…….je bilo pri meni. Desetletje sem prenašala vse in še več, kar je na tem forumu napisanega. Preveč prostora bi zavzela, če bi hotela opisati vse. Ko so zadeva šle čez rob in še čez, sem se zavedla, da se moram umakniti, sicer bi zbolela ali znorela. Psihičnemu nasilju je sladilo fizično, ker se nisem več uklanjala njegovim zahtevam.
Na to zaključno dejanje sem se pripravljala v “strogi tajnosti”, si najela stanovanje, odnesla vse pomembne papirje na varno, preklicala vsa pooblastila, počakala dan, ko ga ni bilo doma…..zmetala najnujnejše v nahrbtnik ….in se udrla v zemljo…..takoj zamenjala telefonsko številko…in samo res zaupanja vrednim povedla, kje sem.
Podala sem ovadbo zaradi družinskega nasilja na PP in CSD, se vključila v program pomoči žrtvam nasilja na DNK ter začela s psihoterapijo.

In rezultat vsega:
PP je podala kazensko ovadbo na tožilstvo, ki ni našlo elementov družinskega nasilja, ampak zgolj elemente ogrožanja varnosti….ker družinsko nasilje mora biti KONTINUIRANO (SIC!). Torej me je premalo maltretiral in bi me moral večkrat namlatiti, da bi bilo to družinsko nasilje. Njegov spokorniški obraz in drža (in odvetnik) sta me skoraj “postavila na laž.”

Na CSD so me sicer poslušali celi dve uri, potem pa je gospa rekla, “da ji ne delujem kot kakšna huda žrtev”, ker sem se že sama odselila in poskrbela za svojo varnost. Napisali so zapisnik in njihov interdisciplinarni tim je strokovno ugotovil, da ne obstajajo razlogi za prepoved približevanja (ker sem že sama poskrbela zase) in obveljalo je, da je moja ogroženost samo splošna. Mislim, da so si kar oddahnili, da jim ni bilo potrebno “reševat” še ene reve in jo pošiljat v varno hišo. So me pa na željo povzročitelja nasilja vseeno pozvali, da bi se sestala pri njih in uredila “medsebojne odnose.”

Veliko so mi pomagali samo na DNK, za kar bom prizadevni svetovalki večno hvaležna. Potrpežljivo me je poslušala, mi podajala robce, ko sem jokala, mi pomagala, da sem počasi spet postala samozavestna in neštetokrat mi je ponovila, da naj bom ponosna nase, ker mi je uspelo izstopiti iz odnosa, ki je bil zame škodljiv in ponižujoč. Res sem jim neskončno hvaležna. In so morda edina inštitucija, ki ti ponudi roko, ko jo najbolj potrebuješ. Včasih sem si postavila vprašanje: ali so vi ostali že tako “navajeni nasilja”, da se jih nič več ne dotakne. In kaj se dogaja žrtvam, ki so popolnoma odvisne od njihove “pomoči”.

Še bi lahko naštevala, ampak naj še druge/drugi povedo, kako so “jo odnesli”, ko so padli v kolesje uradnih inštitucij.

Lp

Tole s sodnico je res huda, Bog ve, kaj se ji dogaja v življenju in je sedaj verjetno to projecirala nate, kar pa niti pod razno ne bi smela storiti. Se strinjam, da bi jo bilo dobro prijavit , tudi če je ne bodo kaznovali, če ne zaradi drugega se bo vsaj malo zamislila in če ne to, bo vsaj nekje nek zananmek in če se bo pritožil še kdo, se bodo morda celo zmigali in jo odstranili iz takšnih obravnav ( tudi to se zgodi, le da tega ne obešajo na velik zvon..)

Csd in ostale inštitucije – to pa je vse odvisno od posameznika na katerega naletiš in večinoma ( tako kot sodnica) projecirajo svoje osebne izkušnje, mnenje, stališča na stranke, ker nimamo jasnega in pametenega pristopa kot država do tega, kar je totalno nestrokovno + preobremenjenost, naveličanost, prevelik prag tolerance, izogibanje…

Vendar, kot za vse ostale stvari v svojem življenju se je treba najprej zanesti nase, pogledati kakšne so možnosti, če kaj ne deluje se s tem prenehati ukvarjati in se usmeriti tja, kjer lahko kaj spemenimo.

GittaAna

….kot je napisala v zadnjem odstavku moderatorka, sem tudi storila. So me sicer nekateri odzivi šokirali, ampak sem se strogo držala načela: uzdaj se use i svoje kljuse.

Sklep tožilstva sem vrgla v najbolj oddaljen predal, na predlog CSD, za srečevanja s povzročiteljem nasilje, sem se požvižgala in hodila na DNK, dokler sem potrebovala njihovo podporo. Psihoterapijo še obiskujem, ker mi pomaga spoznavati vzvode, zakaj sem se zapletla v takšen odnos.

Naj se sliši še tako nenavadno, vendar mislim, da se iz vseh teh negativnih izkušenj največ naučimo. Spremeniti sebe in samo sebe. Se zanesti nase in tiste, ki ti res pomagajo, vse ostalo zavreči, pozabiti in stopati po svoji poti.

Težko, ampak edino učinkovito.

Jaz bi ti rada samo čestitala, ker si se kljub temu, da si bila popolnoma na tleh, postavila zase in poskrbela zase. Točno si vedela kaj in zakaj počneš, kljub vsej megli, v kateri si bila, res, občudovanja vredno.

Sama imam izkušnjo z MOM iz otroštva (oče), pred kratkim pa sem zapustila partnerja, ki ima glede na vse prebrano narcisistično osebnostno motnjo. Ukrepati sem nameravala tako, kot si ti, en dan, ko ga ne bo, preprosto spakirati stvari in izginiti iz njegovega življenja, brez dokazovanja in pregovarjanja in neskončnih krogov v katerih me je skušal dobiti nazaj, medtem ko me je hkrati ves čas varal. Žal tega nisem naredila, ker takrat nisem zbrala dovolj moči za takojšen in nepreklicen rez. Zato iz prvoosebne izkušnje vem, kakšna osebna moč je potrebna, da v tistih ruševinah samega sebe zbereš moč, da nepreklicno odideš.

Vse dobro ti želim.

Hvala za dobre želje. Res me je popolnoma razsul in skoraj uničil, ampak, ko mi je bilo najhuje in sem videla, da je vsak poskus urejanja odnosa, popolnoma zminiral…..je bila odločitev, logična. Pojdi, močno zaloputni vrata in ne glej več nazaj.

Saj še vedno poskuša, po treh letih, da bi “nekako prišla nazaj”, vendar zdaj točno vem, kdo in kaj je. In, ja, psihoterapija me je toliko ozavestila, da zdaj že na daleč “zavoham” takšne osebke. Morda sem kdaj komu naredila tudi krivico, ampak nič hudega.

Tudi tebi želim, da bi zbrala voljo in pogum, če si še vedno v takšnem odnosu. Vse kar sledi, je boljše od sobivanja v tako uničujočem odnosu z destruktivnim partnerjem.

Sicer sem agonijo takrat podaljšala za nekaj mesecev, toliko da sem se popolnoma razsula v zmedi
njegovih iger in čustvenih manipulacij, vendar sem odnos po nekaj neuspešnih poskusih nato dokončno zapustila.

Ker je vsakič, ko sem skušala oditi, napel vse sile, da bi se v odnos vrnila, mi ni preostalo drugega, kot da uberem taktiko, ki je bila nekajkrat opisana tudi na tem forumu, se mi zdi. Skušala sem postati popolnoma nezanimiva, nič več nisem dajala od sebe, nisem se več zapletala v njegove drame, samo sebe sem zamaskirala v nezanimivo gmoto in ko je njegov interes zame dovolj popustil, sem odšla (seveda se takrat ni preveč obremenjeval, ker je imel pri drugi ženski že mesece dobro ogreto novo posteljo).

Odšla sem praktično z enim kovčkom, zato sem se morala potem, ko sem se dovolj sestavila, vrniti po svoje stvari k njemu, kar je bilo seveda naporno in kar je skušal izkoristiti za dodatno zapletanje v njegovo dramo, vendar se nanjo nisem več ujela.

Sedaj se v miru počasi sestavljam, vendar je očitno tako, da narcisi nekako zaslutijo, kdaj si spet v formi, čeprav nisi v stiku z njimi, in takoj, ko imaš nazaj svojo energijo in si vzpostavljen, ponovno od nekod vržejo trnek, da bi te izsesali še malo, sploh če si bil dovolj dolgo tako dober vir “hrane”.

Moje življenje ta trenutek je še vedno daleč od tega, kar je bilo in kar sem bila, preden sem srečala narcisa. Vendar se vsako jutro zbudim s hvaležnostjo za mir in odsotnost drame.

Pozdravljena, s pogumom naprej.

Vztrajaj pri svoji odločitvi. Poznam vse vzpone in padce, tudi prejokane noči, tudi žalovanje za umrlo iluzijo, “napade” slabe vesti, pogrešanje “visoke napetosti”, ki je v tako intenzivnem odnosu vedno prisotna. Niso bili, vsaj na začetku, samo grdi trenutki. Vse/vsi, ki smo šli skozi “devet krogov Dantejevega pekla”, oboževanja-razvrednotenja, ukvarjanja-ignorance, večnih obljub-zahrbtnih laži…..in smo se prebili skozi vso to meglo, dali na tehtnico obojo, smo zgroženi, sami nad seboj, ugotovili, da moramo izstopiti s tega vrtiljaka. Spoznanje, da sem verjela v neko blesavo iluzijo, da lahko spremenim nespremenljivo je bilo zame najhujše. Ker sem vedno mislila, da je možno, če se dovolj potrudiš. Ampak trudila sem se samo jaz.

Tudi sama sem odšla z nahrbtnikom in najnujnejšimi stvarmi v njem. In po dveh mesecih sem se morala vrniti k njemu še po vse ostalo. Nekaj sem že napisala na tem forumu tudi o tem. Doživeto, preživeto in tudi to “spravljeno” v istem predalu kot sklep tožilstva.

Živim mirno, počnem stvari, ki me veselijo in jih “prenesejo” moje finančne zmožnosti. Okrog sebe imam ljudi, ki me imajo res radi, me spoštujejo, tudi ponudijo ramo, ko sem v slabi koži.

Tudi tebi želim, da se sestaviš skupaj, ni lahko je pa možno, zaživiš in živiš človeka vredno življenje.

Odločil se je, da bo šel k psihiatru.

To je prej kategorično zavračal, ker psihiatri nimajo pojma. Vse možne terapije za mom, kar jih je našel na netu, so bile lari fari in so se mu zdele neuporabne zanj. Zdaj pa kar na lepem … Menda se je že prijavil za prvi pregled.

Pritisk stopnjuje iz dneva v dan. Tako da sem še vedno na trnih, kot če bi bila še vedno z njim. Malo sem že utrujena od vsega skupaj.
Zelo se opiram na vas tukaj gor, ste mi edina vez in oporna točka, da vztrajam pri svoji odločitvi, ker vem, da je pravilna.

Draga momovka!

Še ena poznana finta, ki ji ne nasedaj. Pozam še enega, ki je hodil na terapijo, zato, da bi ugodil meni, ne zato, ker bi se zavedal, da jo on potrebuje. Vsaj tako je po mojem odhodu razlagal naokoli. Vem kaj je hotel doseči s tem. Očrniti mene in si “oprati obraz” pred drugimi.

Uvodni pogovor pri psihiatru je samo pesek v oči tebi. Še ena njegova obupna poteza, ki naj bi tebi nabila slabo vest v smislu, kako se on trudi, ti pa si tako nečloveška. Ne verjemi.

Moje mnenje je, da se značajske strukture MOM/NOM ne da spremeniti. Malo karikirano rečeno: kamen ne more postati zlato in tudi obratno ni možno. On so pač taki, ker so to motnjo razvili v nekem obdobju iz določenih razlogov in poskušajo z njo preživeti. Z njimi ni nič narobe, PO NJIHOVEM, za vse njihove tegobe so krivi drugi.

Mi tukaj ti lahko podajamo samo svoja laična mnenja in izkušnje. Za ostalo nismo usposobljeni.

LJudje, ki imajo MOM ( narcizem ali temu podoben značaj) se ponavadi odločijo za obisk psihiatra ( ali kakšne druge strokovne pomoči) šele takrat, kadar so stisnjeni v kot in jim grozi kakšna izguba ( partnerstva, službe…).

Da bi prišlo do resničnih sprememb, ni dovolj samo obisk psihiatra enkrat vsake toliko časa, temveč bi morala biti terapija nepretrgana, vsaj enkrat tedensko in kot zatrjujejo strokovnjaki pride do prvih izboljšanj šele po letu, dveh intenzivne terapije. To ne pomeni, da je sedaj ta človek čisto drugačen, temveč, da se nauči živeti s svojimi omejitvami in nekako živeti z okolici, ne da bi pri tem škodil njim ali sebi.

Težave pa so dve. Prva je ta, da pri nas skoraj ni pravih strokovnjakov za zdravljenje MOM ( ali NOM). Odkar je postala MOM ( NOM) bolj znana v javnosti se je sicer pojavilo kar nekaj ponudb privatnih psihoaterapevtov, ki pa večinoma v resnici nimajo pojma o zdravljenju MOM ( to vidiš že v njihovi ponudbi) , ki so zgolj videli dobro tržno nišo, saj konec koncev je osebnostnih motenj kar 10 odstokov v populaciji ( če pri tem upoštevaš , da vedno nastrada tudi okolica, je potencial zaslužka velik)

Druga težava pa je, da ponavadi ljudje z MOM ( NOM) svoj zalet in voljo po sprmembah izgubijo v trentuku, ko dosežejo svoje ( ne grozi jim več izguba) ali pa z veseljem hodijo na terapije ( še posebej, če terapevt nima pojma in tudi njega obračajo okoli prsta, poleg tega pa imajo še odličen izgovor, da se še naprej vedejo nemogoče, saj so oni vednarle “bolni” in se tako zelo “trudijo”) Pogosto te terapije izkoristijo za tudi to, da še bolj manipulirajo z okolico ( saj mi je terapevt rekel…). Če pa naletijo na dobrega terapevta in ta začne z resničnim delom, pa pogosto pride do tega, da v trenutku, ko se dotakne resničnega problema , klient z veliko hitrostjo odnese pete in kar naenkrat ta tereapevt nima pojma, ni dober…itd. Začne se iskati drugega terapevta ( takšnega, ki bi ga lahko vrtel okoli prsta) ali pa se začnejo izgovori ( saj sem poskusil, pa noben nima pojma).

Tako, da je to precej začaran krog z zelo malo možnosti srečnega konca. Za stroko mejni in narcisti pogosto veljajo za neozdravljive ( kar sicer ni čisto res, vendar je res izjemno malo takih, kjer se kaj premakne, pa še za tiste potem trdijo, da so bili zgolj malo MOM) in se jih zelo zelo otepajo, saj veljajo za najbolj naporne paciente in zaradi tega ponekod celo velja omejitev, koliko takšnih pacientov lahko terapevt , psihiater zdravi , priporočen pa je tudi supervizor ( ker lahko obrnejo celo strokovanjke).

Ena izmed knjig, kjer je opisana terapija za MOM, ki jo je napisala oseba, ki ima MOM in ki velja za ozdravljeno je Get me out of here – Rachel Reiland, za tiste, ki si želijo malo pokukati v to, kako naj bi takšna terapija izgledala.

Jaz bi v takem primeru absolutno podprla odločitev, da se nekdo zdravi, vendar bi mu rekla, da se bova o morebitni ponovni večji bližini pogovarjala šele takrat, ko bo imel za seboj vsaj leto dni uspešne terapije in bodo stvari res drugačne, da ne morem prevzemati odgovornosti za njegovo zdravljenje ( pogojevanje, da se gre zdravit samo če bom ob njem) ker je to njegova odgovornost, ker ne zmorem več takšnega odnosa, ker je začel škodovati tudi meni.

GittaAna

Ooo kako lepo. Ja super. Good for him. (he..he..)

Kako poznano. Bodi pametna in ne nasedaj. Spet smo pri besedah in delanju dobrega vtisa na tebe. Tudi, če bo res šel k njemu je zadeva točno taka, kot ti je napisala GittaAna (če bo našel pravega, če se bo redno udeleževal terapij, če bo zdržal…bodo minila leta, da bo začel delovati bolj “zdravo”). Po vsej verjetnosti pa bo šel tja zaradi tebe in ne sebe (kot pravi “takole…”), torej je rezultat že v štartu znan.

Je pa njegova taktika cool a ne. Samo kaj, ko so pa res tako predvidljivo nepredvidljivi, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo potegnil to potezo.

Momovka poglej,
v prvem postu si dejala, da si pred nekaj meseci končala zvezo.Predvidevam, da pred več kot dvemi meseci. Reciva tremi. Ok. Torej so minili trije meseci. V teh treh mesecih se zdaj v bistvu spet pogrezaš vanjo. Ko si si opomogla od nesreče (kjer si se morala spraviti k sebi sama – brez njega) in preživetje ni več vprašljivo, si si nakopala novi/stari “križ” – njega.
V bistvu iščeš adrenalin. Izgovor, da ga imaš rada je preveč klišejski. Sama praviš, da zdaj on stopnjuje pritisk. Ja, verjamem in iz izkušenj vem, da je to res. Vendar TI SAMA ČUTIŠ PRITISK, torej ne čutiš ljubezen. Zato pa sem že nekajkrat napisala, da je v taki situaciji, ko ne vemo kaj narediti, potrebno poslušati svoje instinkte oziroma občutke (ne iluzij in tisto, kar si želimo) ampak tisto, kar občutimo. In ti praviš, da ČUTIŠ PRITISK. To je tisto -to je občutek, na katerega se zanašaj, da se bo dobro izteklo zate.
V bistvu je že okupiral tvoje misli in se vsak dan posvečaš le še njemu ter temu kaj bo, kako bo…Zraven si pa utrujena od izpite energije.
Ne razumi me prosim, kakor da te želim besedno napasti samo, če želiš napredovati, si boš morala priznati, da je ta zveza bolna in na žalost obsojena na propad.
Vprašaj se:
-Ali mu bom lahko sploh še kdaj zaupala, da mi bo stal ob strani? (njegove besede in obljube, da bo, žal ne štejejo – štejejo le dejanja)
-Ali mu bom sploh še lahko zaupala, da se trudi za najino zvezo, ki naj bi nama bila “usojena”, med tem pa leta okrog drugih žensk?
-Zakaj se zdaj, ko se mu odmikam tako priklenjuje name ?
-Kako bom na vso tole situacijo gledala čez tri mesece? Bo bolje zame? Bom v enakem položaju? Zna biti celo slabše?
-Kaj bom izgubila, če se popolnoma odmaknem od njega? (morda besede: ljubim te….rad te imam… bom naredil vse zate….njegove klice…. SMSe…..dober sex…., da ti nekdo govori, da te pogreša… stalna pregovarjanja…)
Vprašaj se:
– Ali je moj tip moškega naslednji: manipulator, vzkipljiv, čustveno nestabilen, nezvest, neodgovoren, strahopetec, verbalno nasilen…?
–Ali mi je pripadnost moškemu, s prav takšnimi lastnostmi, tako zelo pomembna za mojo identiteto, da se z njegovo izgubo nikakor ne morem sprijazniti?

Tudi , če se gre res zdravit, mu povej, da ga miselno podpiraš in, da naj se vedno, ko bo tam spomni nate in na stvari, ki ti jih je počel ter naj se o tem pogovori s terapevtom. Ga pa prosiš, da se času treh mesecev ne vidita, naj te v tem času ne kliče in ne piše. Tako bo bolje zanj in zate. In tako bosta oba napredovala.
Pa da vidimo ali bo zdržal tri mesece redne terapije in tri mesece brez nadlegovanja tebe. Tri mesece je sicer morda dolga doba ampak tudi kratka, če zdaj pogledaš nazaj, kaj doživljaš v zadnjih treh mesecih.
Če sta si tako “zelo usojena” ne bosta ne ti ne on v treh mesecih popolne distance nič zamudila, lahko le pridobila.
No ne vem, to je moj predlog. Še vedno mislim, da boš nekaj morala naredit zase, če se želiš izvleči.
Se pa opravičujem, če sem bila preveč direktna. Držim pa pesti zate.

Ne rabim uvidevnosti, tako da komot pišete direktno!!!
Sem pišem, ker potrebujem zunanjo podporo in je drugje ne morem dobiti, vsaj ne takšne kot tukaj gor. Argumentirane, iz prve roke, iz uvida v podobno oz. kar enako situacijo, ker ste bile s podobnim oziroma enakim človekom. Mogoče katera celo z istim 🙂 Tole je moj varni kotiček, od koder črpam znanje, moč, uvid, voljo.

Trenutno je težko. Pač možgani so preparirani, ljudje smo vseeno čustvena bitja in zato včasih šibki. Mogoče bom čez čas lahko jaz kateri pomagala, ko bo tale kalvarija srečno za mano.

