mogoče adhd
Mogoče bomo tudi mi pristali v vaši rubriki zato pišem sem.
Prebrala ogromno knjig o vzgoji,obnašanju napornih otrok in se edino našla tu med vami,da bi bolje razumela našega sina ,ker ga imajo vsi za razvajenega,jaz pa slutim da je nekaj drugega.Kratek opis:rahli problemi že v vrtcu,agresija že pri 2 letih,sedaj prvi razred(decembra bo 6 let)-se samo stopnjuje…
Vemo že od nekdaj,da pri miru ne more bit-pač živahen otrok.Že ene 4 obisk psihologa na mojo željo,kako naprej,nobenih konkretnih napotkov.
Naključno najdem besedo adhd in grem brat-ne boste verjel vsi simptomi kažejo na to-pa mi psihologinja še z besedo ni omenila da mogoče gremo v to smer.
Naj povem ,da so vsi vzgojni prijemi pri njem zatajili.Kdor to doživlja doma bo vedel,drugi itak samo da je razvajen itd…
Najbolj od vseh znakov,ki jih zelo malo najdem na forumih pa je agresivni izpadi-prej samo doma-sedaj tudi v šoli-in to za bedarije-primer:prišla v šolo prej ponj,sošolec omeni “samo da greš” -eksplozija-metanje stolov po tleh,kričanje
-pobeg v kotiček-sva ga z učiteljico komaj ven dobile.pri malici v šoli polije jogurt-sošolec omeni da ga bo mogel plačat-spet eksplozija.
In še je tega,vsako malenkost resno vzame in kar eksplodira-strah me je ko bo koga še udaril,kar naredi meni doma, ko pride do efekta.Večinoma pa takrat leti v sobo in treska z vrati.
v vrtecu je še kar šlo,ker ni bilo toliko obveznosti,sedaj z šolo se mi pa zdi da se vse stopnjuje na slabše.
Drugače za šolo rad dela,sicer manjša zbranost, ampak se da obvladat.Zelo učljiv ,kot je ena napisala dokler je po njegovo vse super,drugače pa joj.Tudi učiteljica opaža da ne gre za namerne reakcije-ampak da tako burno čustveno reagira.naj povem da sam od sebe,da bi on komu nagajal sploh še nisem doživela-a napačna beseda od kogarkoli-tudi doma- neštetokrat sproži katastrofo.
sem že čisto z živci nakoncu,ker ne vem več s čim bom spet s prožila pri njem tako reakcijo.
Pogovor z njim-neštetokrat-nič ne zaleže-imam občutek da ne razume. Vedno se razjezi da ga samo kaznujemo-zakaj, pa sploh ne razume,da je naredil nekaj narobe.
Kazen so prepoved risank,pravljic,večinoma svoja soba…
Saj doma še nekak preživiš,samo šola me pa skrbi-ker se mi zdi da tovarišice šele po 2 mesecih že čisto čudno gledajo.
Smo pa s celjskega in me zanima če je kje kakšna mamica s temi problemi pri otroku,da bi lahko stopila v stik-k psihologi itak hodimo-samo se mi zdi da bo prej prvi razred konec,ko bom po zdravniški poti kaj več vedela.
Nasvet o menjavi psihologa je zelo resen. Način, ki je opisan, je sicer tipičen za našo državo, je pa popolnoma zgrešen. Otrok NE RABI KAZNI, KER SE TAK OTROK NIČESAR NE NAUČI NE IZ KAZNI IN NE IZ POSLEDIC!!!!! To moramo najprej starši razumeti. Moj otrok obvlada perfektno evropski, ameriški, japonski, kitajski bonton, pa še nekaj arabskega zraven, pozna miljon fines, o katerih se meni sanja ne, ampak ko se zgodi kratek stik, ko pregori, mu vsa teorija NIČ ne koristi. Zelo malo lahko vpliva na to, kdaj bo pregorel, če tisti, ki so ob njem, ne zaznajo, da ga pehajo v afekt. Vprašajte kdaj otroka npr, po afektu, po “eksploziji”, če ve, kaj se je zgodilo in če ve, kaj je bilo narobe. Prepričana sem, da v 99% ve, da je naredil napako – ne ker je hudoben, nevzgojen itd, ampak ker enostavno drugače NE ZNA IN NE ZMORE!!! Odrasli pa tega ne vemo in ne vidimo!! Zakaj kaznovati nekoga, ki ve, da je naredil narobe in za katerega vemo, da mu kazen nikakor ne koristi? Praviš, otrok je bil že 100 x kaznovan, pa nič ne pomaga. Zakaj ga potem kaznuješ še 101.?? A 101. bo pa zaleglo, če 100 x ni?! NE BO!! Treba je spremeniti način in pristop, treba je razumeti, globko v sebi in pri sebi, da otrok drugače NE ZMORE!! Lahko ga učimo drugačnih vzorcev, lahko mu kažemo boljšo pot, lahko mu pomagamo obvladovat frusracijo, da ne zapada tako hitro v “eksplozijo”, ampak to je PROCES in terja veliko časa, ga je pa v našem okollju, ki ni odprto za kakrpnakoli odstopanja, težko izvajati, sploh v šoli.
