Misli o strahu…..

Ker je skoraj vsaka težava, ki nas v življenju obremenjuje povezana s strahom, sem se namenil napisati nekaj svojih misli in pogledov na sam strah.

Verjamem, da v marsikaterem človeku obstaja ta želja, saj so želje naravnane k temu, da bi bili skoraj v vsaki situaciji srečni in zadovoljni. Vendar ko nas življenje pripelje v določeno situacijo, ki nas spominja na otroštvo in če smo takrat bili nesrečni, pomeni to, da ta asociacija v nas vzbudi strah. Strah, da bo spet isto, tega pa si seveda ne želimo. Velikokrat je lažje se izogibati situacijam, kot pa se soočiti s strahom.
Večina tak strah, ki nas omejuje in nam onemogoča normalno življenje, občuti kot nek začaran krog, iz katerega ni videti rešitve.
Vendar, če malo razmislim in pogledam kako se razvije nek strah, se spomnim, da je vzgoja, ki smo jo vsi doživljali v otroštvu, zelo podobna dresiranju živali. Namreč s strahom in kaznijo, živalim postavljamo meje. Torej meje v katerih je njihovo obnašanje še dovoljeno brez strahu ali kazni. Podobno se dogaja pri vzgoji človeka. S strahom in kaznimi, so nam starši postavljali meje, zato je strah, kot neka meja kletke, v kateri se lahko svobodno gibljemo, ko pa hočemo prestopiti meje in biti nekaj drugega, pa nas “strese” strah. Saj želimo pobegniti iz svojih omejitev in se osvoboditi spon iz otroštva, vendar ne moremo, saj nas meje kletke “stresejo”, kar občutimo kot strah.
Zelo dobro vemo, da današnja družba vedno bolj postaja družba omejitev in prepovedi. Vedno več je omejitev in s tem se naša kletka v kateri se lahko svobodno gibljemo vedno bolj oža in vedno več je možnosti, da nas bo “stresel” strah, ko bomo želeli te meje z raznimi željami prestopiti.
Vse te omejitve povzročajo, da se človek boji že skoraj vsega. Tako drugih ljudi, kot tudi osamljenosti in zato v svoji kletki, ki je skoraj brez svobodne volje, le še hira in zaradi strahu pada v depresijo. Saj enostavno več ne vidi svobodne izbire za življenje. Ta bitka med željo, da bi pobegnili iz kletke, ki je omejena s strahom nas seveda zelo izčrpa.
Živali, ki so tako zdresirane, seveda nimajo nekih psihičnih težav, saj nimajo želja in zavesti s katero bi želeli živeti drugače, kot so bile naučene. Zato nekateri pravijo, da so želje vir trpljenja. Saj, če ne bi imeli želja, bi enostavno živeli v svoji kletki, v kateri bi se počutili svobodne.
Ker pa ima človek zavest in željo, da prestopi meje svoje kletke, se mora vsak izmed nas prej ali slej s to oviro tudi soočiti.
In tu se začne problem in seveda delo.
Seveda ne moremo kar pozabiti to, kar smo in kar so nas naučili. Ne moremo reči, da mej in strahu ni, saj je dejstvo, da ga občutimo. In ko občutimo strah, to pomeni le to, da smo dosegli meje svoje kletke. Da želimo podreti te meje, ki nas omejujejo in začutiti svobodo, srečo in ljubezen. Če želimo podreti meje, jih je treba sprejeti in se z njimi soočiti. Vsak beg ali izogibanje, je zato le beg v svojo kletko, v kateri ne bomo nikoli zadovoljni.
Človek je svobodno bitje, zato je vcepljanje strahu in kaznovanje huda kršitev, ki je naša zavest ne prenese. Zato, bolj ko je posameznik zavesten, več ima težav, saj občuti več omejitev in strahov, s katerimi se je treba soočiti.
Torej se je treba podati na to pot, da podremo svojo kletko, saj je to edina možnost, da postanemo svobodni in si s tem dovolimo tudi v situacijah, ki smo se jih zaradi strahu izogibali, začutiti svobodo in srečo.

Robi.

Današnjemu človeku naj bi bilo v interesu, da se prične ukvarjati s problemom strahu. Če se ima človek kolikor toliko rad naj bi se spopadel s problemom svojega strahu, saj je ta danes prisoten povsod, kamorkoli se obrnemo. Najhuje je ker svoj um obremenjujemo s strahom.
Največkrat svoj strah, ki nas danes duši prenesemo iz otroške dobe. Starši se niso zavedali, da svojim otrokom delajo škodo, če so jim rekli; “če se ne boš učil boš pometal ceste”. Nežna otroška duša je bila prizadeta, saj je bil to velik pritisk na otroka, zlasti če ni bil sposoben se učiti po šolskih pravilih.
Kako naj spoštuje otrok take starše.
Kontraverzna in svetovno priznana psihoanalitičarka Alice Miller pravi;
“Človeške krutosti se naučimo v otroštvu”.
To kar doživljamo v otroštvu se prenaša v odraslo življenjsko dobo.

Potemtakem je zelo pomembno, da s pomočjo raznoraznih načinov poskušamo ozavestiti probleme, ki so se dogajali v našem otroštvu in s tem pomagamo sami sebi.

pisava je zrcalo duše

Se strinjam, da v glavnem večino vzorcev razmišljanja in strahov prinesemo iz otroštva.
Seveda se z otroštvom vcepljanje strahu, ne konča. Strah je namreč zelo primerno sredstvo za manipularnje s človekom. Vsepovsod lahko opazimo, kako na prefinjen način želijo od nas doseči, da ustrežemo volji nekoga drugega. Pa naj bodo to mediji, religije….Na primer, če ne bomo kupili to in to, bomo imeli slabe posledice in se bo zgodilo tisto, česar se bi morali bati.
Ker pa nihče ne mara živeti v strahu, ustrežemo nekim pogojem, ki jih je postavil nekdo drug. In takšnih razno-raznih pogojev, je v današnji družbi vedno več.
Torej se ta kletka, v kateri živimo brez strahu, vedno bolj oža in življenj v njej postaja vedno zahtevnejše, saj moramo izpolniti vedno več pogojev.
Kar pomeni,da se ne spopadamo direktno s strahom, ampak s tem, kako svoje življenje prilagoditi, da ne bomo živeli v strahu.
Zato življenje postaja vedno bolj umetnost, kako živeti, da bo sploh vredno živeti,da bomo čutili tisto, kar si sploh želimo. To je srečo, ljubezen….

Problem se pojavi takrat, ko si želimo živeti drugače, kot so naši starši,saj z njihovo vzgojo nismo bili zadovoljni. Torej pride do konflikta med naučeno vzgojo in našimi željami. Zato bi se takrat morali soočiti s strahom, kar pa predstavlja problem. Ker pa nočemo živeti v strahu, tavamo med svojimi željami in življenjem brez strahu.
Kaj storiti ?
Treba se je zavedati, da so meje naše kletke le naučeni vzorci, ki se jih da odučiti. V katere nam ni treba brezpogojno verjeti, da so resnične.,samo zato, ker si jih je nekdo izmislil.

Robi.

Ker pravkar razmišljam o primerih, da posameznik, ki ima težave, ne more iz svoje kože in ne razume, zakaj se mu nekaj dogaja, pa čeprav tistega noče, bom napisal svoj pogled in izkušnje na to temo…

Če pogledamo dovolj globoko vase, v svoj um, spoznamo, da za vsako prepričanje in dejanje, ki ga v življenju prakticiramo, obstaja dober razlog, da to počnemo.
Želim povedati to, da čeprav nam ni všeč, da smo v življenju nesrečni, to globoko v sebi zagovarjamo.Vem, da se sliši čudno, vendar našim prepričanjem ki so v naši podzavesti, ni mar za to, če se slabo počutimo.
Namreč, ko smo bili otroci, so nas starši in okolje silili, da sprejmemo neka prepričanja in da počnemo stvari tudi, če tega nismo želeli. Tudi, če smo bili žalostni, jezni…Torej naših občutkov ni (skoraj) nihče upošteval. Zato tudi prepričanja, ki nam sedaj krojijo usodo, niso podvržena našim ( dobrim ) občutkom, ampak se izvajajo ne glede na to, kako se ob njih počutimo. Ali na kratko povedano..do sebe smo takšni, kakršni so bili drugi so nas. To, da zagovarjamo prepričanja, ne glede na občutke, je razlog, da se jih oklepamo in težko delamo proti njim , pa čeprav trpimo.
Tu se ne gre le za aktivno vsiljevanje družbenih norm in prepričanj, ampak tudi za pasivno, ko je otrok le priča dogodkom v družini.
Podoben je primer šefa in delavcev. Če je šef “zajeban”, da želi rezultate ne glede na to, kako se delavci počutijo, bo seveda dosegel neke rezultate. Ampak ta šef bo porabil veliko energije za to, da bo ohranjal nek red in storilnost, saj bodo delavci sodelovali z odporom.
Po službi, ko pride šef domov, se bo le vrgel na kavč in težil, da hoče imeti mir. Ob tem mu teži še žena, da nima nič od njega, da je tečen, da ni sposoben za tako službo…….In to traja, dokler šef sam pri sebi ne ozavesti, da takšen sistem več ne pelje nikamor, kot le v probleme.
Torej, šele takrat, ko bo šef nehal verjeti v svoj način dela, ker je pač njegov oče tako delal, bo sposoben spremeniti način dela.
Zato tudi rečemo..vsi odgovori so v nas. In res so. Odgovori, zakaj verjamemo in živimo to, kar pač živimo. V sebi imamo dobre razloge, le poiskati jih je treba.

Robi.

It, rada bi ti pisala na ZS. Ali je to mogoče?

Anja00,

Seveda je mogoče.

Robi.

Vsi pišete o strahu, ki ga tako dobro poznam. Kako se ga pa rešiti? Vi mi pravite, da moram to sama, to mi pravi psihiater, to mi pravi psiholog. KAKO? Te formule pa ne zna povedati nihče. Ne grem iz stanovanja, če ni presneto nujno. Ne grem v trgovino, ne grem nikamor. STRAH! Ne pomagajo antidepresivi, ne pomagajao pomirjevala, ne pomagajo terapije. Strah me je ljudi, ki so do mene tako neusmiljeno hudobni ali pa sem jaz tako občutljiva. To sploh ni pomembno, pomembno je to, da ni pomoči. Ne upam si na javni prevoz. Ne upam si voziti avto. Kar znorela bom v tej svoji grozi, saj me tišči v prsih. Ne morem dihati. Ne odpiram vrat prišlekom. Nikomur ne zaupam. To ni trenutna motnja. To traja že najmanj 40 let.

Mi zavidate?

CO-CO,

sploh vam ne zavidam.

Če tako dobro poznate strah, še spoznajte tistega, ki ga ustvarja.
To je ta formula. Sicer splošna, je pa to edina možnost, da se strahu rešimo.

Po tolikih letih življenja v “družbi” strahu, ste ga že verjetno sprejeli kot neločljivi del sebe. Svoje življenje ste prilagodili tako, da bi bilo verjetno že nenormalno, če ga ne bi čutili.
Vem, da se sliši smešno, vendar se dogaja, da se človek ustraši že tega, če ne čuti strahu, ko misli, da bi ga moral..in spet je tam, kjer je bil…pri strahu.
Marsikaj sem napisal o strahu in tudi o tem, kako se ga rešiti.
Strah je naučen, so naučeni vzorci razmišljanja, ki jih občutimo kot strah. In kar je naučeno, se lahko tudi od-učimo.
Dam primer, da se bojimo psa. Recimo, da smo imeli slabo izkušnjo v otroštvu in nas vedno, ko psa vidimo, v nas prebudi občutek ogroženosti oz. strahu. Torej je vzrok strahu v našem spominu. In sedaj, ko se znajdemo v podobni situaciji, je pomembno, kdo je močnejši..ali so naše misli iz spomina ali je to naša volja, ki izhaja iz zavesti ?
Če se prepustimo svojim mislim, se psom umikamo, bodo te misli postale vedno močnejše, saj ne bomo imeli drugačne izkušnje s psom, kot je tista iz spomina, zato še naprej verjamemo, da imamo razlog za strah.
To pomeni, da ponavljamo le tisto staro iz spomina, kot roboti, namesto, da bi zavestno vzeli stvar v svoje roke in se naučili drugačnih izkušenj in s tem tudi drugačnega razmišljanja.
Zato tisti, ki se je odločil se rešiti strahu, si kupi majhnega psa in tako postane pes njegov najboljši prijatelj.
V vašem primeru je podobno. Imate pač slabo izkušnjo s hudobnimi ljudmi. Ampak na tem svetu obstajajo hudobni, pa tudi dobri in prijazni. Seveda zaradi lastne izkušnje vidite ali opazite le hudobne. Pa tudi, če kdo ni hudoben, ga boste naredila hudobnega, če bo le možnost.
Tvoj zunanji svet je odraz tvojega notranjega.
Slovenija je še kar precej varna država, vi pa dojemate svet in ljudi, kot da bili sredi vojnega stanja v Afganistanu.
Če želimo življenje živeti, ga je treba živeti.
Skrivanje in izmikanje, nas ne bo rešilo strahov.
Kar pogumno pojdite v trgovino..na avtobus..nič se vam ne bo zgodilo..Vprašajte se, kaj lahko izgubite, če se podate v izziv ? Samo strah…..samo strah lahko izgubite.

Če imate še kakšno vprašanje ali kakšno mnenje, se kar pogumno oglasite.

Robi.