Razumemo te, še veliko nas je tebi podobnih, ker imamo močna čustva oni to čutijo in to s pridom izkoriščajo.

Lepo se imej

….razmišljam, draga momovka. Ljudje smo razumska in čustvena bitja. Če in dokler nas obvladujejo samo čustva in razum postavimo na zadnje mesto, se nam dogaja marsikaj. Pišeš, da je tale forum tvoj varni kotiček in edina zunanja pomoč, ki jo lahko dobiš. Moje mnenje je, da ni čisto tako. Pomoč moraš poiskati pri strokovno usposobljenih ljudeh. Naša mnenja in napotki, so zgolj naše videnje, naših (še aktualnih ali že minulih) dogodkov.

Vsi prispevki so res “napisani iz prve roke”. Verjamem, ker nekdo, ki ni doživel odnosa z motenimi osebami, tega ne more napisat. Ampak zame je bilo in je še vedno ključno vprašanje: ZAKAJ SEM PRISTALA/PRISTAL V TAKŠNEM ODNOSU IN ZAKAJ SEM VSE TO PRENAŠALA IN TOLERIRALA?

Tudi z menoj/teboj/nami je “nekaj narobe”, če mu/jim dovolimo, da nas obravnava tako kot nas. O tem je bilo veliko napisanega tudi na tem forumu……primarna družina, starši z vsem diapazonom motenj….beg iz take družine direktno v naročje novega neuravnovešenca/ke…slaba samopodoba….pretirana odgovornost za druge….nenehna želja ustreči vsem, samo, da bi nas nekdo cenil……in ne nazadnje izbira partnerja, ki je “dober nadomestek” motenih staršev.

Še enkrat poudarjam: mi sami se moramo spremeniti, da bomo postali nezanimivi za raznorazne “plenilce, momsterje, narcise in ostale pijavke”, ki jih in jih bomo vedno srečevali. Ne samo v partnerskih odnosih, tudi v vseh ostalih odnosih do ljudi, ki nas obkrožajo (staršev, prijateljev in “prijateljev”) moramo znati vzpostaviti zdrave odnose.

Vendar tukaj nastopi težava. Če/ko si živel v disfunkcionalini družini imaš tako poškodovane receptorje za zaznavanje “resnih groženj”, da jih ne prepoznaš. Ker ti je vse tako znano in domače, da enostavno vstopiš in životariš naprej. Dokler ti ne postane pretesno, zaušljivo, zboliš ali znoriš. Ljudje, ki so živeli v zdravih družinah s tem nimajo problemov, ker znajo razumsko oceniti nevarnost, ki jim grozi.

Zato sem se podala na resno pot obiskovanja psihoterapije. Potovanje v sebe in odkrivanje vzvodov, ki te ovirajo in rinejo v vedno nove strupene odnose je edina rešitev, ki je boleča. Spoznati resnico in “resnico” o sebi. In biti prizanesljiv do sebe, ker si v danem trenutku ravnal, kot pač si.

Ključno dejstvo (vsaj zame) je: zadelajmo vse razpoke, kjer “laserski žarek” momstrejev lahko prodre v našo notranjost in imeli bomo mir pred njimi.

Lep in miren preostanek nedelje, želim:

Mislim, da je pri zdravljenju takšnih odnosovo pomembno vse od zgoraj naštetega. Meni je internetna skupina ( sicer mednarodna) največ dala. Zato ker sem se lahko pogovajala z ljudmi, ki so vedeli , kaj govorim, ki so imeli iste izkkušnje, ki so se že izvlekli iz tega in so bili (vsaj zame) najbolj kredibilni in tu sem najbolj jasno spoznala vse principe takšnih odnosov. Brez zunanje podpore skoraj ne gre, tudi psihoterapija gre zelo, zelo, zelo počasi brez takšne skupine ali kakšne druge zunanje podpore.

Res pa je tudi da zgolj z internetno skupino odmik in zdravljenje dolgo traja. Za to, da si se znašel v takšnem odnosu večinoma obstaja nek razlog in pogosto so to okvarjeni receptorji in alarmni sistemi iz otroštva. Je pa tudi nekaj takšnih primerov, kjer so imeli ljudje povprečno otroštvo , s povprečnimi staraši pa so postali tarča kakšnega zelo mojsstrskega plenilca ravno zaradi tega, ker jim je zadišalo “normalno” okolje ali ker so bili zaradi tega, ker delovanja njihovega sveta niso poznali lahke tarče, vendar je tudi v tem primeru psihoterapija ( ali kakšno drugačno delo na sebi) zelo zaželena , saj iz takšnega odnosa ne moreš priti nepoškodovan. Četudi si vanj vsopil razmeroma “normalen” je to, kar se ti notri dogaja, ko te tak plenilec kuha na počasnem ognju ( saj poznate tisto, ko daš žabo v vrelo vodo takoj izskoči, če jo daš v hladno in počasi segrevaš se notri skuha do smrti) potem si slej ko prej totalno razštelan in ti ni več nič jasno, ko se znajdeš v vreli vodi ves opečen.

KOnec koncev pa je prav to,da te takšni plenilci prisilijo, da začneš delati na sebi, eden od redkih pozitvinih stranskih učinkov takšnega odnosa. Ljudje smo lena bitja in dokler nam ne gori pod ritjo, se nam ne da ukvarjati samemu s seboj. Tu se pa moraš, če češ živ in zdrav ven splezat. Moje izkušnje so takšne, da sem leta nazaj hrepeneče gledala druge, ki so se mi zdeli v “normalnih” odnosih, so imeli “normalno” otroštvo, sedaj ko sem spucala podstrešje in klet ( in dnevne prostore) se mi pa zdi, da sem sama na boljšem, saj imam notranjo trdnost, notranji uvid, vem kaj hočem in kaj ne, znam se spopasti s težavami, sem globoko zadovoljna sama s seboj in s svojim življenjem ( četudi je še veliko dela….) in sedaj ko vidim druge v “normalnih” odnosih se mi zdi, da je moje življenje bolj polno, saj pri njih opažam, da pogosto v resnici niso tako zelo zadovoljni, pa ne zmorejo moči, da bi kaj naredili s tem, da jih zamaje že najmanjši vihar, da ne živijo svojega življenja polno, ker jih je strah, da bi to vsaj navidez zadovoljujočo varnost, trdnost izgubili.

Vsak pač dobi od življenja, kar dobi, tisto kar res šteje pa je, kaj s tem naredi. Tudi z malim lahko narediš veliko in tudi obilje lahko začne gniti.

GittaAna

Draga GittaAna in ostali

Sama si nisem mogla privoščiti terapevta, zato sem skrbno prebirala vaše prispevke in nasvete.Vse sem izvedela in spoznala vse odgovore na moja vprašanja, zakaj sem vstrajala v takih odnosih, vse mi je jasno. No v začetku je bilo čisto drugače, zdele ste se mi kot hujskači in sovražnice moških ali na splošno ljudi.
O kako sem trpela, noben odgovor mi ni bil všeč.Nato sem dodala še delo na sebi predvsem meditacija, ki mi je bila prej tudi, kar nekaj.
Ko sem združila meditacijo in prebiranje foruma, je bilo vsak dan bolje, pravim bolje, kajti še veliko bo potrebno , da bo čisto dobro. Celo življenje sem preživela z MOM ljudmi in narcisi. Na pragu petdesetih sem ugotovila, da bom morala zadovoljiti tudi kako svojo potrebo, da imam tudi sama želje, da sem celo življenje čakala in se dokazovala, da bi me imel kdo rad, da bi me objel, predvsem pa, da bi me kdo spoštoval.
Dve leti je minilo od razpada 14 letne zveze z dvema otrokoma, vsa leta sem bila poniževana od njegove sestre, matere in seveda tudi z njegove strani, ker pa je visokofunkcionalen Narcis je vedno ispeljel tako, da so bili drugi krivi. Ponižanja in obsodbe so bile tako nizkotne, da si sploh ne morem predstavljati kako sem sploh lahko preživela toliko let v takem okolju, zmeraj sem vedela, da nekaj ni v redu, a vedno sem poniževala in obsojala sebe.Vse to mi je pa pustilo hude posledice, prav tako otrokom.
To sem napisala zato, da bi vam povedala, da je tudi ta forum oz. skupina največ, kar lako dobiš brezplačno v Sloveniji.
Zato vsem vam še enkrat HVALA, vse kar pišete, je za nekatere res edina pomoč in zatočišče, ki si jo lahko privoščijo.Edino tukaj so ljudje ki jim lahko zaupaš in te razumejo.

