Draga dekleta,

miljon stvari se je nabralo. Prva najhujša, drugi teden začneva z uvajanjem v varstvo, teden kasneje pa grem v redno službo. Morda sem idiot sama, mi hormoni nagajajo, samo prvi vtis varuške je bil tako odvraten… Je pa Polhku ženska všeč. Eh, kaj vem. Druge varuške trenutno ni v bližnji okolici, za v jasli pa je še premajhen.

Druga stvar, Polhek, kot da bi kaj slutil, cel teden poje samo en normalen obrok dnevno, drugače pa pije pri meni. Halo, kaj pa je zdaj to? Res je, da mu izrašča cela serija zobkov.

Tretja stvar, v roku meseca dni moram na dva do tri dni dolgo službeno pot. S seboj ga ne morem vzeti, ker je pot z avtom precej dolga in naporna. Sicer, če me ne vidi, niti ne kaže potrebe po dojenju, kaj pa ponoči? Stekleničko ima skoraj izključno za igračo, ob hudi žeji spije 0,5 dnevno. Drugače ne bi rada nehala z dojenjem. Naj poskusno prespi pri babici (seveda bom ob prvem klicu pri mami, oddaljeni smo samo pet minut hoje).

Četrta stvar, hoja. Star je točno 10 mesecev, zdaj se spušča s pohištva in recimo tri, štiri korake naredi brez opore. Potem valjda, pljusk po tleh. Ga pustiti ali pa obsedeno hoditi za njim in preprečiti morebitne padce? Je res, da lahko večji padec prinese strah pred samostojno hojo?

Dajte me malo potolažit,

Povhlja

Draga Povhlja,

kot veš, z nasveti ne morem pomagati, zato pa ti – kar se naših bub tiče – zame obstajaš s prav posebnim namenom. Namreč, ko začne mene potiho mučit kakšna zadeva, evo tebe z vprašanji…

Uf, tokrat si zadela v polno, z vsem po vrsti…ko da vidim sebe čez tri mesece.

Punce, pomagat, tule sta eni dve v težavah!

Maxi

Draga Povhlja,
res se ti je nabralo milijon stvari, toda vedi, da je vsaka težava rešljiva. In prepričana sem, da bodo imele punce milijon bolj ali manj dobrih nasvetov, kakšen bo sigurno prišel prav…. Res je, naši dojenčki so en sam čutni organ in dobro začutijo, da je mamica pod stresom, ima skrbi in da se nekaj dogaja… In res, prav Vsaka mamica se ob koncu porodniške sprašuje in žaluje za časom, ki ga ne bo preživela skupaj s svojim otročičkom. Varstvo, hm… težko rečem, jaz nisem našla idealnega varstva za svoje otroke. Sem pač sprejela dobre in slabe plati varstva, ki smo ga imeli in poskušala iz tega pač potegniti najboljše. Kakorkoli že pogledam, sem zelo hvaležna taščici, da rada popazi na naše otroke. Službena pot? Hm… ta bo pa težka. Veš, sama sem v hudi dilemi že, ko grem jutri za cel dan v Zagreb, kjer bom sodelovala na javni tribuni o porodu. Vzeti tamaučka s seboj? Dolga pot, tamauček je pravkar shodil in je strahovit raziskovalec. Odgovor NE. Kaj pa dojenje? Ajajaj, treba bo vzeti s seboj prsno črpalko, saj bom prišla nazaj pozno ponoči. Sprašujem se, kako bo, ko se bo ponoči ob možu prebudil. Stekleničke nimamo. Zaenkrat sva z možem naredila tak načrt, da bo večer šel skupaj z njim spat (to že prakticirata kar nekaj časa), če se bo ponoči prebudil, ga bo potolažil s požirkom mlačnega čaja, nošenjem in cartanjem. Samo upam, da bom do takrat že nazaj…. šmrc…. kako bo, bom še poročala…. No, da se vrnem nazaj k tebi – si razmislila, da če je dolga pot z avtom, da s seboj vzameš babico in skupaj s Polhkom počaka v hotelu, gresta na sprehod, ponoči pa je samo tvoj. A babi vozi avto, potem lahko vozi ona, ti pa zadaj cartaš tamaučka. Mogoče lahko naredite iz službene poti prijeten izlet? In nenazadnje . a je možno službeno pot prestaviti, dokler še dojiš? Pogovori se s šefom, morda se bo našel kakšen kompromis, zadovoljiv za obe strani? Hoja? Ne hodi za njim in ga omejuj, ne straši ga “joj, padel boš!” Padanje in vstajanje sta del treninga, kjer otrok krepi mišice celega telesa. Poskrbi, da v bližini ne bo ostrih vogalov, nevarnih kaktusov, dragocenih vaz… Pojdi po kolenih okoli po stanovanju in iz tega vidnega polja odstrani vse, kar lahko otroka poškoduje. nato ga pusti nemoteno raziskovati…
Otrok, ki bo padal in se sam pobiral, bo hitreje in prav razvil mišičje, prostorsko koordinacijo in ravnotežje in padcev bo vedno manj….

Tolažnica Karmen.

Povhlja zdravo,

sej sem prepričana da ti bo uspelo vse tako kot si si zamislila, mislim, da vse poteka popolnoma normalno. Teško je v fazi “odstavljanja od otroka” to vem. Prve dni v službi sem imela občutek, da sem priklenjena z verigami v službi in da me v “daljnjem svetu čaka totalno prestrašeno nebogljeno, lačno, žejno in mokro nesrečno in nevemkajše bitje”, kar še zdaleč ni bilo res. Navaditi se na to je pa dosti hudo, vsaj meni je bilo.

Kar se odsotnosti čez noč tiče, te teško potolažim ker moje deklice ni bilo doma čez noč samo 2x v 6 letih. (enkrat v bolnici, enkrat pri kolegici zaradi smrti v družini).

Glede dojenja, pa spomnim se da so si nekatere mamice shranjevale mleko v zamrzovalniku in pač pogrevale, ali je to pametna ideja, nimam pooooojma, ker tega nisem nikoli počela, čeprav sem dojila skoraj 14 mesecev, mogoče se da poskusiti….

Uglavnem Povhlja, drži se, sej si vedno pozitivno naravnana, dej!!!!
Mimogrede, čestitam za “drugi” razred!!!

lp

Tudi jaz sem šla pred kratkim v službo. Punčka se pazi pri moji mami in vem, da je v dobrih rokah, pa imam kjub temu vsako jutro, ko jo pustim tam, tak čuden občutek (kot neka tesnoba). Ves čas službe komaj čakam, da jo vidim, ker mislim, kako neskončno me pogreša. Ko pridem se me razveseli, potem pa naprej po svoje. Je že tako, da so otroci včasih bolj prilagodljivi, kot njihovi starši.
Vem da je tri dni drugače, kot ena noč pa vendar. Ko je bila stara okrog devet mesecev je eno noč prespala pri babici. Sva mislila, kako bo hudo, pa se do šeste zjutraj sploh zbudila ni. Doma sve se pa dojili tudi do sestkrat na noč.
Saj vem, da nisem dosti pomagala, pa vendar.
Natasa

Imam samo en predlog o hoji, ki se je obnesel pri mojem starejšem pri malem pa še ni prišel v poštev, a nameravam prav tako prakticirati. Namreč:
Naj trenira pod budnim očesom mame, a brez pomoči. Edini rekvizit, ki ga je sin v takem obdobju uporabljal, je bil voziček, ki ga je potiskal pred seboj. Mi ga imamo od Tomy telovadnice, če je nimaš, lahko uporabiš poganjač ali pa voziček, ki se ga da dobiti prav v ta namen. Naš je z velikim veseljem (in brzino) pred seboj potiskal ta voziček in na njem cel kup medvedkov. Jaz sem ga samo obrnila, ko je prišel na konec in ga še naprej potiskal v zid, ha, ni znal obrniti. Dobrodošla v svetu bušk in užaljenega joka!

