minilo je leto in pol
Živjo,
kakšne so vaše izkušnje s prebolevanjem prve ljubezne???? Ali ste ohranili stike s svojimi bivšimi? Ste lahko z njimi prijatelji?
Pri meni se je prva ljubezen zgodila pri 20-ih in je trajala več kot štiri leta. Preživela sem najlepši čas svoje mladosti z njim, ko pa se je končalo študentsko življenje in so se začele prave življenejske obveznosti, so se med nama začeli rušiti odnosi. Kot kaže, nisva bila dovolj zrela za odgovornosti, ki jih prinaša življenje.
Pred letom in pol sva šla narazen, na mojo željo. V tem času še nisem imela nobene zveze. Saj ne, da ni bilo možnosti, ampak ob nobenem fantu doslej še nisem čutila, da bi bila lahko z njim.
Zadnje čase pa mi misli vse bolj uhajajo k bivšem. Vem, da to ni prav, saj vem, da ob njem ne bi bila srečna. Kljub temu ga pa zelo pogrešam, želim si njegove bljižine, želim si ga videti itd..
Stikov z njim nimam več, vse na mojo željo – da bi ga lahko čim prej pozabila. Ampak, kaj ko je to tako zelo težko.
Kaj mislite, bi bilo prav, da z njim ohranit stike???
Odvisno od trdnosti posameznika, za nekatere je bolje, da popolnoma prekinejo stike, drugače ne znajo nikakor najti novo pot.
Za druge, to ni problem.
če pa si dolgo časa sam, pa misli uhajajo bivšemu predvsem zaradi samote. ZAto pa je poterbno zelo dobro poznati sebe, da ugotoviš zakaj.
primož
mislim da prvega ne bom nikoli pozabila. stike se trudim prekiniti, ampak ne gre, po 3h letih se je namreč težko pretvarjati da se ne poznava več. na vsake toliko časa kaksno rečeva. nazaj ne grem in ne bom sla nikoli.. če bom kdaj hotela prekrsiti to pravilo se moram samo spomniti noči ko sva končala..
Pozdravljena Jully.
Se strinjam s Primožem: “če pa si dolgo časa sam, pa misli uhajajo bivšemu predvsem zaradi samote.
Poskušaj ugotoviti sama pri sebi kaj je tisto, kar te vleče k njemu – ali je to ljubezen, ali je to beg pred samoto-osamljenostjo? Če je to ljubezen, potem nikar ne zapravljaj časa-stopi v “akcijo”; če pa je to beg pred samoto, je pa totalno brez pomena, da bi se še kakorkoli (tudi miselno) ukvarjala z njim, ker mislim, da tako ne bi bila poštena ne do sebe ne do njega.
Moj nasvet: NIKOLI ne delaj proti sebi, ampak tisto kar ti narekuje srce.
LPS.
Midva sva se prebolela hitro. On se je eno leto po najinem razhodu ozenil, jaz sem ze na svojem z mojim novim lubijem.
Zase vem, da sem ga prebolela se preden sva koncala, ker sem se ze prej v glavi prepricala o tem, da nisva vec skupaj. Za njega ne vem. Ker je bil zelo prizadet, se mi zdi, da mu je bila to kriza in poroka izhod v sili oz. strah pred samoto.
hm..jaz mam malce drugacne izkusnje. moja navada je, da ljubim zelo dolgo. ponavadi se okrog enega tipa motam 4 leta. bili so trije. prvega pozabila brez problema, tudi ko ga danes vidim, mi je vse ravno do njega. ko srecam drugega, morda malce zardim, je pa drugace v moji glavi pozabljen. in tu je se en…ta tretji. ze 4 leta se poznava. 4 leta sva se iskala, se nasla, se razsla in na naslednjem razpotju spet nasla…. ko vidim njega, ko ga slisim, ko prejmem sms, email, takrat mi srce noro razbija. po tolikem casu do njega cutim tako zaljubljenost, ki ji ni para. v teh 4 letih, ko sva si vzela cas vsak zase, sem imela tudi druge pobe, samo za kratek cas, ampak temu ne bi rekla, da sem bila osamljena in sem se zato vracala k temu tretjemu.
skratka, moje bistvo… hocem ti povedat, da moras res razmisliti ali si zaljubljena vanj ali si le osamljena… ce obstaja tista nevidna nit, s katero sta privezana drug na drugega, ki vaju vlece skupaj, kot neka sila, ce se ta nit zaraste vedno skupaj nazaj, ko jo prerezeta, potem ves na cem si. jaz vem zase.
LP