Pozdravljeni,

pri hceri, stari 14 let, sem odkrila, da se reze po roki z nozem. Slutila sem, da nekaj ni v redu z njo, ampak se ni odprla in povedala, ceprav imava odprt odnos in se veliko pogovarjala. Ze pred tem odlritjem mi je nekaj casa govorila, da se pocuti izolirano, da tezko funkcionira med ljudmi, da je v soli sama. V soli so se tudi dogajale slabe stvari, kar naprej je imela tezave z medvrstniskim bullyingom. Sama je izrazila veckrat,da bi zamenjala solo in smo scasoma to tudi naredili. Zacela je hodit tudi na psihoterapijo, bila je trikrat do zdaj. Vceraj pa mi je povedala, da se slabo pocuti, da se tudi v novi soli sama distancira od sosolcev, da ji je vse odvec, da bi bila najraje v svoji sobi. Boji se, da bi izgubila tudi tisto malo prijateljev,ki jih ima, saj ima zelo slabo samopodobo in se boji, da jo bodo zapustili zaradi nje same. Kar me je pa cisto sesulo je to, da je rekla, da je pomislila tudi na samomor. Ne vem kaj naj zdaj naredim, groza me je njenih obcutkov in besed. Poslusam jo mirno in brez obsojanja, me pa dusa boli in strah me je. Kaj naj naredimo zdaj? Vem da je psihoterapija proces, mene pa je strah tega, da je pomislila tudi na samomor. Ali bi bilo bolje, da grem k njenemu zdravniku, da se jo napoti naprej na zdravljenje? Kaksen je postopek v tem primeru? Kam se se lahko obrnem cimprej?

Hvala za odgovor

Pozdravljena,

prvi korak je pogovor z njenim zdravnikom, torej pediatrom ali družinskim zdravnikom. On vas bo napotil naprej. V primeru samomorilnih misli gre vedno za stisko ki jo ne smemo zanemariti, čeprav to ne pomeni vedno neposredno ogroženost. Dobro bi bilo, da se hčerka pogovori s psihiatrom, tako da se oceni kaj je vzrok njene stiske in zastavi nek načrt zdravljenja ki ni nujno hospitalno zdravljenje. Tako da lepo, mirno in po korakih začnite reševati to situacijo.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket

Pozdravljeni,

prebrala sem tudi vaše drugo sporočilo. Glede iskrenosti do terapevtke je to povsem običajno, da ni povsem odkrita do nje. Ne pozna jo še dobro, sram jo je svojih občutkov, morda ni prepričana kako bi terapevtka odreagirala. Spodbudite jo, da o svojih stiskah spregovori s terapevtko, lahko jo tudi vprašate česa jo je strah? Obsojanja? Da bo terapevtka v stiski? Da jo bodo hospitalizirali? Naj ima možnost spregovoriti o svojih strahovih, včasih so drugačni od naših pričakovanj.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket