Po dolgem času se spet oglašam…

Bliža se obletnica tistega peklenskega tedna, ki se je končal z neznosno praznino. Nekako sem se pobrala, živim naprej. Pa vendar, sprašujem se, kaj zdaj.

Pravijo, da ima vsaka stvar na tem svetu nek namen, nek smisel. Morda, a jaz žal, kljub iskanju, ne najdem smisla v tem, da je moral umreti moj mali sinko, še preden je prvič zagledal svet. Morda bi bil bolan, morda bi trpel…, a to ni smisel, to je le slaba tolažba.

Pravijo, da ti življenje (bog, narava, usoda…) pošilja podobne lekcije, vse dokler se ne naučiš tega, kar te je želelo naučiti. In jaz se bojim, ker imam občutek, da se iz smrti mojega sina nisem naučila nič pozitivnega. Ne morem reči zase, da sem zaradi tega boljši človek (ženska, mati), da razmišljam tako drugače, kot sem pred tem (če odmislim vsakodnevno spominjanje nanj in pogovore z njim), nisem postala drug človek…

Ne vem, česa bi se morala naučiti iz vsega skupaj, ne vem, kateri višji namen naj bi potegnila iz vsega skupaj.

In na tihem me je strah, ker sem ponovno noseča. Saj razmišljam pozitivno, a vem, da bo čas, ki se bliža, težak. Poln obletnic, poln datumov, ki me bodo spominjali na njegovo smrt…

Lahko noč, moj sinko. Pazi na svojo sestrico in tega škratka, ki raste v meni. In pomagaj mi, da bom njima znala biti boljša mama, kot sem bila tebi.

Hvala, ker si vstopil v moje življenje…

Žiž@, tvoje misli so zelo podobne mojim….očitno imava tudi podobno izkušnjo……

Žal mi je, da moramo skozi takšne preizkušnje…..

lp,

N.

Žiža, pozdravljena

Tudi midva z možem sva pred manj kot enim letom doživela strašen dan, ko sva nenadoma izgubila najinega 6,5 letnega sončka. Vem, kako se počutiš. Živim iz dneva v dan, nekateri dnevi pa so res grozni. Dobro je, da sva z možem kot eno in enega in drugega “vlečeva” ven. Nenačrtno, pa vendarle se je zgodilo. Sem v 6. mesecu nosečnosti.Ob novici je bilo veliko veselja, pa tudi skrbi. Imela sem grozen občutek krivde do umrlega sina, drugič mi je bilo zelo hudo ob misli, kako bi bil vesel in da bratca ne bo nikoli videl. Doživljala sem stresne, zelo žalostne dneve, noči pa so bile še bolj grozne.

Toda, bodi močna in glej na stvar pozitivno. Ne glede na to, kaj bo prinesel čas, bodo naši sončki ostali za vedno v naših srcih.

Drži se

Lp

Tanja

Ja res je težko!!Minnilo je že 8let od tega ko sem izgubila našo deklico,pa da ne boste mislili,da mi je kaj lažje,samo navadila sem se živeti s tem.Kljub temu pa še vedno padem v depresijo.
Na žalost nemorem dodati nič vzpodbudnega.

LP.

Tudi jaz imam podobno izkušnjo.Tudi naša tako težko pričakovana deklica je umrla v 32 t nosečnosti. od tega je že skoraj tri mesece, pa se še vedno nisem sprijaznila z izgubo. Želim si ponovno zanositi a zaradi mojega zdr. stanja ne smem (jemljem antidepresive ki po mojem laičnem mnenju ne delujejo). ne vem ali bi z novo nosečnostjo bolj pozitivno gledala nasvet ali pa bi se depresija samo stopnjevala. Povejte mi vaše mnenje? Pa še eno vprašanje, ali je vam ko pride noč tudi tako hudo – jaz mislim samo na slabe stvari, se mi zdi da je to življenje tako kruto, potem me začne tresti in brez pomirjeval tudi zaspati ne morem.
Ne tolaži me tudi misel da že imam doma enega zdravega 4 letnika.
lp

Draga k, tri mesece je še zelo kratek čas…..Za celjenje ran je potreben čas. Jaz nisem še po 5-ih letih prebolela, le lažje živim…..Zelo mi je žal za tvojo izgubo, vem kaj čutiš, izjoči se, pogovarjaj se in bo ščasoma lažje….

Ti pa svetujem, da se najprej soočiš s svojo depresijo, preden ponovno zanosiš, saj bo ponovna nosečnost malo bolj psihično naporna. Jaz sem ponovno zanosila komanj po dveh letih in sem se kar precej borila s svojo psiho.

Vidim, da te je izguba zares dotolkla, zato ti priporočam, da kontaktiraš z g. Petro, da ti pove kje so srečanja društva Solzice. Tukaj pa še link:

lp,

N.

Jaz pa draga k mislim, da bi morala nehat jemat antidepresive, ker kot sama ugotavljaš ti ne pomagajo. Sama sem zelo hitro zanosila po sicer ss in tudi tebi priporočam. Morda se sliši grozno, vendar tako lažje prebrodiš krizo.
Poskusi boš videla, da bo vseeno nekoliko lažje.

Se čisto strinjam z nats.Najprej boš morala sama s sabo razčistiti.Meni je zelo žal da nisem imela izbire,ker sem bila že noseča,ko se je zgodila nesreča.
Ne varčuj z besedami in solzami,tudi objemi in poljubi so verjetno zaželjeni.
Zato en VELIK objem!

Hvala za vaše besede.

Vem, da prihaja psihično bolj naporen čas (obletnice pa še nosečnost), zato moram to nekomu povedati… Potem mi je malo laže.

Draga k,
moram se strinjati z nats in Fiono. Moj sinko je umrl v 27. tednu nosečnosti. Nikoli nisem tega prebolela in nikoli najbrž tudi ne bom. Le nekako sem se naučila živeti s tem. Tri mesece po izgubi (pa tudi kasneje) sem še zelo pogosto jokala in si očitala, da nisem storila vsega, kar bi lahko storila zanj. Tudi jaz imam triletno deklico, ki me je sicer ves čas vlekla ven iz moje žalosti, saj zahteva ogromno pozornosti in sem ji za to zelo hvaležna. Ne vem, kako bi zmogla brez nje. Po drugi strani pa sem si včasih želela, da bi imela res čas samo zase in za pestovanje svoje žalosti. Nisem želela, da me v tem neprestano motijo. Zato si poskusi vzeti čas za svojega zdravega sinka, pa tudi čas samo zase. Žalost potrebuje svoj čas…
Poišči pomoč. Meni je pomagalo branje knjige Prazna zibka, pisanje vseh spominov, povezanih s smrtjo mojega sinka, obiskovanje foruma, pripovedovanje o tem, kaj se je zgodilo, bolestno hranjenje vsega, kar me je spominjalo na njegov obstoj, prižiganje svečk v njegov spomin, pogovarjanje v mislih z njim, obiskala sem tudi psihologinjo v LJ porodnišnici. Drugim pomaga kaj drugega. Poišči svoj način, verjemi, vredno je.
Dokler ne čutiš, da boš lahko novega otroka imela rada zaradi njega samega, se ne odloči za novo nosečnost. Vsaj meni se ne bi zdelo prav, da je nov otrok le zamenjava za prejšnjega. Problem namreč nastane, če na sredi nosečnosti ali pa ko se otrok rodi, ugotoviš, da ga nikakor ne moreš sprejeti, ker še nisi sprejela prejšnje izgube.
Odloči se sama, nekaterim pač pomaga, da čimprej zanosijo, ker to pomeni okupacija misli z nečim drugim, ker pomeni, da življenje gre naprej. Če misliš, da ti bo tako lažje, potem le. A vedi, da bo ta nosečnost po izgubi psihično morda še bolj naporna.

Velik objem vsem in pogum za soočanje z življenjem še naprej.

žiža

Drage prijateljice in sotrpinke!
Najprej hvala za vaše mnenje. Problem pri meni ni ravno otrok ki je umrl (po obdukcijskih izvidih je bila kriva popkovina, otrok je bil sicer popolnoma zdrav) ampak vsi dogodki ki so se dogajali v letu 06. Naj povem da mi je umrl dedek, mami je zbolela za levkemijo, v začetku nosečnosti sem močno krvavela in sem morale ležati cela dva meseca, nisem pa imela nobene pomoči s strani tašče (zaradi enih glupih zadev se z menoj in mojim partnerjem ni pogovarjala) tako da se na nikogar razen na mojega dragega (ki pa ima na žalost zelo zahtevno službo) nisem mogla obrnit. vse to sem takrat v tisti nosečniški vznesenosti ok prenesla, sedaj pa vse to prihaja za menoj. Prav zaradi tega bi rada spet zanosila ker upam da se bo moje stanje popravilo. (čeprav vem da nova nosečnost nikakor ne bo lahka). Kaj mi svetujete?

Pogumno naprej, vse se bo uredilo, največ pa računaj nase. Poskrbi za lepe medosebne odnose predvsem s partnerjem, na taščo se ne oziraj, kje pa piše, da ti mora biti tudi ona všeč.

Vsaka nosečnost je zgodba zase, veliko sreče in ne razmišljaj preveč o preteklosti in tudi ne prihodnosti. Živi za danes, danes je tvoj dan.
Sicer pa nikomur od nas ni obljubljen jutrišnji dan. V preteklost pa tako ne moremo več vstopiti.

Zaupaj vase, ti zmoreš! Umiri svoja čustva, počni kaj prijetnega :pojdi na lažjo telovadbo ali vsaj na vsakodnevni sprehod, tudi ob slabem vremenu vsaj za pol urce. Pa ne reci, da nimaš s kom, če je partner odsoten. Sama, popolnoma sama se odpravi na sprehod po obljudeni poti. Sprehod tako dobro dene. Vsak dan, prav vsak dan vsaj za pol urce na sprehod, ki dela čudeže. Potem pa pod osvežujoč tuš in čas je za vsakdanja opravila v domu. Loti se kakšne prijetne knjige, dvigni se nad svojo žalost in žalovanje. Počni stvari, ki te veselijo, izogibaj se neprijetnim razgovorom, neugodnim filmom, predvsem se tempiraj na pozitivne stvari. Ne pogrevaj preveč preteklih dogodkov, spomine pa le obdrži, dogodki predvsem slabi zbledijo, lepi spomini pa ostanejo.

In ko boš najmanj pričakovala boš nagrajena z novo nosečnostjo.

Vse lepo, čas je za spremembe, zime ni in ni……..pomlad pa že prihaja….
Lp Laura 13