moj bivši partner
Pa on? Je njega kaj najedal občutek krivde, ko te je pustil na cedilu? V času, ko ti je bilo očitno tako hudo, da ti je celo bivši mož priskočil na pomoč.
Ja, ti ljudje si bližine želijo in jo potrebujejo, ne razumem pa, zakaj bi bil to tvoj problem. Če se do tebe ni sposoben obnašati normalno (vsak normalen v nesreči partnerju stoji ob strani), si pač ne zasluži tvojega časa in energije. In to, da so taki ljudje bogi-bogi, je v tem primeru samo tvoj izgovor, ker očitno pogrešaš dramo.
Rada bi ti povedala, da si odgovorna zase. Poskrbeti moraš zase. Njega ne moreš spraviti v red in to niti ni tvoja naloga. To je njegova naloga, ker je vsak odgovoren za svoje življenje.
Vsak človek je odgovoren sam zase. Če trpiš, potem moraš ukreniti nekaj, da nehaš trpet.Ne glede na to, v kakšni situaciji si, vendno se da kaj narediti in ne glede na to kako brezizhodna se zdi si vedno ti tisti, ki ima ključ od vrat, ki pelje ven iz te sitacije ali pa jo vsaj spremeni, da postane znosna.
Meni se ne zdi problem to, da ima partner težave in lahko sočustvujem s trpljenjem in bom nudila pomoč, vendar če partner zgolj trpi, stoka in jamra ali svoje trpljenje celo izkorišča zato, da ne bi prevzel odgovornost za svoja dejanja , da mu ne bi bilo treba nič narediti v zvezi s tem ali da bi druge pripravil do tega, da se ukonijo njegovim željam, potrebam, stiski ( sam pa ne bi nič nareredil, vsaj zares ne) potem pa me mine vsakršno odvečno sočutje.
Takšno je pač moje mnenje, ljudje pa smo različni.
GittaAna
Pozdravljena momovka!
Tvojo temo sem v celoti prebrala z vsemi odgovori. Večina ti je krasno odgovorila, a vseeno boš morala SAMA narediti vse. To, da si šibka, je le ena od tvojih lastnosti. Posveti se vprašanju, zakaj si se zapletla v ta odnos, iz katerega ne moreš in nočeš izstopiti. Po vsem, kar pišeš, si že z eno nogo nazaj v odnosu in tudi z drugo boš. Dele tvojega posta, ki sem jih označila si preberi ponovno.
Zakaj si bivšemu partnerju sploh omenila, kaj se dogaja v tvojem stanovanju?
Vmešava se lahko, če ga sama prosiš. Torej, imaš namen, in željo, da ostane v tvojem življenju.
Skrbi te, da on trpi, s tem trpiš tudi ti. Kljub tisočim besedam, ki so ti jih drugi tukaj napisali, se od njega še ne boš odlepila. Ker za kaj takega moraš imeti čisto drugačne občutke, kot jih imaš ti. Tudi tebi godi, če te nekdo pogreša, trpi zaradi tebe, te nenehno zasipa s klici, smsi, prošnjami itd. En z drugim se gresta igro, od katere vsak od vaju pričakuje svoj rezultat. On, da ga boš sprejela nazaj, kjer mu boš spet objekt za njegovo momovsko obnašanje, ti pa pričakuješ, da boš dosegla pri njem spremembo v princa na belem konju. Eno je, kar moraš vedeti, osebe z MOM in NOM niso osebe, ki bi bile nekomu pisane na kožo kot so koleriki, flegmatiki, sangviniki itd. pač pa osebe s tako nesprejemljivo motnjo, da je lepo in mirno življenje z njimi nemogoče vsakomur. Ne poznam nikogar, ki bi rekel, kako lepo se imam s svojim MOM partnerjem, vsi zelo trpijo.
Gitta Ana ti je lepo napisala, da terapije niso niti hitre, niti uspešne. Torej lahko verjameš, da se tvoj bivši ne bo spremenil niti v kratkem času, niti na dolgi rok. Lahko mi verjameš, da ponovni začetek ne pomeni boljše veze, ampak slabšo od te, ki si jo imela sedaj.
Jaz sem svojo zvezo z NOM partnerjem popolnoma prekinila preko noči in se ne odzivala na njegove poskuse ohranjanja stikov. Ob odhodu mi je ponudil pomoč, če ga bom potrebovala. Se je že zgodilo, da bi mi njegova pomoč prišla prav, a se nanj nisem obrnila, pri čemer bo tudi ostalo. Človek vedno lahko preživi brez nekoga, ki ti pije kri. Sem lahko živela preden sem ga spoznala, zato lahko tudi zdaj, ko sem ga izločila iz mojega življenja.
