Hipotetična situacija:
Sem z otrokom v trgovini. Otrok hoče čokolado. Rečem žal čokolade ne moreš dobiti, ker si dobil že igračo. Otrok je verjetno žalosten, jezen, pade na tla in začne histerično vpiti in jokati.

Moje možne reakcije:
1. Ne jokaj, čokolade ne moreš dobiti saj si dobil že igračo. Ne jokaj, to se pa ja ne splača, saj je samo čokolada.
2. Da te ni sram da jokas, poglej vsiģ tebgledajo

Kaj sem pravzaprav s tem povedal.

1. Ne jokaj, tvoja jeza in žalost je nepomembna, pozabi nanjo
2.Za tvojo žalost in jezo te je lahko sram

Pravilna reakcija bi bila verjetno
Verjamem da si žalosten in jezen, tudi jaz sem bil zadnjič ko nisem dobil povišane plače, tezko je ko si žalosten in jezen ampak moraš razumeti da nimamo dovolj denarja da bi dobil oboje, dobil pa si že igračo in nato objem in ljubezen

Torej validacija čustev. Kar pa se ne pomeni strinjanje z dejanjem.

Zdi se mi fascinantno, da mnogi od nas v odraslih letih ne znamo fizično opisati čustev. Npr. Strah, suha usta, povišan utrip, neke vrste mravljinci iz psnega kosa proti zunanjosti telesa, ipd.

Če pa sami ne znamo opisati svojih enostavnih čustev, kako sploh vemo zakaj nekaj naredimo v doloceni situaciji.
Zakaj morda tega ne znamo? Ker so nam bila vedno ob čustvenih izbruhih čustva predstavljena kot nezazeljena, nepomembna.

Znamo opisati svoja čustva? Čisto fizične senzacije ?

Obstajajo raziskave, ki točno določajo občutke. Občutki se imenujejo občutki ker jih dejansko ČUTIMO. In ti so univerzalni.

Občutek strahu kitajec čuti enako kot african. Oba strah čutita na istih mestih, nad pasom – čuden občutek v trebuhu, izgubimo občutek za humor, dobimo potne a hladne okoncine, mravljinci po rokah in nogah. Strah nas pripravi na beg. Pospeši pulz, drugega ne moremo premišljevati, saj ni nič drugega pomembno, ko smo v nevarnosti. Občutki so zelo konkretni in zelo podobni pri vsakemu izmed nas.

http://mylifebook.com/blog/discover-your-emotional-anatomy-where-do-you-feel-your-feelings/

Pa tisti bizaren občutek, ko bi radi nekoga objeli, pa nas nekaj ustavi, namesto da bi ugotovili kaj je to, kar nas je ustavilo, rajši pač ne objemamo.

Verjetno mnogi izmed nas, pogosto ne znamo reči NE. Pa ne vemo zakaj. Vemo, da bi bilo prav če bi rekli NE, pa vseeno tega ne rečemo.

V tistem trenutku, ko nas nekdo za nekaj prosi/zahteva, pa se nam to ne zdi pošteno. Fizično začutimo, morda razbijanje srca, mogoče mravljince iz prsnega koša proti zunanjosti telesa, mogoče se nam zatrese roka. Če takrat dejansko, v tistem trenutku, pomislimo kaj in v katerem delu telesa to dejansko Čutimo.

In torej, ce čutimo cmok v grlu. Vemo da smo žalostni. Vsaj nekaj si lahko priznamo, solze v oceh. Vsi ljudje, vedno
, vedno, ko cutijo cmok v grlu in rosne oci so zalostni. Čeprav, mislim, da pogosto. Mravljince ignoriramo in o tem ne premišljujemo. Nikakor pa ne obratno. Vsi ljudje ko zagledajo dojencka ne dobijo cmoka v grlo in solzne oči, le tisti ki so izgubili svojega otroka, ostali začutijo drugačne mravljince, morda se počutijo dobro…Morda cutijo ponos, ker imajo doma krasnega sina. Postanejo mocni, na prijeten način jih zmrazi od ramen proti glavi. Na podobnih mestih, kot da bi bili jezni, a na čisto drugačen način. Ne, niso jezni, niso žalostni, ponosni so.pocutijo se dobro, čeprav ne vedo točno zakaj.

Ali pa občutke ponesreči zamenjamo za kaj drugega. Npr. Za sramoto za žalost. Ampak. Sramota ni žalost. In Če sramoto zamenjamo ponesreči za žalost, zelo tezko kritično premislimo od kod izhaja.

