Imam težavo, na katero mi bojo morda lažje odgovorili moški, ker ženske ponavadi s tem nimajo težav – namreč biti tiho. Torej: jaz sem stara 30 let, mož pa 34 in že dlje časa imava težave, samo tako je, da vedno misliš, da bo enkrat boljše. Moj mož misli, da lahko s sexom vse popravi. Od nekdaj sem jaz tista, ki moram dati pobudo za pogovor o naju pa tudi reševanje težav je na meni. Zakaj vedno na meni? Zato, ker kadar čakam na njegovo pobudo ni iz tega nič. Vem, da sem tudi jaz kriva, ker sem veliko pod stresom in potem nimam potrpežljivosti-ga na hitro odpravim ampak jaz se vsaj potrudim izboljšati odnose. Če imava težavo, se hočem o njej pogovoriti, me posluša, ampak na koncu pa izpade, da samo jaz kompliciram in da on nima nobenega problema. Včasih, ko vem da problem tudi on vidi in dobro ve, da obstaja, ga čakam, da bo prišel in rekel: Dobro, sedaj pa tako in tako. Imava problem in ga morava rešiti. Kaj bi morala narediti? – samo pobožne želje, kajti če je treba, bo tiho tudi 2 tedna, oz. se o tem sploh noče pogovarjati. Kaj je vzrok, da vam ravno danes to pišem? Že cel teden je tiho, mi nima nič za povedati, me vprašati, pogovoriva se na hitro sprotno, kar je treba. Npr: če so cunje zlikane, kdo bo skuhal kosilo, kdo bo šel po otroka v vrtec, ni pa nič med nama, kako naj rečem, ni duhovne povezanosti, zaupanja, skupnih pogovorov, večerov, … Za danes sem načrtovala lep romantičen večer, še otroka sem odpeljala k mami, saj je rekel, da danes dela in ker ponavadi dela samo dopoldan, se mu ni zdelo vredno povedati, da dela popoldan. Včeraj zvečer me je pa fras, ko mi je rekel da dela danes popoldan. Halo! Kako naj pa jaz to vem, ko mu je za vse škoda besed? Seveda sem ga opomnila, da mi ni nič rekel o popoldanskem šihtu in sem spet jaz temu kriva. Prej pa pride k meni in hoče seksati. Sem mu rekla, da jaz tudi njega prosim za pogovor, pa nič ne dobim, pa ne bo tudi on nič. Pa ne mi rečt da bo po seksu pripravljen pogovorit se, ker on misli, da seks vse zgladi. Meni v odnosu zelo veliko pomeni razumevanje, zaupanje, pogovor in če tu vse štima, mi ni problem seksati, ampak tako obremenjena in nezadovoljna se pa pri seksu ne morem sprostiti, kaj šele uživati. Torej, kaj naj naredim-ali sploh je še kakšno upanje za naju, … Ko mu dam brati kakšno knjigo o partnerskih odnosih, pravi, da je brez veze. Zadnjič je bil pa ves v nebesih, ko je rekel, da otroka vzgajava na točno tak način kot je rekla učiteljica- ja, seveda, saj preberem ogromno literature na to temo in smo vsi zato in se trudimo .
Vem , da sem bila zelo dolga, ampak pri nas se problemi ne rešujejo, ampak samo potunkajo in potem vsakega toliko časa pridejo na površje.
Hvala za vse nasvete od vseh spolov in starosti, saj sama več ne vem kaj naj

Osnovno, kar bi partnerji naj vedeli o vzdrževanju medsebojnega odnosa je, da se samo od sebe ni še nikdar nič rešilo in se tudi nikdar ne bo. V ta namen si morata partnerja vzet čas, kadarkoli kdo od njiju začuti neharmoničnost v odnosu. Celo “normativ” obstaja! Dve uri ukvarjanja z lastnim odnosom na teden je tisti minimum, ki še omogoča sprotno urejanje in dobro preglednost, istočasno pa vnaša svežino in energijsko pretočnost. Ko nastopijo problemi, dve uri seveda ne zadostuje, pa si je za vzet težini problema primerno količino časa, da rešimo kar je rešljivega. Dobro bi bilo stopiti k svetovalcu, predno vama orng zaškripa!

Pri nas je isto ,kot da bi jaz napisala., stem da sem skoraj sama še za vse gospodinjska dela,sem čisto nakonci z živci in fizično.Trenutno mi gre toliko na živce da se sploh ne morem se znjim pogovoriti normalno,kaj šele kaj drugega!!!
Imava velik problem ampak on pravi da sem samo jaz tista ki rabi pomoč on je perfekten in nima problemov.
Ali je sploh še upanje vztrajati pri takem odnosu??Če ne bi imela 2 otroka bi pomojem že šla stran.

Zdravo!

Tudi pri nama je pogosto tako. Moški ne vidijo problemov, oziroma jih pometajo pod preprogo, ko pa je preproga polna prahu, pol pa je naenkrat vse črno pred njihovimi očmi. Vsaj tako se meni zdi. Nikoli nič problemov, kaj šele se pogovarjat o njih, ma potem smo pa me smotane ko kar naprej težimo s pogovorom, pa si kao delamo probleme (ko je problem se obnašajo kot da ni pod milim nebom nič narobe, v resnici pa držijo to v sebi), dostikrat pa tudi vedo, kje je njihov delež krivde, pa vendar se bojijo priznati svoje napake!(kaj je hujšega kot to za moški ego!!!). Pa saj ne pljuvam po njih povprek in počez, pa vendar gre tudi meni na živce ta glupa komunikacija v odnosu. Ko hočeš stvar rešiti v dobro odnosa, pa včasih kar zid pred tabo nastane.