Kar ti želim povedati je to, da je odločitev SAMO tvoja, kaj bo v prihodnje s teboj. Nihče ne more biti v tvojem življenju, če ga nočeš, pa naj ima MON, NOM ali deset drugih motenj. Odločiti se moraš, to je vse.
@Že mimo.
Jaz sem se zase že odločila, ne morem pa ga kar tako izključiti iz svojega življenja – ja, zaradi sebe, zaradi mojega občutka krivde, empatije ostankov čustev, ki se jih ne da izklopiti čez noč.
Sva nekakšna prijatelja, se pravi, vsakih nekaj dni se slišiva in se pogovarjava. Sem tip človeka, ki je rad sam in ne potrebujem nenehne pozornosti oziroma mi ta preseda, če je pretirana in mi ne pusti dihati, tako da ne gre za to, da uživam, ker imam oboževalca (itak pa ni edini in če bi mi bilo do moške pozornosti, bi jo lahko našla tudi pri kom drugem). Pa par formalnosti morava še razdelati, ampak trenutno za to plat razhoda še nimam energije.
Odkrito sem napisala, da rabim oporo pri svoji odločitvi, ker mi je težko in ker nekdo, ki ni neposredno spoznal oseb z mom, ne more vedeti, kako to je. Zato sem vesela za ta forum. Mi je pa kristalno jasno, da ne more nihče rešiti mojega življenja namesto mene. Je pa super, če ima človek pri tem vsaj malo pomoči – saj to je tudi smisel foruma, kajne.
Zavedam se, da sem tečna, ker se ponavljam. Saj mislim, da bom nehala pisati sem gor, ker se bojim, da je tudi moj bivši že našel ta forum in mi vzel to zatočišče.
Zdravo momovka,
evo še moje mnenje… mislim, da “žemimo” ni mislila nič hudega s tem kar ti je napisala. Razmišlja na tak način, ker je pri njej to v bistvu že mimo. Moram priznat, da je omenila večino stvari, ki bi ti jih sicer kot svoje mnenje navedla tudi sama.
Po mojem mnenju si močno zakorakala nazaj v “zvezo”. kakršnakoli le-ta že je. Le da je to igra mačke z mišjo. Enkrat si mačka ti enkrat on, prav tako si izmenjujeta tudi vlogo miške. Torej, enkrat izziva eden drugič drugi (miška), enkrat lovi eden drugič drugi (mačka). Ne vem zakaj imam občutek, da je le še vprašanje časa, da poskusiš oziroma mu daš še eno šanso. Ok. Pri tem te nihče od nas niti najmanj ne ovira. Ampak, ko daš takšno kalvarijo skozi je nasvet za ostale ki so v njej takšen, da jim privoščiš, da se čimprej distancirajo. Zakaj? Ker je škoda vseh mesecev in let, da vztrajaš in opazuješ in se pogovarjaš-pregovarjaš (konstruktivno se namreč ne da), in na koncu (če res nisi močno soodvisen in z že zelo poškodovano samopodobo) tako in tako prideš do tega, da že za voljo tvojega zdravja ne gre več in, da ti tega sranja pa res ni treba prenašati in tako živeti.
Momovka, v bistvu razmišljaš ok in načeloma veš, kaj je dobro zate, vendar te še vedno vleče nazaj “to, kar sta imela”. Torej, kaj sta imela? Veliko lepih besed, občutek, da si našla človeka s katerim si izpolnjena, veliko dobrega sexa in obljub za prihodnost. To je tisto iz česar črpaš, da si ustvarjaš iluzijo o človeku in življenju z njim – moteč faktor je le njegova bolezen, zaradi katere se ti revež smili.
Pripetija z vodovodarjem je jasen dokaz, da tipu “precej fali”. Mislim, da če prijatelju ali prijateljici poveš, da boš moral poklicat vodovodarja, ti pravi prijatelj ne naredi tega, da ti ga kar “bytheway” in brez besed pošlje na vrata. Sorry, zame je to bolno. V bistvu se sprašujem tudi jaz, zakaj mu o tem sploh govoriš.
