Men se bo ZROLAL!
Edo, berem te in berem in vedno bolj si mislim, da pa mogoče ne bi blo slabo, če bi si poiskal strokovno pomoč. Imam kolegico psihiatrinjo in se dostikrat pogovarjava o njeni stroki. Mi je že razložila o serotoninu, kemijskih reakcijah, pa kaj telesu manjka ob depresijah…no, saj predpostavljam da tudi ti te stvari obvaladaš. Pa nočem nič pri tebi diagnoz dajat, bom ne daj, sam tko..moj predlog…
Ne vem no, zakaj bi se človek tako mučil, kot zgleda da se mučiš ti, pa ne bi probal kakšne oblike pomoči. Saj škodit ne more…
Kaj ti misliš?
Ej, Edo, ne vem, kdo si, ampak malo me spominjaš name oziroma na to, kar si ne želim več biti.
Jokaš zaradi stvari, ki jih nimaš, namesto da bi se čudil stvarem, ki jih imaš. A misliš, da vsi imajo, kar si želijo, po čemer hrepenijo? Jokaš nad svojo samoto, namesto da bi šel v družbo ali pa se sprijaznil sam s sabo. Kje piše, da samota ni v redu? Če ti pa ne paše, zakaj si si jo izbral? Praviš, da ne najdeš sebi podobnega človeka. Pa si ga skušal najti, brez mask, blefiranja in vsega, ti prvi? Usmeri svoj pogled stran od sebe in k drugim. Mogoče boš več videl,
Nisi me dobro (drugje) brala… tisoče poskusov – pa vedno bolj sem stran.
Ko naredim korak naprej – padem tri korake nazaj.
Ko najdem koga (za družbo ali sebi primernega), pride trenutek, ko izgine tako hitro, kot je prišel.
Spregledala si bistvo (očem skrito), zakaj neki (se beremo in) smo – tu?
Pač, nam nekaj ne gre…
Ali ne zmoremo…
ali ne znamo…
So nihanja – bodi prepričana, da, ko bom “spet tam in spet tak”, Eda Krena tule več ne bo. Ja, morda bo, a ne pod “Edo Kren”.
In pomaga (včasih) že to, da spoznaš, da v tem (morda) nisi (tako) sam.
Me veseli, da imaš rad rastline. Meni se zdi ubijalska zahodna stran, kar požge rožice, če jih ne zaščitiš. Bom pa letos na S dala gorenjski nageljček v tegelcu, če bo uspel. Sicer nageljnov ne porajtam najbolj, ampak kot tradicija se mi zdi pa v redu. Škoda, da se nismo vrgli na vrtnice.
Tudi jaz si želim obiskati neskončna cvetoča polja Nizozemske. Letos ne bo šlo, ker sem se malce uštela in premalo šparala oz.nisem mogla. Morda naslednje leto. Še zame si oči napasi. Tista skoraj črna barva tulipana je nora.
Pričakujem poročilo, ko se boš vrnil. Tudi moja prijateljica s hčerjo gre ta termin.
Jaz bom medtem vrtnarila in premišljujem o najemu vrta. Morda za 1 dan na sprehod ob obali in okrog Blejskega jezera.
Edo, če čutiš preveliko breme, te nič ne stane, če se pogovoriš s kom. Na Nazorjevi 1 so možnosti za plačilo ali na nujni p.p.Ne dovoli, da bi se počutil slabo. V SLO imamo dobre strokovnjake.Zaupaj jim in se jim prepusti! Srečno!!!
Na tem forumu sem prvič tko, da ne vem o čem si prej pisal Edo Kren ampak zanimiv se mi je zazdel ritem tvojega pisanja. Poleg ritma je tu še skorajda arhaična ubeseditev. Zanimiv opis doživljanja. O tole morje bi se pa tudi meni prileglo, sploh Piran je moj biserček. V Piranu ti ne more biti dolgčas niti za sekundo, če le gledaš in poslušaš vse kar vre od življenja. Osamljenost pa je v glavnem lastna izbira dokler se oseba, ko je sama s seboj s samo seboj tudi dobro šteka:))) Skratka občasno se je priporočljivo pogovoriti s tistim otročkom v nas samih, ki si še vedno želi brkljati po morski obali in iskati povsem navadne školjke misleč, da bo nekoč našel skriti zaklad. Vedno znova se zaljubiti v življenje je umetnost sploh, ko vemo, kakšnih krutosti je zmožno. Pa saj sonce zelo pomaga.
Edo, ne rečem, da je moj recept uporaben tudi za druge ljudi, vendar je meni vsaj malo pomagal, da sem se izvlekla iz najbolj morečega počutja. Ker nisem človek, ki bi rad govoril o sebi, sem vse probleme in čustvene težave kopičila nekje v sebi toliko časa, da nisem videla nobenega smisla več.
Tako sem se nekega dne, ko sem bila čisto na tleh, začela pisati, pač o tisti težavi, ki mi je takrat povzročala največ težav. Tipkala sem kar precej dolgo, brez razmišljanja in olepšavanja, vse tako, kot velikokrat razmišljam sama pri sebi in mojih odnosih z drugimi.
To sem ponavljala potem vedno, ko nisem več zdržala, pisala sem tako, kot, da se pogovarjam z nekom, ki mi zelo veliko pomeni, ampak v resnici nisem zmožna tako komunicirati z njim kot z računalnikom. Še vedno veliko prebiram več forumov, iz njih kdaj potegnem tudi zase kakšen nasvet. To počnem s presledki že kar eno leto, zadnje čase imam občutek, da sem se nekako pobrala, vsaj tistih hudih kriz sem se rešila.
Sama si je kriva, če te nima več. Ko spomladi vse cveti, se nam kar malo vrti od vzhičenja. Ampak drži ta: pazi, kaj si želiš, ker se lahko uresniči.Po samskih prijateljicah sodeč, ste fantje zelo iskani. Samo doma ne čakaj sanjske, pa bo! Jaz imam sedaj druge skrbi in ti zagotavljam, da je tvoja skrb rešljiva. Obstaja še kaj hujšega oz. kakor gledaš: s srcem, čustvi ali kot kamen. Verjetno ti ena hodi naproti, pa pri sebi še nima vse urejeno, zato se še nista srečala. Ti se moraš pa rešiti preostale energije iz tvojih por, ki je ostala po njej in se odpreti za novo izmenjavo energij.lp
Tale EDo…hmmm, kot bi v možgane bral mojega prijatelja, ki ga poznam že ne 20 let.
Kaj naj rečem? Fascinantno na prvi pogled, jaz pa tako nemočna, ker ga imam tako rada, da mi je hudo, ko on ni srečen. Na momente je srečen, pa tega ne vidim, ko ni srečen, ga ni, ko je nekje vmes, ne vem kaj bi. Karkoli rečem, ga prizadenem, če nič ne rečem, ga spet prizadenem.
Prizadeta pa sem tudi jaz, ker je ON tako daleč.
20 let je dolga doba, pa mi še vedno ni nič jasno. Morda samo za globji pogled nekoga, ki pozna takšnega Eda.
Če mi kdo napiše formulo, da mu dam vedeti, da mi je kot osebnost zelo pri srcu, da bo to začutil, se zahvaljujem.
p.s.
Ta moj “Edo” je prijatelj iz šolskih dni. Srečujem ga, vidim, drugače pa…hmm, sem med tistimi s vojim življenjem, ki jih on doživlja, da smo “tam”
Sprva me je prešinilo, da se nekdo zafrkava. Pa se?
Kibernetična resničnost. Pisarije. Mene navdušujejo vedno bolj in bolj. Pa veste zakaj? Ob njih pozabim na svoje probleme in se zavem dejstva, da imajo nekateri še hujše.
Podoživljam krizo srednjih let. Nič novega. Psihiatri bodo imeli zaradi načina našega življenja, zaradi stresnih služb….in bla, bla… vse več pacientov.
Edotu bi dala samo en nasvet.
Človek je lahko vse kar hoče. Umetnik, znanstvenik, klošar ali psihiater. Nihče te ne more osrečit, kot te tudi nihče ne more spraviti v nesrečo.
Med norostjo in normalnostjo pa ni meje. Po svoje je vsak mal tčen.
Vsakega ima, da bi kdaj napisal na kak forum, da se mu bo zrolal. Mogoče bi moral za spremembo iti mal iz svoje kože in se ne ubadati toliko z mislimi o samem sebi, ampak še o drugih. Lahko greš tudi u Dajfur, če misliš, da ti je tako hudo, ali pa na onkoliško kliniko, pa boš videl, da je marsikomu še mnogo huje in se mu ne zrola.
Ne vem, mogoče se pa motim.