Mogoče je včasih dobro, da malo popustiš, pa se še ti delaj, kot da ni nič, sčasoma ga bo že zaskrbelo, pa bo prišel k tebi. Tudi meni je včasih zadosti, pol mi je pa na trenutke že vseeno, če ne gre, pač ne gre, si bo že prišel gor, pol pa tudi sam vidi. Kar pusti ga. Moški včasih v sebi veliko razmišljajo in tuhtajo o stvareh, veliko zadržijo v sebi, in malo povedo, vsaj kar se čustvene plati tiče, vendar velikokrat ravno zaradi tega mislimo, da niso čustveni. Mislim, da tega ne izražajo tako na besedni ravni, vsaj tako pogosto kot ženske ne. JIh pa take stvari tudi miselno okupirajo, mogoče se jih lotijo drugače kot me, me veliko razmišljamo in skušamo reševati, najprej s pogovorom, z dejanji…

Javi kako bo in kaj z vama,
lp

Taki moški se o težavah ne pogovarjajo, ampak jih rešujejo.
Zamenjaj ploščo, ko te kaj moti oziroma je potrebno kaj naredit, ne začni o tem debatirat in razglabljat. Enostavno reci, to je treba nujno naredit, ali danes oz. npr ta teden gremo tja in tja, pelji otroka takrat ipd…
Če ti ne prinese šopka za roj. dan si ga pač sama kupi, ali pa kar zlate uhane npr., če si zelo jezna….
Je zelo zoprno včasih, a, če je drugače dober mož…. Jaz sem se navadila, ima pač svoje slabosti in prednosti. Imam zelo podobnega.
Vsega pač ne moreš imeti ali dobiti.

Med vama se kar ponavljao iste igre, napetosti in ko končno nastane premirje je ta čas še veliko slabši od prejšnjega. Vaš mož se zna na vas odzvati zelo burno, čes da se je z vami nekaj narobe, da pretiravate. Ko si vse to izmenjata ostaneta nemočna in nebogljena in res je na prvi pogled videti, kako zelo sta razbolena. Vsak ostaja sam v svojih občutjih jeze in nepremagljive žalosti z vprašanjem na ustih, kako in zakaj prihaja do napetosti in bolečin, ki izhjajo iz tega? Ne slišita se več, ne razumeta se več in drug z drugim ne čutita. Na žalost si vseh globokih strahov ne zmoreta povedati, ker mislita in čutita da mogoče pa res nikoli ne bo bolje. Vedno neko nelagodje, ki mori vas in celoten vajin odnos. Žalostni, razočarani ste in čakate na neizpoljnene želje po tem da bi vas nekdo začutil, ljubil. Te želje so v vsakomur izmed nas in želijo biti uresničene. Zakonski odnos, ki želi biti trden pa mora biti zgrajen na teh temeljih. Priznajta si napake drug drugemu, stanpoti. Spregovorite svojemu možu, kako doživljate določene stvari, da skupaj naslovita te bolečine osameljnosti, strahu, jeze in nerazumevanja. Verjamem, da dožvljate odnos povsem drugače od vašega moža zato si povejta kakšne so vajine potrebe in v tem se trudita odkrivati potrebe drugega. Ne postavljata si vprašanja, kdo ima prav ampak kaj lahko storiva da bova v tem odnosu srečna? Začnite pri preprostih korakih potem bosta zmogla premikati tudi gore. Želim vam, da vas vztrajnost opogumi za nov začetek. Srečno!

Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
800 Novo mesto
[email protected]
gsm: 031 489 309

Tvoj mož mora priti sam do tega, da bo želel delati na vajinem odnosu. Ker zlepa očitno ne gre, bi na tvojem mestu poskusila še “zgrda”-če sem bila sama v takem položaju, je ponavadi zaleglo, da sem probleme tudi jaz ignorirala in ga pustila pri miru. Ukvarjaj se s svojimi zadevami, ne sili v njega, tudi če bo on kar naenkrat kaj hotel od tebe (pogovor, sex, karkoli…) ga postavi malo na hladno. Moraš pa biti precej dosledna in vztrajna pri tem, ker hitro začutijo, če se samo pretvarjaš, pa tudi me se kaj hitro izdamo. Mogoče rezultatov ne bo takoj, ampak če ne drugega, se boš tudi ti počutila boljše, ko ne boš vse svoje energije zapravljala za nekonstruktivne pogovore. Pa vseh odgovorov ni vedno v knjigah, naredi všasih tudi kaj spontano, nepremišljeno in impulzivno :)) vsak človek je svet zase in ne delujemo vsi po istem vzorcu, knjige pa so posplošene.

Pa poskusi enkrat drugače delovati, razmisli pri sebi, imaš ga rada, poskušaj se postaviti v vlogo, da te bo zapustil in mu daj vso ljubezen in strpnost in to iz srca in boš videla rezultat. Samo veliko ljubezni je potrebno in strpnosti. Kako delujemo s prijatelji? Če želijo se pogovarjat, se pogovarjamo, če pa se ne želijo, jih pustimo in spoštujemo njihovo voljo. V zakonu pa delujemo nonstop, kot bi eden moral in moral in moral nekaj narediti. Za nekaj časa se ukvarjaj samo s tem, kaj bi njemu bilo lepo, da mu ti narediš in ko bo dobival samo lepe stvari od tebe bo dobil neko zadovoljstvo vase in šele zadovoljen človek se z veseljem pogovarja. Pa premisli o tem!