Mirno spi
Še vedno čutim na koncih
prstov tvoj zadnji utrip,
utrip srca, ki je mojemu srcu dalo prvi utrip
in je bilo do zadnjega diha
manj zase kot zame.
Do zadnjega hipa, ko sem spoznal:
nimam več mame.
(T.Kuntner)
Nocoj si odšla k atu, ljuba mama. Odslej boš živela v meni, tu ostajaš večna. Zdaj mirno spi.
Tvoja hčerka
Veronika moje iskreno sožalje.
Bodi trdna.
Oh kako te razumem. že dober mesece je, čeprav se zdi kot včeraj, se je zgodilo tudi meni, da je mami umrla, enostavno ni več zdržala, rak je napredoval.
Vem, bolečina je velika, neopisljive so misli, ki nama rojijo po glavi, poskusiva zdržati….
Kaj pa je bilo tvoji mamici, če lahko vprašam?
Prav te iste Kuntnerjeve misli sem pred tremi leti tudi jaz zapisala za svojo mamo, prav tu, na tem forumu. Še v istem času, tem pomladnem, in takrat sem bila prepričana, da je skoraj nemogoče, da življenje gre naprej, brez nje, moje mame. Danes mi je nekoliko lažje, zdaj vem, da je vsako odhajanje del živjenja. Nekateri se poslovijo prej, nekateri kasneje, eni žalujejo mladi, drugi nekoliko starejši. Prav vsak pa mora skozi ta proces žalovanja, urediti pri sebi določene zadeve in verjemi, po treh letih ni več tiste hude bolečine. Sama sem spoznala, da nekako tako mora biti, da je življenje tako urejeno, da otroci nekoč ostanejo brez svojih staršev.
Ja, nekoč otroci res ostanejo brez svojih staršev… če nadaljujem tvojo misel.
Nekoč sem mislila, da sem edina na svetu, ki je izgubila mamico, ko nisem končala niti še gimnazije; zdaj vem, da nas je žal veliko. Preveč.
Bolezni, nesreče in ostale zadeve očitno pač ne razumejo, da bi mogel obstajati nek red. Vrsta. In vse ob pravem času. Pa ga ni…
In mi se učimo živeti naprej. Tudi ti boš zmogla. ko pa bo neznosno, smo vedno tu zate… in zase.
Na nocojšnjo noč pred enim letom si odšla, moja mama …
Po isti poti,
koder odhajaš,
nevidno prihajaš nazaj –
med svoje, ki jih ne nehaš ljubiti
in ki živijo od tvoje ljubezni.
S teboj sem na svetu
izdelal(a) merila
za neizrekljivo …
Le tvoje ljubezni
ne znam izmeriti
le tvoje ljubezni,
od katere živimo,
ki smo ostali-
in ki še moramo
prehoditi
vse svoje ceste,
vse svoje steze,
vse svoje poti.
(T.Kuntner)
Pogrešam te …
Tvoja hčerka