Tako kot mnogi med vami sem bila tudi jaz posiljena. Bilo mi je 14 let. Sedaj jih imam 20. Želim vam samo povedati, da se danes zavedam, da tega dogodka ne bom pozabila nikoli v življenju. Ni važno s kom se pogovarjaš, koliko knjig prebereš. Tudi ne gre za maščevanje.

Danes sem druga oseba, kot sem bila prej. Kar se tiče ljubezni morda res nimam toliko samozavesti in uspeha kot drugi, vendar pa se zavedam, da sem, kdor sem. Če se vse skupaj nikoli ne bi zgodilo, bi bila morda drugačna. Vendar pa mi je dalo veliko misliti. Morda bi nikoli ne bila tako dobra do drugih kot sem (pa tu ne gre za osebno hvalo) in morda jih ne bi spoštovala tako kot jih.

Vem, da ja vsak človek primerek zase, ki ga nikoli ne smemo “valupljati” in ga soditi po enem dejanju. Pri posilstvu gre za to, da nam nekdo vzame, kar smo hranili za posebno osebo. Nas razgali.

Najbolj pomembno je, da odpustimo sami sebi, saj dokler tega ne naredimo, krivimo druge za naše težave. Vedeti moramo, da ni bila naša krivda! Šele ko odpustimo sebi in si ponovno zaupamo, šele takrat se začne naše popolno okrevanje. In šele takrat lahko odpustimo tudi tistemu, ki nam je odvzel naše dostojanstvo.

Dragi vsi, pogum v roke in naj vas nič ne prestraši. Ta nasvet ne vzemite kot nekaj slbega, ampak kot nekaj, kar vam lahko zagotovim iz svojih izkušenj!!

Lep pozdrav
Špela

Špela.. zelo lepa misel! S tamo se strinjam 100%.. Problem je v tem, da vecina ljudi, ki so to doziveli (z mano vred), se tezko sprijazni s tem! Nekateri imajo sreco, da se pac sprijaznijo, nekateri ne. Nekateri rabijo par let, nekateri celo zivljenje.