Mnenje o članku…
Sem drugič noseča. Moj prvi porod je bil sprožen, imela sem le umetne popadke, bila rezana in rodila z močnimi pritiski babice na trebuh. Doživela sem torej vse tisto, česar si pred porodom nisem želela. Želela sem namreč roditi s svojimi popadki, brez sredstev proti bolečinam, brez “skakanja” babice po mojem trebuhu in brez rezanja. A žal ni šlo. Pred prvim porodom zbiraš različne informacije, veliko bereš in si ustvariš neke predstave. Tudi ideja o porodu doma se mi je zdela privlačna. Ampak pri nas to pač ni mogoče. In sem šla rodit v porodnišnico. Kar hočem povedati pa je naslednje: če bi res rojevala doma, bi bila danes mrtva. Po porodu so se namreč stvari zakomplicirale in prepričana sem, da mi nikjer drugje kot v porodnišnici ne bi mogli rešiti življenja. Torej: porod ni vedno tak, kot si ga želiš, ampak v končni fazi moraš sam pri sebi razčistiti, ali je bilo vse skupaj za kaj dobro. Res pa je, da sem imela krasno osebje, ki mi ni povzročalo “psihičnih bolečin”. Zdi se mi prav, da se vsako porodnico obravnava kot osebo, ne kot številko, da se jo sproti obvešča o poteku stvari, da se jo spodbuja. Tako bo tudi porodnica lahko osebju lažje zaupala. Za drug porod nimam več pričakovanja, da ne bom rezana. Pa saj me prvič pravzaprav ni nič hudo bolelo… Skrbi pa me, da bi šlo spet za življenje. Ampak na to pač ne morem vplivati. Tega mi lahko rešijo le v porodnišnici.
Spoštovani,
morda bom tokrat malce zrelativiziral zadeve v drugo smer. Tudi z umetnim spodbujanjem poroda, uporabo analgetikov itd., če pri tem seveda pretiravamo, lahko povzročamo zaplete, ki jih potem jasno lahko obvladamo le v porodnišnici. Zgolj na osnovi vašega pričevanja torej ni mogoče reči ali bi se tudi spontan porod doma ali “v naravi” zaključil enako kot se je v pogojih vmešavanja medicine. Možno je, da bi porod sicer potekal bistveno počasneje, morda tudi ne najugodneje za otroka, vendar bi po porodu potem morda vseeno ne prišlo do tako hudih zapletov in bi kljub vsemu “preživeli”. Ker pa raziskav v tem smislu ni mogoče izvesti, lahko zgolj sklepamo na podlagi razpoložljivih podatkov, ki pa niso vedno enoumni. Skratka, danes se zdi, da je današnje institucionalizirano porodništvo kljub določenim neugodnim učinkom kljub vsemu najvarnejše v zgodovini človeštva.
Glede epiziotomij sem pred kratkim v Šoli za bodoče starše slišala eno modro stvar, in sicer to, da je število opravljenih epiziotomij direktno povezano s tem, da naš sistem žal ne omogoča vedno, da bi porodnice in babice vzpostavile zaupen odnos (izmensko delo, premalo babic na porodnice).
Babica lahko namreč v veliko primerih varuje presredek in pomaga glavici otroka, da lepo počasi drsi ven, vendar mora pri tem aktivno sodelovati porodnica z ne-potiskanjem in predihavanjem popadka, čeprav čuti močno potrebo po potiskanju. Kajti močno potiskanje v takšnem kočljivem položaju glavice lahko hitro privede do raztrganin. In če babica nima zaupanja v porodnico, da bo le-ta poslušala navodila in nehala potiskati (in če porodnica nima zaupanja v babico in se ne odzove na njena navodila), se bo raje preventivno odločila za epiziotomijo.
Zato je verjetno smiselno, poskušati vzpostaviti zaupen odnos do babice/osebja (česar z negativno naravnanostjo prav gotovo ni mogoče narediti) in tudi jasno izraziti željo, da babica pomaga ohraniti presredek ter da bomo pri tem sodelovale in ubogale njena navodila.
