Mogoče bo komu pomagalo!
Pozdravljeni vsi,
Tukaj sem odprl novo temo, ker prebiram poste na tem forumu in vsi imajo neke skupne imenovalece – totalno sem na dnu, ne vem kako naprej, kaj naj naredim, sem nesamozavesten/na …
Čeprav vem oz. si lahko predstavljam, da je situacija v tem trenutku videti brezizhodna in je človek v teh trenutkih zelo obupan, prosim se zavedajte dejstva, da je zadeva preprostejša kot se vam v tem trenutku zdi, ampak je tako, da v zmešnjavi čustev in misli zelo težko vidiš rešitev in se ti zdi, da se tega nikoli ne boš rešil! Zato je zelo pomembno, da sam sebe najprej umiriš, se nekoliko odmakneš od čustvene pasti, ki si jo nastaviš in se potem v njo ujameš sam! (Tukaj bi rad dodal, da sem tudi sam še vedno v tem primežu, čeprav veliko manj, kot nekaj časa nazaj, ampak se mi razsut puzzle počasi vendar vedno bolj začne sestavljati, in moj vzdevek “Nekdo, ki ve…” ni zato ker se imam za vseveda, ampak, za temi pikicami pride “…kaj je pekel na zemlji!” in sem osebno komaj na začetku samospoznavanja in osebnostne rasti, vendar ker vem, da je to tek na dolge proge in ne hiter šprint bom vztrajal še naprej in bi vam tukaj rad podal nekaj mojih osebnih ugotovitev in upam, da bom tole ponazoril dovolj jasno in preprosto, da bo še komu pomagalo). Že v naprej se opravičujem za nametano snov, vendar pišem iz glave na hitro, kar včasih privede do tega, da se pojavi kak tipkarski škrat… 😉
Jaz sem zaradi nastale situacije v povezavi z MOM v zadnjem letu prebral ogromno knjig, z namenom, da bi nekako prišel iz svoje globoke črne jame, ki sem si jo sam skopal. Dolga leta sem živel površinsko in vse sprejemal zgolj površinsko, do trenutka spoznanja, se pravi do takrat, ko sem prvič videl, da svet okrog nas ni tak kot ga vidim jaz, ampak je to vse skupaj samo ponazoritev tega, kako ga jaz sprejemam, doživljam in kako si ga jaz predstavljam. Moja prva knjiga o osebnostni rasti, ki sem jo prebral in dobil prvi preblisk (če hočete lahko temu rečemo tudi razsvetljenje) in se začel zavedati, da je zadeva drugačna kot se mi zdi je bila: “Gospodar svoje usode” od Guy Finley. Knjigo sem prebral v svojem največjem gnjevu, kjer mi je življenje že dobesedno razpadlo in to kar sem ugotovil najprej vendar že skoraj na koncu te dokaj preproste knjige je bila ugotovitev in predvsem zavedanje, da se je potrebno zavedati in potem prekiniti miselni tok, ki nas drži v primežu.
Miselni tok, katerega se niti ne zavedamo, nam predvaja naš osebni film, ki ga jemljemo kot resničnost – smo dejansko scenaristi svojih filmov, ki pa je samo film in nima veze z realnostjo.
Preprosta razlaga: To je nekako tako kot se pri kakšnem ganljivem filmu zjočemo, pri komediji nasmejimo, pri kakem heroju, ki reši svet smo ponosni, pri grozljivki nas je strah, nenazadnje smo tudi pri erotičnih filmih vzburjeni… Ko gledamo film vidimo samo tisto kar se dogaja; se pravi, da gledamo zadevo čisto od blizu (zoomirano na dogajanje) in to nekako (najverjetneje podzavestno) vzamemo za resnično, čeprav v zavestnem delu vemo, da je vse samo igra in z resničnostjo to nima veze. Če temu nebi bilo tako, potem nebi imeli teh vseh čustev… Zdaj pa si predstavljajte, da kamera ne bi bila tako blizu dogajanja oz. da nebi snemala samo igralcev in scen od blizu, ampak bi snemala nekje od daleč, tako, da se vidijo tudi vsi reflektorji, mikrofoni, umetno postavljene kulise, kup spremljevalne ekipe, posebni učinkov in vse kar spada zraven tega, da nas ustvarjalci filmov zavedejo… verjetno se strinjate z mano, da po tem, ko vidimo kaj takega nebi bili več žalostni, prestrašeni, vzburjeni, saj ugotovimo, da je to vse skupaj le igra, ki jo igrajo igralci, kulise, ki so umetno postavljene za ta namen, posebni učinki, ki so dodani z namenom, da nas (nezavedno) še dodatno potegnejo v dogajanje, ter v nas uničijo dvom o nerealnosti in nas dobesedno zavedejo… Snemanje filmov pa je zelo zahtevna zadeva in stane veliko denarja! – se pravi v prenesenem pomenu to pomeni, da jemlje veliko energije… Tudi v realnem svetu je približno tako, saj nas naše misli pri težkih stvareh približajo (zoomirajo) k enemu samemu dogodku oz. osebi, ter tako zaidemo v nek predor, ki nas nezavestno vleče v neko smer, ki jo sami nebi nikoli izbrali in to postane naša edina stvarnost, ki ga sčasoma doživljamo kot edino stvar, s katero se še ukvarjamo (tudi če nezavestno), vse ostalo življenje pa poteka po nekem avtomatizmu, brez vrednosti. Tukaj na tem delu tega procesa smo že zelo ujeti in se kot človek, ki se ne ukvarja sam s sabo ne more več rešiti in smo obsojeni na pot k točki brez vrnitve… Sčasoma temu “drobcu” na katerega smo se ujeli dodajamo vse več malenkosti (motečih dejavnikov) iz preteklosti, jih jemljemo pod drobnogled, ki nam še dodatno potrjujejo naš prav (podobno posebnim učinkom pri filmu) in zadeva je vse večja in večja. Od tega trenutka dalje je naš pogled na vse skupaj popolnoma subjektiven in smo že zelo ujeti v začaran krog negativnih čustev, frustracij, jeze, razočaranja itd. Vse kar vidimo in doživimo od zdaj naprej označimo za edino preverjeno stvarnost, v resnici pa resničnega več ne vidimo v nas pa divja vihar čustev in prepričanje, da imamo dovolj razlogov za negativno nastrojenost do osebe, ki nas je prizadela. Tukaj v tej točki, ko smo prepričani, da imamo dovolj razlogov za negativno nastrojenost do osebka na dan privre tudi močna želja po maščevalnosti oz. smo pripravljeni na protinapad, (kar pa vam že zdaj povem, da na čustvenem nivoju te vojne ne morete zmagati in jo v bistvu tudi ne rabite)… Vse ostalo v življenju postane tukaj brez vrednosti in nepomembno, saj življenje opazujemo skozi zelo majhno odprtino oz. smo našo kamero popolnoma približali enemu samemu dogodku in ne vidimo nič drugega (nobenih igralcev, nobenih kulis, nobenih posebnih učinkov itd.) in smo prepričani, da je to kar doživljamo edina realnost, ki za nas obstaja, kar pa zopet privede do tega, da nam vse oz. vsakdo, ki nam prekriža pot gre pošteno na živce saj mu podzavestno naložimo del odgovornosti za naše notranje viharje in bolečino in zdi se nam, da se je vse zarotilo proti nam…
Vsi ti naši občutki (predvsem pa frustracija, jeza, razočaranje, bes, sovraštvo itd.) nam in samo nam jemljejo zelo pomembno življenjsko energijo in nas prikrajšajo tega, da v življenju ne vidimo lepih stvari, ki so nam namenjene in tako te lepe zadeve neopazno spolzijo mimo nas…
V obratni smeri se nekako tako odvija tudi zaljubljenost in je včasih prav tako zelo nevarna, saj nas zaljubljenost prav tako zasuče v past, kjer pri osebi v začetku tudi ne vidimo vsega kar je, ampak se tukaj obešamo samo na dobre stvari – imamo subjektiven pogled na to osebo!
Sedaj se vam mogoče zdi, da ste jezni in prestrašeni, ker v zunanjem svetu nekaj ne gre tako kot bi moralo, ampak tako prepričanje izhaja zgolj iz dejstva, da ste pod stresom, ki filtrira vaš pogled na dogodke in se je potrebno čim prej znebiti tega stresa, kar pa vam ne bo uspelo če boste zgolj pasivni opazovalec…
Tukaj je nekaj hitrih napotkov za uvod:
1. UKVARJAJTE SE S SABO! Zelo pomembno je, da resnično ampak resnično realizirate predloge ostalih, ko vam govorijo: ukvarjajte se sami s sabo in pustite osebek, ki vas je prizadel popolnoma na miru. (sam sem to v preteklosti slišal neštetokrat, ampak dolgo tega nisem realiziral – vedno sem tistim, ki so mi to govorili, povedal: ja pa če me je tako prizadela! a ti veš kako me to vse skupaj boli! kako je lahko tako hudobna! pa takrat mi je naredila to pa to! saj se ne ukvarjam z njo ampak je res pras… ker me je tako izkoriščala itd.). Tako razmišljanje vam samo podaljšuje vašo agonijo, saj v bistvu v takšnih situacijah, kjer se želite izpovedati svojim zaupnikom v bistvu v svoji vojni proti osebi, ki vam je zadal bolečino iščete zaveznike, kjer ste prepričani, da če boste imeli skupino istomislečih ljudi (svojo vojsko) okrog sebe, ki bodo prav tako sovražili osebo na drugi strani in boste zmagali v vojni brez zmagovalcev in da vam bo, če boste dobili zaveznike, ki vam da prav in popljuvate to svinjo, prasca, nižvredneža, ali kakor koli že poimenujete to osebo, ki vam je povzročil toliko bolečine potem kaj lažje – ne bo vam nič lažje dokler ne razčistite sami s sabo!!!!
2. PREKINITE NEGATIVNI MISELNI TOK. To je možno, ampak je osnovni pogoj za to, da se resnično začnete zavedati svojih misli in svojih negativnih samogovorov, ki vas potiskajo v neko globino vaše osebne teme. To se na začetku zdi zelo težko, če sploh izvedljivo (jaz sem imel tak občutek), vendar ko enkrat to izkusite in ugotovite, da imam v sebi polno enih misli, ki nenadzorovano švigajo skozi našo glavo in jih je lahko ukrotiti oz. spraviti pod nadzor je potem vsak korak veliko lažji in čeprav nam sploh v začetku večkrat spodleti ne smemo obupati, saj bo teh spodletelih poskusov vedno manj in vedno bolj se začnemo zavedati, kaj nam take negativne misli povzročajo in da jih lahko prekinjamo, preusmerjamo oz. ustavljamo in nam je potem veliko lažje. Z tem »orodjem« se rodimo in ga ima vsak od nas, vendar ga moramo poiskati in se ga naučiti uporabljati – nobeden od nas tukaj ni prikrajšan oz. bolj obdarjen – vsi smo na istem. Za mene osebno je to kako potekajo naše misli dobro ponazorjeno v knjigi »Življenjske strategije« od dr. Philip Mcgraw (to je on prijatelj od Oprah in čeprav je kar nekaj predsodkov o njem je knjiga brez teh predsodkov meni pomagala malo bolj razumeti te miselne tokove in kako to vpliva na naše počutje). Vsekakor pa bo šlo verjetno hitreje z kakšnim terapevtom…
3. NE IŠČITE ZAVEZNIKOV: Z iskanjem takih zavezništev podajate zgolj vaše subjektivno mnenje, kar vam še bolj popači celotno sliko in vas potisne še globlje v temo in posledično bolečino (čeprav se vam takrat ko »šimfate« trenutno zdi, da vam je lažje, pride to potem čez čas kot bumerang nazaj vendar potencirano z vsemi »novimi spoznanji«. Vsak ima svoje življenje in vsak ima svoje strahove in če dobiš subjektivne podatke, boš subjektivno tudi gledal na situacijo in boš subjektivno tudi podajal svoje opažanja in priporočila (da ne bo pomote, tukaj ne mislim povedati, da se ne pogovarjajte, prav nasprotno, pogovarjajte se čim več s svojimi resničnimi prijatelji, ampak se pogovarjajte o vaših občutkih, vaših doživljanjem, o vas samih in ne o drugi osebi (to je potem brezplodno opravljanje)
4. PUSTITE PRETEKLOST NA MIRU: Vem, da vam je povzročil veliko bolečine, ampak preteklosti se ne da spreminjati (Titanika tudi ne rešujejo, ker se je že potopil, čeprav je to bila katastrofa in je umrlo veliko ljudi…). Čim manj iščite in podoživljajte dogodke iz preteklosti, kjer ste bili prizadeti, saj tako doživljanje je vsakič bolj mučno in vas tudi bolj obremenjuje, kjer vam posledično jemlje tudi energijo, kar privede tudi do nizke samopodobe, saj se vedno bolj počutite izkoriščeno, izrabljeno in nenazadnje tudi neumno, da ste to vse dopustili (in tukaj bi rad povedal da vsaj pri izbiri takega partnerja, ste vi tisti, ki ste takega izbrali in čeprav ste se ujeli v njihovo past je bila vaša samostojna odločitev, da ste z takšnim partnerjem bili skupaj… Ne opravičujem nobenega dejanja od osebkov te vrste in ne obtožujem nobenega, ampak rad bi povedal, da se je brez veze in popolnoma nesmiselno ukvarjati z drugimi, saj nas to le še dodatno izčrpava. Nizka samopodoba po nekaj letih življenja s takim osebkom je popolnoma razumljiva in nenazadnje tudi pričakovana: Človek je zelo kompleksno bitje, ki deluje na večih ravneh! Bit vsega je ta, da je vse sestavljeno iz dajanja in jemanja, vendar če je življenje sestavljeno samo iz dajanje to človeka izčrpa in mu vzame življenjsko energijo. Če vam je hudo, ker ste izgubili tak osebek, za katero imate vi še vedno predstavo (svoj namišljen film), da je lepa, prijazna, duhovita itd. (govorim o narcisoidnosti) naj vam ne bo žal za njo, ker to za čim hrepenite ta osebek nikoli ni bil in vam je predvajal film, s vsemi svojimi umetnimi kulisami in specialnimi učinki in ste bili zavedeni (P.S. med nami: Božiček ne obstaja! P.S.2: A veste, da so si ta rdečega božička, ki ga vsi tako obožujemo izmislili v podjetju Coca-Cola izključno za namene reklamiranja in kljub temu je nekako naš in je nekako »realen«). Drug problem, ki ga jaz vidim, pri tem, da se je tako težko ločiti od takega osebka je ta, da se nam zdi, da smo niko i ništa brez njega, kar je zopet logično, saj smo se tako dolgo uklanjali njihovim zahtevam in samo dajali, tako, da nam je zamospoštovanje padlo na dno in se zmotno počutimo zgolj kot podaljšek, pri tem pa smo ta osebek nekako poosebili in se nam zdi, da je del nas (kako bi to najlažje ponazoril za ženske? hmmm aja to je nekako tako, kot če si kupite res lepe čevlje in jih vzljubite, potem pa jih poškodujete (odpade peta, se potrgnejo ali raztrgajo), čustvo v tistem trenutku je ponavadi podobno oz. kar enako kot takrat ko se poškodujemo mi sami, vendar moramo vedeti, da čevelj ni del nas in nam tudi brez njega prav nič ne manjka razen tistih par evrov (tudi če so stali 500 EUR ali več) to ne spremeni dejstva, da je z nami popolnoma vse vredu in lahko kupimo nove brez nekih posledic – tako nekako je zadevo potrebno gledati tudi pri partnerju (se pač zgodi, vendar hvala bogu nam se ni nič zgodilo – če smo objektivni se nam pri izgubi partnerja resnično nič strašnega ne zgodi in si lahko najdemo drugega)
5. SITUACIJE SI NE POSKUŠAJTE OLAJŠATI, AMPAK SE RESNIČNO OSVOBODITE!!!! Ljudje smo nagnjeni k temu, da v težavnih trenutkih iščemo bližnjice in ponavadi želimo od neprijetnih situacij zbežati (to nam je v genih in je uravnavano s strani dela možganov imenovana AMIGDALA, ki ga imamo od samega začetka nastanka ljudi, ki nam v sami osnovi sproža dve reakciji: napad ali beg, kjer pa nam v obeh primerih podzavestno »odklopi« dele možganov s katerimi v normalnih okoliščinah racionalno in logično razmišljamo in v stresni situaciji ta amigdala vzdržuje samo vitalne funkcije za izvajanje prej omenjenih reakcij… če smo v preteklosti želeli ubežati nevarni zveri, ki bi nas lahko požrla ni bilo važno kam in kako bomo zbežali, cilj nam je bil samo da zbežimo od tam, pri tem pa nismo upoštevali oz. objektivno preučili vse možne poti za beg in verjetno se strinjate z mano, da če brezglavo stečemo pred sabo ne vidimo trnja, kamenja, niti morebitnega prepada v katerega lahko pademo in se resno poškodujemo če že ne umremo…!!!! Mogoče pa če bi takrat nastalo in na prvi pogled zastrašujočo situacijo objektivno preučili, bi videli, da tista zver ni tako strašna in če bi zamahali z ognjem bi se najverjetneje prestrašila ona in tudi zbežala…) Takšna oz. zelo podobna je situacija tudi v današnjem času pri vsakem posamezniku, ko se znajde v »nevarni situaciji«… na vsak način in največkrat brezglavo si želimo oz. poskušamo v težavnih položajih kar se da olajšati življenje. Na vsak način in takoj oz. čim prej si želimo olajšanja, ki ga iščemo na različne načine, kjer pa nas vodi vedno ista želja: »odpraviti ali vsaj zmanjšati okoliščine, ki so po našem mnenju odgovorne za nastalo stanje!« A ste kdaj videli mačko, ki so ji zavezali pločevinko na rep??? Jaz sem to v svojih mladih letih enkrat naredil (prosim ne me obtoževat, ker imam drugače živali rad, ampak kot pravijo mladost je norost) in mačka se je zvoka prestrašila in njena reakcija je bil beg in je letela ko nora, ker jo je plašil zvok pločevinke in bolj je letela, bolj je za njo »ružilo« , kar jo je dodatno plašilo… A mislite, da jo je beg rešil??? Ne, edino kar je bilo, da se je tako zmatrala, da je od izčrpanosti obležala in kjer smo ji potem sneli pločevinko in tako nekako se obnašamo ljudje ko nas je strah… – TO JE OSNOVNA NAPAKA, KI JO POČNEMO VSI! Svet prenatrpan s stresnimi položaji, napetostjo in strahom, je ponavadi prevelik izziv za tako dejanje… A ne verjamete??? Poizkusite se spomnit kaj vse počnete oz. ste počeli v neprijetnih trenutkih!!! Če vas je v preteklosti zapustil partner, ali ste se ustavili in razmislili o vsem skupaj ali ste začeli mrzlično iskati novega, samo da nebi bili sami in se nebi več počutili tako slabo??? A se vam ne zdi, če pomislite malo bolj podrobneje da ste potem naleteli na zelo podobnega (mislim po naturi človeka) kot vas je takrat zapustil??? Pa to verjetno ne enkrat in ne dvakrat, ampak večkrat??? Če malo poenostavim, je tista pločevinka še vedno na vašem repu in povem vam da boste od strahu omagali, če se ne ustavite in jo ne snamete…
Potrebno je ozavestiti naš odnos med zaznavanjem in doživljanjem!!!!!
Jaz sem se pri svojem odkrivanju tega odnosa prišel do naslednjega spoznanja: »Svet je lepši kot se nam ponavadi zdi!« …Vse dejansko prihaja iz nas samih in ne od zunaj!
Delo na sebi je na prvi pogled zelo zahtevno in se nam zdi skoraj nemogoče, vendar je, ko s tem enkrat začnemo to avantura, ki te potegne in ne moreš nehati, saj vidiš da ti ni treba ničesar kupiti, ničesar se ne ti ni treba odreči, dobiš pa veliko in še več in kar je za mene fascinantno je to, da tega kar dobivaš nikoli ne zmanjka, čeprav se ti v začetku zgodijo tudi manjši spodrsljaji počasi vidiš, da ko nekaj dobiš ti tega več nobeden ne more vzeti oz. tega ne izgubiš in imaš še vedno vse na razpolago, čeprav v tistem trenutku ko to le založiš ampak ne izgubiš (približno tak občutek, ko nekaj daš v poln predal krame in ko potrebuješ ne najdeš takoj) malo posumiš ali se res splača vse to kar si vložil, ampak naj vas to ne destimulira in splača se vztrajati… vse je še vedno tukaj in vedno bolj bo ta razmetan predal pregleden…
Evo to bi bilo za tokrat vse… malo se sedaj počutim kot kak guru, ampak naj vam povem – ne nisem in se nimam za nobenega takega, rad bi samo pomagal s svojimi dosedanjimi dognanji… mogoče sem preveč nakladal, ampak sem se trenutno tako počutil in mogoče pride komu prav…
Lepo se imejte
Res je tako,
kot si opisal. Vse situacije, pogled na svet, občutki….vse je odraz našega subjektivnega doživljanja….sonce je sonce, ne glede na to, kako se mi počutimo, nevihta je nevihta…v vročem dnevu nam paše, če smo planirali piknik, smo jezni…..
Kako se distanciramo od bolečih trenutkov je proces, ki se ga moramo naučiti. Sicer je formula enostavna. Prepoznati, sprejeti in odpustiti. Ob tem se moramo zavedati, da krivda ne obstaja, ker nas sam izraz “krivda” zelo hromi. Sprejemanje odgovornosti je tista prava pot, ki nas navda z motivacijo in jasnejšo sliko v prihodnosti.