Poznam tudi dekle, ki je izvedela za pravi obraz takšnega osebka, ter mu je najprej povedala, da gresta narazen, potem je on preklopil na tisti drugi lep obrazček, in ženska je “ugotovila”, da se zdaj pa res trudi in jo ima neizmerno rad. Še vedno se vsak dan skoraj raztrga za njega (je takorekoč dekla, poleg tega že od nekdaj le ona služi denar in poleg preživljanja vrača tudi njegove dolgove) medtem, ko vsakodnevno brez sramu nadaljuje s svojimi spolnimi podvigi pri vseh “kar mu ne uide na drevo”. Precej ljudi to ve in se le smejejo med tem, ko je ona zaverovana v tipa, ki kot pravi sama je bogi revež in se močno trudi za njuno zvezo.
So pa momovci znani po tem, da ko jim teče voda v grlo navržejo besede ” sva prijatelja”, samo zato, da so še naprej v tvoji bližini, da so seznanjeni s tem, kaj se dogaja v tvojem življenju in te na tak način nadzorujejo, s teboj manipulirajo … To, da so bolni pa potrdijo zato, da se lahko zgovarjajo zaradi svojega obnašanja v smislu” ne morem pomagati, če sem tak. Jaz nisem kriv. Saj se trudim ampak, saj veš, da sem bolan, prosim pomagaj mi….bla, bla, bla..” Njim ni važno nič, le to, da se ti odzoveš. Vseeno jim je kako se odzoveš ali prijazno ali znoriš samo da se odzoveš, saj jim na tak način daš vedet, da jih priznavaš kot del svojega življenja oziroma, vedo, da jih upoštevaš in zaradi njih trpiš. Uh, kakšna nagrada je to za njih. Zdravi ljudje si tega sploh ne moremo predstavljat.
Tudi, če mu boš govorila, da je vajine veze konec, se ne bo dal motiti. Tudi moj bivši se ni pa še kakšen drugi momovec tudi ne. Tako pač funkcionirajo. V bistvu se še naprej obnaša tako kot, da mu tega sploh nisi rekla. (kateri zdravi človek, takšne besede ignorira in se ne da motit? Zdravi ljudje se včasih zavestno dogovorijo, da si bodo dali mesec dni pavze brez pogovorov in srečanj).
Meni je bivši momovec celo sam rekel, da potem pa uredu in bo takoj zbrisal mojo številko. A res misliš, da jo je? Že naslednji dan se je oglasil kot, da se ni nič zgodilo.
Ko bo šlo takšno pregovarjanje še dlje, bo verjetno omenil tudi besedico “škoda”. ( mogoče v smislu: “škoda, da se ne moreva videt; škoda, ker sem ti želel pomagati, škoda, ker te ljubim in se trudim….) Na tak način ti spet želijo nabiti krivdo. Ah, ja ja veš vse to poznamo.
Bi pa predlagala, da naše poste vzameš kot pomoč in dobronamerno kritiko. Želimo ti pomagati skozi labirint občutkov, ki se ob takšni zvezi pojavijo. Vemo, da rabiš oporo in mi ti jo ponujamo. Je pa res, da jo ponujamo tebi in pri tem težko “gledamo” kako nehote ob vsem braniš momovca.
Jasno je, da ko ne veš zakaj gre pač reagiraš kot reagiraš (kot si navajen in za ljubi mir), ko pa enkrat veš zakaj gre je pa zadeva precej drugačna in se resnično postaviš zase, če si to le želiš.
Pri zapisanem, kar je omenila tudi “končno”, je razvidno, da se ves čas ukvarjaš in vse misli posvečaš samo njemu in ne sebi. Verjamem, da se tega niti ne zavedaš in zaradi tega te nihče ne obsoja. Zato se ne potrebuješ branit pred nami. Verjamem pa, da ti gre na živce, ko ti nekdo govori nekaj, kar veš že sama pa ne storiš tistega, kar veš, da je zate najbolje.
Opažam tudi, da se kar nekaj ljudi, ki tu gor potožijo o svojih težavah umakne, potem, ko dobijo odgovore o katerih ne želijo nič slišati. Morda še vedno spremljajo forum, vendar ne pišejo več (vsaj ne pod enakim nickom), ker točno vedo, kaj bodo slišali, se pa sami s tem ne želijo soočiti, zato trpijo še naprej.
Ne privoščim ti, da bi se “zaprla” v svoj svet, saj je to potem res bližnjica do “poti nazaj v prijateljstvo” in čustveni pekel.
Upam, da ne boš ena izmed njih. Mi ti ne res želimo nič slabega.
….bi se navezala na zadnji odstavek avtorice “čvrsto na nogah” in zaključila z opisovanjem svojih izkušenj pod to rubriko.
.
Če prosiš nekoga, naj ti pove resnico, jo moraš znati tudi prenesti.
Ali nekako takole: če me je kdaj, kdo prosil, naj mu povem po resnici, kaj si o kom ali čem mislim, sem ga najprej vprašala: želiš slišati to kar res mislim, ali želiš slišati to, kar si želiš.
Amen in lepo pozdravljeni.
Kaže, da si se res odločila, da se tukaj ne boš več oglašala, ker si pričakovala, da boš dobila podporo, kako naj svojega partnerja sprejmeš nazaj. Tisti, ki imajo mom motnjo, se je ne zavedajo niti je ne poznajo, zato tudi ne iščejo forumov, kjer bi kaj izvedeli o tem. Tudi če mu ti pokažeš ta forum bo to obravnaval povsem drugače kot obravnavaš ti. Čvrsto na nogah ti je v zadnjem postu zelo dobro napisala, bolje ne bi mogla. Ampak, ti še nisi tam, da bi to znala sprejeti.
Pišem ti zdajle zato, da te vprašam, kakšen občutek krivde imaš. Je to krivda, ki ti jo je on vcepil? Vem da je, ker tako momovci delujejo. Kaj nisi v začetku napisala, da te je v času prometne nesreče pustil na cedilu? Ti pa imaš še občutek krivde. Občutek krivde je zelo močno orožje, ki se ga momovci poslužujejo in nasedla si tudi v tem. Ti ostanki tvojih čustev, ki se ne dajo izklopiti čez noč, se ne dajo izklopiti tudi več let, če se za to zavestno ne odločiš, predvsem pa, dokler ne spregledaš. Ta tvoja čustva so iluzija, tvoja projekcija, ki s tem človekom nima nobene zveze, razen da ti je držal ogledalo. On tebe nima rad, tako kot misliš, on ima rad samo sebe.
Prijateljstvo, ki ga ohranjaš z njim, je tudi del njegove strategije. Na ta način te bo ves čas držal pod kontrolo in kar sanjaj, da bi ti, če bi hotela, lahko imela tudi druge moške. Ja, za kakšen seks, pri katerem bi mislila nanj. A ti tega ni treba, ker on prihaja k tebi na strasten seks, ki te drži v njegovem objemu in “prijateljstvu”. Tako prideš v fazo, ko ne veš, ali je to tvoj bivši, ali sedanji, ali prijatelj. S prijatelji ne seksamo, torej prijatelj ni. Ker je na pol bivši, ga ne moreš nadzirati, kje hodi, kako živi in to te gloda. Njemu ta faza zelo ustreza, druži se z drugimi ženskami, hodi po svoje kadar mu tako odgovarja, potem pride tudi k tebi. Odprtih ima več front. Ko bo našel novo naivnico, ki ga bo sprejela z odprtimi rokami, bo nate čez noč pozabil, ne tako kot ti, ki ga ne moreš. Potem se ti bo šele sesul svet, zdaj se ti še ni. Takrat ti vse žavbe ne bodo pomagale ozdraviti ran, pristala boš na tabletah. On bo v naročju druge, ti pa boš sesuta za naslednjih nekaj let, nesposobna nobene nove zveze. Ne misli, da ti bo on pomagal ozdraviti tvoje rane. Nate bo pozabil tako, kot ob prometni nesreči.
Tiste vajine formalnosti, ki jih nikakor ne moreš razdeliti te čustveno vežejo z njim, zato tega nočeš narediti. Obstaja neka obveza med vama, kar ti zagotavlja, da boš še imela z njim opravka, saj ga iz svojega življenja nočeš spustiti. Vsak izgovor in tolažba ti prideta prav, da le ostajaš z njim.
Življenje je prekratko, da bi ga tako zapravili. Ampak, če vemo, da ima vsaka, tudi slaba, stvar v našem življenju smisel, potem teci še en krog. Ne jokaj, ker ne boš zmagovalka, ampak velika poraženka.