Kljub temu, da v Sloveniji nimamo možnosti izbire poroda doma ali v porodni hiši, pa imamo še vedno možnost, poskušati narediti vse v naši moči, da bi imele lep porod. In to navsezadnje zahteva predvsem tudi naš angažma. Tudi jaz pa upam, da se bo naš sistem v prihodnosti razvil v smeri porodnih hiš in porodov doma.
se strinjam, da je marsikdaj in za marsikateri ukrep odločilna komunikacija med porodnico in zdravnikom oziroma babico. Če se ve in je povsem jasno, kdo tvega kaj in na čigav račun, potem so možni tudi drugačni dogovori, dokler pa si “uspehe” radi pripisujejo eni, za vse zaplete pa smo odgovorni zdravstveni delavci, pa seveda nad takšno delitvijo zaslug in odgovornosti za posledice nismo zadovoljni. Sistem pri nas npr. že omogoča, le ni še vpeljan, da bi nosečnica lahko svojo babico ali babice v nosečnosti v obliki preventivnega obiska srečala vsaj 5x pred porodom, ko bi bilo dovolj časa za vzpostavitev osnovnega stika in zaupanja in se tega ne bi bilo treba lotiti šele med popadki oziroma porodom.
Pozdravljeni,
No, jaz pa sem prvič rodila v Feldbachu, zdaj grem v Maribor, tako da bom lahko naredila prav lepo primerjavo.:) Moram pa priznati, da me je glede na vse napisano na spletu, pa še par slabih izkušenj svojih prijateljic, pošteno strah.
Moj prvi porod je bil težek, sprožen iz niča 10 dni po roku in se je po 12h popadkov in neodpiranju, potem pa še padanjem pulza otroka, končal s CR. Vseeno imam porod v lepem spominu, zelo sem si želela naravno rodit, pa žal ni šlo in takoj, ko je bilo treba, so naredili CR. Klistirali so me na mojo željo, babica me je ves čas spodbujala, pa čeprav sem bila po 5h odprta 1cm, lahko sem se sprehajala,…
In mene je zdaj res strah, da ko bom pa prišla v MB, me bojo pa skorajda privezali na posteljo, našopali z umetnimi popadki, da če bom kaj vprašala ali imela pripombe, me bojo samo nadrli, da bom morala ves čas ležati,… Je res tako hudo??? Če je, sem seveda tudi jaz takoj za porod doma!:)
Poleg tega, da razumem sestre in zdravnike. Premalo vas je in preobremenjeni ste. Kot ste sami rekli v Feldbachu je bistveno več osebja za število porodnic.
Mislim, da sta ta dva razloga pri ženskah najbolj bistvena, da bi se odločile za porod doma. Pa potem domačnost, občutek varnosti, to, da nisi v bolnici, itd. Pri nas je stvar vseeno preveč rutinska. Npr. jaz se pred porodom verjetno sploh ne bom pogovorila s porodničarjem kako je glede poroda po CR. Moja ginekologinja ni porodničar, na vsa moja vprašanja niti nima odgovorov. Res bi bilo dobro mogoče razmisliti v smer, da bi morda imeli vsaj en ali dva pregleda pri babici, ki dela v porodnišnici pred porodom, ali kakšen sestanek s porodničarjem ali karkoli. Materinska šola, kjer babica 2x pokaže dihanje 100 poslušateljem, ni ravno to.
Kot tudi dejstvo, kar sami še najbolj opažate, da se pravzaprav (in hvala bogu!) večinoma za vsa morebitna vprašanja lahko obrnemo samo na vas, saj ne prideš do porodničarja, na ginekološki pregled lahko čakaš mesece, itd., itd., itd.
Je pa to vse samo del problema našega zdravstva…
Spoštovani,
glede na to, da se prvič niste odpirali, imate žal malo možnosti, da bo v drugo drugače. Tudi porod po predhodnem CR mora potekati povsem gladko in brez vseh zapletov, sicer se zaradi nevarnosti zapletov odločamo za ponovni CR. Poroda doma po predhodnem CR se po mojem ne bi šla niti najbolj neuvidevna babica iz tujine, saj bi to bilo nesprejemljivo tveganje. Poskus poroda po predhodnem CR je torej možen in sprejemljiv le v porodnišnici.
Pozdravljeni,
vem, da je tema zaprta, a sem čisto slučajno naletela nanjo in čutim potrebo, da zapišem še mojo izkušnjo in mnenje, ki ga imam o zapisanih zgornjih temah.
