mladost…

Pozdravljeni!

Stara sem 20 let, končala sem srednjo šolo, letos pa hodim na enoletni maturitetni tečaj, da naredim maturo. Na zunaj vse lepo in prav. A v meni se dogaja marsikaj in mislim, da je potrebna pomoč, zato se obračam na Vas.

Velikokrat me kar na enkrat premrazi, v lica »zagorim«, po telesu me spreleti srh in vem, da se mi telesna temperatura poviša (ponavadi na 37°C, več ne, ampak to je zame dovolj, da me »vrže«). Čutim napetost v sebi, srce mi bije hitreje, oči me pečejo, postanejo solzne in izgledajo kot steklene, počutim se popolnoma zanič, brez moči, energije. Ne zanimajo me stvari, za katere sem vedno imela pozitiven odnos in voljo (znaki depresije?). Pred očmi se mi zamegli, v glavi me tišči in kdaj tudi vrti. To lahko traja kakšno uro, dan, teden.., potem pa je spet za par dni vse v redu, nakar se spet vse ponovi. Ne morem se spravit k nobeni stvari, kaj šele, da bi kaj naredila za šolo, matura je pa čez 2 meseca, jaz pa do zdaj nisem naredila nič. To življenje je prevelik pritisk name, ves ta hiter ritem me ubija. Naj povem, da ta povišana temperatura nima pravega vzroka (da bi res zbolela- npr. gripa, prehlad..) in se pojavi kjerkoli in kadarkoli. Nikoli ne vem kako se bom počutila jutri, ne morem narediti načrtov, saj bi mi jih tako stanje takoj preprečilo.
Sama sem prišla do možne rešitve, da je to najverjetneje stres, zato sem se vključila k vajam joge 1x tedensko, kar me malo odklopi in sprosti, vsak drugi dan pa tudi telovadim, vsaj pol ure na dan. Jem zdravo, veliko sadja in zelenjave, tako da tukaj ne more biti nič narobe. Seveda pa če se počutim slabo, tudi telovadim ne, ker res nimam volje.
Naj povem, da se stvar vse bolj pogosto ponavlja, začelo se je sicer v 3. letniku srednje šole- bolj poredko, zdaj pa je vročina kar pogosto prisotna. Res pa je, da je ponavadi čez poletje bolje (vzrok: čas brez skrbi?), čeprav je bilo lansko prav tako mučno.
Sklepam, da mi boste svetovali, naj grem do zdravnika na krvne preiskave, ampak to odpade, kajti do igel nimam le strahu, ampak že fobijo. Sicer se ne spomnim kako je bilo (povedala mi je mama), ampak ko sem zadnjič dala kri (v 2. razredu), mi zdravnica ni dobila žile in najprej štirikrat zbodla v eno, nato pa še dvakrat poskusila v drugo roko. Takrat sem se zelo ustrašila in verjetno je to posledica tega, da sem danes tako panična glede tega. Ampak ni nujno, da je kaj narobe v krvi, saj moji sosedi s to preiskavo niso dobili nič (šla pa je zaradi vsakodnevnega glavobola).
Res ne vem kaj mi je, razpoloženje se mi neprestano spreminja. Kakšen dan najraje ne bi živela, svet mi je tako tuj, zjočem se, umaknem na samo, napišem kakšno pesem, rišem.. Pogosto imam občutek, da nisem naredila nič koristnega- ne zase ne za druge. To me uničuje. Hočem biti »nekdo«! Hočem, da me nekdo pohvali. In hočem biti na nekem področju uspešna.