Pri vsem ostalem pa veliko sreče!

LP
EvaK

Na varuško si verjetno ljubosumna, ker bo “mama” Povhku 🙂 Važno, da se on tam dobro počuti. Svoje mleko lahko iztisneš in zamrzneš, potem pa poskusite po kozarčku z nastavkom, mogoče bo šlo. In mogoče bi te na službeno pot res lahko kdo pospremil, ki bi na tamavčka popazil?
Glede hoje pa smo tudi mi uporabljali voziček od Legota, ki ga žal ni več na tržišču. Seveda so bili padci in buške, ampak mislim, da se tako krepi tako otrokova samozavest kot spretnost. Na vogale miz in omar smo dali plastične ščitnike, da ni bilo tako nevarno.

Pa še to – prav gotovo bo vse v redu 🙂

Nina

Draga dekleta,

Hvala za nasvete, zlasti glede bušk. Na pot Polhek ne more, grem v Krakow in naslednji dan v Varšavo, pot je res predolga, pa tudi babica ima svojo službo (smrk, 9 let do penzije). Tudi poti se ne da prestaviti, zdaj se sklepajo pogodbe za naslednje leto. Bo pač potrebno nekaj narediti, problem je v tem, da priprava zalog mleka v flaške verjetno ne bo zalegla, ker skoraj noče piti iz flaške ali kozarčka z nastavkom. Potegne že, spije pa bore malo.

Karmen, besno čakam tvoje poročilo. Medtem pa jaz sovražim varuške.

Povhlja.

Pozdravljena!
Res se ti je nabralo miljon stvari!
Upam ,da boš vse uspešno rešila. Kakega pametnega nasveta ti ne bi znala dati.

Oglašam pa se ti zato, da te obvesti, da moja miška še kar uporablja Polhkov telefon in je čisto nora, ko se zraven derem še haaaalooooooo!
Drugače ga nosimo zraven, pa vas ne srečam, da bi ga vrnili.
Ob prvi priliki.
lp, Saša

Ojla Povhlja,
takole, poročan na kratko… bili smo v Zagrebu in preživeli….
Preden sem štartala od doma, sem ga dojila do nezavesti (he, he… jaz njega, ne on mene), nato hop v avto in veselo v Zagreb. Okrogla miza in debata v Zagrebu je bila hudo vroča. Punce iz društva Roda (www.roda.hr) bodo imele še veliko dela s svojo borbo…. v Slo smo vseeno v porodništvu malce bolj napredni, saj so pri nas vsaj očetje že normalno pri porodu, šole za starše imamo (tam so zelo redke in še te ne nudijo dobrih informacij), želje porodnic pri porodu hrvaški zdravniki še zvišeno izpodbijajo, da so oni zdravniki, one pa nevedne putke-tutke,…ja ja, tako je to… No, ob vsem cirkusu sem pozabila mleko izčrpat, na to me je spomnilo šele ščemenje, ko je ena od mamic začela dojiti svojega. Ker se je debata zavlekla pozno v noč, smo hitele nazaj v LJ, med potjo pa se mi že spet ni dalo črpati… No, ko sem tam okoli polnoči končno prispela domov je bilo, uf, že 13 ur brez dojenja, dojke so bile trde kot kamen in komaj sem čakala, da nesramno prebudim mojega mladička za dojenje,ahhhhh kako je pasalo… Seveda je pri tebi Povhlja vse skupaj malce huje in kakšen dan ali dva več. Tamauček je medtem veselo jedel in pil, kar so mu drugi dali, tudi pri očiju je zelo lepo zaspal in spal, dokler ga nisem priklopila jaz ob prihodu in potem je drnjohal do jutra. Res pa je, da me danes že cel dan ne spusti z oči in ima na takratki ketnci, he, he…

Ej, vem, da ti nisem kaj dosti v pomoč. Toda, morda bo mladiček ločitev lažje prenesel, kakor misliš in ti boš morala malce mleka izčrpati, da ne bo težav s kakšnimi mastitisi in kasnejšo zalogo…