Večkrat sem že sama ugotovila, da če se postavim v položaj opazovalca ali tretje osebe, kateri pripovedujem svojo zgodbo, le ta dobi drugo dimenzijo in drug pomen, ki je dosti manj boleč, bolj jasen…. Če vprašam “drugo mene” za nasvet, ga tudi dobim, res pa je, da sem potrebovala precej časa, da sem se znala distancirat od tega kaj sem jaz in kaj so moji občutki in kaj mi prigovarja ego.
Življenje v resnici bolj kompliciramo, želimo, da se nam odvije pravljica in ko tega ni, sledi veliko razočaranje. Pozabljamo, da smo v svojih življenjih glavni igralci, svoje soigralce si izbiramo sami….nekateri izmed njih so pravi blagoslov, drugi so lekcije….
Nekdo, ki ve, pozdravljen!
Iskrena hvala za vse napisano. Vesela, z velikim odobravanjem in navdihom sem prebrala tale post. Ni potrebe, da se morda počutiš guru. O vsem podobno napisanem velja razmišljati. Končno eno nadvse vzpodbudnih razmišljanj, ki kaže pot k rešitvi…
Dodala bom par svojih razmišljanj. Bolj kot laik in iščoče bitje, vendar s kar z nekaj kilometrine izkušenj in iskanja same sebe… „ Kraljestvo božje je v nas samih“ in nikjer drugje…
Vzorci, na katere se najmočneje odzivamo pri drugih in jih zaznavamo kot njihovo (pozitivno ali negativno) identiteto, so navadno isti vzorci, ki jih nosimo v sebi. Nosimo jih v sebi nezavedno in ponotranjeno, iz otroštva, iz primarne družine, le da nam v poznejšem življenju pridejo na plan v odnosih z drugimi. Vse to se dogaja v odrasli dobi, ko naj bi odraslo „spregledali“… Naši medsebojni odnosi se lahko začnejo močno zapletati s starši, pozneje s partnerji, kasneje lahko tudi z otroci, skratka z vsemi tistimi bližnjimi (včasih tudi z daljnjimi!), ki imajo z nami nek podobni „skupni imenovalec“… Ti odnosi običajno v nas vzbujajo odpor, jezo, napadalnost, obsojanje, sovraštvo, skrajno nelagodje, ipd….
Ko govorimo od drugih, največ povemo osebi. Dokler nas odnos z nekom močno boli in spravlja na „obrate“, teh vzorcev žal pri sebi še vedno ne zmoremo ali nismo pripravljeni odkriti. Enostavno se ne zavedamo, da vse to nosimo v sebi, kajti če tega ne bi bilo v nas, enostavno tega ne bi zaznavali. Kar kritik sovraži pri sebi, bo odkril in obsodil pri drugih…
Dolgo časa je preteklo, predno sem dojela, da mi moje miselno brbotanje in umovanje ne odstira realnosti. Veliko dela na sebi je bilo potrebnega. Z drugimi se je veliko lažje ukvarjati in „delati“ (beri: jih prevzgajati!), kot s seboj. S seboj ne moreš manipulirati, ne moreš se izsiljevati… Težko pa je sebe dejansko spoznavati in se piliti v človeka… Lahko se sicer dolgo slepiš in lahko tudi dolgo živiš v iluziji superženske ali supermoškega… Vendar ne splača se, kajti življenje te vedno nezavedno potisne na pot soočanja samega s sabo in tja, do kjer si prispel… Tu res ni nobenih bližnjic.
Skozi veliko trpljenja, skrajnih stisk, zamer, obsojajočih misli, so počasi začela bledeti moja nekdanja prepričanja. Rojevala so se odpuščanja in to ne le z razumom in v glavi, ampak dejansko, v srcu… Odpustila sem najprej staršem, predvsem materi, potem bivšemu partnerju, pa še koga bi lahko naštela…, in na koncu šele sebi… Sedaj vem, da je včasih marsikaj nedojemljivo počasi šlo… Veliko bolje se je učiti na napakah drugih, kot na svojih…
Pa so se mi po številni prebrani literaturi, strokovni pomoči in samopoči počasi „prikegljala“ zanimiva spozanja. V kratkem jih bom naštela nekako takole:
1.Nikogar ne morem spreminjati. Edino sebe lahko spremenim.
2.Prenehala sem analizirati in „prežvekovati“ pretekle negativnosti.
3.Počasi sem začela opuščati opravljanje in ocenjevanje ljudi, zlasti tistih, ki jih nisem marala. Ob tem se učim odpuščanja. Odpuščanje zame pomeni, tudi iskanje razumevanja zakaj je kdo ravnal tako kot je ravnal. Tudi starši nam niso mogli marsikaj dati, ker sami enostavno tega niso dobili. Ko se vživiš še v razmere, v katerih so živeli, vse lažje razumeš zakaj niso zmogli.
4.Jaz sem pomembna, zame pomeni učiti se imeti rada. Pomembno se je imeti rad in se ljubiti. Če sebe ne moreš imeti rad, če se ne moreš sprejeti in se ljubiti, ne moreš imeti rad druge. Ničesar ne moreš dati drugemu, česar v sebi nimaš. Imeti se rada pa zame pomeni tudi to, da ne delam drugim to, česar si sama ne želim, da bi drugi delali meni.
5.Učim se sprejemati stvari, ki jih včasih enostavno ne zmorem sprejeti take kot so. Učim se spreminjati, kar lahko spremenim in ne spreminjam več, česar ne zmorem. Učim se ločevati eno od drugega.
6.Vsak dan sproti veliko razmišljam o stvareh za katere sem lahko hvaležna. Čedalje več je stvari, za katere sem lahko neizmerno hvaležna. Za vse se iskeno zahvaljujem višji sili, Bogu, Stvarniku ali kakor kdo razume. To me sili k večji budnosti in mi pomaga, da se veselim vsega tistega kar imam in ne objokujem več česar nimam.
Še bi lahko naštevala, kaj mi pomaga živeti. Tema se mi zdi zanimiva in sem se tudi jaz kar preveč razpisala. Tudi jaz se že počutim nekoliko vsiljivi guru…
Pomembno se mi zdi spoznati sebe. Ko sem notranje srečna, nikoli ne čutim potrebe, da bi se komu maščevala, ga zatirala… Ko sem notranje zadovoljna in srečna, je zame ves svet neizmerno lep in lahko le dajem. Negativnosti mi ne pridejo do „živega“. Rada sem zadovoljna, zato rabim ob sebi veliko zadovoljnih ljudi. Spoznala sem, da kdor zganja največje nasilje in agresijo, je zelo nesrečen človek. Nisem še srečala srečnega človeka, ki bi me ranil. Iluzije o namišljenih autoritetah, ki naj bi mi grenile življenje, počasi izginjajo in moja notranja vest mi postaja največja autoriteta. Zavedam se, da je sreča le v meni… Dolga je bila pot do tega spoznanja, ki žal ni vedno konstanta.
Misel: „Dvigam čašo za vse tiste, ki so zatirali me. Oni so me naučili najti vse povsod poti“… sem zadnjič slišala v neki pesmi. Vsak človek nam je lahko učitelj. Ljudje, s katerimi prihajamo v največja navzkrižja, pa so nam žal največji učitelji…
V življenju sem srečala veliko, zame „težkih učiteljev“. Vsi ti so me prisilili k nenehnemu učenju. Z leti nekaterim postajam čedalje bolj hvaležna. Brez njih ne bi nikoli ne bi bila to kar sem. In rada sem to kar sem. Zavedam se tudi, da je življenje nenehna rast.
To je to, o čemer pišeš. Še enkrat hvala ti za vse zapisano. Lp Odmev
Super tema in super razmišljanja!
Strinjam se z vsem, kar je napisano, vendar bi opozorila na dve stvari, pri katerih je treba biti, kadar imaš opravka s kom,ki ima osebnostno motnjo previden. Prva je:
…kdor zganja največje nasilje in agresijo, je zelo nesrečen človek. Nisem še srečala srečnega človeka, ki bi me ranil..
To sicer velja za večino ljudi. Pri ljudeh z sociopatskimi karakternimi potezami ( kar se pogosto pojavlja pri ljudeh z MOM) ali sociopati ( atisocialna osebnostna motnja) pa to ne drži. Sociopati ( ali tisti,ki imajo takšne značajske poteze) drugim ne škodujejo, ker bi bili nesrečni, temveč preposto zato, ker lahko.
Ker niso sposobni čutiti empatije, sočutja, krivde….vidijo druge zgolj kot objetke za zadovoljevanje lastnih potreb in bodo nekomu škodovali ali ga prizadeli zgolj za to, da bodo prišli do svojega in tudi zgolj zato, ker pač lahko in so drugi pri tem pri roki. Ker so izjemno manipulativni, jim splošno prepričanje, da je vzrok, da nekdo stori nekaj hudega v tem, da je nekje globoko v sebi pošodovan, nesrečen….pride zelo prav in ga velikokrat prav pošteno izkoriščajo. Vedo, da jim bo sočutje in usmiljenje drugih olajšalo njihove manipulacije in dosego ciljev to dostikrat prav pošteno in brez milosti izkorščajo. Zato je treba biti pri tem previden. Sociopatov je po statistiki WHO 4 odstotke ( vsak 25 človek v neki populaciji) , ljudi s sociopatskimi potezami še mnogo več in kar nekaj vseh teh jih ima pridruženo osebnostno motnjo. Nekateri ljudje takšni ( zli) pač so in za tem se ne skriva nobena “nesrečna ” osebnost.
Druga pa je povezana z odpuščanjem:
V zvezi s tem je mnogo debat, različnih stališč, pa tudi narobe razumljenih pojmov. Moje izkušnje so takšne:
Odpuščanje ne pomeni, da drugemu, ki nas je prizadel, še naprej dovoljujemo, da počne grde stvari z nami. Če hočemo zdravo živeti, misliti, čutiti potem je res, da moramo grde stvari, ki so se nam zgodile na neki točki spusiti, vendar to ne pomeni, da jih pozabimo ali da jih še naprej dovoljujemo. To prav tako ne pomeni, da s sočutjem, usmiljenjem opravičujemo stvari,ki niso sprejemljive. Tudi v krščanskem smislu odpuščamo drugemu če se pokesa svojih “grehov”,kar pa pri osebnostnih motnjah ni praksa. Ljudje z OM ( osebnostne motnje) večinoma ne priznavajo, da so karkoli storili narobe, za vse so krivi drugi in to, da je “treba” odpuščati celo izkoriščajo kot manipulacijo z drugimi, da se jim ni treba spremeniiti in da lahko še naprej manipulirajo z drugimi.
Najbolj pogosto nerazumevanje pa je v tem, da moraš najprej odpustiti, če želiš spremembe v svojem življenju. Odpuščanje če že pride, pride na koncu. Pri osebah z MOM v naši bližni je treba najprej videti stvari takšne kot so ( grde) , se jim pošteno postaviti po robu ( postaviti meje) in pri tem ne pasti v zanke občutkov krivde, neprimerne odgovornosti in strahu. Šele potem, ko stvari vidiš takšne kot dejansko so, jih ne znikaš več, se lahko stvari sploh začnejo obračati. Potem pride jeza in s tem ima kar nekaj ljudi težave. Jeza je nekaj povsem normalnega in naravnega , vendar je že v naši kulturi nekaj, kar ni “sprejemljivo” . Tisti, ki ki imajo v svoji bližini nekoga z MOM imajo z izražanjem jeze pogosto hude težave in jo velikokrat potlačijo ( in pride depresija ali pa nenadni izbruhi jeze) Zato v procesu osvobajanja ni štos v tem, da poskušajo odpustiti ( na ta način že tako ali tako predolgo dupuščajo stvari, ki jih ne bi smeli) temveč, da se pošteno razjezijo in pošljejo tistega, ki jih zlorablja v $%%&&%%$!!!!! Brez občutenja jeze in nejnega izražanja resnične sremembe in transformacije ne more biti.
Šele potem, ko se jeza razkadi in pride tudi razumevanje in vse ostalo, lahko začnemo razmišljati o odpuščanju. Mnogo bolj pomebno je, da ukvarjamo z odpuščanjem sebi ( ker smo dopustili, da smo se znašli v taki situcaiji, ker je šlo toliko življenja mimo , ker smo dopustili, da so otroci živeli v takšnem domu, ker….) In šele potem, ko se pomirimo sami s seboj in si odpustimo, lahko pride na vrsto odpuščanje tistih, ki so nas zlorabljali. Vendar je pri tem bolj bistveno to ali bomo spustili občutke, zagrenjenosti, sovraštva, žalost……do te osebe in začeli živeti na polno, kot da bomo Odpustili osebi, ki nam je to storila. Mnenja ali sploh moramo odpustiti so deljena. In četudi odpustimo, tega ne smemo pozabiti in dovoliti, da se zlorabe ponovno začnejo.
Takšno je moje mnenje ostali pa bodo verjetno še kaj pridodali.
GittaAna
Pozdravljene vse,
Hvala za spodbudne besede… Se mi je zdelo, da bi bilo potrebno tukaj na tem forumu napisati nekaj o tem kako se sploh lotiti samospoznavanja, saj sem kot laik pred več kot enim letom brez pomoči strokovnjakov porabil veliko časa in energije, da sem sploh stopil na pravo pot, kjer sem lahko začel. Se strinjam z vsem kar ste napisale in prav je da se čim več piše o tem, saj je vsak človek individum in vsak si mora piskati svoj način, ki je njemu razumljiv in kar je še bolj pomembno, da to potem ponotranji.
Glede odpuščanje pa sledeče…
ja se strinjam z GittAno, da tovrstnega početja ni mogoče odpustiti in pozabiti, jaz sem zgoraj napisal, da je potrebno v tej začetni fazi pustiti to vse skupaj malo na strani in ne vedno znova in znova premlevati vsak trenutek iz preteklosti, ko nas je taka oseba prizadela, saj to povzroča vedno znova in znova podoživljanje bolečine, ki škoduje samo nam, ker nam vedno znova in znova odpira eno te isto rano pri čemer pa na osebek, ki nam je to povzročil nima nobenega vpliva.
Ena zelo dobra tehnika, da vsaj malo pustimo zadeve ob strani in umirimo svoj notranji svet je to, da napišemo pismo taki osebi, kjer mu mirno napišemo vse kar mu gre, vključno z vsem živalskim svetom, spolnimi organi in drugimi karakteristikami s katerimi ga bomo najbolje opisali brez, da bi ga dejansko odposlali. Tako pismo lahko potem shranimo, zakurimo oz. zbrišemo ali kar koli že – s tem ustvarimo nekakšen ventil skozi katerega spustimo vsaj malo bolečine iz sebe ter tako začnemo s procesom okrevanja.
Da bi še naprej dopuščali tako vedenja pa ne pride niti pod razno več v poštev. Tukaj je predlog za eno mejo, ki jo lahko postavimo že na samem začetku. V eni temi na tem forumu sem prebral prispevek, kjer je nekdo napisal, da ne more postavljati meja, da nima moči itd. Razumljivo je da se takih osebkov nekako bojimo (predvidevam, da je pri ženskah ta strah veliko večji kot pri nas moških), ampak kot sem napisal zgoraj je ta strah naš samostojni strah in nima kaj veliko skupnega z realnostjo. Ta strah pride iz tega ker smo bili v preteklosti zelo prizadeti in ker smo čustveno izčrpani, pri tem pa teh občutkov ne želimo več podoživeti… potem preberemo še kak članek o teh ljudeh in kaj vse počnejo in imamo svoj film – grozljivko… sami sebe delamo za ujetnike takih ljudi. V resnici pa sploh niso tako “veliki” kot se nam zdi… Zadnjič sem gledal nek dokumentaren film o velikanih, ki nastopajo v naši mitologiji, kjer so ugotovili, da si ljudje nekoga o katerem se veliko govori oz. se govori kot heroju dejansko predstavljamo večje kot so v resnici… kako je to prisotno še v današnjem času je bil eden od primerov, da še danes večkrat v kakšnem intervjuju kakšnega zvezdnika ta ki ga intervjuja pove da se mu je zdel večji kot dejansko je in tudi sam sem bil priča, da ko srečaš kakšnega človeka iz TV-ja, kako je dejansko veliko manjši kot se mi je zdelo… Tako nekako si predstavljamo, da so ti osebki, ki so nas prizadeli veliko večji oz. močnejši kot se nam zdi in če ne prekinemo tega miselnega toka bodo rasli in rasli (sicer samo v naši glavi, ampak je to potem za nas resničnost) in strah pred njimi bo vedno večji in mi bomo vedno bolj manjši.
Vsi ljudje smo enakopravni in na enakem nivoju in nobenemu se ni potrebno v privatnem življenju podrejati drugemu. (Vsi smo krvavi pod kožo in konec koncev hodimo na enak način lulat in kakat…)
Postavljanje mej je pomembno prav zaradi tega, da mi sami ne bomo več prizadeti, čeprav se osebek še vedno obnaša tako kot se. Pri postavljanju mej je pomembno tudi to, da že v začetku ne obupamo, kjer je razumljivo, da nam postavljanje mej predstavlja velik napor in stresno počutje, saj so nam naše meje ves čas prestopali in če se ozrete nazaj je tako verjetno bilo že v otroštvu s strani naših staršev in zato niti ne vemo kam in kje postaviti mejo.
Predlog, ki ga imam za vse tiste, ki vam je postavljanje mej težko je ta, da začnete z majhnimi in manj pomembnimi mejami v vsakodnevnem življenju, kjer je pa v trenutku spoznanja zelo pomembno, da osebku ki vas terorizira najprej postavite mejo (ki je lahko tudi za določen čas), da se z njim sploh ne boste pogovarjali… ne dvigujet telefonov, ne berite mailov, ne spuščajte ga k sebi. pomembno pri tem je da ne pokažete, da vas to vse skupaj zelo boli, saj je to za njih kot če bi lačnemu levu pokazal krvav kos mesa…
Drugo pomembno dejstvo je da niste preveč kritični sami do sebe… če vam v začetku pri 10 poskusih postavljanja mej uspe le enkrat ste naredili že velik korak in si lahko čestitate za ta uspeh. To je v naši naravi, da se neradi spreminjamo in v človeku je več delcev takih, ki se ne želijo spreminjati kot takih ki se to želijo… kar pa pride že zraven je to da z leti je delcev, ki si želijo sprememb vse manj… Tudi smučanje, plavanje, rolanje itd. je dejansko užitek in sprostitev takrat ko zadevo obvladamo, ko pa se jih učimo je to zelo stresno obdobje, čeprav imamo kot otroci še vedno veliko delcev, ki si želijo spremembe oz. so na spremembe navajeni, saj je od rojstva pa nekaj let za tem vsak dan nekaj novega in od nas zahteva neprestano spreminjanje, če pa se takih podvigov in se učimo nekaj novega v starejšem obdobju, pa je to veliko težje, vendar se vse da in je izvedljivo in ko enkrat to znanje osvojite vas to polni z energijo, saj ob tem uživate, saj nam je neznana zadeva postala poznana in tako je tudi pri mejah.
Pri postavljanju mej stopate v za vas neznan prostor in vsakdo se počuti na novem kraju nelagodno, kar je popolnoma normalno za vse ljudi in niste edini, ki se srečuje z nelagodjem… Boste videli, da vam bo pri naslednjih desetih poskusih že uspelo dvakrat, trikrat ali še večkrat in potem se boste tega navadili in vam to ne bo več povzročalo tesnobnih občutkov.
Vse skupaj je za vaše dobro in to delate zgolj za sebe, se pravi za osebo, ki je vam najpomembnejša stvar v vašem življenju (upam, da to ne bo prebral kak MOM, ker bo iz tega, glede na to kako si oni to predstavljajo spet čista pizdarija (se opravičujem za grdo besedo ampak je enostavno tako)…).
Evo ga, to bi bilo na hitro z moje strani…
Lep dan vsem skupaj….
Hvala GittaAna za vse zapisano in dopolnjeno.
