MimaŠ – “kje si”?? :((
Draga Mima!
Madonca Mima kako dobro izgledaš. V tvojem pogledu sem zasledila vso tvojo moč, pronicljivost in čustveno inteligenco. Na forumu sem le čutila tvojo veličino, s tvojim intervjujem pa si nam dopustila, da te še malo spoznamo.
Vesela sem tudi, ker mi je dano, da mi Mima svetuje pri moji knjigi, kar počne preko meila.
Širša množica ljudi bo spoznala ljudi, ki se borimo z rakom in tako mogoče za delček odstranila tabuje, ki so tako zakoreninjeni med zdravimi ljudmi.
Hvala Mima,
Srečno Majda
Ljuba MimaŠ, ‘požrla’ sem tvojo knjigo, na dušek, in kar sapo mi je jemalo. V hipu jo je prebrala tudi moja 80-letna teta in tudi njo je navdušila. Tako, da veš, da si inspiracija vsem generacijam. Najbolj mi je ‘sedel’ način gledanja na probleme in soočanje z njimi, pa tudi odnos do gibanja in do splošne skrbi zase. Čim bolj sončne dni ti želim, pa saj si sama en sonček – berem tvoje poste, kako znaš najti najprimernejše misli za vsak trenutek, brez odvečnih besed. VELIK človek si, MimaŠ! Počutim se, kot da te poznam osebno. Eva
Draga Mima!
Mene je pa zelo prizadelo, ko si rekla “Zdi se mi, da pocasi drsim h koncu.” Tako me je stisnilo pri srcu, da ti ne morem povedat. Ali ne bi se malo pocakala in pustila to “za na konec”? (tako je vedno rekel moj stric…)
Caka te bodoci vnucek – prosim, pocakaj ga! Mora obcutiti, da ga vsaj celovek kot si, enkrat drzis v narocju, tudi, ce se te nikoli ne bo spomnil. Ampak to si mu “dolzna”, verjemi. OK, otroka sta pri kruhu, knjigo si izdala, zdaj pa naredi to za vnucka. Pocakaj ga!
Potem pa naprej, saj 3-mesecni cilji niso tako dolga doba. Vem, ja, lahko se zgodi v trenutku, kaj sele v 3h mesecih.. Ampak Mima, veliko nas je, ki Te rabimo. Tvoji domaci, najmlajsi, ki je na poti na ta svet, mi tukaj, ki poziramo Tvoje vsebine, pa zagotovo se kdo. Nisi se opravila vsega poslanstva tukaj, verjemi. In bodi se z nami, no, prosim, brez takih izjav?!? Bo, kadar bo, takrat, ko je nacrtovano. Vse je v naprej doloceno in ne prehitevaj prosim “zivljenskega nacrta.”
Bos videla, da ne bos kar tako “zdrsnila” od nas. Se nekaj casa ne.
Drzi se,
Manca
No, saj nimam namena prehitevati. In če je kaj od mene odvisno, bom še dolgo z vami. Seveda je naše dete prvi plan, planov za naslednja tromesečja pa je tudi še nekaj. Ampak …
Lahko se tudi pretvarjam, če želite. Zaenkrat mi pamet še toliko služi, da lahko kontroliram svoje izjave. Vendar se mi nekako zdi, da je prav, da če sem vas spustila do sem v svojem življenju, je prav, da vas spustim tudi naprej. V čas, ki se ga vsi zdravi tako nečloveško bojijo in privoščijo le tistim, ki so jih videli nečloveško trpeti. Jaz pa vam povem, da je treba le sprejeti dejstva. Ko te ni strah in ti ni treba pred nikomer igrati supermame ali superženske. Ko lahko ves ljubi dan počneš, kar te veseli in kar zmoreš. Že res, da v Avstralijo verjetno ne bom prišla, sem pa zato o nji nekoč tako živo sanjala (čeprav nimam pojma, kako naj bi zgledala Avstralija, ki si jo jaz želim ogledati), da se mi zdi želja že napol uresničena.
Nasvete bom nekaj časa še lahko delila. Toda to je življenje, ki je že za mano. Imam ga še nekaj pred sabo. Leže. V dremežu, ki ga je vsak dan več in ga vsak dan bolj potrebujem. V nadzoru nad mehurjem, da ni treba tolikokrat plezati pokonci, ker moram potem klicati na pomoč, … Večinoma to opisujejo hčere ali možje ali prijateljice, jaz lahko sama. In ko boli, me ni strah zdravil, predvsem to želim vsem dopovedati. Imamo pravico do življenja brez bolečin. Jaz si jo vzamem. Ne pretiravam, a vem, da mi trpeti resnično ni treba.
Torej Manca, ali naj utihnem? Mislim, da ne. Kot ob drugih svojcih se boste morali sprijazniti tudi ob meni. Vem, da je o tem težko govoriti, a vsak bolnik, ki je v podobnem položaju kot jaz, natančno ve, da bo umrl. Pa nima s kom deliti svojih skrbi, želja, upanja … Dovolite nam, dajte nam roko, naj čutimo vašo moč, naj nas vodi tudi preko tiste ograje na drugi strani svetlobnega jaška. To je največ, kar nam lahko date in edino, kar pričakujemo od vas: roko in svoj čas.
Joj, draga Mima, že ko sem brala na forumu odlomke iz tvoje Mavrice, sem začutila, kako močna in izredno pozitivna oseba si. Ko pa sem prebrala tvoj današnji post, me je pa kar stisnilo pri srcu. Vedi, da nas je kar nekaj tu, ki čutimo s tabo in ti ponujamo roko, ki te bo prepeljala v svet brez trpljenja. Kljub žalosti, ki nas ob tem prevzema. Vseeno pa ostani še nekaj časa z nami in deli svoje dragocene nasvete in življenjske modrosti. Tako prijetno te je brati.
Mima, pretreslo me je tvoje pisanje. Vem, treba je pustiti oditi. Na neki točki kot bližnji to tudi storiš, ko začutiš, da moraš – da moraš olajšati ta prehod in ne moreš pustiti, da ljubljena oseba odide s slabo vestjo, ker te zapušča. Saj v resnici te ne zapušča, ampak ostaja, verjamem, da ne le v mislih in spominih, ampak tudi drugače, le v neki drugi dimenziji. Kolikokrat se je to meni potrdilo v zadnjem letu in (skoraj) dveh mesecih!
Želim ti, da boš imela možnost čuvati vnučka. Kot sama praviš, če je kaj odvisno od tebe, boš še dolgo z nami. Mislim, da boš. Ker je odvisno od tebe, in očitno se še ne nameravaš vdati. Prava borka si, Mima!
Draga pospa Mima,
spet ne morem mimo, berem, razmišljam in se vedno znova sprašujem, zakaj je v življenju toliko trpljenja, zakaj tako mora biti? Že pogled na starše, ki se starajo(saj se tudi jaz), ko jim peša moč, pa se s tem ne morejo sprijazniti, ko pa pride kaj narobe še z zdravjem, pa smo v prvi vrsti panični, potem zaskrbljeni, pa si želimo včasih nemogoče, da bodo vedno z nami. Namesto, da bi jim bili hvaležni, da so nas lahko spremljali tako dolgo skozi življenje. To mnogim ni dano.
Mima želim, da pišete še naprej,kolikor boste lahko, saj so zdravstveni forumu kot “drugo mnenje”, pa še hitrejši so. Človek, ki je v stiski potrebuje oporo takoj.
Spremljam vas, mislim na vas vsak dan in vam želim čimmanj bolečin.
Kaže se sončen, pomladni dan…. za vse – Tina.
Manca,
ni bilo napačno sprejeto! Natančno vem, kaj si hotela od mene: to kar sem jaz hotela od svojega očeta, ko je rekel “Vmrja bom” in me je prešinilo, da ne morem sprejeti njegove smrti, ne vem kaj naj mu rečem in ker nimam pojma, kako naj se z njim pogovarjam, mu pravim “Ja, boš, samo malo boš še moral prej trpeti, tudi umre se ne kar tako”. Še danes ne vem, kaj bi mu morala reči, saj kaj pa sploh lahko rečeš na to? Lahko pa bi ga bila vprašala “Kako pa to čutiš? Kaj je zdaj drugače kot pred pol leta?” Ali pa “Pa bi rad umrl ali bi še rad živel?” Pa sem zamudila priložnost. Nikoli več nisva govorila o tem.
Prav nič nisi rekla narobe. Kar si rekla, si zato, ker si to želiš enako močno kot jaz. Ampak želim vam povedati, da zame ni tabujev. Da lahko vprašate, kar želite. Vse sem vam pripravljena povedati. Ampak čudeža si bom želela do zadnjega diha. Mislim.
Predvsem pa sem odgovor napisala zato, ker mi vsi pripovedujete isto, jaz pa ne vem, kaj naj vam odgovarjam na to. Dajem vse od sebe, več zares ne morem in zato mi počasi začenja iti na živce, da se moram opravičevati za tisto, kar je očitno in ne morem spremeniti.
Hvala za vse dobre misli in želje, Manca in vsi drugi. Preveč pa ne smete zatevati od mene. Samo človek sem.