meni je tako hudo….
Zdravo!
Pravzaprav sploh ne vem na koga naj se obrnem ali komu naj sploh še potožim, saj tako ni prave rešitve… Bi pa pomagal kak nasvet ali pa podobna izkušnja.
Pred pol leta sem dala odpoved v službi, saj enostavno ni šlo več naprej. Delo je bilo izredno stresno, pa saj to bi še preživela, ampak potem pa so dali trimesečni deseturni delavnik. Jaz pa nimam nikogar, ki bi hodil po otroke v vrtec, mož dela dvoizmensko, vrec pa je samo do 15.30. Na mojem mlajšem sinu se je zelo poznalo, da mamica hodi v službo ob 6.00 zjutraj in se vrača domov ob 19.00. Postal je jokav, držal se me je kamorkoli sem šla, v vrtcu je pogosteje oboleval. Pa tisti njegov jok… Nisem zdržala. Saj sploh nisem več poznala mojih dveh sončkov. In tako smo preračunali, da lahko ostanem doma in si iščem drugo službo.
Zdaj sem doma že nekaj časa in druge službe ni in ni. Iščem službo, kjer bi lahko delala samo dopoldan, saj nimam nikogar, ki bi mi pazil otroke popoldan. Moja mami in tašča sta obe v službah. Zdaj pa nama voda v grlo teče glede denarja. Saj mož ne zasluži slabo, cca. 230.000 na mesec, pa vendar gre 65.000 za kredit, 20.000 za stroške, pa hrana, obleke, vrtec, prehrana v šoli in sva na nuli. Ne vem kaj lahko v takem primeru zahtevam. Denarno socialno pomoč, denarne pomoči od zavoda ne morem, ker sem sama dala odpoved. Ne vem kaj naj naredim. Tako zavidam vsem, ki imajo službo, ki se zjutraj oblečejo in gredo delat. Pa sama resno in nadvse pridno iščem službo, tudi honorarno, pa nič. Počutim se kot največja zguba.
In imam tako strašansko velik občutek krivde, ker sem doma, da vam ne morem povedati. Prava mama bi hodila v službo, šla popoldan po otroke v vrtec, potem skuhala, pospravila, prebrala otrokom pravljico in šla spat. To je idealna mama, ženska, ki da nekaj nase, Jaz pa… Zjutraj iščem službo, pospravim, zlikam, skuham. Popoldan pa sem z sončkoma. Zdajle imamo božično delavnico, drugače pa gremo na sprehod, v knjižnjico, beremo, se crkljamo, skratka imamo se lepo. Pa v današnji družbi to sploh ni sprejemljivo.
Pa sem zašla z osnovne teme. Pa kaj. Hotela sem si samo malo olajšati dušo. Nekako si bom verjetno že našla službo, do takrat pa bo pač tako. Šla bom na socialno po pomoč, briga me, kaj bodo drugi rekli. Ampak laže je reči kot storiti. V srcu pa boli, boli, občutek, da sem zavozila…
nata
Draga Nata!
Občudujem vas, ker ste dali prednost družini, otrokom in se niste prodali za vsako ceno delovni organizaciji, tako kot mnogi očetje in mame, ki jih tako občudujete.
Podpiram to, da so starši zaposleni, vendar včasih so naše poti drugačne. Izkoristite ta čas, ko imate več možnosti. Ko bo prišla služba, prišla pa gotovo bo, boste pa obžalovali.
Žal, ali pa na srečo, kakor boste vzeli, ste ostali brez službe. Po svoji (ne)prostovoljni odločitvi. Zdaj pa je čas, da iz tega iztržite največ.
Redko katera ženska ima to čast in nalogo, da je lahko doma in poskrbi za svojo družino. Res je lepo, če je zaposlena, vendar, če je doma in svoje častno delo gospodinje opravi dobro, je prav tako, če ne celo bolj vredno. Z dobrimi mislimi, veseljem in pozitivnim razmišljanjem, bo pa tudi nova služba našla svoje mesto. To je pa kot zagotovo.
Malo ste se potožili. To je prav. Povedala sem vam svoje mnenje. Vzemite tisto, kar vam ustreza. Pa lepe dni vam želim! Zares lepe!
p.s. narediti pa si jih morate sami.
S to razliko, da sem se jaz lahko dogovorila in dobila sklep o prekinitvi s takšnim besedilom, da sem potem od zavoda dobivala tisto malenkost.
Pri meni ni šlo za dolžino del. časa, no deloma tudi to, saj je bilo dela toliko, da bi lahko vsak dan tam visela 10 ur. Večji problem je bilo psihično maltretiranje. Karkoli sem naredila, je bilo narobe,če nisem naredila spet narobe. To sem trpela kar nekaj časa, saj nisem mogla dojeti, da se nekdo lahko tako spremeni. Ko sem prišla, so bili šefi tako prijazni, da sem si rekla, ja fino, tu bo pa lepo delati. V pol leta se je stvar obrnila za 180 stopinj.
Ponoči nisem spala, zjutraj sem imela tak cmok v grlu, ki me je davil cel dan. Zdaj vem, da sem preživela samo zato, ker sem imela svojega sončka, svojo pikico, ki me je čakala v vrtcu. Ko sem prišla po njo in je začela razlagati, kaj vse so počeli, sem enostavno pozabila na težave v službi. Vse, dokler ni šla spat, potem pa spet.
Ko sem še resno zbolela, se si rekla, kaj je bolje, denar ali zdravje. Na srečo je imel mož tudi takšno plačo, da smo lahko preživeli.
Tudi jaz imam ta občutek, da sem zguba, ker službe nikakor ne morem najti. Vedno, ko me kdo vpraša, kako pa služba, se komaj zadržim, da ne zajokam. Ker imam občutek, da drugi mislijo, da doma poležavam in se mi tako ne da v službo. Kot da rastejo na drevesih in jih je treba samo utrgati.
Želim biti optimist in pišem prošnje, kar nekaj sem jih že, pa vse bolj dobivam občutek, da se jih največkrat dobi po poznanstvih. Jaz jih nimam.
Enkrat bo bolje, samo kdaj bo to?
Nekaj sem se pa naučila iz prejšnje službe. Nikoli v podjetje, ker sta dva šefa na istem nivoju, v moje primeru še mož in žena, ki doma nista imela vsega razčiščenega, pa sta se “pucala” na zaposlenih.
še ena
Živjo !
Najslabše kar delaš je, da se pomiluješ in se počutič krivo, ker si doma.
Kaj pa zdravje otrok, njuno veselje, da sta z mamico, zdrava, nasmejana.
Nikoli, ampak nikoli se ne počuti krivo, saj vendarle skrbiš za otroka.
Pogovori se sama s sabo kaj si sploh želiš, kakšno delo, kaj bi rada dosegla v karieri. Vrzi si na papir, določi si cilje, vrednote, naravnaj se na službo kakkršno si želiš in dobila jo boš.
Tudi jaz sem s 1.12.03 brez službe, prosila sem, da me dajo za tehnološki višek, ker že 3 mesece nismo dobili plač, za naprej pa bodo minimalne, če sploh bodo. To ni poraz, to ni neuspeh, je samo ena neprijetna epizoda v življenju. Naravnana sem na zmago, uspeh in iščem dalje, v to smer, kamor si želim.
Bodi močna, verjemi vase in si postavi nove cilje. Vse se da, samo če verjameš vase in se nimaš za zgubo, temveč za pogumno, ki si je pripravljena življenje ovrednotiti na novo in ga tudi živeti.
Držim pesti,da uspeš !
Pozdrav,Taja
Verjetno samo mame,ki imajo že večje otroke vedo,koliko otroštva njihovih otrok je šlo mimo ne da bi sploh vedele za to.Koliko nastopov,prireditev tekm so zamudile zaradi “obvezne” službe.Včasih so bili prazniki res prazniki za družino,danes je to samo še farsa-vedno bolj imaš občutek,da je to samo za ljudi,ki imajo čas in denar.Lahko bi nakladala,da se vse da,pa da bo tud čas k boš dobila službo kmalu prišel…
Pa vzemi takole-izkoristi najboljše v tem času kar lahko! Igrejte se igrice,naredite voščilnice za praznike ,specite pecivo…Vse to meni in večini ne uspe poleg službe.Ne imej občutka nekoristnosti!!Otroci si zapomnijo-vedeli bodo ,da je bila njuna mamica doma ,ko so prišli iz vrtca.
Imaš kje možnost nestalne zaposlitve?Pomoč v domu za starejše,čiščenje blokov.raznašanje časopisov?Če se ti delo ne zdi “manjvredno” je možnost dobiti neki drobiža s tem pa če večina tega dela je dopoldne.
Vrjetno ti s temle nism pomagala kej dosti pa vseeno–prevečkrat si želiš zavrteti čas nazaj-če bi lahko bi tudi sama ostala doma!
Objemček in poljubček šteje več kot vsak denar!Cmoka malčkoma v imenu mamice,ki ni imela toliko poguma kot ti!
P.s…….idealnih ljudi na svetu ni;)