Pravzaprav žalostno. Leta in leta se učimo tujega jezika. Niti minute pa lastnih, čisto fizičnih občutkov. Občutke mogoče včasih mistificiramo,, čustva so globoka, ne da si jih izraziti z besedami. Pravzaprav o tem velikokrat govorimo, pa vendar konkretno ne znamo povedati kaj je tisti občutek ki nam zaveže jezik, ki nas ohromi, da bi rekli NE. Če bi se tega zavedali, morda, ne bi čutili potrebe po pijanosti od alkohola, saj bi vedeli od kod izhaja. Imel bi ime.

Podobno kot strah. Nekaj črnega, kosmatega, ki ima velike zobe se bojimo. Čeprav vemo, da se VOLK boji tudi nas, ko mu rečemo VOLK, vemo, da ne bo prišel, saj mu nismo ukradli mladička, saj vendar samo nabiramo gobe.

Zakaj moramo za nekatere občutke vedno vedeti vzrok, sicer vemo da bomo nemirni. Seveda, ce nas boli prst, nam je jasno da je to zato, ker smo se udarili po njem s kladivom, ce nas boli trebuh, pa ne vemo zakaj, moramo vedeti, ce ne vemo gremo k zdravniku, morda tudi potrpimo bolečine ob kolonoskopiji, saj vendar vemo da občutek bolečine v trebuhu mora imeti nekje vzrok.

A vendar občutek sramote ne znamo niti opisati. Zdi se mi, da je pravzaprav obratno. Vecji kot je, bolj se ga trudimo ignorirati in zadusiti. Xanax, alkohol, trava, morda kompulziven sport, delo od jutra do večera. Pa telefon v roki, med scrollanjem gor in dol in spet od začetka, takrat ne skoraj slišimo našega imena, zagotovo pa nismo sposobni med tem globokega pogovora, takrat se pozabimo se bolj. Vcasih morda skušamo izcrpati svoje telo, da takoj zaspimo. Samo zato, da bi Občutka ne bi obcutili, pravzaprav se preden smo ga sploh uspeli ugotoviti. Če pa nekaj smrdi, iščemo dokler ne najdemo. Seveda saj vemo, da bomo zboleli, če bomo to pojedli, zagotovo bomo zboleli. Ampak občutek vseeno ostane, nekje zadaj, morda se je občutek že skril in namesto njega ostane le še oddaljena misel a kljub temu zelo tezko zaspimo.

Morda pa imajo obcutki namen, čisto evolucijsko. Morda so preživeli tisočletja le tisti, ki so strahdozivljali, da so lahko zbežali, da bi jih nečesa obvarovala.

Kako lepo bi bilo, ce bi imeli v sebi angela varuha. Takega, ki bi nam povedal kaj je prav in kaj ne. Nas opozoril, da nas lahko nekaj ubije, da je nekaj fajn, da smo se v nekoga zaljubili. Angel bi nas včasih rahlo pozgeckal po nogah in rokah, včasih bi nas zmrazil, včasih prinesel metulje v zelodec, včasih pa zgrabil za prsa in srce tako močno, da bi nas že skoraj zabolelo. To bi bil izkušen angel, saj bi nas poznal bolje kot mi sami sebe. Živel bi z nami že od rojstva, in spomnil bi se tudi stvari, ki smo jih mi že davno pozabili.

Kako bi bil svet lep in enostaven, ce bi tak angel varuh obstajal.

…Pa Kako bi bil svet ironičen, ce bi tak angel obstajal, a mi bi se preprosto pozabili. Namesto tega bi rajši hodili v kulte, prebirali knjige o etiiki, hodili v cerkev in vzeli extasy.

Kaj pa če je duhovnost pravzaprav tako preprosta, da je sploh ne vidimo.

Buddho jemljemo resno, kako ne saj je modrec, on ve kako doseči notranji mir. Z meditacijo, z biti eno s svojim telesom in duhom, z odsotnostjo misli. Nirvana, kompleksna zadeva, verjetno. Baje obstaja, nekje piše.

Po drugi strani pa, je sploh govoril kaj drugega, kot enotnost telesa in duha. Telo nam sporoča, nam pa se zdi že sama ideja, da bi nam telo nekaj sporočalo preveč duhovna, da bi lahko znanstveno obveljala in obenem preveč kemična, da bi lahko bila duhovna.

Vemo, da verjetno dopamin na nek način čutimo, vemo da periferna vazokonstrikcija pomeni mrzle roke, vemo da oksitocin verjetno povzroča ljubezen. Da kombinacija serotonina dopamina sreco. Vsi hormoni delujejo pri vseh nas zelo specificno, tezko si predstavljamo, da ima vsakdo izmed nas drugačne receptorje in da so ti na različnih mestih. Vemo da srčni utrip dejansko Čutimo, solze celo vidmo, A vseeno te simptome pozabimo, se preden na njih pomislimo. V takšne stvari ne verjamemo.

Mislimo si, da čutimo srečo vsak drugače. Da je sreča subjektivna. Da je sramota subjektivna. Seveda različni inzulti izzovejo različne emocije, saj imamo vendar različna izkustva. Ne bojimo se vsi vode. Le tisti, ki so se nekoč skoraj utopili. A strah je strah. Povsod. Razen seveda, ce strah ni samo strah, ampak je k temu dodana se sramota in kanček žalosti. Ali pa če to sploh nikoli ni bil strah, ampak je bila to že v štartu sramota.

So res NASI obcutki tako zelo mistični, da v njih ne bi mogli verjeti ?

Je res lažje vzeti rupurut, kot pa vsaj pomisliti, da smo se nečesa le malce ustrašili? Je res lažje vzeti 100x rupurut, kot pa malce o tem premisliti ?

Ampak ok, fizicni občutek ponosa hitro mine, mogoče sekundo, kdo ve morda celo minuto, morda več. A niso vsi občutki tako kratki. Nekateri živijo v nas ves čas, včasih se zdi, da jih ni, ampak vedno vemo, da čeprav se zdi da jih ni, vedno pridejo nazaj. Kot žarek skozi oblake. Poznamo vzroke, včasih. Vse na svetu naredimo, samo da jih ne srečamo. Vcasih se nam zdi, da je občutek sreče močan. Pa Ni. Vcasih je skorajda zanemarljiv.

In spet je tu. Postane nam slabo, stisne nas v prsih, močno stisne. Pomanjsa nas, sklonimo se, umaknemo pogled. Zrdimo. Najraje bi se pogreznili v tla. Nočemo biti več Mi sami.

Ampak med sramoto in krivdo Je razlika. Tisti, ki je kriv je naredil nekaj narobe. Njegovo dejanje je bilo napačno. Tak človek, ki je kriv pogosto, se mi zdi pokaže željo po izpovedi, želi se pogovoriti. Opraviči se, ker mu je žal. In potem je spet zdrav. Sramota pa ni takšne narave. Sramote se ne da opravičiti.

Sramota je globoka, tam nekje zivi od pradavnosti. Pravijo, da je eden najmočnejših senzacij, ki lahko traja. Od sramote se ne moremo opravičiti. Od sramote se ne moremo opravičiti, ker jeq to napaka v nas samih. Sami smo napačni.

Ker nas je sram, da smrdimo, uporabljamo vse mogoče parfume in deodorante. Ker nas je sram, da hočemo ljubezen, se bojimo objeti. Kakšen nesmisel, saj si vendar vsakdo želi predvsem ljubezni. Ker nas je sram, da smo neumni naredimo faktuleto, doktorat, govorimo znane besede modrecov, seveda ne vsi, nekateri pa gotovo. Ker nas je sram našega izgleda ali česa drugega delamo 10 let da si kupimo lep avto in naslednjih 30, da si kupimo lepo hišo. Vmes sramota vseeno pokuka na plano in hitro tecemo po cevlje znane blagovne znamke. Takšne nosijo lepi ljudje. A nas ne naredijo lepe, le za hipec in že pozabimo.

Ker nas je sram nas samih, rabimo predmete iz trgovine, da izgledamo drugače. Veliko predmetov, saj hočemo izgledati zelo drugače.

Ker imamo v sebi sramoto, ravnamo drugače kot smo mi sami. Saj si mislimo, da to ni pravilno. Sramota je odkon od sebe ze pobdefiniciji. Želimo izgledati, kot da mi nismo mi, ampak nekdo drug. Pravzaprav je sramota sovraštvo do sebe v neki luči. Odmik od tega kar v resnici smo. A potem nismo več mi, potem smo le slabi igralci, živčni, ker te nove vloge sploh ne poznamo. V tem primeru je težko, ker izgubimo prijatelja. Angela varuha, ki nas tako dobro pozna, nas, ne igralca, ki smo postali. Za tega igralca pa angel ni več angel, angel je bil za nas, ta igralca pa je postal hudič. In zato Raje kot, da bi čutili sramoto, ne čutimo nič.

Nekje je svet. To je Magicen svet. Svet kjer bi cutili vsi ljudje vsa custva, na istih .mestih v telesu, z enakimi sezacijami, a jasno z različnimi inzulti. Vsi na svetu bi poznali kaksen tocno je obcutek sramote, ali strahu in zalosti naenkrat. Zelo dobro bi to poznali, saj bi to bil glavni predmet v soli, lasten jezik, za njim pa takoj slovenscina, jezik matere. To znanstveno panogo bi imenovali – mehanika duhovnosti. Najbolj znan bi pa bil profesor na fakulteti, on bi bil še posebej emocionalno izobražen. On bi zlahka prepoznal 2000 občutkov, ostalih 1200 pa s 70% natančnostjo. Že celo življenje bi se jih učil in naučil te znanosti že generacije in generacije diplomantov.

V mestu bi se vsi poznali. Počutili bi se vsi povezani. Zelo dobro bi vedeli kaj si želimo in s kom. Med seboj bi si bili intimni.

Če smo tu nekje v baru, samskega stanu. Pa ce Blizu je mladenka, ki sedi ob mizi, sama. Pa Ker nismo pijani. Bi pomislili na to, da bi stopili do nje. A ne bi. Ne se. Mogoče malo kasneje. Skoraj bi se že odločili da ja, a ona bi odšla. Pa je ni več. Zvečer oddidemo domov, žalostni in jezni, osramočeni ker smo sami, se dobro da na fejsbuku smo pa znani.

V svetu custev bi bilo drugače. Takoj ko bi nas napadla ideja, da bi radi tja odsli , bi nas nekaj zabolelo v prsih, roka bi se nam zatresla, mišice nspele. Zenice razširile. Ker bi se poznali, ker bi nam mnogi dobri prijatelji, ti naši intimni, senzacijo strahu že velikokrat popisali, saj bi nam razlagali o sebi. Nas pa bi to zanimalo. V takem svetu bi takoj ugotovili sa bolecina v prsih in siroke zenice so strah. Strah !! Strah nas je. Le to. Ampak česa, lahko bi se vprašali. Česa bi se bali ? Da nam reče ne? Ampak ce sploh ne gremo, nam ne more niti reči ne. V takšnem svetu bi si rekli. Joj to pa je nesmisel. In zenice bi ne bile več siroke, bolečina popusti.

Na koncu nam pa reče da. Pa spet začutimo senzacijo, mravljinci vsepovsod, joj kako je fajn, ponosni smo in srečni.
Poglej poglej, zdaj vemo, kaj je bil nas cilj. Tu ni dvoma, saj smo srečni.
Zvečer pa prijatelju povemo. Da strah nas je bilo, on reče, razumem tudi mene bi bilo. In skupaj se smejita. Ker sta solze sreče skupaj potočila.

Predstavljajte si hipotetično situacijo:

Sem z otrokom v trgovini. Otrok hoče čokolado. Rečem žal čokolade ne moreš dobiti, ker si dobil že igračo. Otrok je verjetno žalosten, jezen, pade na tla in začne histerično vpiti in jokati.

Sram te je je lahko, da kričis po celi trgovini, mu rečem…naj te bo sram da si jezen in žalosten. Na tu imaš svojo čokolado. Zdaj pa pojdi stran.

In nas tudi, zato ker mislimo da delamo prav. Ne vemo niti kako širok prepad je med sramoto in krivdo. Tako se je izogibamo in tako zlahka uporabljamo. Kot, da se nismo v celem zivljenu čisto nič naučili.

Pa si mislimo da smo empaticna bitja, ker znamo prepoznati čustva drugih. Ampak to ni empatija. Za empatija sta potrebna dva. Empatija poteka v dveh korakih, najprej čustvo prepoznamo, potem pa ga socutimo, validiramo. Povemo da smo tudi mi tako nekoč čutili, sam občutek, ne dejanje, z dejanjem se morda ne strinjamo.

Kako sramotno pravzaprav. In kako žalosten je svet ignorance in stigme.

Kako si? Dobro pa ti? Ja ja tudi dobro. Aha potem pa v redu. Želim ti en lep dan.

Kako si lahko tak? Zakaj si tako len? Ti si en navaden gnoj. S takim tempom Nikoli ne boš dokončal sole. Kako grdo pises. Poglej kako si umazan. Smrdis !ti Nikoli ne boš popravil avta. Ne jokaj, si ena navadna cmera. Jokica si. Len si. Poglej kakšne hlače imaš, pa ja ne boš tak okrog hodil. Nesramen si. Lazes. Poglej kakšne nohte imaš. Poglej kako frizuro imaš. Tiho bodi. Ne deri se ves čas. Si zahteven otrok. Neurejen si. Ti si en butl.

Shame, shame, shame on you.

Veliko misli, a v bistvu samo 3 koncepti.

1-nase mišljenje in nato dejanja so odvisna predvsem od našega občutka ki ga začutimo v telesu

2-validacija čustev

3-samozavest, zato da nismo osebno prizadeti, ampak se lahko, neglede na situacijo, postavimo v kožo drugega in mu čustvo validiramo

Samo 3 koncepti, ki so morda se toliko bolj pomembni za nas, ki smo v razmerju z NOM

1.
Hipotetična situacija:
Micka ima oceta ki je delal cele dneve in noči zato da ji je plačal solo. Se vedno mu je hvaležna.
Franca je imela zakon kjer jo je prejšnji mož prevaral s sodelavko. Locila sta se.
10let kasneje.
Mož ob 22h pokliče domov. Ženo. Žena oprosti ne bo me se domov, ker imamo se veliko dela.

Micka odgovori, seveda dragi mož. Res si prijazen ker vse to narediš za nas. Nič hudega, pridi, bova šla namesto v kino pač samo na kavo.
Franca odgovori. Spet? Pa a jaz ti nič ne pomenim? A jaz sem pa zrak. Samo za službo imaš čas zame pa nikoli…
Francin mož je bil nanjo jezen, saj se je žrtvoval cel večer za službo, tudi zanjo. Zato se skregata.

Franca je bila užaljena in jezna. Tako je odreagurala, ne zato ker je premislila o tem kako se počuti, ampak se je kar zgodilo. Enako mož. Oba sta jezna, užaljena.
Kdo je kriv ? To ni pomembno. Bili pa so različni inzulti, oba sta se počutila osebno prizadeta.
Če bi se, v trenutku ko sta začutila nekaj neprijetnega v prsih in želodcu, o tem premislila. Si potiho rekla, jezen sem. In nato premislila se o drugem. Bi mož ugotovil. Žena se je vendar ustrašila. Mož je torej jezen na ženo(njegova stigma), žena pa se je ustrašila (njena stigma).

2. Če bi kritično premislila tudi o drugem. Bi morda razumela, da odgovor zene, pravzaprav ni bil kritika nanj. Ampak pravzaprav nek čuden občutek, njene podzavesti, ki je bil pogojen že od prejšnjih izkustev. Te pa je projecirala na ta dogodek.

Če hodimo po cesti. Ter nam nekdo reče ti si pa ZELEN. O tem ne bomo kaj dosti premišljevali. Mogoče se nam bo zdelo malce čudno. Če pa hodimo po cesti in nam neznanec reče BEDAK(nasa lastna stigma). Pa bomo zagotovo začutili nekaj čudnega v prsih. Osebno bomo prizadeti. Čeprav vemo, da nas neznanec sploh ne pozna. Zakaj torej sploh lahko smo prizadeti. Za to ni kriv neznanec. Za to smo krivi mi sami. Slabo se počutimo, ker je naša podzavest, angel varuh, hudič, to interpretiral kot osebno žalitev, čeprav od neznanca to sploh ne more biti.

Če bi torej mož od france to vedel. Ne bi bil osebno uzaljen. V tistem trenutku, ko bi ga nekaj stisnilo bi lahko premislil tudi o franci, ugotovil bi, da jo je strah. Zato bi ji povedal. Franca moja. Razumem tvoj strah, tudi mene je bilo strah, ko sem zadnjič zamujal na sestanek, grozen občutek. Ampak, jaz to delam za nas vse.

3.samozavest. ko ugotovimo, da je naše dejanje in misli, sprožena od čudnega občutka v trebuhu. In ne obratno. Vemo da smo si za to krivi sami. Clovek, ki ve da ni bedak, tak ki res ve, ta ne bo osebno uzaljen, ce mu bo nekdo na cesti rekel bedak. Podobno kot človek ki ve da ni zelen. Ta ne bo osebno uzaljen, ko mu nekdo na cesti reče da je zelen.

Samozavest, da nismo osebno prizadeti

Validacija čustev, da poskusimo razumeti drugega, neglede na situacijo in mu to tudi povemo

In koncept, da naše misli in dejanja izhajajo iz trenutnega občutka, ki je naš, ne od osebe, ki je znnecim slučajno sprožila ta občutek. Da temu občutku lahko damo ime in premislimo od kod pravzaprav izhaja.

Te 3 stvari, pa so se posebej pomembni za nas, ki smo z osebo NOM. Saj če vemo teorijo NOM. Vemo, da ko reče kreten, vedno projecira svoje občutke. Da ko nas za nekaj krivi, vemo, da to dela, ker preprosto ne zna in ne more okriviti sebe. Ko si priznamo, da je občutek bolečine v prsih, ko je po celem dnevu ko smo mu stregli ko je bil bolan,na koncu pa je rekel da zanj nismo naredili čisto nič, da smo si za ta občutek krivi sami. Nase stigma je bila, da bi se nam moral zahvaliti, pa se ni. Če bi vedeli, da je to rekel, ker preprosto tega tako ne vidi, mi pa smo si želeli pohvale, zahvale ker smo se žrtvovali, to le projekcija naših preteklih izkušenj. Clovek ki ve da ni zelen, ni osebno uzaljen. To pa ni bila osebna žalitev, ampak produkt preteklih izkušenj.
Ko to dojamemo. Se lahko v tistem trenutku ustavimo za minuto. Premislimo. Jezni in žalostni smo, na človeka ki tega ne zna čutiti. Občutek žalosti pa je naš lasten produkt, produkt naše nizke samozavesti.

Šele takrat se nas to ne dotakne. In šele takrat lahko začnemo, kot pri otroku z validacija čustev. Torej z učenjem empatije.

Torej. Cel dan mu strežemo, ker je bolan. On nam reče, kako smo leni, ker mu nismo niti malo pomagali. Mi vemo da smo, zato tega ne jemljemo osebno. Vemo da tega ne zna, in ga moramo naučiti. Zato odgovorimo. Razumem, da si jezen, tudi jaz sem bila jezna zadnjič, ko sem bila bolana, imela sem občutek da mi nihče ne pomaga ampak, razumeti moraš, da sem ti skuhala kosilo, čaj, bila v službi. Več to pa ne morem, ker me že bolijo noge.

Tako bi odgovoril le samozavesten clovek, ki je sposoben empatije. Tako se tudi otroka uči, kako se empatije.

To pišem, ne ker se imam za ^guruja^, vsevedneza ali kaj podobnega. Ampak preprosto zato, ker je bila to najprej misel. Sedaj pa je ta misel prinesla ogromen napredek v razmerju z NOM. Vse to je samo moje mnenje.

Lep dan.

Se enkrat. Zgornji komentar je moje mnenje in vsekakor ne univerzalna resnica.:)

Če ti povem po pravici, mi je tvoja dolga in po malo zgrešena analiza NOM kar malo preveč razvlečena. Tvoja analiza dejanj in razumevanja teh oseb je zgrešena v tem smislu, da ima ta oseba tebe samo za DOSEGANJE lastnih ciljev. Ti njej ne pomeniš popolnoma nič.
Ne ukvarjaj se več z analizo, kaj bi drugič storila drugače, ker to preprosto ni mogoče.
In ker je NOM neozdravljiv, ti priporočam: BEŽI, dokler še lahko!
Te osebe so odlični igralci in okolica ne bo nikoli sprejela tvojega videnja odnosa med vama….
Še bi ti lahko napisal, ampak zate je pomemben samo poudarjen nasvet iz štirih črk…
Srečno!

Jan, hvala za nasvet. Ampak. To ni bila razprava o tem ali se z NOM splača biti. Jasno je NOM nedvomno ne lahka pot. Seveda je prvo vprašanje. Ostati ali ne. O tem verjetno vsakdo premisli In se odloči verjetno zaradi različnih razlogov.. Če je odgovor beži, je stvar jasna. Če pa je odgovor ostani. Tu pa se začne zgornja razprava.

Glede lastnih interesov NOM, seveda gre zgolj za lastne interese v procesu tega pa mu dajes njegov supply. In to je če te npr ponižuje ravno to ker si ti uzaljen(čeprav ne rečeš nic, vseeno si prizadet) in on dobi svojo grandioznost. Da je več kot ti. Če nisi prizadet, ti tega ne govori. Ker ni efekta.

Glede dolžine imaš prav.

Celotno razpravo bi lahko poenostavil v naslednje vprašanje:

Ali bi NOM dejansko ostal NOM, ce bi živel na samotnem otoku NOM in Dalai Lama in nihče drug…?

