Tako se glasi naslov prvega poglavja knjige z naslovom : “Žensko telo, ženska modrost”, avtorice dr. Christiane Northrup. Izšla je pri založbi Učila, leta 2003. Z ženo sva jo našla v bližnji knjižnici, kamor rada zahajava. Ker sva taka, da najprej iščeva “samopomoč”, če se lahko tako izrazim, sva pač najprej odšla v knjižnico inprijazna knjižničarka nama je svetovala omenjeno knjigo. Knjiga ter pogovor o vsebini, nama je izdatno pomagal, da sva si razjasnila, kaj se z nama dogaja.

V prvem odstavku omenjene knjige, avtorica piše:

“Ni skrivnost, da so krize v razmerjih stranski učinek menopavze. Običajno se to pripisuje nerazsodnosti, ki jo povzročajo hormonske spremembe, ki v tem prehodnem času potekajo v telesu ženske. Ljudje le redko priznajo ali razumejo, da te hormonske spremembe vplivajo na možgane tako, da dobi ženska bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem spregovori. Z drugimi besedami, dajo ji nekakšno modrost- in pogum, da jo izrazi. Ko se pajčolan, ki ga ustvarjajo reproduktivni hormoni in ki ženski zastira pogled, začne dvigati, se pri njej skupaj z dolgo potlačenimi željami in ustvarjalnimi hotenji, pogosto zopet vname mladostni ogenj. Zrela leta oskrbijo ta hotenja z ognjeniško energijo, ki mora izbruhniti na dan.”

Zelo lep in natančen opis avtorice, ki se je po dvajsetih letih strokovne medicinske in druge pomoči ženskam in potem, ko je sama doživela menopavzo, odločila napisati knjigo o tem. tem spregovori v podpoglavju z aslovom:” Zakaj zdaj pišem knjigo o menopavzi”:

“Čeprav že več kot dvajset let delam z ženskami v menopavzi, sem si prisegla,d a knjige o tej temi ne bom napisala, dokler tudi sama ne bom stopila v to obdobje.”

Zelo pohvalno stališče strokovnjakinje, ki se zaveda, da niso dovolj le zunanje-strokovne izkušnje, temveč tudi notranje doživetje, ki nudi popoln vpogled ter razumevanje problema.

Kot moški moram priznati, da se ugotovitev iz prvega poglavja še kako tiče tudi nas moških, vsaj po mojih izkušnjah. Tudi moški, ko je za njim tista hormonska vihravost, začenja v sebi doživljati popoln preobrat, ki pa ga je treba prepoznati in si ga, kar ni ravno lahko – priznati!

Avtorica nato v prvem poglavju nadaljuje:

“Če ne najde izhoda-če je ženska zaradi miru doma in/ali v službi tiho ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov- je rezultat enak, kot bi se na ekonom loncu zamašil ventil: nekaj mora popustiti. Zelo pogosto je to zdravje ženske, rezultat pa je ena ali več od “velikih treh” bolezni žensk v obdobju po menopavzi:
– srčne bolezni
– depresija
– rak dojk
Po drugi strani pa se moramo tiste, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase, ki lahko povzročijo prevrat v dolgotrajnih razmerjih. Zakon na ta učinek ni imun.”

Skupaj sva skozi pogovor ugotovila, da t.im. kriza sploh ni kriza, temveč nekaj poplonoma sonaravnega in da vodi k neki čisto drugačni kakovosti v odnosih, ki ni nič manjša, temveč celo plodnejša in slajša od prejšnje kakovosti, kakovosti vihravosti. Pogovor, pa naj ga je še tako težko začeti, je lahko resničen zdravnik ali pa vsaj vodnik do tistega, kar nas bo ozdravilo. V našem primeru pa lahko skozi razgovor ugotovimo, da sploh ne gre za bolezen, temveč da le-to povzorča ne-odziv ali pa napačen odziv, kot je avtorica omenjela nevarnosti, ki jih povzroča potlačitev problema.