Kaj na rečem,dobila sem mnoge odgovore na mnogo mojih vprašanj, s katerimi sem se ubijala….
To kar bereem, je zame zaenkrat še silno boleče… pač, moram premagati svojo bolečino in si reči to je to…
Mnogo občutkov krivde, mnogo neumnosti, klecala sem…. se ubijala, spraševala o sebi o drugih…
nič mi ni bilo jasno…
Samo bolelo me je kako sploh morejo… in očitala sem si , kako to dovoliš,…
In v vsem tem sebi naredila marsikatero škodo….

Grozljivk ki sem jih doživela in si očitala svoje reakcije nanje, zaenkrat še ne morem javno opisovat…

Živjo Nikolle,

Za začetek naj ti povem, da so tvoji občutki popolnoma normalni pri taki zadevi… Nobeden, ampak res nobeden, ki je dal to čez se ne počuti nič drugače…

Enostavno ti moram čestitati, da si v tej fazi kot si, saj je to, da si si to sploh pripravljena priznati zelo velik korak k temu, da se boš že kmalu počutila bolje… Vem, da ti moje besede sedaj zvenijo prazno saj vem, da v tem stanju ne vidiš nobene rešitve, ampak verjemi mi prosim, da boš že kmalu videla posamezne svetle točke, ki jih bo zmeraj več! Moje laično mnenje, ki ga imam na podlagi izkušenj je to, da sedaj ne vidiš nič lepega, zato ker si v krempljih svojih čustev, ki te vlečejo dol oz. ti kot plahta zastirajo pogled… Vem, da se sedaj počutiš, kot da bi te povozil vlak… kaj vlak, cela železniška postaja!!!

Naj ti povem da te čaka še eno par faz in prva faza po tej bo najverjetneje žalost, potem pride jeza, pa spoznanje da to nikamor ne pelje, pa zopet kratka faza žalosti in razočaranja, pa faza, ko ti je za vsem kar bi lahko bilo tako zelo žal itn. in čeprav se ti v posameznih fazah zdi, da si na nulti točki, se v bistvu v tebi dogajajo zelo veliki premiki, ki jih vidiš šele potem, ko si iz največjega sranja že ven in lahko na zadevo pogledaš bolj objektivno (sedaj so tvoji pogledi zelo subjektivni)…

Zelo pomembno je da se v tej fazi takoj izstopiš iz kroga samoobtoževanj in se znebiš občutka krivde in ponižanja… Prej boš to naredila prej ti bo bolje… Vsak človek je zmotljiv in v svojem življenju dela napake, ki lahko človeka prizadenejo. Eni delajo manjše, mi nekateri pač večje… nisi kriva, da so te zavedli… Celo profesionalce za odkrivanje osebnosti preslepijo… Tako pač je in nisi ti kriva…

Res ti svetujem kakšno strokovno pomoč, ker je veliko lažje in predvsem hitreje prideš iz tega sranja! Lahko sicer poizkusiš sama, ampak je jebeno… ! 😉

Ej držim pesti, da ti rata čim prej…
Lep dan

Nekdokive..
Hvala ti za spodbudo, da je na koncu tega tunela res luč…

Mislim, da se bom še dolgo ubijala s tem, zakaj sem dovolila….. in si marsikaj očitala.
Ko bom to premagala, bom najbrž na začetku poti ki jo vi že hodite…

Pridružila se bom tej skupini, vem da bo marsikaj še zelo bolelo.
Ampak, že občutek da v vsem tem nisem popolnoma sama in da lahko komu zaupam, bo bolje kot to sedaj…

lp,

nekdokive

pekel je vroč, pa naj bo kar hoče..
jaz se ne želim več cret v njem…..

Za mano
je težek vikend. Nekdo ki ve….opisal si faze doživljanja takšnega odnosa in ves prejšnji teden sem bila v fazi jeze….jeze, sovraštva in zamer do moža. Sploh ga ne prenašam več, niti fizično…. Sprašujem se, ali sem v najinem odnosu res naredila vse, kar sem lahko…..po drugi strani prepoznavam, da si življenja z njim sploh ne predstavljam več….Ko pomislim na to, da ga srečam takšnega kot je danes, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi…ali bi se odločila za skupno življenje? Ne. Ne bi se. Kaj imam od njega? KO sem preračunala, koliko časa sem bila v teh letih sama, je po 8 letih ločenega življenja pet let praznih juter in večerov, pet let samskega življenja. Poleg tega, da ima ogromno lastnosti MOM….. Za kom pravzaprav žalujem????
Ah, zmeda v moji glavi…..

Ja, tako je, Nikolle. Ne jokamo v bistvu zaradi izgubljene ljubezni, ampak zaradi iluzije, ki smo jo imele.
Ljubezni v resnici sploh ni bilo in s tem se je zelo težko sprijazniti. Jaz sem verjela, da ljubezen je, ker pač nisem vedela, da nimam opravka z normalnim človekom. Narcisom manjka “čip”, ki je potreben za ljubezen. Menda gre res prav za nek nerazviti del v možganih. Na enem ameriškem forumu sem prebrala, da ti ljudje niso “fully human”.
Znajo pa mojstrsko igrati, da so “fully human”. Seveda, saj takrat, ko so krasni, dejansko verjamejo vse, kar govorijo. Vsaj meni se je tako zdelo. Saj ne vem…
Nemogoče jih je razumeti, ker niti sami sebe ne razumejo.
Tako da res se moramo vzeti v roke in nehati toliko razmišljati o njih.
Bolj se moramo fokusirati nase. Njim ni pomoči, me pa se lahko izvlečemo iz tega in zaživimo človeka dostojno življenje.
Drži se, Nikolle!

Trenutno se počutim srečno ko sem vse to prebrala in vidim da se ne dogaja samo meni. Hvaležna sem hčerki ki mi je našla to temo . Sama bi lahko napisala tudi kar roman saj se mi že leta dogaja in se sprašujem zakaj vztrajam in upam da bo boljši.Zgrozila pa sem se nad sabo ob misli da nisem morda postala odvisna od tega psihiranja in nenehne napetosti ali pa tudi strahu.
Torej svetla točka obstaja da uideš iz tega primeža.
Hvala

Živjo Nikolle,

Najbolj grozno je priznati samemu sebi in sprejet dejstva… ampak je to samo tvoj občutek in v bistvu ni tako grozno 😉
Ne si delat prevelikih očitkov zakaj si si to dovolila!!! Nisi vedela in to je to! DELAJ NA SEBI! Super, da se boš pridružila skupini – čestitam… Bolelo bo še definitivno AMPAK veliko manj časa! 😉
Ja to verjamem, da je pekel vroč, ampak ko boš iz tega sranja ven boš vidla, da v nadaljevanju v tvojem življenju ni tako hudo, kot to kaj prestajaš sedaj…

Živjo Vilinka13

oooo pa še boš jezna, verjemi mi, ker se na začetku faze ponavljajo! 😉 J#$$%la boš mu vse po spisku… še tiste ljudi v njegovi okolici, ki niso nič krivi! In prav je tako! Pomembno je da daš to iz sebe in da se ne ujameš v to lastno past! En mali nasvet: Napiši mu pismo, ki mu ga nikoli ne izročiš!!! Nanj napiši vse kar mu gre, J””#$$%i mu vse po spisku, tako svobodno po Prešernu… Bodi vulgarna, brez zadržkov! Potem pismo zažgi – probaj pa boš videla da pomaga! P.S.: tudi v drugih fazah lahko počneš enako in zopet na koncu zažgeš pismo! Ozadje tega je da na tak način jasno izrazimo čustva, ki nas drugače držijo v temi! Ne obžalovat preteklosti in sploh ne takih osebkov… vsi lepi trenutki, ki se jih vsi oprijemamo so bili zgolj iluzija in taki ljudje se ne bodo spremenili!!!

Sedaj pa še ena moja ugotovitev (razsvetljenje), ki sem ga doživel pred kratkim, ko me je ena prijateljica malo “napizdila”, da še moram delati na sebi in da še rabim (sicer se je šlo za eno drugo zadevo in ne zato kar se mi dogaja v mojem življenju)… Pa nisem nek ki se ponavadi pusti in znam tudi sam bit v kriznih situacijah zelo strupen in v normalnih okoliščinah bi ji že dal vetra in se bi postavil zase, ampak njej zaupam ker je enostavno fajn in je 100% NE-MOM! 😉
Skratka, povedala mi je da se še vedno nisem znebil nekaterih NATRENIRANIH vzorcev obnašanja, ki so lahko eventualno škodljiva za mene… Ta beseda natreniran me je pripeljal do nekakšnega osebnega spoznanja, da smo dejansko vsi ki smo živeli s takimi osebki bili zelo dolgo in zelo dobro trenirani in moje razmišljanje gre nekako v tej smeri, da se je dejansko zaradi tega treniranja in v končni fazi natreniranja tako zelo težko ločiti od njih… saj se verjetno nekje globoko v nas (v podzavesti) ne bojimo ostati sami, ampak se bojimo ostati brez našega trenerja brez katerega pa itak ne moremo preživeti – si mislimo… Veste kaj pravijo: Misliti pomeni nič vedeti! Bojimo se ločiti od palice ki nas tepe, ker brez udarcev (še) ne vemo živeti! Saj če bi spustili cirkuškega leva v divjino tudi nebi znal preživeti! Ampak mi nismo živali, ki delujejo instinktivno, mi smo ljudje s svojo dušo in svojim razmišljanjem, ki pa ga nam ne more nobeden vzeti in čeprav se vam v tem trenutku zdi, da so vam vzeli vse to kar potrebujete se motite – vse imate še vedno v vas in na vas je da to vse skupaj zopet ali pa sploh prvič v življenju poiščete in to uporabite in svet bo takoj lepši. Zato pa je potrebno delati na sebi!!!!

Evo ti ga na… upam, da sem povedal bistvo… sedaj pa lahko noč

Minamak:
“…Zgrozila pa sem se nad sabo ob misli da nisem morda postala odvisna od tega psihiranja in nenehne napetosti ali pa tudi strahu….”

Če dneve, tedne, mesece živiš v okolju, ki ni zdravo zate, ki te ogroža, ki v tebi sproža čustvene viharje….se tvoje telo in psiha, da bi preživela, tako navadita in prilagodita na takšne “šoke”, da jih ne zaznavaš več tako moćno, kot bi jih na začetku in kadar jih ni, se celo počutiš čudno, tako nekako kot vojni veterani, ki pridejo iz bojišč in se jim zdi civilni svet, kjer so živeli preden so šli v bitke, čuden, počutijo se čisto izgubljene, ne vedo več kako živeti…..in ker so na bojiščih prišli v hude čustvene, psihične in fizične obrate se jim sedaj ta normalen svet zdi top, brezbrižen, preobčutljiv….in si celo želijo nazaj..itd.

Tako da ja, lahko se dobesedno navlečeš na psihiranje in se počutiš čisto zmedenega ,če jih ni. Vendar se da to spremeniti.

Nekdokive:
Podobno velja tudi za “dresuro” tigrov, ki lahko namesto da so naravni ni divji, postanejo cirkuško krotki.

Če se na primer preseliš v okolico, ki ti ves čas govori, da govoriš pretiho ( dneve , tedne, leta) boš podzavestno začel govoriti glasneje, četudi veš, da ni s teboj nič narobe in da so oni že skoraj povsem oglušeli. In sčasoma boš glasno govoril tudi z ostalo okolico, ki ni naglušna ( to bo prišlo v tvojo kri..)

To velja tudi za dolgoletna partnerstva, kjer ti partner neprestano govori, da si premalo uvideven, pameten, sposoben…….četudi si prej čisto dobro shajal, se boš začel spraševati ali ima morda prav ( četudi so obtožbe še tako nerazumne) in če se tisočkrat trudiš, da bi mu zaradi ljubezni ali ljubega miru ustregel, to postane del tvojega “normalnega” življenja , tudi z drugimi.

Če se rodiš v družino, kjer te s takšnimi stvarmi pitajo starši, si pa tako ali tako za dolgo pečen, ker so nesmiselne obtožbe in oznake že globoko v tebi in boš potreboval res ogromno časa, da ugotoviš kaj je res in kaj ne. Dolgo boš potreboval tudi, da boš odkril, da je z njimi nekaj hudo narobe, ker so pač tvoji starši in je to,kar si z njimi doživljal vsaj nekaj leet edino , kar si poznal in kar ti je bilo domače.

V obeh primerih so te z dolgoletnimi drobnimi in velikimi pritiski “strenirali” da se obnašaš tako, kot si želijo oni, ne tako, kot je naravno tebi. Pri vzgoji zdravih staršev je sicer čisto ok, da ti vcepijo nekatere stvari, ki se jih moraš naučiti, če želiš postati socialna in družbi prilagojena žival, če pa ti vcepljajo svoje drame ali te “trenirajo” da bi dosegli svoja bolna pričakovanja, je pa zgodba čisto drugačna.

Vendar se tudi to da spremeniti. Ne vem ali bi cirkuški lev v divjiini še preživel ali ne, ali bi se mu zbudili njegovi naravni nagoni ( so na to narejene kakšne raziskave?) vendar se lahko ljudje, potem ko se umkanjejo iz nezdravih okolij z veliko dela na sebi ( še posebej, če imajo pomoč strokovnjaka) odtrenirajo nezdravega vedenja, čustvovanja in mišljenja. IN spet rjovijo s polnimi pluči in dirjajo po neskončnih divjinah…:-)))