Do vsega kar sem napisala je zelo, zeloooooo, dolga pot in res ne izgleda tako preprosto in še zdaleč ne tako enostavno, kot je zapisano…
Mislim, da če smo živeli v odnosu z osebo s sociopatskimi karakternimi potezami (kar se pogosto pojavlja pri ljudeh z MOM) ali sociopati, je iz tega odnosa skoraj nemogoče priti nepoškodovan… Taka odnosna razmerja se običajno zgodijo ljudem, ki smo bili (rekla bom poenostavljeno!) premalo opremljeni za življenje, oziroma izhajamo iz kakorkoli disfunkcionalnih družin. Diagnoze tu niso toliko pomembne, kot je pri tem pomembno dejstvo, da se osebe s pozitivnimi predispozicijami za življenje, takih in podobnih ljudi na hitro izognejo. Popolnoma se strinjam s tvojo trditvijo in z vsem ostalim napisanim o tem, da ljudje z MOM niso sposobni čutiti empatije in da so neizmerni in zelo škodljivi manipulatorji. Res je tudi, da je velika past ravno v tem, da okolica in tudi strokovna javnost nastale patologije, ne zazna in je preprosto nerazume. Pri tem pa se dogaja nepojmljiva škoda na velikem krogu vpletenih… Z MOM moraš živeti, da sploh lahko razumeš in veš kakšnih anomalij in manipulacij so sposobni…Do tega spoznanja je včasih zelo dolga pot, ki je za prizadetega tlakovana s hudim trpljenjem. Zaradi vsega odklonilnega početja oseb z MOM, ki se nam je dogajalo, smo postajali čedalje bolj notranje razrvani in zmedeni. Ker nas okolica v danih okoliščinah (kaj šele primarna družina, kjer ni bilo zdravega jedra!) običajno ni razumela, se nam lahko zgodi, da se kar predolgo vrtimo v začaranem krogu… Psihične poškodbe pa za nas postajajo čedalje hujše, kar nas pelje dolgotrajno v trpljenje, če ne celo v bolezen…
Problema MOM vsekakor še zdaleč ne smemo podcenjevati. Prav je, da se o tem piše in prav je da se o tem razpravlja. S tem problemom se ne srečujemo le v družinah, ne le v okolju kjer živimo in delamo, ampak tudi v politiki in lahko celo pri vodenju države… Za posameznika in za ljudi kot celoto, je problem MOM lahko včasih celo zelo usoden…
Zavedati se je potrebno resnice v prispodobi, da kar te ne ubije, te lahko okrepi… Ne da se in sam ne zmoreš na hitro priti iz pekla, ki ti ga je nekdo povzročil in lahko se ti zgodi, da te vse to prej ubije kot okrepi… Zato smo si dolžni pomagati, kakor vemo in znamo in je misel na odpuščanje res drugotnega pomena…
Kako zelo res!!! Super napisano, Odmevanje! Meni je informacija o MOM lani dobesedno rešila življenje. Če ne bi takrat zvedela za to, bi se še zdaj vrtela v začaranem krogu in se spraševala, kaj sem naredila narobe, da je bila MOM oseba do mene tako grozljivo kruta.
Zato sem si obljubila, da bom potem, ko se zacelim, skušala na nek način prispevati k temu, da bi se informacije o tem skritem pojavu v družbi čimbolj razširile, da bi morda rešile še koga.
Lp vsem,
Anuk
Kako zelo res!!! Super napisano, Odmevanje! Meni je informacija o MOM lani dobesedno rešila življenje. Če ne bi takrat zvedela za to, bi se še zdaj vrtela v začaranem krogu in se spraševala, kaj sem naredila narobe, da je bila MOM oseba do mene tako grozljivo kruta.
Zato sem si obljubila, da bom potem, ko se zacelim, skušala na nek način prispevati k temu, da bi se informacije o tem skritem pojavu v družbi čimbolj razširile, da bi morda rešile še koga.
Lp vsem,
Anuk[/quote]
Ja res je.. razlog zaradi katerega sem najbolj trpela in še trpim je, da sem se spraševala kaj sem naredila narobe in kaj je z menoj narobe, da tako grdo ravnajo z menoj… To je bilo včasih tako zelo močno,da nisem verjela, da bi me kje kdo spoštoval ali da bi lahko doživela še kaj lepega…. Na nek način so me prepričali, da sem slaba. In za vsako najmanjšo stvar, ki je ko sem opazovala druge, bila sprejeta in jim zaradi tega niso sneli kože, celo razumevanja so bili deležni, sem jaz pokasirala huda žuganja s prstom, očitke, obtoževanja, grožnje, zaničevanja…
Kar naenkrat se počutiš žrtev… in ne veš kako ven iz tega kroga kajti si zbegan, izgubljen, nesigruen vase, polen samoočitkov, samozaničevanja..
Ne iz take situacije ne prideš nikakor cel in zdrav….
In res sem pristala v takem položaju, ker sem bila slabo opremljena in nesigurna že iz primarne družine.
In potem še nekaj okoliščin ki ti ne dovolijo zapustit situacije.. (otroci, neopora v primarni družini) visoke zahteve do sebe… da bi oprala svojo potolčeno samopodobo…
in potem sem bila pečena živa rib 🙁
Ta forum mi je v veliko oporo. Končno je vse skupaj dobilo ime in mi dalo marsikateri odgovor. Po dolgem času imam celo občutek, da je mogoče možno, da bom kdaj zaživela. Ne samo bežala in se bala, kaj bo…
No, meni bi veliko pomenilo, če bi imela koga s komr bi skupaj preživljala prosti čas. Se pogovarjala in mogoči bi bili mi, ki smo enako prestajali lahko tudi kako drugače drug drugemu v oporo.
Mislim da smo posebno potrebni tega tisti, ki nimamo nikogar. Žal sem v tem razmerju izgubila stike, lahko bi jih obnovila, pa me je sram, kajti opozarjali so me. Jaz pa sem še kar nasedala manipulacijam,
njegovemu lepšemu obrazu, obljubam, njegovemu samopomilovanju, ….
Rabim čas, da bom najprej sebi odpustila, da sem vse to dovolila. Kar pa mi bo sami težko uspeli.
Hvala vam, da pišete o teh, zelo osebnih in bolečih stvareh!!
Nikolle sploh ni problema… res z veseljem! 😉
Veseli me če komu pomagam, ker vem kako sranje je, ko si v tem lepljivem blatu…
Opazil pa sem tudi nekaj zelo zanimivega in sicer to, da med tem, ko pišem na forumu o mojih izkušnjah in dognanjih vedno znova prihajam do novih spoznanj, ki mi počasi ampak vztrajno sestavljajo moj puzzle in moram priznat, da istočasno ko eventualno pomagam drugim, pomagam tudi sebi… 😉
Zato priporočam vsem, da na forumu čim več napišejo, po eni strani tako pomagate drugim po drugi pa vam lahko tudi tako postane marsikaj jasno. In bolj vam bo zadeva jasna, lažje vam bo vse skupaj.
Za konec današnjega javljanja pa še nekaj, kar sem nekje prebral in podajam tukaj še enkrat in sicer to, da je pa tudi ena dobra zadeva če si v vezi s tako osebo in se na koncu uspeš izvleči iz tega:
“PEKEL (če na koncu pristaneš tam), se ti od sedaj naprej ne zdi več tako peklensko vroč!” 😉
pa lahko noč
Res je tako kot praviš Nekdo ki ve….., ko začneš odstirati tančice iz preteklosti, se ti porajajo nove znova in znova in potem (vsaj jaz) zapadem v stanje malodušja, depresije, slabe volje…. ko to mine, mi postanejo stvari dosti bolj jasne. Naslikajo se mi celo dogodki, na katere sem že zdavnaj pozabila in potem si rečem….saj res! Vsi ti signali so se mi pojavljali že zelo zgodaj in sploh se mi niso zdeli nič običajnega….to da sem nenehno popuščala, da sem samo jaz sprejemala kompromise, da sem zaradi ljubega miru potrpela in naredila marsikja, da bi drugim ugajala in da bi me imeli radi. Potem pa ugotoviš, da te zaradi tega sploh niso imeli kaj bolj radi…..vmes pa izgubiš sebe. In to postane vzorec….
Še vedno imam probleme s tem, ko si v dopovedujem,(to je v obdobju, ko je vse v redu) da pa sem morda res preobčutljiva in da razumem narobe, da se mogoče pa res ne izražam prav…..joooj, kako sem jezna sama nase v takšnih trenutkih….
V zadnjem obdobju imam precejšnje probleme z dihanjem in vseskozi prisotno bolečino v prsih in srcu.
