Vprašal bi vas za mnenje kaksna je to oseba ki za seboj ima dva zakona dve odrasle hcerke iz prvega zakona in iz drugega dva mladoletna otroka ki zivita pri partnerju ,jo vzames iz materinskega doma zivela je pri meni in po treh letih in pol naredi nepopisno norijo te ovadi za nasilje in pobegne od doma ,leta je na transferjih csd ter na podnajemnih pogodbah ,stem da ji ne pasejo nobene prijateljice in ne paše ji kraj v katerem je živela ,tudi to da je ogromno ljubosumna oseba da ne smes v lokalcek tud kavo spit ce dela kaka ki ji ne pase ….ljubosumna na vse ženske osebe katere poznam tud ko sva u trgovini sem moral bit prilepljen ob njo…. Noro

Spoštovani, gospod, ki želite mnenje.

Ja, ogromno razočaranja, besa in pravi šok je začutiti ob vašem pismu. Kako tudi se ne bi tako počutili? Prepričani, da ste naredili veliko dobrega, da ste bili rešitelj in nekdo, ki bo drugemu vrnil pravo življenje, dostojno in spoštljivo, in kaj dobite za svoj trud – oznako, da ste agresor, tisti, ki bi se rad okoristil in nekdo, ki ni bil dovolj ljubeč, dovolj predan… Težko.

Moje izkušnje kažejo, da pripisovanje diagnoze drugemu ni še nikogar pomirilo. Iz napisanega lahko sklepamo, da gospa živi v bolečini, ki jo je že ponotranjila in jo v odnosih vedno znova podoživlja. Tudi če mora zato “prikrojiti in drugače videti” tisto, kar se dogaja. To je njen svet, ki ji je že tako blizu, da ima od njega tudi določene “koristi”. Ampak tisto, kar je trenutno pomembno ni gospa, ampak ste vi. Vaše pismo razumem kot željo po tem, da bi razumeli, da bi se počutili lažje. Da bi vam nekdo odvzel breme, da ste naredili nekaj narobe. Diagnoza gospe vam tega ne bo dala.

Tisto kar potrebujete je le v majhnem delu razumska razlaga. Še bolj je pomembno, da pomirite svoje telo, tudi svoja čustva in na koncu, da se VI iz te izkušnje nekaj naučite in je več ne ponavljate. Drugim, predvsem gospe, ni potrebno dokazovati, da ste mislili dobro, da ste jo imeli radi, da ste želeli le najboljše… Kako boste to naredili?

Predlagam, da si odgovorite na par vprašanj?

1. Kdaj in na kakšen način ste se v življenju naučili biti “rešitelj”? Koga vse ste reševali?

Kajti bolj ko rešujemo druge, na nekem nivoju tudi sami čakamo, da bomo rešeni. da dobimo nekaj v zameno. Kaj bi želeli dobiti? Ljubezen, sprejetost, občudovanje… Če le-tega v odnosu ne doživljam vzajemno (kolikor dajem toliko dobivam) potem se moram sam vprašati, zakaj dajem na zalogo?

2. Kdaj postanete pozorni, da nekaj v odnosu ni OK?

Takrat, ko ste že spoznani za agresorja? Ko se pojavi nezaupanje? Ko vas drugi kontrolira in je ljubosumen? Hitreje ko opazite in predvsem začutite, da niste slišani in pravilno razumljeni, je potreben pogovor, okrepiti spoštovanje in medsebojno razumevanje. Če tega ne storimo, gredo stvari samo na slabše.

3. Kje so vaše osebne meje in koliko se spoštujete?

V odnosu dopustite tudi sebi, da bi živeli na način, ki vas napolnjuje in osrečuje? Ali odnos za vas pomeni prilagajanje, reševanje, biti osredotočen zgolj na drugega? Če ste bolj osredotočeni na drugega kot nase, potem potrebujete čustveno okrepitev.

4. Na kakšen način pomirite svoja čustva, svoje telo?

Počnete kar vas napolnjuje in zdržite s težkimi občutki znotraj vas, brez da se samo hudujete nad drugim.

5. Kako umirite vaš um?

Lahko prenehate premlevati situacije za nazaj in biti osredotočeni na preteklost? Lahko sprejmete, da ste se tudi vi iz tega nekaj naučili in živite v sedanjosti. Kaj danes lahko naredite zase, da se boste počutili dobro? In posledično preoblikujete tudi sebe na način, da boste v prihodnji odnos lahko vstopili drugačni.

Menim, da tudi iskren pogovor s prijatelji, terapevtom, strokovnjakom… lahko naredi veliko dobrega.

Srečno!