Da malo omilim tole debato predlagam, da napišemo tudi to koliko krogov smo sami tekli ,dokler nismo kočno dojeli za kaj v resnici gre. Sama sem v enem primeru , pri moji Veliki LJubezni tekla vsaj 5-6 krogov, dokler ni dokočno šel predaleč in mi je postalo jasno, da je vse skupaj totalno bolno in to do te mere, da je preglasilo vse tiste moje – on je nekaj posebnega, sej sem tudi jaz kdaj tečna, konec koncev me ima pa tako zelo rad, samo je tako poškodovan, da mi tega ne zna dati, morda pa….če bi bilo….potem bi pa….itd in se mi je kočno koža naježila, ko mi je prišel v bližino in ni bilo več nobene, ampak res nobene šanse, da bi ga spustila blizu, pa kakor koli je že v “brezmejni ljubezni” stokal in vzdihoval in bil v navdiezno pomoč, vsaj do trenutka, ko sem popustila. Res je tudi, da takšni ljudje ne izpustijo priložnosti, da bi imeli takšno voljno žrtev kot sem bila sama na vrvici, četudi z njimi nisi več v odnosu, ker od te energije živijo in je ne bodo tako zlahka pustili iz rok. Tudi midva sva bila še nekaj časa prijatelja ( to šteje še kak krog ali dva po tistem, ko mi je že počil film in nisva bila več partnerja) vse dokler nisem dojela, da tudi prrijateljstva ni zmožen in da sedaj lahko brez kakršne slabe vesti zaluputnem vrata pred nosom in mi je že vse skupaj celo smešno ( vsake toliko časa , vsaj enkrat na leto, še vedno poskuša s tisto – pa kako lahko , midva sva si ja usojena)
Tudi meni je nekaj mojih prijateljev že prej dostirkat povedalo kaj si misli ( in imeli so prav) vendar ni zaleglo, dokler nisem odtekla toliko kilometrov, kolikor jih je bilo potrebno, da sem kočno videla stvari takšne kot so in še potem sem potrebovala vsaj leto ali dve, da to ni bilo samo v glavi ( zavestna , pametna odlčitev) temveč tudi v srcu ( kako sem bila lahko tako naivna in vrgla toliko časa in energije v smeti).
Tako pač je, vsak ima svoj tempo, vsak ima drugačno zaledje, vsak ima svoje strahove in vsak se mora naučiti na lastni koži nekaj lekcij dokler ne dojame, kaj je najbolje zanj in vse ostale vpletene. Življenja se ne moraš naučiti iz teorij in izkušenj drugih, te so ti lahko zgolj vodnik po zemljevidu naših izbranih poti.
Na tem forumu pa tudi veljda, da ne solimo pameti ( pa kakorkoli nas že zamika) da spoštujemo mnenja drugih, četudi so drugačne in da edine Resnice ni :-))
GittaAna
Spoštovani vsi, ki ste se ali se srečujete z osebami z MOM.
Hvaležna sem, da sem našla ta forum. Naj omenim, da mi je dalo to nek vpogled, razumevanje, hkrati pa sem prišla do velikih spoznanj. Imela sem partnerja, ki so ga diagnosticirali z 9 osebnostnimi motnjami, med njimi je borderline personality disorder, kar pomeni mejna osebnostna motnja. Bil je princ na belem konju, dokler ni prišlo do tega-da sem se ujela v vse njegove mreže, sledila je sprememba-iz življenja v nebesih s tako osebo do velike kalvarije-pekla. Predno sem postala čustveni invalid sem odšla iz takega nezdravega odnosa, ki puščajo velike posledice. Da, seveda sem odgovorna za svoje odločitve in življenje, vendar samo tisti, ki smo o izkusili na lastni koži, kako je živeti in ljubiti osebno z MOM vemo, koliko je to trpljenja, negotovosti, strahu, izgubljenosti v odnosu, ujetosti v njihov svet, ki nas dobesedno posrka, kot hišni sesalec in nas ne izpusti. Potreben je čas,ki zdravi. tega sem se zavedala in po končani zvezi iskala strokovno pomoč, nekoga ki bi razumel, me poslušal, vedel kako mi je in kako si lahko pomagam. Iskala sem nekoga ki je isto ali podobno preživel, tega med prijatelji nisem našla, zgolj gluha ušesa, da sem bila dovolj neumna da sem bila z psihopatom. Niti nisem vedela, da obstaja forum. Mislila sem, da je z mano kaj narobe, da sem res neumna, da so vsi problemi v meni, da sem edina na svetu ki preživlja pekel s tako osebo, ki tako kot je bilo omenjeno: sovraži, vendar noče da ga zapustiš ali pa ljubim te sovražim te, neprestana nihanja, da človek sploh več ne ve kje se ga glava drži ko je v odnosu s tako osebno. Take osebe so zame kradljivci ne samo srca ampak duše. Obrnila sem se na osebnega zdravnika, psihiatra, terapevtko, vendar bila razočarana, saj so mi ali ponujali tablete, ali mi nabili krivdo, da sem sama kriva, terapevtka je po nekaj srečanjih podražila terapijo za 80% plačilo, tako da sem bila še bolj razočarana, zapadla v depresijo, se osamila, distancirala, občutila velike občutke jeze. Začela sem brati knjige in hvala bogu našla forume o tej bolezni in vas, da vem da nisem sama s svojo zgodbo, čustvi, posledicami in mi je veliko lažje. Ne glede da je od tega minilo že 2 leti, si sama veliko pomagam z branjem, analiziranjem, pisanjem, iskanju informacij, si zastavljam vprašanje, iščem odgovore, ponovno poskušam zaupati, predelati jezo. Šele čez čas so mi stvari postale kristalno jasne in Hvala Bogu, da sem se distancirala od take osebe, ki je na meni pustil čustveno brazgotino in v nadalje upam da tako kot tudi vi, da najdem strategijo in zaščito, da se mi take osebe ne bodo več ponavljale v življenju! Veliko je dela na sebi, vendar je vredno! Čas zaceli marsikatero rano…menim,da srce se lahko zaceli, ne pustite pa se da vam kdo ukrade dušo! lep pozdrav
Super srečna sem, da si se izvlekla in glede na to, nisi imela niti info, niti podpore si lahko samo čestitaš. Ostani z nami, tu razumejo o čem govoriš, ker so to tako prefinejne manipulacije, tako izven običajnega…in ostalo, da kdor tega ne doživi, ne more zares razumeti. Super, če boš ti lahko sedaj pomagala s svojimi info drugim.
Napisala si sicer, da lahko tvojega ex diagnosticiraš z 9 osebnostnimi motnjami, res je, da imajo mnogi nekaj njih, samo 9 ? Morda si mislila tistih 9 diagnostičnih kriterijev ,ki so omenenjeni v knjigi Ne stopajte več po prstih?
GittaAna
Evo, počasi mineva leto dni od vsega skupaj. Stikov nimava več – popolnoma nobenih. Še kak mesec ali dva sva se slišala in občasno videla kot prijatelja, s tem da je ves čas pritiskal name, dokler se mi ni telesno uprl in sem odrezala.
Občasno me še prešine, da sem mu obljubila, da se slišiva, ampak bom obljubo pač enkrat za spremembo požrla. Običajno je ne, v tem primeru bom pač baraba. Bog pomagaj. Fizično ne morem, niti slišati ga nočem, ob spominu na njegov glas postanem živčna, če samo pomislim na vse tiste njegove fore – enostavno tega vsega skupaj nočem, pa naj bo ne vem kaj. Še nikoli v življenju se nisem tako počutila do nekoga, še en sosed, s katerim imamo vsi hude probleme, mi ne gre tako zelo na živce. In hkrati se mi zdi kot en pajac, tako smešen v tisti svoji igri, (zaigrani??) nebogljenosti, trapastih predsodkov, nevrednih človeka v zrelih letih, kar eni zadržki pa kompliciranje … pa kdo bo to še naprej prenašal?
Blokirala sem ga povsod, kjer sem ga le lahko, na srečo si ne upa posebno prikazati, ker sem mu tudi zagrozila s policijo, če me ne bo pustil pri miru (pač en incident, ni važno) in upam, da bo tako tudi ostalo. Imam drugega partnerja, ki je čisto drugačen in čustveno zdrava oseba pa predvsem mi ni treba pazit na vsako besedo in vsako dlako in vsak prašek nekje v skrajnem kotu na vrhu omare.
Nekateri ste me narobe razumeli, prijateljstva nisem ohranjala, ker bi mi to ustrezalo – ni mi ustrezalo, bilo mi je nadležno -, ampak dejansko iz slabe vesti. In ta se pri moralnem človeku verjetno ne da utišati čez noč, ampak traja nekaj časa.
Tako, odtekla sem svoje kroge.
Momovka, super, da si zbrala moč, ugotovila, da je vse odvisno od tebe in stala za svojimi odločitvami. Bravo.
Je pa super tudi to, da si se javila in sporočila vesele novice glede boljšega in mirnejšega življenja. To je povratna informacija predvsem za tiste, ki jih je strah končnih odločitev zaradi strahu pred neznano prihodnostjo.
Super.