Odgovor je vedno en in isti: BEŽI
Seveda pa lahko poskušaš, zavlačuješ, poslušaš obljube o izboljšanju in celo zdravljenju…..
čas pa neusmiljeno teče naprej.
In potem se zaveš, da si življenje zapravil brez zveze.
Zato pa verjemi, edina rešitev: ODHOD, in to takoj.

Jan oprosti ampak, ce to potem celo življenje premišljujes, potem nisi dobro premislil v začetku.

Če se odločiš, da ostaneš, ob tem, da veš kdo NOM je, potem res ne vidim razloga, da si jezen se naprej.

Ne vem, ampak jaz, ce bi se odločil, da kupim na trgu avto z luknjami v plehu ki se jih ne da prebarvat, se ne bi potem naslednjih 5 jezil da pleh rjavi.

Mogoče, bi pa te luknje vseeno poskusil prebarvat…

Me veseli, da si sprejel igro z NOM osebo…..
Srečno.
Glede tvoje prispodobe o avtu z luknjami v plehu pa samo tole: pri NOM osebi niso samo tiste luknje, ki jih vidiš in popravljaš ampak se odpirajo vedno nove in še večje…..na koncu ti bo pa zmanjkalo volje, potrpljenja in še materiala za popravilo.
Ne zavedaš se v kaj se spuščaš!
Lp

Oj Kikkos,

seveda ima vsak svojo pamet in svoje zivljenje.
Veliko si napisal in veliko drži. Vedi pa eno oz nekaj zadev:-)

– noben človek ni perfekten in ima kdaj slab dan, ima vsaj nekaj časa šibko točko
– če imas ob sebi nekoga, ki te bo podprl, ti bo v pomoč, bos zrasel ti in on
– v zdravem in polnem partnerskem odnosu moras biti ranljiv, to upati pokazati in tudi druga stran isto. Če tega ni, potem to zame ni poln partnerski odnos.
– NOM/MOM bo vedno izkoriscal tvoje sibke tocke, seveda v njegovo dobro
– nikoli ne mores pokrpati lukenj na avtu, če je celotna karoserija tako zamaknjena od nesrece v zgodnjih letih avta. Zakrpane in pobarvane luknje so mogoče celo lahko, ampak pri sami voznji ti nič ne pomagajo.
– zakaj bi človek vztrajal v Ne-odnosu z neko osebo, ki nima empatije, ne zna priti naproti, izkoristi vsako moznost za napad/dramo etc…ni sposobna napredka, se ne zna učiti na napakah, v sebi drži veliko praznino katere nihče ne more napolniti…? (če rečeš hiša, krediti, otroci, redke drobtinice “saj kadar pa ima dobre dneve je pa zelo prijazen”… – potem to po mojih izkušnjah na dolgi rok ne gre skozi.)

Mogoče je potrebno na koncu pogledati v sebe in najti odgovor, zakaj, zakaj to prenašati, vzdrževati – kje je moja rana, da ne znam stopiti naprej.

lp in srečno
SVO

Se strinjam s SVO.
Vendar smo ljudje različni in vse kar počnemo , počnemo ker imamo zaradi tega neko korist. Če gremo spat – se spočijemo, če delamo 3 službe naenkrat in že skoraj ne moremo več stati na nogah bo naša nagrada na primer polog za stanovanje, ki si ga želimo…itd. Če zbolimo, nam ni treba v službo, če smo nerodni, bod drugi opravili namesto nas, ker bo to lažje.

In podobno je tudi v odnosih Pri vsakem odnosu, tudi povsem nezdravem, v katerem smo in v katerem vztrajamo, to počnemo zaradi neke ali več koristi, nagrade, ki jo pri tem dobimo, ki kdaj tudi nima nič opraviti z “uradnimi” razlogi, zakaj ostajamo z nekom v nezdravem odnosu. Lahko sta tudi oba podobno poškodovana -npr, narcis in borderline se pogosto znajdeta skupaj. Narcisu paše, da je celotna pozornost bordeline osebnosti osredotočena nanj, bordeline osebnosti pa vloga Žrtve. Tudi dva narcisa skupaj , če imata podobne cilje, sta lahko zelo trden par.