Tega pa ne doživljam vedno. Kdaj sem zelo zadovoljna sama s sabo, s svojim izgledom skoraj nimam problemov, sem pozitivna in nasmejana. Dala bi vse, da bi bila vedno tako židane volje! A kaj ko za tem spet sledi stanje, ki me potisne k tlom, prisili k pesimističnemu razmišljanju in tako se velikokrat zbudim skoraj s še solznimi očmi in podočnjaki. Sem zelo občutljiv človek, čeprav ne kažem in ljudje tega ne vedo. Ampak to je druga zgodba.
Naj povem, da kdaj pa kdaj tudi kadim travo s prijatelji in takrat se res počutim lepo, umirjeno, brez tolikih skrbi vse mi je bolj ravno, a nikakor ne vseeno (!). Nisem pa psihično odvisna. Sicer pa nočem, da bi to postala moja redna navada (ker vem, da bi bila potem non stop zadeta), ker me še vedno skrbi za svoje zdravje in nočem vsakega dneva preživeti nekje nad oblaki, kajti sicer bi bila resnica o realnem svetu vedno hujša, težje dostopna in iz dneva v dan bolj boleča.
Kaj ne bi morala biti mladost polna energije, volje, norosti in smeha, predvsem pa uživanja? Pri meni ni tako. Vem, da nisem povprečna, navadna najstnica, ki nori za fanti, živi le za nore zabave in zajema to življenjsko obdobje s polno žlico. Jaz preveč razmišljam, se poglabljam vase, iščem svoj jaz. Mogoče to ni prav. Ne vem. Niti ne razmišljam, ker to enostavno moram. Mogoče sem pa jaz v takem obdobju, ko se spoznavam, preizkušam in iščem svojo identiteto. Je tako?
Preveč se tudi obremenjujem s šolo, ker vem, da še nič ne znam in tako ne naredim res nič. Najraje bi pavzirala, saj to leto res ni pravo šolsko leto zame in tako bi si mogoče opomogla, toda starši nad to idejo ne bi bili navdušeni. Žalostno je, da delam šolo letos z muko in skoraj le za njih, zato sem za vso snov še bolj nemotivirana, čeprav vem, da je življenje moje in si sama krojim svojo usodo, da delam vse le v svoj prid. Ne štejejo leta, ampak življenje v njih, pravijo. Potem pa začnem razmišljat…
Najraje bi živela nekje stran od tod (nekaj dni nazaj sem gledala dokumentarec o Indiji in me je kar prevzelo), kjer ljudje sicer trdo delajo, ampak se ne toliko obremenjujejo, saj meditirajo, molijo in fanatično verjamejo v svojo vero in prepričanja, pojejo, plešejo, se popolnoma vživijo v glasbo in pri tem pozabijo na to, da so revni in na marsikateri problem, saj se imajo med sabo zelo radi in si pomagajo. Duhovno so ti ljudje tako lepi! Tam živijo za mir. Tam ni tega mestnega življenja, tam nihče ne hiti, ni takega pritiska na vsakem koraku, kot pri nas. Sanje.. Posledica razvitega, zahodnega sveta pa je stres, tekmovanje »kdo bo koga« in to me vrže iz tira.
Kaj mi Vi svetujete? Lahko na podlagi napisanega poveste kaj o meni- o moji osebnosti? Kakšna sem? Kako sem se razpisala- dovolj razumljivo in zrelo za 20-letnico? Preveč? Veste, zanima me veliko stvari o meni in iščem nekoga, ki mi zna povedati kaj več. Mogoče pa potrebujem pomoč?

Hvala, ker ste si vzeli čas zame! Lep pozdrav, Seni

Pozdravljena, Seni!

Ob tvojem pismu sem bila kar malo presenečena, ker so redka pisma tako izčrpna. Zelo veliko in tudi inteligento razmišljaš o sebi, dobro se opazuješ, hkrati pa je razvidno, da si zelo občutljiva. Glede na to, da ti ta situacija otežuje življenje, ti najprej svetujem, da se obrneš na kakšnega strokovnjaka, s katerim bi se lahko pogovorila v živo. V Ljubljani se z mladostniki veliko ukvarja dr. klinični psiholog Maks Tušak (dobiš ga vsak ponedeljek med 12h – 13h uro na Filozofski fakulteti, učilnica 026) in pa Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (Gotska 18, tel. 583 75 00). Lahko pa se obrneš tudi na svojega lečečega zdravnika, ki ti bo nedvomno znal svetovati na koga se lahko obrneš.
Ker sprašuješ tudi po mnenju, ti bom napisala svojega, katerega pa vzemi predvsem kot točko za razmišljanje, saj je na osnovi pisane besede lahko hitro kakšen zaključek napačen. Kot najprej se v pismu zrcali problem identitete, kar je za tvojo starost popolnoma normalno in razumljivo, vendar pa se ti s tem močno obremenjuješ in tako še potenciraš vso problematiko. Zdi se mi, da se malo bojiš prihodnosti, da ne veš točno kaj boš naprej, ko končaš maturo, tako kot verjetno ob končevanju srednje šole nisi prav vedela, kaj boš delala. Hkrati imaš v sebi nekaj perfekcionizma, tako da te ta nesigurnost, ki pomeni tudi pomankanje varnosti, še bolj obremenjuje. Ker ti končanje šole kar nekaj pomeni, izražaš tudi strah pred neuspehom. Ob tem se vprašaj, kaj se lahko najhujšega zgodi, če ti ne uspe kot bi si želela. In če združiš vse našteto, niso tvoja psihosomatika (kar predstavljajo rahla povišanja temperature in drugi simptomi, ki jih opisuješ) in depresivna občutja nič nenavadnega. Vendar pa ti ta predstavljajo tudi beg in opravičilo za morebitni neuspeh. Tudi kajenje trave je neke vrste beg, saj ti v osnovi predstavlja umik pred simptomi anksioznosti. Zelo veliko pritiska imaš na sebi, s katerim se ne znaš najbolje soočiti. Poglavitno v tem trenutku se mi zdi, da si najdeš svojo pot, se spoprimeš s situacijo, tako da si narediš načrt učenja, ki naj bo REALEN, vendar pa ne pozabi niti na stvari, ki bi te razveselile, še posebno se nagradi, če ti uspe en dan učenja izpeljati kot si si zastavila. Najprej pa se nagradi že za manjše dosežke, tudi, ko izpelješ že polovico dnevnega načrta. In ni res, da ne moreš narediti načrtov, a si že poskusila, kaj ti preprečuje, da si razdeliš snov, učne ure ipd.? In ko boš naredila načrt, se vsedla, da se boš učila in začutila tista fizična stanja (anksioznost), ki jih opisuješ, si reči, da je to samo strah in se skoncentriraj na snov. Sprva ti to ne bo šlo in boš buljila v knjigo 15 minut, pa si ničesar parv zapomnila, ampak če boš vztrajala, boš kar naenkrat začela vedno bolj koncentrirano brati in dojemati tematiko. Če pa ravnaš tako kot trenutni ti, da kadar začutiš simptome obrneš vso pozornost ravno nanje, potem ni druge poti kot da te popolnoma preplavijo in res ne moreš ničesar več delati. Moraš se boriti in morda ti bo uspelo bistveno napredovati tudi v učni snovi, drugače pa boš šla naslednje leto. Svet se bo še vedno vrtel. Ampak to naj bo samo izhod v sili, ne pa vreči že sedaj puške v koruzo. Še posebno, ker ni formalna izobrazba edina naša šola, še večja je naše življenje. Sedaj se lahko naučiš pravilno odreagirati na probleme. Če se ne boš tega naučila sedaj, te bodo podobne situacije spremljale še naprej v življenju. Zato se odloči in vzemi življenje v svoje roke, pogumno, pa bo sigurno šlo.

Želim ti vse lepo in oglasi se še kaj, lahko tudi na Šentu, Vilharjeva 22.

Srečno, Maja.

P.S. Poraja se mi tudi vprašanje, če se sploh znaš pravilno učiti.

a a sm jst to napisala:)) ne bi mogla bolše opisat mene:)

Mogoče bi bilo pa dobro, da se spoznata med sabo, kaj praviš? Za obe bi bilo to lahko veliko lažje in razvije se lahko zelo globoko prijateljstvo (govorim iz izkušenj)!

Poskusita! LP