Mogoče mi bo lažje!
Pozdravljeni!
Upoštevam tvoj nasvet Primož, ki si ga dal Obupani! Zato vam bom potožila in mi bo mogoče lažje!
Tudi midva sva se razšla, bolj na njegovo besedo. Bil je moja prva, resnejša ljubezen. Bila sva si tako podobna, toliko naključij, istih mišljenj. Toliko, da je kar hudo. In hudo mi je, ko tole pišem. Solze mi lijejo. Vem da bo nekoč lažje, da gre življenje naprej. In da bom mogoče spoznala nekoga, ki me bo imel rad!
Težko je, ko kar naenkrat ostaneš sam, nimaš tiste varnosti, občutka, da si nekomu nekaj posebnega. Kar naenkrat si sam s svojo ljubeznijo do osebe, ki pa ne želi biti več s teboj. In noči so tako dolge, spanca ni, blazina je mokra. Pa se prepričuješ, pa si govoriš saj bo. Pa pride trenutek, ki te zopet sesuje. In si želiš, da bi bilo dugače!!! A vendar ga ni ob tebi!
Hvala ker ste tole brali in upam, da bo kmalu mimo!
Pozdravček, Petra
Pisem samo zato, da ti povem, da nisi sama. Najbrz nas je mnogo z enakimi mislimi, tezavami, enako mokrimi povstri, pa enako brezupnimi zeljami, da bo nekoc bolje.
Da cas pozdravi vse rane, se tako bolece. No ja…..
Recimo, da jih res pozdravi, sam kaj, ko tece tako grozno pocasi, kaj? Meni mineva skoraj leto, pa se mi je zgodilo tole: prvi mesec ne vem, kako sem prebila. Drugi, tretji mesec sem hirala. Potem sem vsaj jest zacela. No, sedaj nekak zivim.
Ni dneva, da ne bi obzalovala, s to razliko, da zdaj lahko obzalujem bolj z distanco – hocem rect, ne jokam vec, pa ne hiram tud ne vec. Vcasih celo pogledam za kako seksi mosko ritko 🙂
Kakorkoli, resnica je, da cas zadeve omili. Ko bi le bolj hitro tekel, to je pa res.
Stvari se ti bojo scasoma ze postimale, ne skrbi. Vmes pa……jah, vmes je pa zalost.
Kljub temu, vsaj to je, da clovek ve, da ni glih sam v takih tezavah. En kup nas je.
Lep pozdrav, Broken.
Čas teče takohitro, kolikor si ga zastavimo. Vendar ne gre akati, da bo čas zacelil rane. Treba je delovat. Razmislit, s kakšnimi mislimi se ukvarjamo. Kaj nam te misli povzročajo? Tiste misli, ki nam pospešuejejo bitje srca poskušamo opustiti, čim pogosteje pa se ukvarjajmo z mislimi, ki nam osrečujejo dušo in srce.
Če ne gre po “enostavni poti”, se prelisičimo s fizičnimi ali podobnimi aktivnostmi telesa: šport, zabava,…
Zakaj je na svetu toliko gorja,zakaj je na svetu toliko bolečine?Le kje so tisti dnevi ko imaš vse na svetu.Ljubljeno osebo,ki jo ljubiš in si ljubljen.Tihe večere,ko se tesno stisnjena predajata vsem nežnostim tega sveta.Neskončna sreča ti sije iz oči in vsak ki te takrat sreča čuti tisto energijo,tisto ljubezen,ki je tako zelo nalezljiva.Pa je velikokrat tako,da je prelepo da bi trajalo večno.Kar naenkrat ostanemo same,zapuščene s svojo bolečino,s svojimi solzami,neprespanimi nočmi,z mislijo pri njemu ki ga ni več ob nas.Res da pregovor”čas zaceli vse rane “drži,a kaj naj naredimo s to bolečino,kam naj z grenkimi solzami?Težko se je kar obrniti stran,težko je kar pozabiti na vse nežnosti ,na vse ure,dneve ,noči,ki smo jih preživele s to ljubljeno osebo.Pri meni vedno obstaja upanje,vedno si pustim malo odprta vrata,nikoli ne pustim,da bi me malodušje popolnoma prevzelo.Čakam v upanju,da pa le pokliče,da se morda pa le kje slučajno srečava,da bo pismo na telefonu morda njegovo.Čeprav vem,da je konec,upanje še vedno obstaja in dokler imam upanje,se da nekako živeti,se da nekako omiliti bolečino ki reže v srce.Draga dekleta,ženske,žene,ne smemo čisto obupati,bodimo močne,pokažimo moškim,da se znamo pobrati,da se znamo boriti,
da znamo zaživeti tudi s bolečino,ki nam jo hote ali nehote povzročajo.Dokažimo to njim in dokažimo to tudi sebi in vsem okoli nas! NE OBUPAJMO!!
Pozdravljena!
Vedno, ko prebiram take srčne bolečine me stisne v srcu. Sama imam srečo (upam, da bo še dolgo), da ne morem iz lastnih izkušenj nič povedati!
Vendar sem se vedno spraševala, kako bi zmogla, če bi ostala sama. Kot svetujejo nekateri, druženje s prijatelji, šport, ja to lahko pomaga, ampak samo čez dan! Najtežje je ko si sam, sam v postelji, sam v stanovanju…..ali ko te vsaka malenkost spomni na partnerja, okoli tebe je kar naenkrat vse polno parov, ki se imajo radi, se držijo za roke…
Mislim, da bi morale obstajati kakšne skupine za pomoč, saj mislim, da bi ti v takih trenutkih nabolj lahko pomagala tuja oseba z istim problememo, kot pa prijatelji, starši, saj ti te spominjajo na ljubljeno osebo.
Moj odgovor je bil bolj žalosten in ne toliko vzpodbuden, vendar težko je govoriti o stvari, ki jo trenutno ne doživljaš. Čas- ja čas je pomembne, a kaj ko je lahko tako dolg in se nikamor ne premakne.
Upam, da bo kmalu bolje!
poli
Hojla!
Hvala za vse vzpodbudne besede in želje! In Caty* HVALA! Vidim da le nisem osameljena s takim mišljenjem! Tudi jaz lažje živim in preživim, če si ne zadam čistega konca. Mogoče ni najbolje, ampak preživeti pač moram! In res je v meni malo upanje, da se kdaj zopet najdeva, čeprav vem da ni fer. Ampak bolečina je manjša!
Hvala, Petra