V glavnem “koristi” vztrajanja v nezdravem odnosu je lahko mnogo in so pri ljudeh različne:
– ker se z nenehnim ukvarjanjem z drugim ni treba soočiti samim s seboj
– ker je to edino domače, ker si vajen od malega in te globoko v notranjosti vznemirjajo samo takšni ljudje, saj si tvoja podzavest želi, da bi dokončal drame otroštva, v želji, da bi bilo tokrat drugače, zato te pritegnejo. Vendar se dajo takšne drame razrešiti samo če iz starih vzorcev izstopimo. In potem nas privlačijo drugačni ljudje.
– Ker imaš skupaj otroke in si prepričan, da jim bo bolje ,če boste skupaj, ker pač morajo imeti oba ( kar se je še vedno izkazalo za katastrofo, saj s tem nadaljuješ verigo poškodb svojih prednikov)
– ker imaš skupaj premoženje, zgodovino in ti nočeš spustiti stvari, v katere si vlagal toliko časa, ker potem bi bilo vse zaman oz, da si vrgel leta svojega življenja stran, gre za čisto psihološki princip, ki je eden od osnov, zakaj se gamblerji vedno znova vračajo v igralnico, čeprav ( oziroma, zato ker) so tam izgubili že toliko denarja
– ker imaš tako slabo samopodobo in samospošotvanje, da meniš, da drugega oz boljšega parnterja sploh ne moreš dobiti ali imaš ob tem že tako opravne možgane, da misliš, da brez partnerja sploh ne bi uspel v tem svetu
– zaradi verskih razlogov, ker so ti rekli, da je to greh in da se to ne dela
– lahko si tudi sam soodvisen in ti ne glede na to, da se počutiš kot Žrtev v bistvu takšen odnos paše, saj soodvisni potrebujejo nekoga, ki je poškodovan, ker nekdo , ki ima do tega zdrav odnos, ne bi želel oz mogel biti v partnerstvu z nekom, ki je tako “prilepljen” oz. odvisen od njega, poleg tega je vloga Žrtve zelo mamljiva, saj si ti dober in požrtvovalen…itd in ti to tudi lahko da identiteto.
– ker dejansko nimaš fizičnih možnosti, da odideš ( čeprav skoraj vedno obstajajo rešitve, resda pa morda izven tega, kar si vajen do sedaj oz moraš stopiti v neznanom da jih poiščeš)
– …itd

Zato je vedno, kadar se znajdeš v nezdravem odnosu in ne veš ali ostati ali iti ,nujno ,da se res iskreno vprašaš, kašne koristi imaš od tega, da ostaneš, kaj je tisto, kar te res vleče nazaj. Brez jasnega zavedanja, kaj te v resnici vleče v en odnos ( poleg tega da ti je nekdo všeč), je vse ostalo le filozofiranje.

IN še posebej zato, ker so momsterji toliko bolj spretni v prepoznavanju naših resničnih hrepenenj, strahov in želja in nas lahko še lažje vsakič znova povlečejo v odnos, če se jih ne zavedamo tudi sami

–

Po do sedaj znanih raziskavah, naj bi le 36% ljudi prepoznalo svoja občutja, čustva in s tem povezane svoje želje, potrebe, strahove, hrepenenja, dvome, bolečine, strasti…čustva znajo identificirati in jih ustrezno izraziti.

Zdrava, zrela, odgovorna oseba je psihološki konstrukt, ki označuje stopnjo dosežene integracije osebnosti, stopnjo dosežene skladnosti med razvojnimi potenciali in dosežki, stopnjo uspešnosti integracije v družbeno okolje ob upoštevanju potreb drugih ljudi, osnovnih norm vedenja in osnovnih vrednot okolja, ki ji posameznik pripada.

Kar pomeni, da se moramo najprej zelo dobro poznati, kaj želimo in kam stremimo in v skladu tega spoznanja iščemo kompatibilnost z drugimi osebami (tako v prijateljskem kot partnerskem smislu).

Osebe, ki svojo energijo in celotno psihosocialno funkcioniranje usmerjajo v zadovoljevanje potreb drugega, oziroma svoja življenja uravnavajo tako, da z vsemi možnimi sredstvi skušajo ohraniti “odnos”, v osnovi blokirajo in dušijo sami sebe in svoje bistvo. Jih ni, obstajajo le, v kolikor jim na račun sebe nekako uspeva vzdrževati patološki odnos.

Zamrzniti, blokirati sebe ne pripelje do nikakršnega zen stanja, kvečjemu v bolezen in norost, životarjenje. To bi nas morali v šoli učiti od malega, čustvene inteligence in vse kar je z njo povezano, potem najverjetneje mnogi izmed nas v odraslosti ne bi tako trpeli in se boleče sestavljali v samozavestne in čustveno trdne ljudi.

Srečno in lep večer vsem, Leonida

Hvala, sem vse prebrala 🙂