Zakaj? Ker sem ena od tistih redkih porodnic, ena izmed 1000 ali 10000 žensk, ki je bila zaradi hude krvavitve v 3. porodni dobi (skoraj) v življenjski nevarnosti.
Sem izjema in ne ena izmed mnogih in zato lahko suvereno trdim, da so naše babice, sestre in predvsem ginekologi izredno strokovno podkovani, polni izkušenj, obenem pa ljudje, ki znajo razumeti in slišati pacienta. Zato me kar srce boli in sem upravičeno jezna na vse tiste laike, ki iz strahu, nevednosti ali ne vem česa, “blatijo” naše porodno zdravstvo. To lahko počnejo le tisti, ki se obremenjujejo po nepotrebnem in vidijo probleme tam, kjer jih ni. Klistir? Britje? Saj imamo svobodo izbire ne? Osebno sem bila celo hvaležna babici, da je poskrbela za oboje, saj menim, da oboje pripomore k boljšemu počutju med samim porodom in tudi po njem (čišča). Vsaka ženska pa zase najbolj ve, kaj ji ustreza, pri tem pa naj ne pozabi tudi na strokovna mnenja usposobljenega zdravstvenega osebja. Ampak, saj smo Slovenci znani po tem, da dvomimo v medicinsko stroko, zato ni nič čudnega, če se upiramo tudi tako “nedolžnim” stvarem, kot sta britje in klistriranje…
V mojem primeru vem, da se lahko samo zahvalim strokovnemu osebju MS porodnišnice, ki je hitro in učinkovito odreagiralo ob komplikaciji in s tem rešilo moje in hčerino življenje. Iz lastne izkušnje vem, da je res kar opozarjajo strokovnjaki – ob takih primerih so važne minute, lahko trdim sekunde…Še sedaj slišim glasne zahteve, naročila enot krvi, nenehna vprašanja, če sem stabilna; slišim in čutim zaskrbljenost ter “paniko” vseh v operacijski sobi, vse se odvija zelo hitro…In zgodilo se je nepričakovano, pri nizkorizični nosečnici, prvorodnici, na začudenje vseh nas. Da, lahko se zgodi kot strela iz jasnega, povsem drugače kot smo si sami predstavljali…Takrat je sila pomembno zaupanje v zdravstveno osebje, ki je tam, da pacientu pomaga, ga posluša in skuša razumeti. Mogoče se bo komu zdelo čudno, ampak tudi zdravnikom ni vseeno, kaj se dogaja z njihovimi pacienti. Meni je veliko pomenil osebni stik – pogovor – s kirurgoma, ki sta me operirala, takoj po operaciji. Hvaležna sem za njuno iskrenost, izreženo zaskrbljenost, hkrati pa “obljubo”, da bom skrbno spremljana, še posebej v primeru zapletov. Čutila sem, da jim ni bilo vseeno in vem, da so vsi naredili vse, kar je bilo v dani situaciji sploh mogoče. Tudi vsakodnevni stik s pacientom – četudi posreden – ko ti sestra pove, da se je zdravnik/ica zanimala za vaše zdrav. stanje, pomeni ogromno. Daje občutek, da si upoštevan, obravnavan, slišan in kar je najpomembneje – v dobrih rokah.
Od tega dogodka naprej še bolj poudarjam dejstvo, da v medicini ni nič rutinskega, vsak poseg, (tudi porod, ki naj bi bil nekaj naravnega v življenju ženske), se lahko hudo zakomplicira. In verjamem v kvaliteto našega porodnega zdravstva, ne glede na število raztrganin, šivanj ali česa podobnega. Lahko smo hvaležni zato, da imamo v Sloveniji tako dober zdravstveni sistem, kjer smo nosečnice dobro spremljane in imamo vrhunske strokovnjake, ki jim lahko zaupamo.
Zato nisem nikoli in tudi zdaj ne odobravam raznih alternativ porodu v porodnišnicah, saj menim, da je takšno početje neogovorno do sebe, še bolj pa do novorojenega dojenčka. Ko gre za življenje, so pomembne sekunde in ne minute!!!
Toliko. K tej že skoraj izčrpani temi, sem želela dodati zraven samo teh nekaj vrstic. V razmislek vsem, ki spremljate ta forum. Vam pa, g. Pušenjak, iskrena hvala za vaš čas, trud in požrtvovalnost, ki ga vsa ta leta nesebično razdajate med nas, “spletne” paciente. Še en dokaz več, kakšno srečo imamo, da imamo pri nas tako vrhunske strokovnjake, ki z “levo roko” opravljajo poleg svojega neposrednega dela s pacienti, še posvetovalno delo na forumu. Zatorej še enkrat hvala in prijazen pozdrav.
🙂
Pa bom še jaz napisala svoje mnenje. Gospod Pušenjak, občudujem vas in vaše kolege v zdravstvu, ki prenesete ves ta pritisk, ki ga v zadnjem času izvajajo mediji in zastrupljajo ljudi na splošno. In ob vsem tem še delate tako kompetentno in požrtvovalno. (Da o vaših potrpežljivih odgovorih na tem forumu niti ne govorim :))
Sem noseča in pričakujem četrtega otroka. Trikrat sem rodila v LJ porodnišnici in bila izredno zadovoljna z vsem osebjem, sploh babice so bile izredne! Zato bom šla tudi zdaj rodit tja in niti pomislim ne na porod doma ali v Avstriji ali kjerkoli drugje, ker LJ porodnišnici enostavno 100% zaupam. In povrh vsega so vse te zdravstvene zasluge praktično zastonj. Kolikor plačujemo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ni vredno besede. Ko sem v porodniški, dobivam celo leto (no, zdaj se mi že podaljšuje) celotno plačo, ko sem v bolniški, dobim velik del plačane, moji otroci imajo vse zdravstvene usluge brezplačne… pa še bi lahko naštevala.
Ljudje božji, ali se sploh zavedate, kako lepo nam je v Sloveniji, kjer imamo tako urejen zdravstveni sistem, tako dobre zdravnike in smo tudi socialno tako zelo zaščiteni!?? Bratranec, ki živi v ZDA, pravi, da tam porodniška sploh ni plačana, da itak traja samo dva meseca, zdravstveno zavarovanje plačuje on 400 dolarjev na mesec, pa ne zato, da bi imel potem zdravstvene zasluge zastonj, ampak zato, da so potem cenejše. Še vedno pa so zneski vrtoglavi, verjemite!
Zato prosim, ne udrihajte po zdravnikih, ki imajo najtežji in najbolj odgovoren poklic, kar jih je kdaj bilo, ampak raje cenite to, kar imamo! Ker imamo namreč ogromno! Se bojim, da bo večini to jasno šele, ko bomo to izgubili.
Gospod Pušenjak, še enkrat čestitke za izredno delo in požrtvovalnost, pa veliko uspehov v prihodnosti!
Vem, da je ta debata že zaključena, vendar kot uporabnica tega foruma vseeno čutim dolžnost napisati še svojo izkušnjo, ki sicer ni nič posebnega, pa vendar bo moje razmišljanje, če bo objavljeno, za marsikoga morda provokativno, upam pa, da vsaj za koga, tudi vzpodbudno.
Velikokrat na različnih mestih preberem pavšalno opazko tako imenovanih zagovornikov »naravnega poroda« oz. alternative porodnišnici čez postopke v porodnišnici, kot so britje mednožja, klistiranje, nameščanje metuljčka, dodajanje umetnih popadkov, pritiskanje na trebuh ter prerez presredka. Zanimivo je, da se ti postopki zgolj s prezirom omenjajo, umanjka pa zares pravih argumentov, zakaj naj bi bili slabi in v čem je njihova neskončna škodljivost, zaradi česar bi jim veljaljo odpomoči ter jih poslati na smetišče zgodovine.
Mene čez nekaj mesecev čaka drugi porod in če bo vse po sreči, bom ponovno rodila v ljubljanski porodnišnici. Vem, da vsaka ženska doživlja drugače in izkušnje so lahko iz različnih vzrokov zelo različne, zato nikakor ne podcenjujem drugačnih izkušenj, kot pa je bila moja. Moja izkušnja s porodnišnico je bila namreč zelo lepa in upam, da bo drugi porod potekal vsaj tako kot prvi.
