Bom kratka. Mladostnik se sooča s socialno anksioznostjo. Obiskuje psihoterapijo, bolj po želji staršev ko po svoji želji. Zanima me sledeče, Ali je v redu če s srečanja pride v joku, še bolj prizadet. In posledično si tja ne želi več.

Sama sem bila vedno mnenja da s takih srečanj prideš z olajšanjem.

Koliko se naj sam, kot starš, vtikam v delo psihoterapevtke.

Vaše mnenje.

LP

Pozdravljeni,

vaše vprašanje je zelo razumljivo in hkrati precej pogosto. Predstava, da se s psihoterapije pride razbremenjen in olajšan, je zelo razširjena, vendar žal ne ustreza vedno realnosti, zlasti ne na začetku procesa in še posebej ne pri mladostnikih, ki v terapijo niso vstopili iz lastne notranje potrebe.

Pri socialni anksioznosti se mladostnik pogosto že v vsakdanjih situacijah srečuje z močnimi občutki sramu, izpostavljenosti, strahu pred ocenjevanjem in zavrnitvijo. Psihoterapevtsko srečanje lahko ta notranja doživljanja začasno še okrepi, saj se jih prvič bolj neposredno dotakne, jih ubesedi ali pa se mu zgolj približa možnost, da bi jih nekdo videl. Jok in večja prizadetost po srečanju sama po sebi še ne pomenita, da se dogaja kaj napačnega. Pogosto gre za znak, da je bilo nekaj v njem premaknjeno, odprto, morda celo prvič zares začuteno. Olajšanje navadno ne pride takoj, temveč šele kasneje, ko se notranje vsebine začnejo povezovati in dobivati pomen.

Hkrati pa je zelo pomembno razlikovati med prehodno stisko, ki je del procesa, in občutkom, da je mladostnik preplavljen, potisnjen ali da terapija poteka mimo njega. Če si tja ne želi več, je to signal, ki ga je treba jemati resno, ne pa nujno kot dokaz, da je terapija napačna. Lahko pomeni, da je tempo prehiter, da nima občutka varnosti ali pa da se v odnosu s terapevtko ne čuti dovolj slišanega in upoštevanega. Pri mladostnikih je terapevtski odnos pogosto bolj ključen kot same tehnike ali razlage.

Kar se tiče vloge starša, bi rekel, da je dobro, da se vtikate dovolj, da ostajate v stiku z njegovim doživljanjem, ne pa toliko, da bi prevzeli nadzor nad procesom. Koristno je, da ga lahko vprašate, kako mu je po srečanju, kaj mu je bilo težko in ali ima občutek, da ga terapevtka razume. Manj koristno pa je preverjanje vsebin srečanj ali pritisk, da mora vztrajati zato, ker je to zanj dobro.

Vaš občutek, da nekaj ni povsem v redu, je vreden posluha, ne pa hitrih zaključkov. Včasih je že to, da mladostnik doživi, da starš njegovo stisko jemlje resno in mu verjame, pomemben del podpore, ne glede na to, ali se terapija nadaljuje v tej obliki ali ne.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj