Sem pobrskala še sama in našla še druge tehnike:
http://bpdfamily.com/message_board/index.php?PHPSESSID=281998919d12058c943fc35ee133999b&topic=69272.0
Dve preostali sta še PUVAS in DEARMAN (začetnice besed/stavkov, ki opisujejo tehniko), pa še ena ali dve sta opisani. MOgoče komu pride prav.

Pa še en link o mejah:
http://bpdfamily.com/message_board/index.php?topic=61684.0.0

Še en krasen izsek iz navedenega bdp foruma o mejah:

“How to Develop Boundaries

An important first step in developing healthy value boundaries is to get acquainted with, and take ownership, of your true self. This is essential before healthy values can be lived. As adults, we are responsible for the decisions we make in life. We have freedom to respond, to make choices, and to limit the way others’ behavior affects us. As a “free agent”, we can take responsibility for our freedom by setting boundaries, or borders, between ourselves and those around us. Some people refuse to set boundaries because they see them as selfish. Others actually use them to be selfish. Both are wrong. Boundaries are about self-control.

Drs. Henry Cloud and John Townsend have written several books on the subject of boundaries. According to these authors, there are ten law of boundaries:

The Law Of Sowing and Reaping – Choices have consequences.

The Law of Responsibility – We are responsible TO each other, not FOR each other.

The Law of Power – We have power over some things, we don’t have power over others (including changing people It is human nature to try to change and fix others so that we can be more comfortable. We can’t change or fix our borderline, but we do have the power to change our own life.

The Law of Respect – If we wish for others to respect our boundaries, we need to respect theirs. If your bp is a rager, you should not dictate to him/her all the reasons that they can’t be angry. A person should have the freedom to to protest the things they don’t like. But at the same time, we can honor our own boundary by telling our bp, “Your raging at me is not acceptable to me. If you continue to rage, I will have to remove myself from you.”

The Law of Motivation – We must be free to say no before we can wholeheartedly say yes. One can not actually love another if he feels he doesn’t have a choice not to. Pay attention to your motives.

The Law of Evaluation – We need to evaluate the pain our values cause others. Do our values cause pain that leads to injury? Or do they cause pain that leads to growth?

The Law of Proactivity – We take action to solve problems based on our values, wants, and needs. Proactive people keep their freedom and they disagree and confront issues but are able to do so without getting caught up in an emotional storm. This law has to do with taking action based on deliberate, thought out values versus emotional reactions.

The Law of Envy – We will never get what we want if we focus our values onto what others have. Envy is miserable because we’re dissatisfied with our state yet powerless to change it. The envious person doesn’t set limits because he is not looking at himself long enough to figure out what choices he has.

The Law of Activity – We need to take the initiative to solve our problems rather than being passive. In a bpd relationship, sometimes one partner is active and the other is passive. When this occurs, the active partner will dominate the passive one. The passive partner may be too intimidated by the active one to say no. This law has to do with taking initiative rather than being passive and waiting for someone else to make the first move.

The Law of Exposure – We need to communicate our values and their boundaries to our partner. Values and boundary that are not communicated is a boundary that is not working. We need to make clear what we do or do not want, and what we will or will not tolerate. We need to also make clear that every boundary violation has a consequence. A boundary without a consequence is nagging.”
http://bpdfamily.com/message_board/index.php?topic=61684.0.0

Za kričača in mamo.Najprej prav lepo pozdravljena v našem zatočišču.Tu sta dobrodošla, saj smo enako misleči, več ali manj vsi z svojimi izkušnjami na omenjenem področju.

Se strinjam.Poleg jeklenih živcev in ukinitve samopomilovanja je tudi zelo potrebna podpora,da te nekdo razume,te podpre ipd.
Kako dolgo vzdržati, da še sam ne zboliš, da ne zastrupljaš z negativno energijo ostalih članov družine (otrok) itd.
Se strinjam,da moraš to sprejeti,ker drugače “si mrtev”, vendar če si dan za dnevom zraven takšne osebe,zelo težko sprejemaš razne izpade,ki te lomijo, povzročajo razne posledice, zgolj z razlago “Takšen pač je in ne bo drugače”. Tega še jaz ne zmorem.

Da ti odgovorim na tole, poskušala bom povedati po svoje.
Prvo kot prvo je potrebno se nehati ukvarjati z nasprotnikom, iskati odgovore, zakaj je tak, zakaj tko….ker je brez veze, ker uničuješ samo sebe.Vztrajati toliko, dokler ne vidiš da ne zmoreš več, ko ti preostane samo še boj za lasno življenje in otroke, vse ostalo je nepomembno.Je pa stvar posameznika.Govorim iz lastnih izkušenj in ne nagovarjam.Sama sem vztrajala dokler sem lahko, potem odšla brez vsega iz lasnega doma z otroci in tistim kar smo imeli na sebi.Ni bilo lahko, ampak bilo je vredno.Zbolela v roku po odhodu enega leta, psiha se je sesula, otroc sesuti, skratka ko danes pogledam nazaj je bil odhod najboljša rešitev za nas.Ko mi je eden od otrok rekel, da ne more več, da mu naj pomagam, ter da naj pomagam ostalim, ko sem izvedela, da je razmišljal tudi o tem, da bi naredil kaj nepoštenega zgolj in samo zaradi tega, da bi rešil brate, sestre in mene, mi je bilo jasno kaj mi je storiti.Zlomi te, kajti vsi smo ljudje.Glej na sebe in otroke, kajti zavedati se je potrebno, da nas otroci potrebujejo, ter težko gledajo stanje doma.

Kričač,
razumem te v vsej tvoji stiski, ko si naredil vse in še več, da bi bilo bolje, pa ni.Postavljenje mej, kje je meja je odvisno od posameznika, dejstvo pa je, da je mom specialci ne upoštevajo, ne samo to, še huje, itak smo vsi mi krivi vsega, čudni, z njimi ni nič narobe z nami je, mi smo čudni, mi smo…..ne vem kaj vse, samo ljudje ne.Zavedati se je potrebno, da temu ni tako.Jaz sem poskušala vse meje postavit, nobena se ni upoštevala, dokler nisem uvidela da bolje ne bo nikoli, da je življenje otrok i mene vredno več, pa četudi za to plačama prehudo ceno.Ko ne gre več ne gre.Nihče mi ni povedal, da bo tako težko, kot je bilo, nihče mi ni povedal, da se bo vse nakopičilo enkrat sesulo na mene, nihče, do trenutka ko se je in sem potrebovala pomoč, in jo tudi sprejela.Hudo je, ko ne veš nič več, ko ti ni jsano nič, ko se počutiš najbolj grdega, najhujšega človeka na svetu, ko obtožuješ sebe, ker so ti tako povedali, da si ti kriv za vse, ampak kakšno olajšanje je, ko ti nekdo pove, da je tvoj kolaps posledica vsega doživetega in preživetega, da je sesutje povsem normalen odziv telesa na prej doživljen stres, da smo samo ljudje, in ne roboti, da dokler je naše telo pod adrenalinom funkcioniramo, ko se malce umirimo in adrenalin popusti se pa sesuješ.In takrat je še kako pomembno imeti ob sebi nekoga, ki te razume, ti vliva voljo in pogum in moč za naprej.
Kje je pa tvoja meja pa boš ugotovil sam.Je pa težko poslušati kup laži in neresnice ki jo drug partner tvezi tvojim otrokom.Otroci bodo slej ali prej ugotovili kaj je res.

Zgolj moj pogled in moje mnenje, predem me kdo napade.
Kričač in mama- vso srečo vama želim.

Poskušam odgovoriti Kričaču, kako konkretno postaviti meje njegovi “furiji”, še posebej glede na
otroke.
Jah, odvisno, koliko so stari. Že tam pri štirih , petih letih se jim da povedati, da “ko se mamica razjezi,
ne misli vsega, kar reče” ali da “nekateri ljudje v jezi rečejo tudi stvari, ki niso resnične”…to je začetek,
ki lahko omili njihove travme in dvome….biti je treba miren in vztrajen….recimo v primeru, ki je opisan,
– ko oče postavlja mejo in odide iz stanovanja, mama pa jim govori, da gre zato, ker jih ne mara (ali kaj
podobnega) ….pač otrokom na samem razložiš, da prepirov ne maraš in da boš vsakič odšel, ko bo
na vrsti prepir, ker bi se raje mirno pogovarjal – to otroci komot razumejo, saj zelo trpijo ob prepirih.
Poveš tudi, da jih nič na svetu ne bi zapustil in vse, kar imata z mamico nič ne vpliva na ljubezen do njih.
Vnaprej jih tudi pripraviš na vse možne scenarije laži, ki jih otrokom lahko naplete žena v poskusu
maščevanja ali odtujevanja – zmenite se, da otroci vedno vse v zvezi s tabo vprašajo direktno tebe,
da se vedno prepričajo pri tebi, kaj je res in kaj ni. .
Če si vztrajen, miren in se do otrok obnašaš vedno enako, te bodo sprejeli kot svoje “sidro”, kot svoje
pribežališče pred zmedo MOM starša, postal boš merilo za resnico in reševalec stisk.
Po mojem se da – če ne obupaš, če si potrpežljiv in dosleden.

