Kaj če se kompulzivno prenajedam? Strah me je. Grozljivo strah. Bolj kot tega, da to dejansko počnem, me je strah tega, da bi mi kdo rekel, da to počnem. Mislim, da bi me kar sesulo, če bi od koga drugega slišala, da sem zapadla v kompulzivno prenajedanje …

Namesto tega sem se raje odločila, da bom to popravila. Že pred časom, pa ni šlo. In ni šlo. In ni šlo. Moja edina šansa (ne, ni edina, ampak v tem trenutku jo mam za edino) je, da
1. si ne dopustim biti pretirano lačna (tj. nikoli ne izpuščaj zajtrkov ali drugih obrokov, ker se ti bo vse povrnilo)
2. svoja čustva poskušaj čim prej prepoznati, namesto da zapadeš v hrano, in jih potolaži na drug način
3. ne bodi tak perfekcionist – če na enem področju nekaj ne uspe, ne pomeni, da lahko vse skupaj pustiš, ker ni črno belo, pač pa mavrica barv, ki jih lahko spreminjaš iz ene v drugo – torej, ne obupaj, karkoli se zgodi, ko se tega zaveš, popravi
4. zavedaj se, da hrana ne pomeni hrane, pač pa jo dojemaš v povezavi z drugimi stvarmi … namesto da se tolažiš z njo, poišči te druge stvari
5. gibaj, kot se le da pogosto (to mi zvišuje samozavest in mi daje čas za premislek vseh stvari, me sprošča)
6. počni, kar ti zapaše v tistem trenutku … beri, se gibaj, ustvarjaj … ne bodi preobremenjena, da se bop polenila … če boš počela stvari, ki jih imaš rada, boš z večjim zadovoljstvom počela tudi stvari, ki te bolj obremenjujejo, ker boš imela več energije
6. hodi spat ob prbl istih urah
7. vsak dan poišči pozitivne in negativne stvari dneva. Negativne analiziraj in pomisli, kako bi ravnala boljše, pozitivne uporabi kot pohvalo sami sebi
8. ne izogibaj se prehranjevanju v družbi
9. ne pozabi piti!!!
10. premisli, preden ješ … res potrebuješ hrano? res potrebuješ prav tisto hrano? poskušam premagati sebe in se odločiti za drugo .. če ne uspe, stori to, ko lahko … nikoli ni prepozno
11. nikoli si ne omejuj stvari! potem imaš še večjo željo po tem
12 nikoli ni prepozno. nikoli se ne sme obupati. enkrat človeku uspe.

Mislite, da takšna tehnika lahko deluje? Zelo si želim spremeniti to na sebi, ker me tak življenjski stil resnično utruja in me potiska v neko temo. Vesela sem, da mi počasi uspeva iz te luknje in ponosna sem nase, da mi je ta teden uspelo jokati le v ponedeljek, potem pa ne več, ter da sem uspela samo sebe spravljati na prave poti, da sem se ravnala po zgornjih stvareh in sem ostala pozitivna. Počutim se precej bolj srečna, polna energije in končno imam malo zaupanja, da ta dobra volja po enem dnevu ne bo minila in bo naslednji dan totalna katastrofa, temveč se počasi začenjam zavedati, da zmorem spremeniti dan v dober, da ni treba, da ga pokvari ena stvar. Zato vem, da mi bo uspelo tudi jutri.

Bi pa rada še vaše mnenje … mislite, da sem si dovolj dobro zastavila stvari, da mi lahko uspe? To namreč igra v mojem življenju zelo pomembno vlogo …

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vam želim lep dan!

Pozdravljena Sonček,

Verjamem, da ti lahko uspe. IN čestitam ti, da si našla toliko različnih stvari, ki ti dnenvo pomagajo v tvojem notranjem boju.

Verjamem, da te je strah, da bi ugotovila, da se ti dogaja nekaj, nad čemer imaš občutek izgube kontrole. Vendar tudi, če se kompulzivno prenajedaš ni konec sveta. In seveda obstaja rešitev in ti lahko uspe priti ven iz tega. Sicer ne vem, če gre za takšno obliko prenajedanja pri tebi, ker nimam dovolj podatkov.
Tvoj načrt je že dober. Problem je le v tem, da pri motnjah hranjenja (kompulzivno prenajedanje je ena izmed oblik MH) ne gre za pomanjkanje volje. In tudi iz tvojega pisma je več kot očitno, da ti volje ne manjka. Ljudje smo ljudje, nismo roboti, imamo čustva. In če nas nekaj prizadene, močno boli, žalosti, se počutimo nemočne in je težko. To ne pomeni, da ni rešitve, jo pa v teh situacijah redko vidimo sami. Zato je dobro, da bi si poleg načrta poiskala še koga, ki ti bo stal ob strani takrat, ko načrt ne bo deloval. In verjamem, da tega nočeš slišati, vendar bodo situacije, ko se lahko zgodi, da ti nič od napisanega ne bo pomagalo. Vendar to ne pomeni, da ničesar ni. Seveda je, vendar včasih rabimo nekoga, da nam v težkih trenutkih pomaga videti žarek svetlobe, ali pa da enostavno v težkih trenutkih je z nami, dokler se sivi oblaki ne razmaknejo. Me razumeš?

Normalno je, da če si žalostna jokaš. Normalno je, da čutiš. Biti pozitiven 24 h na dan, vse dni v tedni ni realno, ni resnično, to ne obstaja. Obstaja pa, da kljub temu, če jokaš, lahko ob enem vidiš, da to potrebuješ, ker si žalostna, ker se je neka situacija zgodila, vendar zaradi tega ni konec sveta. Tu notri se skriva optimizem, vendar včasih tudi tega ne zmoremo. In s tem ni nič narobe. Hočem ti povedati, da je normalno čutiti tako težka čustva (žalost, strah, bes, nezadovoljstvo, obup,…) kot prijetna čustva. In da se dnevno ta ves čas prepletajo. Kako pa ravnamo z njimi pa je odvisno od tega kaj smo se naučili (od drugih in sami).
Predlagala bi ti, da si poiščeš nekoga, ki ti bo v oporo, s komer boš lahko delila svoje notranje doživljanje. Pomoč je lahko strokovna, greš v kakšno podporno skupino ali pa na svetovanje. Bi bila pripravljena poskusiti tudi to? Tako boš imela poleg načrta še nekaj, kadar le ta ne bo deloval.

Želim ti vso srečo,

lep pozdrav,

Tatjana

Pozdravljeni!

Vaš odgovor me je zelo razveselil. Na žalost sem prišla ravno zdaj v stanje, ki si ga nisem upala sprejeti – da sem bila znova tam. Sicer zaradi svoje napake. Ker sem si dovolila preskočiti obrok, potem pa sem vse skupaj uničila. In naenkrat se je vse sesulo kot iz kock. Spet se je stemnilo pred menoj, skrivala sem se pred ostalimi, moja nizka samopodoba se je samo še bolj znižala. In nič ni pomagalo. Ampak zdaj sem se znova postavila pokonci.

Vem, da je to čisto realna slika in česa drugega skorajda ne bi mogla pričakovati, a je vseeno majhno razočaranje, da mi ni uspelo več časa. Še en kanček strahu več, da mi lahko ne uspe. Ampak … vem, kako to gre, ker imam že zelo dolgo težave s hrano. Najprej samo obremenjevanje s telesom, zatem anoreksija, ki je prešla na to … skorajda prepričana sem, da je res. Ker to počnem, kadar sem v strahu, živčna, … Včasih mi že uspe, drugič pa prav da ne. Ampak raje se izogibam temu, ker se poznam že dovolj dobro, da vem, da kadar mi kdo reče, da je nekaj narobe, izgubim vso motivacijo in potrebujem čas, da se sestavim. In na živce mi gre, kako govorijo: “Ja, poznam to, si optimističen, kako ti bo uspelo, pa ti na koncu ne.” No, kdor je optimističen, ima vsaj več šans, da mu uspe, kajne? Zato sem še naprej optimistična. In postajam trdno prepričana v to, da se bom tega znebila, ker mi res pomeni ogromno, da končam s tem. Pri tem mi je veliko v pomoč, da imam to leto psihologijo in se poglabljam v te stvari in se na nek način raziskujem. Upam, da bom odkrila razlog in mi bo uspelo. Ker vem, da je to hkrati navada, ampak se je ne da prekiniti, dokler ne razumeš, kaj stoji za tem. Meni se pa dobesedno ne sanja, kaj. Ne vem, so kakšni splošni vzroki? Nekaj malega sem gledala, ampak …

To leto sem imela še seminarsko o stresu in obrambnih mehanizmih, tako da sem se podkovala v tem in zdaj res opažam, kako sem nekonstruktivno reševala svoje probleme zaradi strahu pred testom s hrano. Zdaj se temu izogibam, kolikor se le zmorem. Mislim, da sem lahko na to kar ponosna.

Sicer imam psihologinjo in se zelo razumeva, ampak ji nikoli nisem govorila o prenajedanju. Vedno ji govorim o tem, kar mi je novega uspelo, kaj se je dogajalo, ona pa mi pomaga najti stvari, ki me ovirajo, da se spopadem z njimi. Ampak ne upam si govoriti o tem, ker bi verjetno planila v jok, poleg tega pa jo imam zelo rada in me je strah, da bo spremenila mnenje, če bo odkrila, kaj nagnusnega počnem.

Zadnje čase se tudi poskušam soočati s hrano tako, da čim manj razmišljam o njej, če pa se zalotim, se vprašam, zakaj to počnem, Ponavadi najdem neke druge razloge in zadnje dneve mi je celo uspelo, da sem se prepričala v neka nasprotja. Zavedam se, da so čustva odvisna od našega mišljenja in zato samo nekatere stvari doživljamo kot strahove, jezo, zato poskušam “prelisičiti” možgane, da jih prepričujem in prepričujem, da ni res, kar si oni mislijo (da me nihče več ne mara, da mi ne bo uspelo itd.). Poleg tega sem tudi počasi ponosna na to, da pišem. Pišem zadnje čase namreč res ogromno. Nekaj časa si namreč nisem več upala, ker sem začela zelo modernistično, tega me je bilo sram in sem uničevala stvari, zdaj pa počasi poskušam verjeti drugim, da je dobro. In začela sem odkrivati, zakaj pišem v metaforah – tak je moj slog in na nek način mi samo tako uspe iz sebe spraviti kaos, ki se dogaja v meni. Na nek način (kot se sama v tem trenutku dojemam) se šifriram, da ne razumem stvari, da jih drugi ne razumejo in sem tako varna. Ampak naposled, ko začnem brati znova in znova, se vse metafore in šifre odpirajo pred menoj in ko sem dovolj zrela, da jih razrešim, vidim, da nekatere stvari so namerno napisane, druge pa so podzavestno prišle iz mene, in tako vidim, da so stvari, za katere nimam pojma, da so me prizadele, v resnici pa so me zelo. Tak način se mi zdi odličen – ker ustvarjam (torej počnem nekaj, kar me res veseli), rastem v umetnosti in hkrati tudi nekako sama sebe testiram in čistim. In si prek tega zvišujem tudi samozavest, ker si zastavljam višje cilje (pač, prvi je, da vedno uživam in se ne silim delati tega, drugič pa, da napišem kot se le da najboljše za bralce). In s tem, ko mi uspe nekaj novega, nekaj boljše, se zadnje čase tudi sama pohvalim in dam drugim v branje. Zanimivo mi je, naenkrat ta dela kar rastejo in rastejo.

Joj, čisto preveč sem se razpisala :/. Se opravičujem. Torej, trenutno sem zelo optimistična, da bom naprej spet našla pravo pot. Strah me je edino tega, da bom ponavljala in ponavljala eno in isto in bi zaradi nerazrešenih situacij zapadla stanje, ko naenkrat ne bi imela več volje, da se soočim s tem. Čeprav mi je to rahlo kontradiktorno, glede na to, da to ni navaden konflikt, ampak je odvisna kakovost življenja in sreča. Zato mislim, da bom vztrajala do konca. Poskušala se bom čim čim čim bolj izogibati prenajedanju in se poglobiti vase. In res upam, da mi uspe. Ah, verjamem, da mi bo!

Hvala za vaš odgovor … res mi je veliko pomenil.

Pozdravljena Sonček,

razlogi za nastanek MH so različni. Neke splošne vzroke si lahko prebereš na vrhu spiska sporočil pod temo Vzroki za motnje hranjenja. Če pa bi hotela zase konkretno odkriti kaj te je pripeljalo v uporabo takšne strategije preživetja, pa bi bil prvi korak ravno to, česar se bojiš – zaupati psihologinji resnico o sebi. To kar počneš je strategija reševanja težav zate, ker drugi načini v nekem trenutku niso bili na voljo ali pa jih nisi zmogla videti. Motnje hranjenja ima veliko oseb in za nikogar od njih ne mislim, da so nagnusni. V ozadju se skriva ogromno bolečine, žalosti in nemoči in šele, ko se boš soočila s temi svojimi čustvi, boš naredila korak na poti k reševanju tega. Vendar brez zaupnosti s psihologinjo ali drugo osebo, ki bi ji lahko zaupala bo težko. Če te ima psihologinja resnično rada, bo sprejela tvoj jok, bo sprejela tebe. Če bi te zavrnila v tem kar se ti dogaja in bi se ti uresničil tvoj najhujši scenarij, potem je problem v njej, ne v tebi. Takrat bi bil čas, da poiščeš drugo osebo. Vendar nekaj drži – nikoli ne boš vedela ali ji lahko resnično zaupaš dokler ne boš tvegala. Zaenkrat igraš vlogo osebe, ki je brez problemov in ji gre dobro. Svoj pravi del sebe pa skrivaš. Lahko izbereš – ostaneš še naprej v tej igri ali pa preveriš ali bi morda ona bila oseba, ki bi ji lahko zaupala to skrivnost, ki jo nosiš v sebi. Razmisli. Če ostaneš na tem se ne spremeni nič. Če tvegaš se bo zgodilo dvoje: ali te bo sprejela z vsem kar ji boš povedala ali pa boš ugotovila, da ni takšna za kakršno si jo imela. Kar bi seveda bolelo, vendar bi vsaj ugotovila resnico. Trenutno pa lahko samo ugibaš ali je ona prava za to ali ne. Odločitev je seveda tvoja.
Super, da ustvarjaš. Kar piši. To je dober način za izlivanje čustev in čestitam ti, da to počneš.

Vse dobro,

Tatjana