Hvala vam da ste z nami

Pozdravljena BZ!

Ena izmed zelo preprostih in uspešnih tehnik za osvobajanje čustvenih travm in blokad je EFT, ki jo lahko izvajaš tudi sam. Če deluje na vojnih vetereanih (Vietnam – tako so najprej postali pozorni nanjo tudi strokovnjaki) deluje tudi v čustvenih vojnah…:-).

tukaj je priročnik, ki ga lahko preko interneta naložite brezplačno
http://www.eft-slovenija.si/eftprirocnik.pdf

To je knjga EFT za telebane, ki je izšla pred kratkim, ni draga je pa še bolj preprosto in nazorno napisano ( z vsemi slikicami)
http://www.pasadena.si/knjigarna/?id=86540

Tukaj pa najdeš koledar začetnih delavnic ( priporočljivo – skrajša učenje) kjer se lahko naučiš osnov.
http://www.eft-slovenija.si/
Delavnica, kjer se lahko naučiš osnov je mislim da 40 eu ( nekatere pa so tudi manj ali brezplačne, poglej na koledar dogodkov)

Pozikusila – deluje ( vsaj zame in za nekaj ljdui, ki jih poznam, da jo uporabljajo v vsakodnevnem življenju)

GittaAna

Tudi jaz uporabljam EFT. Deluje in toplo priporočam!

Meni se je najprej zdelo to kar nekaj, spet ena tista “čudežna”, POtem pa sem enkrat v totalni gneči , utrujena na meji kolapsa, bolj iz štosa to probala ( pa da vidim sedaj….saj tako en bo delovalo in potem lahko mirno vse skupaj vržem v koš za neuporabne “čudežne” terapije) in šokirana čez nekaj ur ugotovila,da sem od nekod spet dobila energijo in opravila vse kar se mi je zdelo prej čisto nemogče.

Potem sem poizkusila še s čiščenjem preteklosti, trenutna čustvena stanja ali strahovi…super preprosta tehnika za male in velike premike, še posebej priročna, ker jo lahko vedno ven iz žepa potegneš, kjerkoli še si in karkoli se ti že dogaja. Verjetno pa je tudi to res, da se jaz vsake stvari lotim temeljito ( će se jo lotim ) in potem tudi bolj deluje…:-))

GittaAna

Na fronti nič novega. Manipuliranje in modelovanje se nadaljuje. Zdaj me skuša nekako podkupiti oziroma se odkupiti za tisto nesrečo.

Sredi tedna pozvoni pri meni možakar in reče, da je vodovodar. Debelo ga pogledam. Da je klical mož in ga naročil, češ, da mi spušča sifon v kuhinji. Mož?
Bivšemu partnerju sem med pogovorom omenila, da mi zgleda nekaj pušča v kuhinji in sem morala podstaviti posodo, da moram poklicati vodovodarja, ampak se mi zdaj ne ljubi ubadati s tem, ker imam polno drugega, kaplja pa tudi ne prehudo. In je on gladko hotel “pomagati”. Zadnje čase me stalno zasipa s takšnimi, preži na vsako mojo besedo in potem kupi, kar rabi, hoče kaj urediti namesto mene … No, po temle vodovodarju mi je počil film in sem mu prepovedala nadaljnje vmešavanje v moje življenje, razen če ga jaz sama ne prosim, naj kaj naredi.
Še vedno sem v vicah, ne zmorem presekati, govorim mu, da je nepreklicno konec, on pa brca in praska in se noče sprijazniti s tem. Pravi, da rabim samo malo časa, on pa priložnost, da mi dokaže, kako zanesljiv je sicer.
Za nameček je njegova bivša žena rekla, da je najbolj zanesljiva oseba, kar jih pozna, da je ni nikoli pustil na cedilu in bla bla bla. Vedno, ko imava problem, se potoži njej, ker mu ona vedno da potuho (ne vem, zakaj ga je potem pustila, če je tako fajn človek). Na te njene besede se je obesil kot pajek na mrežo.
Po drugi strani vidim, da res trpi, naj bodo razlogi za to trpljenje še tako sebični (izguba voljne tarče). Kaj sem si nakopala na glavo!