret zate kot je bil pred mnogimi leti.. Ali lahko kaj naredita.. Dvomim.. Resnično dvomim.. Nonstop bodo neke stare zamere in vse.. In potem če tudi nadaljujeta skupaj bosta to večno pogrevala.. Tako pa nebi bilo dobro..
In vprašanje kaj fant razmišlja.. Ti takrat nisi čutila več nič do njega, mogoče in verjetno je danes on tisti ki je tako.. Polno ugank..
Prva ljubezen se nikoli ne pozabi, še posebej če je trajala več let. Tudi jaz večkrat pomislim na prvega fanta, s katerim sem bila eno leto, vendar vem, da nisva več skupaj zato, ker se enostavno nisva ujemala, sva imela različna karakterja. Pa mi je bilo zelo, zelo težko potem tako kot tebi še veliko let.
Vedeti moraš, da se človek od 16. do 22. leta ogromno spremeni. Pomisli nase, kako si razmišljala pri 16-ih in kasneje pri 22-ih letih. Js mislim, da je fant še mlad in ni prepričan, da bi bil še s tabo, mogoče bi se rad še malo zabaval, še kakšno punco spoznal… Spomni se, kako si se ti počutila takrat pri teh letih. Omenila si, da si hotela spoznavat druge, no, tudi on je sedaj v tej fazi.
Po moje se je fant že odločil. Vem, da je hudo, sam prej al slej ga boš morala preboleti. Pojdi vn, druži se z ljudmi, boš že spoznala pravega. Ker veš, tudi biti v takšni zvezi, ko se sekiraš in samo ti daješ, ni zdravo. Ljubezen bi morala biti nekaj lepega, veselje, da čutiš, da te partner ljubi in te osrečuje, ne pa da se zaradi njega sekiraš.
Kako si kaj danes?