Marsikaj se mi dogaja v zadnjih dneh. Občutek imam kot bi se modrila, če se lahko temu tako reče, iz dneva v dan. Modrila v smislu povezovanja same s seboj. Je to sploh kdaj končana pot? Gotovo ne. Ko se v celoti vrneš k sebi, gotovo prerasteš ta svet. Kaj pa vem. Vem, le to, da je vredno slediti sebi, čeprav bi včasih najraje zamižal, poškilil drugam, se naredil, da česa ne vidiš…vse to in še marsikaj….vse zato, da bi se ne soočil s stvarmi, ki so drugačne, kot misliš, da bi morale biti. Pa da ne bi bolelo, pa tako naprej….Toda nekaj mi je jasno, na poti potrebujem druge in drugi potrebujejo mene. Potrebujemo drug drugega, da si dajemo podporo, moč,….

Mateja Debeljak

Podobno sem razmišljala sama, toda ne vem več ali je to prava smer razmišljanja. Zaznavam, da smo ljudje čedalje bolj ˝mrtvi˝ do drugih. Čedalje manj je takšnih, ki so pripravljeni dati podporo, moč, razumevanje. Na lastni koži sem občutila, da danes ljudje nismo pripravljeni izstopiti iz Inox oklepa in videti sočloveka, ga začutiti in ga razumeti. Danes je večina naravnana na izkoriščanje in zlorabo slabega položaja drugih.

Velikokrat sem se vprašala ali res potrebujem druge, da dozorim, pridobim modrost in postanem takšen človek kakršen si želkim biti. Ne želim lagati, se kar naprej pretvarjati in biti ˝IN´, da bom sprejeta, da bom imela prijatelje, v službi polovico delovnega časa viseti na igricah, zato da me sodelavci ne bodo grdo gledali, ne stremeti k napredku zato da ne izstopam iz povprečja in bom iz družbe izobčena, se kar naprej smejati zato da drugi ne uživajo v moji nesreči, pljuvati in obrekovati druge zato da bom sploh imela prijatelje in ne bom označena za čudno ker cela vas ne pere mojega osebnega perila…….. Žal pa je večina ljudi takšnih da sprejemajo druge, če so oblečeni tako in tako, govorijo tako in tako, imajo toliko dobrin, hodijo v določene klube, imajo enako slaba mišljenja o drugih ljudeh, ipd.

Danes se vprašam ali res potrebujem takšne ljudi ob sebi? In predvsem kaj in kakšna bom čez 10 let ob takšnih ljudeh in kakšne, če, modrosti bom sploh dognala?

Spoštovani,

ob takih ljudeh, kot jih opisujete, s takim obnašanjam, verjamem, da je težko pridobivati modrosti. V mislih sem imela ljudi, ki nas sprejemajo take kot smo, ki nas vidijo v globino, ki nas imajo radi kljub temu, da nismo popolni; ki jim zaupamo, s katerim preprosto smo…

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak