Mesec dni po postavljeni diagnozi,…
…se oče poslavlja od nas.
Na žalost. Vse se dogaja z neverjetno hitrostjo.
Začelo se je lani oktobra, z bolečinami v želodcu. Kljub zdravilom se bolečine niso umirile. Novembra je bil napoten na drugi UZ, ki ni pokazal nič konkretnega. V 20-ih dneh je izgubil 11 kg. Krvna slika je bila vse slabša in v začetku decembra se je pojavila še vročina. Sprejet je bil na gastroenterološko kliniko. CT je v sredini decembra pokazal tumor na repu trebušne slinavke ter prizadeta jetra. Histološki izvid je potrdil raka.
Danes je točno mesec dni, ko je bila postavljena diagnoza.
29.12. je bil odpuščen s Fentanil obliži ter Ultopom. Dan prej je dobil infuzijo. Ni imel apetita. Mami mu je kuhala vse kar se je spomnil, vendar je po dveh grižljajih odložil pribor. Pomagal si je s Prosure napitki. Stanje je nihalo. Kak dan je bil zelo slab, naslednjega spet boljši. Vročina se je pojavljala zelo spremenljivo. Le-ta naj bi bila posledica propadanja tumorjev. 15.januarja je imel pregled pri onkologu in pogovor, kako dalje. Kemoterapija je takoj odpadla zaradi oslabljenega organizma. Dobil je transfuzijo in bil naslednji dan odpuščen. Apetit se je trenutno malo povečal, vendar kmalu spet upadel. V soboto je izrazil željo, da bi šel na en izlet. Bil je zunaj, na soncu, videl je tisto, kar si je še želel še zadnjič videti…v nedeljo je večino dneva prespal. V ponedeljek mu je upešal govor, začel se je izgubljati za trenutke, v torek je še s sodelavci v kuhinji za mizo spil pijačo in to je bilo tudi zadnjič, ko je vstal. Govoril ni skoraj nič več. Včeraj je mami opazila, da so njegove roke in noge vse težje. Pri vsakdanjem umivanju ni mogel več sodelovat. Dan je z vmesnimi vzdihljaji in ječanjem prespal. Popoldan je začel zavračati tudi tekočino. Zvečer je še zbral moč, da se je usedel na posteljo, nato sva mu z mami pomagali do wc-ja. Noč je bila nemirna. Mami mu je dala še tretji obliž od štirih dovoljenih (100 mg),Zjutraj je bruhnil in opaziti je bilo delce tkiva. Mami je poklicala dežurnega zdravnika. Dobil je 10 mg odmerek morfija in Torecan proti slabosti. Zvečer še 10 mg morfija. Sedaj nam drugega kot čakanje ne preostane…
Ko bi le bil čimprej odrešen tega trpljenja…
Draga N&B,
iskreno sožalje ob nenadomestljivi izgubi Vašega očeta. Naj počiva v miru in naj ga angeli čuvajo. Sicer Vas ne poznam ampak iskreno povem, da imam solze v očeh. Očeta (41) sicer nisem izgubila zaradi bolezni, ampak zaradi prometne nesreče pri mojih 15.letih, in tega kar smo doživeli ob njegovi izgubi res ne želim nikomur. Vem kaj prestajate.
Sedaj pa smo zopet na preizkušnji, naša mami se bori z boleznijo. Želim Vam vse naj naj kar se želeti da, bodite pogumni!
Bom prižgala zvečer svečko za Vašega atija.
Moje iskereno sožalje…
Draga N&B,
izrekam ti moje sožalje. Tudi mi se bojujemo( oče ima karcinom pljuč, metastaze na hrbtenci, kosteh, ledvici…). Kot pri tvojem očetu je tudi pri mojem hudo.. Ne vem koliko časa bo vse trajalo, tudi sam se bori, čeprav opažam, da čedalje težje premaguje vse skupaj….
Želim ti veliko poguma na poti naprej.
Hvala vsem za izrečeno sožalje.
Včeraj smo se poslovili od našega očija. Pričakovali smo veliko ljudi, ampak toliko (blizu 200) pa res ne. Bilo je ganljivo.
Šok smo prespali, vendar še ne popolnoma dojeli. Verjetno bo minilo še kar nekaj časa. Enostavno je težko verjeti, da ga ni več med nami. Vse skupaj se je odvijalo tako zelo hitro. Ne samo družina, tudi ostali…prijatelji, sodelavci, znanci enostavno ne verjamejo. Bolezni nismo obešali na veliki zvon, zato je za njih še toliko bolj nerazumljivo in šokantno.
Star je bil 55 let, nikoli v življenju resno bolan. V 36-ih letih delovne dobe je imel vsega skupaj slab mesec dni bolniškega staleža. Še to polovico za naju z bratom. Celo življenje je bil predan delu in družini…sedaj, ko je začel uživati v življenju, spregel skrbi…skratka je zadihal s polnimi pljuči…pa ga je napadla ta zahrbtna bolezen.
Potem naj pa še kdo reče, da je življenje fer. Nekdo mi je rekel, da bog k sebi vzame le dobre…izbira med elito…
Kje smo v vsem tem njegovi najbližji?
Nekako se tolažimo s tem, da kljub hudi diagnozi ni dolgo trpel in mu je bilo prizanešeno.
Za vedno bo ostal v naših srcih kot ljubeč oče, pozoren mož ter delu predan sodelavec.
Draga N & B!
Iskreno sozalje. Vem, da se trenutno pocutis grozno in da se ti zdi kar nekako neposteno, da sonce se naprej sije enako in da se svet vrti naprej, kot da se ni nic zgodilo. Ti pa lahko povem, da bo kmalu boljse. Cas dejansko celi vse rane.
Pri nas je ravno 4 leta, kar je za rakom umrla mami. Podobno kot vas oci ni bila nikoli bolna, deloholik, umrla je v starosti 54 let, tocno 1 mesec pred penzijo. Je pa dolgo trpela, leto in pol. Zacelo se je z rakom jajcnkikov, potem z rakom crevesja, nazadnje je bil pa za vsepovsod, saj ves. Dolgo casa sem molila za cudez, potem na koncu pa sem molila samo za to, da bi koncno nehala trpeti. Zadnji mesec, ko se tudi zavedala ni vec, kaj se dogaja okrog nje, sva ji z atijem dajala morfij v kateter na hrbtenici. Na koncu ze na eno uro, tako jo je bolelo. Pa se je le resila.
Tako kot vas oci. Ne pozabi, da je zdaj tam, kjer ni bolecine in trpljenja. Da je zdaj vas angel varuh, ki vas ne bo spustil z oci. In vas ima se vedno rad. In vas bo vedno imel. Le pogum!