Če začnem kar na začetku. Meni se denimo zdita britje mednožja ter klistir krasna. O britju mednožja pred porodom zagovorniki alternative nemalokrat govore kot o nekem postopku, ki je na ravni postopkov, ki so jih v 19. stoletju izvajali v zaporih ob sprejemu zapornikov in, ki je bil zanje seveda ponižujoč. To je navadno zavajanje in ustvarjanje napačne slike, saj porodnica v porodnišnici ni deležna ničesar takega, kar bi krnilo njeno dostojanstvo. Porod v porodnišnici je pač proces, pri katerem se pogledom v mednožje žal ne moremo izogniti in to bomo na žalost vedno doživljale s kančkom neugodja. To pač moramo sprejeti. Čeprav sta britje mednožja ter klistir sama po sebi pač nevšečna, je vsaj po moje njuna dobrobit tolikšna, da je vredno prenesti tistih nekaj minut sitnosti z njima in nato uživati njune koristi.
Sama veliko dam na intimno higieno in iz izkušenj vem, da jo je lažje vzdrževati pri vsaj delno obritem mednožju, kot pa ob gošči, ki normalno v svojem bogastvu zadržuje več izločkov ter njihovega vonja. Skrbno obrito mednožje zato meni predstavlja pri porodu zgolj higienski ukrep, ki marsikaj olajša in nikakor ne škodi. Ne predstavljam si namreč, kako se sicer znajde kirurg, če je slučajno potrebno po porodu karkoli kirurško oskrbeti, pa tudi za obstoj morebitne prednosti za otroka ob porajanju v kosmatem mednožju še nisem slišala in dvomim, da obstaja kak prepričljiv argument temu v prid. Sama sem se britju v porodnišnici izognila tako, da je to prijazno in z največjim veseljem opravil mož v miru in temeljito doma in ker sem še vedno želela obdržati »frizuro« na gričku, sem tudi jo in temu nihče v porodnišnici ni oporekal.
Glede klistirja pa je tako. Nosečnice smo že tako ali tako bolj nagnjene k zaprtju kot pa ne in verjetno lahko vsak človek potrdi, da je počutje ob izpraznjenem črevesju veliko prijetnejše kot pa ob zoprnem občutku napihnjenosti ob polnem črevesju. Sama resnično ne vidim nobenega razloga, čemu bi vztrajala s polnim črevesjem in poleg tega še tvegala, da del črevesne vsebine iztisnem ob porajanju otroka. (Če ob tem seveda popolnoma zanemarim človeka, ki mora pač po službeni dolžnosti v tistem času bivati v neposredni bližini mednožja in biti izpostavljen tveganju srečanja z neželenimi izločki.) Kaj bi s tem pridobila in kaj bi s tem pridobil otrok? Da se ti postopki izvajajo v porodnišnici je skrajno humano ravnanje. In če bi denimo te postopke ukinili, bi jih jaz še vedno izvedla sama doma, vendar pa gotovo obstajajo tudi nosečnice, ki bi tega same ne bi zmogle.
Ko berem o naravnih porodih in o tem, kako naj se porod vrne ženski in se ga prepusti moči ženskega telesa, pravzaprav ne vem o čem se govori. Tudi moj porod je bil naraven, čeprav sem se fizično nahajala v porodnišnici. In pri mojem rojevanju niso ničesar pospeševali in mi česarkoli vsiljevali. Tudi, ko sem sama želela, da bi vse skupaj pospešili, tega niso storili. Moji popadki so se namreč začeli okoli enajste ure zvečer, zaradi česar je bila za menoj neprespana noč. In čeprav sem bila v porodni sobi v dopoldanskih urah naslednjega dne le tri ure, sem bila precej izčrpana. Na koncu je naneslo tako, da so moji popadki začeli slabeti in šele takrat so mi dodali za dokončanje poroda enega ali dva umetna, kar je meni in otroku veliko prihranilo, saj je bil porod nato hitro pri kraju. Enostavno je polemizirati in pisati razpravo o umetnih popadkih lepo spočit doma v naslanjaču, nekaj drugega pa je biti na smrt izčrpan od popadkov, tistih zadnjih dveh potrebnih in odrešilnih pa od nikoder. Ob tem se je namestitev metuljčka ob prihodu v porodno sobo izkazala za zelo prikladno, saj si ne predstavljam, da bi me na koncu rojevanja, ko sem bila že vsega naveličana, obremenjevali še s tem.
Kar zadeva prerez presredka, je bilo pri meni tako, da je babica naredila majhen rez šele takrat, ko sem se sama začela trgati. To je potrdil mož, ki je spremljal dogajanje, jaz tako ali tako nisem čutila ničesar, videla pa še manj. Babica se je zelo trudila, da to ne bi bilo potrebno, vendar je pač bilo. Bolje majhen raven rez kot raztrganina. K temu sem nemalo pripomogla tudi sama, saj nisem bila ravno enostavno vodljiva in sem potiskala bolj po svoje kot pa po navodilih babice. In stanje sedaj, ko je vse lepo zaceljenjo, je daleč od pohabljenosti. Če se res zelo zelo potrudim, najdem to mesto, ki pa je locirano na precej nepomembnem mestu. Očitno se nam o obliki porodne poti, ki se razteza med rojevanjem, ne sanja prav veliko, zaradi česar si predstavljamo, da nam ta rez deformira in izmaliči sam vhod v nožnico in onemogoči kasnejši užitek v spolnih odnosih. Vsaj pri meni temu nikakor ni tako.
In kar zadeva pritisk na trebuh, sem imela pač srečo, da je bilo osebja dovolj in je bila na voljo še ena babica v ta namen. Meni je zelo pomagalo, saj sem imela ob pritisku občutek, da tudi sama zaradi tega lahko močneje pritisnem. Poleg tega je pritisnila le dvakrat.
In tako se je rodil zdrav in srečen deček.
Namen mojega prispevka ni bil oporekanje alternativi in dokazovanje, v kakšni strahotni zmoti je v svojem temeljnem prepričanju. Vsaka ženska ima pravico, da v okviru zmožnosti sama odloča kako in kje bo rodila. S tem se popolnoma strinjam. Sama nisem imela nikoli ambicij rojevati doma ali v alternativah porodnišnici, saj je preveč lepo priti po treh dneh razvajanja iz porodnišnice, ki razpolaga z najbolj strokovno ekipo in najboljšo opremo daleč na okoli v lepo pospravljen dom, brez nepotrebnih skrbi in dodatnega stresa ob pripravi poroda doma in ob misli na morebitne zaplete. Tudi moja stara mati, ki je prvega otroka morala roditi doma ob vaški babici, ker še ni bilo porodnišnic, pravi, kako fino je bilo pri ostalih dveh v porodnišnici in to celo 50 let nazaj.
In če zaključim. Alternativa pač naj bo za tiste, ki jo želijo. Glede tega ne more biti nobenega pomisleka. Tisto, kar se mi zdi pri zagovornikih alternative zares problematično in neetično pa je zagovarjanje lastnih stališč z diskvalifikacijo dela in postopkov v porodnišnici brez pravih argumentov v prid svojemu prepričanju in z ustvarjanjem neustrezne slike o delu v porodnišnici, ki milo rečeno ne drži ter je velika krivica za ljudi, ki korektno opravljajo svoje delo. Tako početje je za inteligentnega človeka nesprejemljivo samo po sebi ne glede na osebno opredelitev, tako na eni kot na drugi strani. Še toliko bolj ob dejstvu, da ob tem zagovorniki alternative paradoksno še vedno računajo na podporo porodnišnice in njenega osebja kot tiste poslednje instance, ki naj pripomore in reši situacijo, če se po domnevno popolnoma naravni poti vendarle kaj zalomi.
Ob tem bi se želela zahvaliti vsej ekipi v ljubljanski porodnišnici za predano delo ter tudi vam dr. Pušenjak za ves trud in požtvovalnost z odgovori na vsako še tako banalno vprašanje ali nesmiseln dvom, saj s svojim trudom ogromno prispevate k zmanjševanju mentalne okužbe, ki ji botruje današnji digitalni svet z vsemi mogočimi in nemogočimi zdravstvenimi informacijami ter nasveti, nepreverjenimi govoricami in ostalim čvekanjem, ki kroži po spletu. Tega sicer ne bi smel nihče nekritično sprejemati, pa vendar je drugače presojati nekaj, kar te živo zadeva, plaši in spravlja v dodatno stisko, zlasti v nosečnosti. Zato še enkrat:iskrena hvala in vse dobro v novem letu.
žal zadeva še vedno ne deluje.