Sama sem si ogromno pomagala z že velikokrat omenjenim Eksplozivnim otrokom, tudi knjiga ADHD za telebane je nadvse uporabna, to pa j bolja li manj tudi že vse, kar je zares uporabnega v slov na to temo. Obstaja veliko dobre literature v angleščini, a je to za mnoge velika ovira, jezik namreč. Iz srca ti priporočam, da se čimbolje in čimbolj izčrpno sama izobraziš o konkrenih motnjah, ki jih pri otroku opažaš, kajti to, da starši vemo, razumemo otrokove težave, je bistveno. Išči pomoč, naj ti n ebo škoda narediti 50 km, če je tam nekdo, ki je strokovnjak za konkretno motnjo. Ne obupaj nad otrokom in dajmu vedeti, da ga razumeš, podpiraš, stojiš za njim, da neko vedenje ali ravnanje sicer niv redu, da pa veš, da ga ni storil nalašč, pač pa iz nemoči. To je za otroka tako pomembno, da si verjetno niti predstavljati ne moreš. Učiteljice so, kakršne so. Malo je res požrtvovalnih, pripravljenih učiti se in delovati v dobro VSEH otrok. Ne prestraši se tega. Vztrajaj in poišči otroku ustrezno strokovno ekipo, ki bo potem tudi tebi pomagali ubirati prave poti v otrokovo dobro!
Živjo !
Mi smo tudi tu nekje, s podobnimi problemi. Hčerka je sedaj v prvem razredu. Imamo pa že vsaj 2 leti fajn ekipo, ki dela z njo in nam pomaga z nasveti in usmeritvami. Smo iz Gorenjske. Imela je super specialno pedagoginjo, sedaj pa 5 urno dodatno pomoč v šoli (že drugo leto). Po posvetovanjih z vsemi smo se odločili za zakasnitev vstopa v šolo, ima zelo individualno obravnavo in super učiteljice. Moram pa reči, da malo razmišlamo o tabletah Ritalin, …. včasih je obnašanje neznosno (seveda nenamerno ), pa tudi v šoli staaalno zahteva pozornost i n moti …. Ali ima mogoče kdo kakšne izkušnje s temi tableti ???
vesnamm meil nisi dala.
h komu pa hodite v Celju?mi k Sandi.Bili smo pa tudi že v Lj-in je takoj rekla da bi bil za tablete.Samo v šoli še nekak gre,se še ta nestrpnost toliko ne kaže,samo ne vem kaj še bo.Mi imamo glavnino problemov doma.
irenna
Kako pa da so vam že tako zgodaj diagnosticirali,ker pravijo da pred vstopom v šolo to skoraj ni mogoče.Pa mi že ene 3 lete hodimo k psihologu, pa se ni v tej smeri nič delalo.Ker bi se potem tudi sama odločila za kasnejše šolanje -naš je še 5 let star.
njofra: kot bi brala svojo zgodbo… s tem da pri nas nimamo ekipe strokovnjakov, ki bi pomislila na kaj takega kot je adhd. iste izpade kot jih opisuješ imamo mi… že iz vrtca. rada bi stopila v kontakt s strokovnjaki, ni mi težko niti, da se na drugi konec SLO peljem… rada bi samo pomagala otroku. in ja, končno tudi sama sebi.
Njofra, točno to doživljamo tudi mi. Se pa v zvezi s sindromom dosti izobražujemo, spremenili smo tudi svoje obnašanje. Rečem ti lahko le, da je potrebno velikoooo vztrajnosti in dobre volje. Svetovala bi ti, da zamenjaš psihologa, ker imaš očitno opravka z neizkušenim človekom. Če želiš, se lahko javiš na [email protected]. Seveda to velja tudi za ostale starše. Veselile me bodo izkušnje drugih. Veliko sreče in uspeha želim vsem skupaj.
irenna,
jaz bi samo tole rekla: praviš, da je hči moteča v razredu, jaz sem pa mislila, da to ni značilno za deklice z adhd. povsod piše, da so deklice manjkrat diagnosticirane, ker simptomi, ki jih imajo, niso moteči za okolico (torej ne divjajo naokoli, ne skačejo v besedo…). deklice naj bi bile zasanjane in ker zaradi tega v šoli pol stvari preslišijo, jih ponavadi označijo za lene.
jaz bi se vprašala, če imam pravo diagnozo.
To pa nikakor ne drži! ko pravi PetraT, simptomi so enaki za oba spola, ni pa seveda nujno, da se vsi kažejo pri vseh. Eni so bolj zasanjani, drugi bolj glasni, tretji nemirni…. tudi zdravi ljudi smo vsak po svoje ukrojeni. Spol pa tu ne igra bistvene vloge![/quote]
Točno to sem mislila tudi jaz!