GittaAna

Malo spet razmišljam in bi rad nekaj delil z vami…

Ker nas veliko od “nas”, ki od svoje primarne družine nismo dobili pravih vzorcev kaj naj bi bilo pravo partnerstvo in zato sploh ne vemo kaj to je in kaj bi naj partnerstvo in tista prava ljubezen sploh bila, sem se odločil, da napišem par vrstic o tem kaj je za mene ljubezen in kaj je za mene partnerstvo. Za vse tiste, ki ne verjamete v to, da je z nekim človekom tako partnerstvo možno naj vam povem, da taka partnerstva obstajajo in definitivno so možna. Jaz sam pri sebi sem opazil, da kljub temu, da sem ves čas čutil, da potrebujem v svojem odnosu več kot je bilo, sem nekako sam sebe pregovarjal da temu ni tako saj so vsa partnerstva okrog mene zgledala zelo podobna in tudi moji vzorci iz primarne družine so bili nekako v skladu s tem… Tukaj bi že takoj opozoril na eno povezljivost med tema dvema zadevama in sicer se podzavestno družimo s takšnimi ljudmi, ki so nam podobni in domači, pri tem če nam je čudno in nenormalno domače bomo to vzeli zdravo za gotovo, da tako je in drugače ne more biti… Najdeš si partnerja, si malo zaljubljen, potem pride otrok, se poročiš, potem je partner malo tečen zaradi pms-a, lune in vseh ostalih dejavnikov, organiziraš neke aktivnosti, ki ti zapolnijo čas in se umakneš tečnemu partnerju, hodiš v službo, greš enkrat ali pa večkrat na leto na kak skupen dopust, ponovadi s kakšnimi frendi, samo, da ti z družino ne bo tečno na dopustu in tako preguraš preko življenja… In dejansko guraš skozi življenje in se dobesedno matraš…

Halooooooo, a je to smisel življenja? Če pogledamo na vse skupaj malo bolj praktično je vsakemu od nas (če imamo seveda srečo) na razpolago cca. 75 let, kar je tako na prvo žogo kar precej, ampak če to malo drugače opišemo je to suma sumarom le 75 poletij… Če upoštevamo, da nekaterim od nas mogoče več ne bo dano (leta, bolezen in vše kar še pride zraven), da bomo lahko do konca hodili na dopust na morje nam ostane recimo vsega skupaj 60 poletij v našem življenju. Sedaj pa vzamimo, da smo nekje na pol poti našega življenja stari tam nekje med 40 in 50 let, pa vzemimo za primer da smo stari 45 let, se pravi, da smo v najboljših letih ko bi naj bili zdravi in več ali manj finančno preskrbljeni in bi lahko uživali v preostalih 20 letih… 20 let = (samo) še 20 krat gremo na morje, a si predstavljate, samo 20 krat bomo še videli zimo, samo dvajset krat bomo še videli lepo pomlad in potem ne bo tega nič več tako kot ne nas…

Tukaj bi dodal tole: “Ko bomo umrli bosta na našem nagrobnem kamnu zraven našega imena in priimka samo še dva datuma z pomišljajem vmes! In edina pomembna stvar je ta majhen pomišljaj, ker to je tisto kar smo iz svojega življenja naredili!”

Mi pa živimo ta naša življenja vsaj meni se zdi da v večini, kot, da smo večni in ga dejansko zapravljamo… Poleg že tako napornega delavnika, raznih napornih ljudi v naši okolici živimo v partnerstvu, kjer se iz v dneva v dan borimo za malo pozornosti, za malo naklonjenosti in se v partnerstvu ves čas pregovarjamo in smo nesrečni in enostavno ne vemo zakaj, ker ne vemo kako je če imaš ob sebi nekoga, ki ve kaj je prava ljubezen do sočloveka in ve oz. je pripravljen na takozvani odrasli odnos.

V takem odnosu si dva, ki sta si blizu delita osnovne vrednote, osnovne interese in skupne cilje in oba tolerirata individualnost drugega. V takem odnosu ni nobenega odrekanja ljubezni ali poskusov, spreminjati drugega na podlagi svojih predstav. Moč take ljubezni se kaže na medsebojnem zaupanju in spoštovanju, kjer se upoštevajo potrebe obeh na enakopraven način. Taka ljubezen dopušča delitev na vseh področjih. Partnerja v takem odnosu nista le ljubimca, ampak sta en drugemu tudi najpomembnejša in najožja prijatelja. V ospredju v takem odnosu so zaupanje, skrb za drugega, medsebojna toleranca do edinstenosti posameznika (tudi napak), z medsebojno emonocialno občutljivostjo obeh partnerjev in medsebojne naklonjenostjo. V takem odnosu je vsak od partnerjev najprej iskren sam do sebe in potem iskren do partnerja. Iskrenost v partnerstvu je tudi temeljni kamen medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Tak odnos se odraža tudi v jasnosti, varnosti, globoki naklonjenosti in medsebojni podpori obeh partnerjev na vseh področjih…

Evo to je moje mišljenje kakšno bi naj bilo partnerstvo…

Lep dan

Mene pa je
tvoje razmišljanje Nekdo ki ve napeljalo v drugo temo in sicer, koliko smo kot partnerji vredni (če se tako izrazim) ob razhajanju. Se popolnoma strinjam s tvojim pogledom na zdravo partnerstvo…. In navsezadnje, ko stvar pripelje tako daleč, da sledi ločitev, hočeš nočeš, se odnos vrednoti skozi denar. Naj povem koliko sem “vredna” po 21 letih zakona, dveh otrocih, 5 let stari hiši (pri gradnji sem bila večinoma prisotna samo jaz, ker je bil mož v tujini – pa ne jamram, niti takrat nisem tega čutila kot breme…), po letih “samohranilstva”, ker je pač bil v tujini….pa ne bom naštevala…..
Po njegovih besedah si ne zaslužim polovice, v vrednosti pa me je ocenil in me je pripravljen izplačat za 40 tisočakov, no mogoče še malo več, odvisno, kako se bom obnašala do njega. Res, da je pripravljen prevzeti otroke (finančno) ker meni moji dohodki tega pač ne dopuščajo. Vem, da so nekatere še na slabšem ampak….Spet je zaščiten tisti, ki ima moč in denar, jaz lahko spakiram in grem tudi brez vsega…ker: saj ti želiš stran od mene, ker ti je z mano tako hudo; ne morem te izplačat, ker nimam denarja; zaradi tebe si ne mislim jemat kredita; sam rabim denar, ker si bom moral zdaj najt drugo – ženske lahko lovite tudi brez denarja; sama si tako želela; moj finančni vložek je bil večji; kdo te je pa vzdrževal, ko si bila brez šihta…..
In bo točno tako, kot si bo napletel scenarij in bom lahko dobila samo toliko, kot mi bo on namenil…
Pa saj je vseeno, bom pa imela mir in zdravje…. Ob vsem tem imam občutek, kot da mi prav privošči, da bi obubožala in kasneje obžalovala to mojo odločitev.
Drugače je pa ves zlat, prijazen, ustrežljiv, zdaj ni nobenega problema, ful, ful se trudi na vsakem koraku. Dela natanko vse to, za kar sem ga pred leti prosila…in glej ga zlomka, marsikaj se zdaj da postoriti…celo za kakšno mnenje me vpraša….ja, sedaj je čisto prijeten mož…

Tukaj dodajam še enkrat (enkrat sem že napisal v eni drugi temi) moja opažanja glede “nevarnih žensk” na delovnem mestu, ki pa je prav tako lahko prisotno pri moških.

Tudi v službi poznam način delovanja takih na prvi pogled emancipiranih in delu predanih žensk, ki si želijo kariere…. Zelo prijazne, zelo (tudi ponižno) ustrežljive so predvsem do nadrejenih oz. tistih ki jim lahko na tak ali drugačen način koristijo, da pridejo do večje moči, saj je pri njih predvsem pomembna moč in vpliv, ne pa toliko denar in rezultati. Rezultati podjetja so jim pomembni samo za doseganje njihovega lastnega cilja in to je, da poudarijo svojo pomembnost. Take ženske najdemo predvsem v srednjem menedžmentu ali pa še nekoliko nižje. Redko so na vodlilnih položajih (razen par izjem), ker jim vodilna delovna mesta predstavljajo preveliko bojazen, da bi jih odkrili… Raje se skrivajo za nadrejenimi in z manipulacijo dosegajo svoje in zahtevajo, da se jih tretira posebej od ostale raje… Take pupike nimajo nobenih moralnih zadržkov samo, da pridejo do svojega cilja!

Do sodelavcev in eventualno podrejenih se vedejo precej zvišano in njihova zahteva po občudovanju je prvi znak, da tukaj nekaj ne štima. So zelo spletkarske in se ne zmenijo za dobrobit ostalih, pomemben jim je le njihov lastni cilj in pripravljene so iti preko trupel… Velikokrat so to prav tiste, ki hodijo od pisarne do pisarne, se prijazno nasmihajo, se pozdravljajo, so vedno prve, ki organizirajo zabave za sodelavce ob kakšnih posebnih dogodkih, so pripravljene pomagati drugim (to samo govorijo, čerav nimajo namena), so pripravljene ostajati v službi tudi po končanem uradnem delavniku (to jim služi predvsem za to, da jih ostali, predvsem nadrejeni opazijo, kako so požrtvovalne in pridne, če pa ostajajo tako dolgo v službi.. saj je v primeru, da nisi precej sposoben tako lažje izpostaviti sebe, ko ni ostalih motečih faktorjev, ki ti kradejo predstavo s svojimi sposobnostmi), to so ženske, ki so pripravljene na vsak čvek, tako o otrocih, o kuhanju, vrtnarjenju in o vsem kaj se pač v službi sodelavci vse še pogovarjajo, čerav jih v bistvu to vse sploh ne zanima… Take ženske so ponavadi zelo ustrežljive tudi do žen svojih nadrejenih in so jim sčasoma kot najboljše prijateljice…

Najhuje je če jim kdo vsaj malo odkrije njihovo masko…
Če se jim kdo od sodelavcev (lahko tudi neposredno nadrejeni, potem se dokoplejo do višjega nadrejenega) postavi po robu, so najprej zelo užaljene in iz tega takoj naredijo dramo… Nikoli ne napadejo direktno, vendar je to vse predpriprava na njihov boj… Potem ko je igrišče pripravljeno začnejo svojo igro manipuliranja… Najprej se potožijo nadrejenemu, ki ga imajo že itak zmanipuliranega, da kako lahko nekomu nekdo kaj takega naredi, ki dela vse za dobrobit službe, ki se toliko žrtvuje za službo, pri tem dodajo vse rezultate svojega dela in kako so bili ti projekti uspešni… Po tem, ko so naredile prvi korak in se pri nadrejenemu potrdijo kot žrtev je njihov naslednji korak, da kao pogladijo spor s sodelavcem, ki jih je “po krivem” obtožil… Uprizorijo jim predstavo, kako so prešenečene nad odzivom, saj so mislile, da so pa z njimi na isti valovni dolžini in kako jim je hudo, da sta pa se sedaj sprla… Pri tem obvezno namečejo še vse zadeve kaj vse so storile za sodelvca/ko… Tako ga dajo v pac in sodelavec/ka misli, da sta poglihale nestrinjanja in da je sedaj vse ok… Napaka! Potem se začne druga faza delovanja takih žensk… Najprej pri drugih sodelavcih začne širiti razne neresnice o tem sodelavcu/ki, ki so najprej zelo subtilni in sploh niso tako očitni… Medtem ko se ta juhica počasi kuha, se pravi, da se neresnice počasi širijo se potrudijo, da dosežejo kak opazen rezultat, tako, da tudi nadrejeni vidijo kako dobra delavka je… Iskoristijo vsako priložnost, da dodajo še malo olja na ogenj proti osovraženemu sodelavcu in ga ob vsaki priložnosti potisnejo še malo bolj proti prepadu… To lahko traja tudi leto ali več in treba je vedeti, da taki delijo ljudi v tri skupine:
Na take, ki jim potrjujejo in povelečujejo njihovo superioznost
Na take, ki so sovražniki
Na vse ostale, ki so tukaj zato da jih je treba izkorititi in zavržti

Pri njih je ali si njihov ali si proti njim! V tem času se lahko pojavi tudi nov “sovražnik”, ki se ga lotijo z enako strategijo in to jim ne predstavlja kakšnega pretiranega problema, prav nasprotno, to jim pomaga pri ustvarjanju njihove drame…
Pri svojem delovanju med tem časom prežijo na osovraženega (čeprav ta misli, da je že zdavnaj vse ok) kjer takoj ko opazijo kakšno napako poskrbijo zato, da to izvejo predvsem nadrejeni… To se lahko zgodi tudi pri kakšni kavi, ali poslovnem kosilu… V tem času poskrbijo zato, da so v službi še bolj prijazne in bolj ustrežljive do drugih sodelavcev… Njihova predstava poskrbi za to, da imamo sledečo sliko: na eni strani je sodelavec/ka, ki sicer ni preveč družaben in opravlja svoje delo in zgleda, kot da ga služba ne zanima, na drugi pa imamo superiorno žensko, ki je prijazna, nasmejana, s polno pozitivne energije, ki dela vse za dobrobit službe! Komu je posvečena večja naklonjenost??? Ko so vislice tako pripravljene, je potrebno pritisniti samo še na gumb (ponavadi pri kakšnem nadrejenem z predlogom, kdo bi bil boljši za to delovno mesto – ponavadi kakšen pripadnik iste vrste kot je ta ženska) in zadeva je urejena in taka ženska je uspela priti do svojega cilja – ima čisti der, brez umazanije da lahko nadaljuje s svojo predstavo!

Take ženske in tudi moške je zelo težko takoj prepoznati, saj če pogledamo koliko let rabimo, da vidimo, da imamo takšnega partnerja, kjer je pri partnerstvu pomembna tudi intima je toliko težje to ugotoviti to na delovnem mestu, kjer nekih intimnih stikov ni v tolikšni meri in maska lahko traja zelo dolgo, določeni nadrejeni se zamenjajo in njihova predstava se žačne od začetka pri tem pa se povzroči veliko upostošenja preden se začne rušiti… Enkrat se sicer to zgodi, na tak ali drugačen način saj tukaj velje pregovor “vsak dobi tisto kar si zasluži!” in pri teh ljudeh, ki so kako naj rečem ne čisti narcisoidi (ker oni so pa skoraj neomajni in se v ključnih trenutkih vedno nekako obdržijo) ampak tisti, ki so zaradi nizke samopodobe pridobili narcistične vedenjske vzorce jih ponavadi v trenutku najvišje vznesenosti zanese, ker pri svojem delovanju ponavadi takrat pozabijo da so zelo malo sposobni in s svojimi lažmi prepričajo tudi sami sebe da so najboljši in takrat so tudi najšibkejši, ker pozabijo igrat svojo vlogo in naenkrat se znajdejonv začaranem krogu, kjer njihova maska vse bolj razpada in drugi počasi vidijo niihov pravi obraz kar pa je njihov največji strah in če človek dela nekaj iz strahu potem dela vse več napak…

Vendar to lahko traja veliko let in za uspešnost podjetja to, da imamo takšne delavce v svojem kolektivu vsekakor ni dobrodošlo, zato je pomembno če imamo takšne sodelavce, da se jim čim bolj izogibamo, si zavarujemo hrbet in se po nepotrebnem ne izpostavljamo in pomembno je predvsem na to da smo pozorni na tisto kar delajo in ne na tisto kar nam govorijo. Tudi nadrejeni bi si morali zaščiti hrbet in jih čim prej zamenjati!

Nekdo ki ve,, odlicno napisano!! Izemno dober prikaz, kako delujejo manipulativni ljudje v pisarnah!!

GittaAna

Vilinka 13 živjo, sem šele sedaj prebral tvoj post…

Koliko smo vredni ob razhajanju? Se mi zdi toliko kot smo bili vredni ko smo se spoznavali… Kot ljudje popolnoma nič… Nekje sem prebral, da ti ljudje vidijo soljudi kot balone energije, ki si jo tako zelo želijo… Ko pa ta balon izpraznijo si za njih tako kot prazna pločevinka deodoranta… Na začetku, rabijo tvojo moč, energijo, da lahko preživijo, potem pa materialne dobrine, da lahko pregurajo, do naslednjega “balona z energijo”…

Ne se preveč sekirat kaj imajo za svoj cilj in kaj si vse vložila v ta projekt imenovan zakon, važno je, da poskrbiš za pravno formalno korektnost in da si razdelita tisto kaj je skupnega potem pa začneš na novo… Če imaš pred sabo cilj se ti pot sama pojavi!

Jaz si vedno, ko začnem premišljevati o tem ponavljam naslednje “Vsak dobi tisto kar si zasluži!”, ali kot bi rekli naša južna brača “ima boga” in ko tako gledam nazaj je temu res tako, vprašanje je samo časa…
Evo tako na hitro…
danes imam malo več časa in sem v volji za pisanje… 😉

Najprej par misli na pisanje Nekdokive o partnerstvu:

Hvala ti, da z nami deliš svoje sočne izkušnje… Zelo lepo si napisal kako si predstavljaš partnerstvo. Tudi sama bi podobno napisala, mogoče še z drugimi vzpodbudnimi niansami. Recimo, da so to naši ideali, do katerih smo prišli z razmišljanji in smo jih pripravljeni tudi živeti. To v bistvu sploh ni slabo, saj je za njimi zagotovo nekaj izkušenj, ki so nas popeljale k takemu razmišljanju. Spoznali smo tudi česa nočemo več. Tudi to je dobro…

Največji problem vidim v tem: eno so naše lepe misli, želje in načrti, drugo pa življenje samo, ki se nam dogaja. Problem je v tem, da se nam naša srečanja s partnerji dogajajo na nezavedni ravni.
Kako zaceliti nezavedne rane iz otroštva, da ne bomo napak ponavljali, pa je drugo, težje vprašanje…

Zelo zanimiva sporočila sem našla v knjigi Rene Egli „Načelo LOL2A“. Priporočam!

Pa še par misli Vilinki13 o tem koliko smo „vredni“:

Ja, Vilinka13, tudi ti imaš zelo dobrega učitelja, ki te uči spoznavati sebe koliko si vredna… Hvala bivšemu, ker ravno on me je naučil največ o lastni vrednosti…. „Vredni“ smo toliko, kolikor si sami postavimo ceno v lastnih očeh. Ob stanovanju in novo zgrajeni hiši sem morala z otroci na „kant“…
Čeprav nisem materialist, je cena v lastnih očeh zame pomenila tudi pravično delitev skupno pridobljenega premoženja… Hišo smo sicer prodali po polovični ceni (samo, da sem se ga znebila!), v stanovanju je ostal sam…

Kljub vsem oviram, ki jih omenjaš mislim, da je prav, da se tu ne ustaviš… Zakaj pa bi se zadovoljila le s tem, kar ti bo on namenil in te s tem znova ponižal!? Denar in imetje sta energija, ki jo potrebujemo za preživetje sebe in otrok. Kljub temu, da nisem imela ne stanovanja, ne denarja, sem šla k dobremu odvetniku… Tudi to je bila cena za moje zdravje, ker enostavno si nisem smela dovoliti, da me „povozi“ na celi črti… Zame ni bilo toliko pomembno koliko bom iztržila od skupnega premoženja, ampak predvsem to, da sem se uprla izgigravanjem in vsem manipulacijam, ki so temu sledile. To smo dolžni storiti predvsem zase in za svoje zdravje. Tako sem si pomagala, da sem dokončno in res dokončno zaključila s tem partnerstvom. Cena, ki sem jo plačala odvetniku, je meni pomenila, kot da bi šla k nekemu zdravilcu… Še sedaj sem si hvaležna zato… Ko se takemu izigravanju enkrat upremo, ne bomo več ponavljali napak, cena v lastnih očeh pa močno narase. In ravno zato se splača biti dosleden tudi do sebe. Vse dobro vsem. Lp Odmev

Zelo sem vesela, da sem našla tale forum. To je res nekaj najlepšega kar se mi je lahko zgodilo. Vidim, da je ogromno ljudi, ki ima okrog sebe ljudi z resnimi težavami.
Mi se že skoraj desetletje ubadamo z osebo, za katero sploh nismo vedeli, da je motena. Na žalost je to moj brat, ki nad nami izvaja verbalno, psihično in fizično nasilje. Vsa leta na to opozarjamo tako CSD in policijo. Rečejo, dokler se kaj ne zgodi ne moremo ukrepat. Na CSD so mami ponudili varno hišo, ni bilo interesa, da bi nasilneža ustavili. Brat je že več let spretni manipulator tako, da so vse drugi krivi, smo se zarotili proti njemu, on nas nadzira tudi z kamerami, da točno ve kaj se dogaja okrog hiše. Ni težaven samo do nas domačih, tudi do sosedov. On je govoril, da ne bomo nikjer uspeli, ker češ, da ima veze povsod… Skratka zelo hudo, brezizhodno, policiste je prepičal, da smo mi vsi problematični, na začetku s CSD-jem ni želel sodelovati a ko mu je začela teči voda v grlo pa je on prijavljal, da smo kar mi vsi po vrsti nasilni do njega.
Po dolgem času, ko smo videli, da ne bomo dobili nikjer pomoči smo se obrnili na eno izmed nevladnih organizacij, ki nam je pomagala z nasveti kako naj se obrnemo, da bi bili uspešni. Po več letih trpljenja je končno prišlo do sojenja in do obsodilne sodbe. V času sojenja so bile ves čas razne grožnje do vseh, ki smo pričali, zasledovanje… da ne naštevam vsega. Zdravstveno stanje vseh trpečih je bilo vedno slabše, vsak po svoje je potreboval pomoč a smo nekako vsi skupaj le pripluli do konca. Brat je imel ogromno energije, v svojih lažeh je videl resnico a na koncu mu je pa zmanjkalo.
Vse skupaj je trajalo več let in to je res grozno skozi kaj vse mora človek, da dokažeš resnico. Če si sam za štirimi stenami, nimaš prič si pogorel. Resnično si moraš voditi dnevnik vseh dogodkov, ki jih doživljaš, pisati o vseh občutkih, ko trpiš nasilje, Najprej rečeš saj bo bolje, se bo končalo. Ne ni res, pri motenih osebah se ne konča, ker prej sam obupaš kot žrtev.
Zato vsem, ki trpite ne bodite tiho, povejte naglas in to ne samo enemu, več osebam. Žalostno se mi zdi, da moraš sam oditi iz svojega lastnega doma, da se rešiš teh tegob. Res je, mir je največ vreden a dolgo rabiš, da to spoznaš. Ogromno moraš delati na sebi, da prideš do tega.
Prebrala sem kar nekaj knjig, člankov, razne literature in sedaj še tale forum, ki je res dobra stvar za vse nas, ki trpimo in si lahko delimo izkušnje.
Ko sem pričala na sodišču proti bratu, sem bila čisto na tleh, ker so bile dnevno razne grožnje kaj bom govorila. Takrat še nisem toliko delala na sebi. Sedaj po več mesecih dela na sebi mi je dosti lažje. Bila sem tudi na predavanju dr. Dernovškove. To mi je dalo ogromno energije in šele takrat sem spoznala, da nisem jaz nora.
Hvala vsem, ki pišete. S tem se vsi izobražujemo in krepimo.

Pozdrav