Pozdravljeni…nekako bi rada prišla iz tega zame začaranega kroga…

sem študentka,problemi so se začeli mislim da že več kot 5, 6 let nazaj…takrat je prišlo v javnost misel da sevanje telefona povečuje možnost nastanka tumorja, o takrat naprej me je par mesecev vsak dan bolela glava, omejila sem uporabo telefona, ponoči v sobi sem ga ugašala, več hodila ven televizijo gledala od daleč in bolečina je nakako izginila. babica je pri mojih 2letih umrla za rakom dojk in v nekem obdobju je po meni dnava in dneve hodilo po glavi da bom tudi jaz dobila bolezen in umrla in tako sem mari katero noč prejokala v svoji sobi. čez kkšno leto sem tudi mesec ali več čutila pekočo bolečino okoli srca in moje misli so se spet nagibali kako imam že tako mlada probleme srcem, da me bo kap in stvari so se še poslabšale ampak čez čaz minuile…v šoli smo imeli predavanje o malignem melanomu, ne dolgo za tem sem “videla” po vsem telesu spremembe na znamenjih, spet sem prejokala kakšno noč in me pripeljalo do te mere da sem kljub napotnici šla na samoplačnišči pregled kjer so ugotovili da je z menoj vse v najleščem redu in sledilo je da ja v vasi umrla neka mlada mamica za rakom želodca, ne dolgo za tem me je bolelo v želodcu spet par mesecev vsak dan.

aprila sem začela premišljevati nekaj glede partnerja, in odločitev je bila zame tako težka de se spet nisem mogla odločiti, zadeva se je vlekla skoraj pol leta ko sem se skoz spraševa, šla tudi osebno do strokovnjaka o partnerskih zadevah, spet prejokala in se do sedaj umirila..a nastopile se so spet teževe, bolečina okoli srca, ki se je nadaljevala levo roko, nehala, ali hitro bitje srca, za tem sem parkrat vsaj dobila občutek da teško diham, zdaj pa spet par dni čutim glavobole, na vsake tolko se mi celo zdi da imam ovedlevico…nikol pa nism prepričana ali se mi samo zdi, ali je vse res, je vse zaradi stresa….res bi rada bila bol umirjena…

Že v naprej se zahaljujem za nasvet

Mislim, da si že sama ugotovila, da vse to sprožaš sama s svojimi prepričanji. Bolezni niso nujno pogojene z našimi sorodniki. Sama praviš, da si nekako izboljšala način življenja zaradi sevanja. Vprašaj se dejansko koliko ljudi je umrlo zaradi mobitela? Se ti zdi, da je to vsakdanji problem? Mislim, da ne. Pretiravaš. Če se resnično slabo počutiš greš do zdravnika in se prepričaš, da kaj ni narobe, sicer je nesmiselno tarnati kaj ti je in kaj ti ni. Ukvarjaj se s športom, počni kaj sproščujočega, te misli pa skušaj odpraviti. Čas, ki ga porabiš za pretirano skrb glede tega lahko bolje izkoristiš. Če sama ne boš mogla prebroditi tega, se obrni na psihiatra.

Pozdravljena,

vidim, da te misel na bolezni, ki te lahko prizadanejo resnično kar obsedajo in da porabiš vso energijo, ko se ukvarjaš z namišljenimi simptomi. tudi jaz ti svetujem obisk strokovnjaka, saj boš sama to težko prekinila oz. preokvirila svoje slike.
Vkolikor zaupaš svojemu osebnemu zdravniku se z njim pogovori o tem in ga prosi naj te napoti k primernemu strokovnjaku, vkolikor ne, ti lahko tudi jaz dam kakšen naslov, odvisno s katerega konca si.

srečno in pogumno naprej.

maja

tole sem pa zdajle med malico čist slučajno prebrala, kar tako skačem sem in tja po forumih. drago dekle, ČISTO NA ISTEM SEM BILA PRED KAKIMI 20 LETI! “Imela sem raka na grlu”-dejansko sem postala hripava. Umislila sem si tumor v glavi in tako se mi je vsako jutro motilo, da sem včasih skoraj padla. pa na bruhanje mi je šlo. (pred tem sem seveda na drobno prebrala v medicinskih priročnikih vse znake, kako bolezen poteka itd… – in vse to sem tudi imela). potem sem mislila, da imam bulo na roki, ker je neko dekle v bližini umrlo, prvi znak bolezni pa je bila bula na roki. zamisli si, kako sem bila obsedena: prav videla sem bulo oz. odebeljeno roko, ki je ni bilo! Ko sem potem rodila, sem “imela ” raka na dojko. skratka, grozno obdobje. enkrat mi je bilo vsega dovolj, šla sem k svojemu zdravniku, mu vse po pravici povedala. Rekel mi je takole: draga mlada mamca, namesto zdravniških priročnikov raje beri ljubezenske romane, dal ti bom pa tole za živčke, pa ne jemat prepogosto, da se ne boš navadila. Vzela sem tiste tabletke, jih par pojedla, potem pa je to nekako izzvenelo. seveda, imela sem tudi veliko dela z otrokom in gradnjo… še sama ne vem, kdaj sem “ozdravela.” ne vem, kaj bi tebi pomagalo, mogoče tudi lahko greš kar k splošnemu zdravniku. vsekakor pa si stokrat na dan reci: zdrava sem kot riba, zdrava sem kot riba…. ker si vse samo domišljaš. Srečno ti želim!