Imam strahove….boljim se, da bom resno zbolela, bojim se, kako bo, ko bom odšla; bojim se ločitve; kaj bodo rekli otroci….pa vendar, ko si naslikam življenje v prihodnosti čutim srečo, svobodo, ljubezen…. In spet vprašanje…..kateri občutki so pravi, kaj je prava realnost….
Pozdravljena Vilinka13,
Vsi, ki imamo opravka s takimi, čutimo enako in pri tem vidim, da ni razlike med moškimi in ženskami… Te zadeve potekajo v posameznih fazah in pomembno je, da se najprej spraviš ven iz ta največjega sranja (samopomilovanja, obtoževanja samega sebe, itd.)! Zelo pomembno je, da ne obtožuješ sam sebe, ker si se enostavno ujel v past katere nisi videl in ni tvoja krivda. Ljudje enostavno delamo napake in tako to pač je…
To se je že zgodilo in tega se ne da več spremeniti!!! Pusti za sabo!
Pomembno je tudi to, da narediš prvi korak k reševanju sebe… Tudi 10.000 km dolga pot se začne z prvim korakom….
… in potem korak po korak rešuješ vsak kamenček tega razsutega mozaika… če ti spodleti 10x in ti le 1x uspe, ne obupaš in v bistvu je to zelo velik uspeh… Jaz sem bil v tem sranju zelo dolgo… začel sem tako, da sem začel brat knjige in se sam lotil zadeve (to je trajalo skoraj eno leto), kjer je sicer danes vidim da je prednost ta, da sem pridobil kar nekaj znanja, vendar me je znova in znova spodneslo (sicer vedno manj hudo ampak vseeno)… Sedaj sem si poiskal strokovno pomoč in lahko rečem, da se splača, saj sem že samo po dveh obiskih naredil zelo velike korake (zadeve so veliko bolj jasne, takoj ti pove od kod izvira nek neprijeten občutek, zakaj ti je hudo, itd.)… Skratka se splača in toplo priporočam, čeprav sem tudi sam še pred kratkim bil skeptičen! (ampak ne hodit kateremu koli terapevtu, ampak si najdite nekoga iz seznama na tem forumu, ker vas bodo drugi, ki ne vedo kaj se dogaja samo še bolj zmedli)
Tukaj samo en primer:
Šokiral in streznil me je pa en stavek, ki mi ga je povedala in sicer sem ji rekel, da čeprav z ženo več ne živiva skupaj in sva v (pred)fazi ločitve sem še vedno nekako ujet in me vleče k njej, da imam še vedno čustva do nje, nakar me je terapevtka vprašala:
A vam je žal za to ženo, ki ste jo imeli, ali vam pa je žal samo za predstavo o ženi kakšno bi vi radi imeli!?
Ta “žena” je taka kot je in uresničitev mojih predstav o partnerskem odnosu z njo ne bo nikoli mogoče doseči…
In res je tako, vsi mi imamo mislim, da enak problem in sicer ta, da smo si skozi leta ustvarjali utvare, kakšen bi naj ta naš partner bil in kakšen odnos bi si želeli (saj so nam ves čas le projecirali napačne predstave o njih, nam lagali in nam igrali). In ta želja nas je preslepila, da nismo videli resnice… Danes vem: “Ako hoda ko patka, ako kvače ko patka….. onda je to PATKA!” pika tako je…
no evo na kratko malo o tem
Lep dan vsem skupaj…
Aja pa še to sem pozabil napisati:
Vsi vaši občutki so pravi!
Mogoče so v tem trenutku še zelo nejasni in zmedeni (to je zato, ker glava s svojimi mislimi še vedno prevlada)… ampak počasi ampak sigurno bodo občutki vse bolj jasni in konkretni… naučite se jih sprejemati in poslušati!
evo sedaj pa res grem…
Res je tako, da je najtežje izpustiti iluzije, katerih smo se oklepali, da bi preživeli ali na katere so nas “ujeli” in nam jih odigrali, dokler nismo pristali v mreži, Potem pa….
Težko je srprejeti, da v resnici sploh nisi imel starša, partnerja, prijatelja…..takšnega, kot si si mislil, da si. IN vedno znova te lahko vleče v odnos prav zaradi tega, ker še vedno upaš, da boš končno našel tisto, kar si mislil, da v tem odnosu imel. In na koncu v resnici žaluješ za svojo iluzijo, ne za resničnim človekom. Ker če ga pogledaš povsem na distanci vidiš, da s takšnim človekom v resnici ne bi hotel imeti nič skupnega in da je povsem neprimeren ali celo škodljiv zate.
GittaAna
Mene pa je psihiatrinja, ko sem se totalno sesula in pristala v bolnišnici… vprašala kaj se je zgodilo.
In ko sem mu povedala kaj mi dela… me osuplo gleda in vpraša… in vi še jokate za njim? Vi bi še bila z njim?
Takrat sem vedela da ne jokam za njim, ampak zaradi tega kar mi dela…
Dejansko sem jokala za izgubljeno iluzijo!!!
In ti narciski… ti imajo resnično dva obraza!!! Znajo biti dobri in pozorni, te kovati v nebo in ti govoriti kako ne obstaja druga na svetu in da si njegov angel…
Naslednji trenutek, ko jim kaj ne ustreza (ni nujno, da si ti razlog), se spremenijo v totalne brezčutneže, krute hladne brezobzirne. Prizadanejo te točno tam kjer vedo da najbolj boli…
In se dobesedno izživljajo nad teboj, samo zato… ker si pri roki, ali mogoče prav zato, ker si njihov
partner… ki naj bi žrl vse njihove bolane frustracije… Ali kot je rekla njegova mama.. Ne smeš vsega resno vzet, ali pa kaj pa si mu rekla oziroma naredila, da je bil takšen..???
Na ven so ubogi revčki, dobri kot kruh in totalno nedolžni….. sadijo rožice in ….. govorijo svoje zgodbice.
Tudi na bogeca in njegovo ljubezen in namene se sklicujejo…. uf…uf..
in ko jih poznaš, kakšnen je njihov drugi “pravi” obraz… ti gre na bruhanje ob njihovem govorjenju…
takšne strupene rožice so si dostikrat tako zelo podbne, da sem tudi sama kdaj ostala odprtih ust, ko sem poslušala iste dialoge, isto obnašanje, iste dogodke, kakšne tudi takšne, da si misliš, da so tako zelo utrgane, da se to pa res nikomur drugemu ne bi moglo zgoditi…..:-)
včasih se kdo boji pisati na forumu, da ga ne bi partner, starš, sodelavec….prepoznal. Mislim, da bi tudi v primeru, da bi prišel na ta forum in bral čisto druge zgodbe kdaj kdo mislil, da se govori o njemu…
kar se pa tiče momovcev ( ali narcisov) ki so povezani s cerkvijo….ti so prav posebna zgodba. Navzven “popolni” večinoma skoraj fanatični kristnjani, doma pa…..najhuje pa je to, da svoja dejanja skoraj dobesedno utemljujejo s krščanskimi principi.
Mom ima velike težave z identiteto, zato velikokrtat prevzame kakšno prepričanje, delo…ki ima jasno in trdno strukturo in se povsem poistoveti s tem. Zato jih dostikrat najdete v vojski, policiji, verstvih, šolstvu, zdravstvu, vodilnih položajih….povsod tam, kjer so jasna pravila, ki jih lahko izkoristi kot identiteto ali kot sredstvo manipulacije.
GittaAna