Gemma,

strinjam se s teboj in verjamem, da se strinjajo skoraj vsi, ki so iz takšnega odnosa za svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje otrok morali oditi. Vse to pa žal vidimo šele takrat, ko smo nekaj časa stran od takšne osebe. Prej ne gre. Prej veš samo to, da je z odnosom nekaj močno narobe (sporoča ti tvoje psihično in telesno stanje), pa te vedno znova ljubezen do dotične osebe (pa tudi otrok) opominja, da poskušaš zadeve nekako urediti.
In tako kot si rekla, otroci čutijo in vidijo vse. Njim bo slej ko prej jasno kdo v družini dela dramo.Na staršu pa je odgovornost ali želi vzgajati otroke v družini s takšnimi odnosi in jim nezavedno vcepljati vzorce po katerih se lahko zgodi, da bodo v odrasli dobi delovali in se obnašali tudi sami.

Odličen predlog Skela.
GittaAna

Našla sem zanimiv članek, ki ga prilagam. Tudi o tem je dobro razmišljati in morda bo komu pomagalo. Lp Odmev

‘NE’ NI GRDA BESEDA

Seveda bom pazila na tvoje otroke … Da, vzel bom to enciklopedijo, gotovo lahko najdemo prostor za novo zbirko … Nocoj bom z veseljem skuhala za sedem ljudi … Ja, vseeno mi je … Prav, opravil bom to delo namesto tebe …

Se lahko spomnite, kdaj ste nazadnje privolili, da nekaj storite, čeprav tega niste hoteli? Kolikokrat ste si že naložili preveliko breme, tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, ker preprosto niste znali reči ‘ne’? Kolikokrat ste se za uslugo nekomu odločili zaradi občutka krivde ali dolžnosti? Koliko časa ste porabili za opravke, za katere vam v resnici ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti?

‘Ne’ je kratka, preprosta beseda. Je nepogrešljivo orodje, s pomočjo katerega lahko prihranimo dragocen čas in energijo za tisto, kar nam zares veliko pomeni. Omogoča nam postavljati meje: kaj je za nas v medsebojnih odnosih še sprejemljivo in kaj ne oz. koliko lahko gremo drugemu naproti, ne da bi pri tem izgubili sebe, ne da bi pozabili na svoje potrebe in omejitve. V življenju pogosto s težavo postavljamo mejo med uveljavljanjem svojih pravic in spoštovanjem pravic drugega. Nam pa prav pravilno postavljene meje omogočajo, da so naši odnosi z drugimi bolj jasni in predvidljivi ter bolj odprti in pristni. Z ustrezno postavljenimi mejami rešujemo konflikte na konstruktiven način in ustvarjamo pogoje za krepitev zaupanja, ljubezni in spoštovanja.

Spoznajmo svoje meje
Vsi imamo meje, vprašanje je le, ali se jih zavedamo in ali jih izražamo. Pomembno je, da si jih ozavestimo in izrazimo. S postavljanjem meja drugim ljudem sporočamo, kako naj ravnajo z nami, povemo, kaj smo pripravljeni storiti, pod kakšnimi pogoji, in tudi, kaj za nas ni sprejemljivo. Kako naj drugi ve, kakšne so naše potrebe, omejitve, pričakovanja, če jih nikoli ne izrazimo? Pogosto pričakujemo, da bo drugi vedel, kaj se spodobi (za nas), kaj je potrebno narediti (po našem mnenju), kaj potrebujemo (mi) ipd. Večja verjetnost je, da nam bo drugi šel naproti in upošteval naše potrebe, če jih bomo izrazili. Postavljanje meja je torej naša odgovornost, čeprav se je tega le malokdo naučil v svojem otroštvu.

Seveda je meje potrebno ustrezno oz. pravilno postavljati. Ustrezno postavljene meje (‘zdrave’ meje) podpirajo osebno rast vseh vpletenih, saj prispevajo k razvijanju odgovornosti. Upoštevajo potrebe, hotenja, pričakovanja in omejitve vseh vpletenih v odnos in z njimi skušamo najti najboljšo (najbolj sprejemljivo) rešitev za vse. Nasprotje ustrezne, pravilne meje je neustrezna, ‘nezdrava’ meja (meja udobja), ki jo postavljamo izključno zaradi lastnega interesa (lastnega udobja), za druge pa nam ni mar.

Ne postanimo žrtev lastnega obnašanja
Možnost, da postanemo žrtev lastnega obnašanja, je močno povezana z nezmožnostjo reči ‘ne’. Če rečemo ‘da’, ko mislimo ‘ne’, zanikamo lastne potrebe in omejitve. Ker se bojimo, da bi nas preganjal občutek krivde ali da bi se s kom sporekli, si naložimo preveč opravkov in dolžnosti ali popustimo prošnjam in zahtevam drugih. Čeprav v nas kar kriči: “Ne!”, se samo kislo nasmehnemo in izdavimo usodni: “Prav!” Tako se dostikrat izognemo besedi ‘ne’, čeprav bi jo morali uporabiti. Z navado, da ugodimo vsaki zahtevi nekaterih ljudi, ker se želimo izogniti sporu z njimi, samo ene vrste težavo menjamo z drugo. Posledice nenehnega popuščanja so lahko resnejše in trajnejše od vsakega razočaranja, ki bi ga povzročil izrečeni ‘ne’. Takšen način obnašanja vodi v nezadovoljstvo, v melanholična in depresivna počutja, v občutek, da nas drugi izkoriščajo, v potlačevanje svojih čustev, predvsem pa hromi pristen stik s samim seboj ter s svojimi potrebami in potenciali. Vse to pa lahko resno ogrozi tudi naše zdravje.

Še huje je, kadar si tako zelo želimo biti ‘dobri’, da obljubimo pomoč, potem pa uslugo izpeljemo slabo, brez prave volje ali je sploh ne izpeljemo. Z obljubo, ki je ne moremo držati, sami sebi skopljemo veliko jamo in tudi pademo vanjo. Čeprav se trudimo predvsem ustreči, bodo na koncu vsi menili, da smo neodgovorni, nepozorni ali celo nesposobni.

Zakaj nam je težko reči ‘ne’?
Zakaj bodo nekateri ljudje naredili skoraj vse, samo da se bodo izognili tej besedi? Izrekanje ‘ne’ predstavlja težavo zato, ker je beseda čustveno povezana z osebno zavrnitvijo. Navzeli smo se vrste prepričanj, ki povezujejo izrekanje besede ‘ne’ z obnašanjem, ki se ga opisuje kot neljubeče, nepozorno, neusmiljeno in neobčutljivo. Če nam nekdo reče ‘ne’, se največkrat počutimo osebno zavrnjene in ogrožene. Pretirano smo odvisni od dobrega mnenja, ki ga imajo drugi o nas. Podobno je, če mi rečemo nekomu ‘ne’ – ta oseba se bo največkrat počutila zavrnjeno in negotovo. Če imamo nizko samospoštovanje, smo popolnoma odvisni od mnenja drugih ljudi. Nič čudnega, da doživljamo mešane občutke, ko želimo reči ‘ne’ – lahko bi rekli, da gre vedno za vprašanje občutka naše lastne vrednosti.

Marsikdaj meje v medsebojnih odnosih ne postavimo zato, ker preprosto mislimo, da tako, kot je, mora biti. Sploh ne vemo, da obstaja tudi drugačen vzorec, kot smo se ga naučili npr. v svoji družini. Včasih se nam zdi, da je korist, ki jo imamo od tega, da ne postavimo meje, večja od koristi, ki jo pričakujemo od postavljene meje. Pogosto nas je strah, kako se bo drugi odzval, ali pa imamo občutek krivde, da smo storili nekaj, kar bo drugega prizadelo.

Kako reči ‘ne’?
Sporočilno je beseda ‘ne’ zelo močna, zato jo je potrebno modro uporabljati. Morda vam bo v pomoč kakšen od naštetih napotkov:
Začnite tako, da si beležite svoje občutke, ko rečete ‘ne’. Kdaj vam je posebno težko – v službi, doma, s prijatelji, z osebami, ki so za vas avtoriteta? Odkrijte, kaj je največja težava. Kako se počutite v takšnih primerih (ogroženi, prestrašeni, negotovi, nezaščiteni …)?
Pomagajte si z afirmacijo: “Lahko mi je reči ‘ne’.” Recite si to čimbolj pogosto.
Ponovite stavek: “Ne, nočem kupiti tega avtomobila, iti s tabo ven, pobirati tvojega umazanega perila.” Ponavljajte svojo izjavo – pomaga vam, da obdržite svojo smer.
Pojasnite: “Ko ti rečem ‘ne’, to pomeni samo, da ne morem oz. nočem narediti, kar me prosiš. To ne pomeni, da te zavračam kot osebo.” Pravilno si interpretirajte: “Ko mi odgovoriš z ‘ne’, to pomeni, da ne želiš ali ne moreš narediti tistega, za kar te prosim. To ne pomeni, da me odklanjaš kot osebo.” Razumevanje teh izjav prenesite v svoje življenje. Ko se bojite reči ‘ne’, razmislite o resničnem pomenu svoje izjave.
Vztrajajte! Čim ste enkrat rekli ‘ne’ v položaju, v katerem prej tega niste bili sposobni, ste prodrli na novo območje. Naslednjič bo lažje. Če vam je žal ali se čutite krive, se spomnite svojega namena. Ne opravičujte se za svojo držo.
Da boste zbrali pogum za težje ‘ne-je’, začnite postopoma. Najprej vadite odrekanje manj pomembnih uslug, ko ne tvegate veliko. Glavno je, da sami sebe slišite uspešno izreči besedo ‘ne’. Počasi boste zmogli tudi v bolj zahtevnih okoliščinah. Večkrat ko boste izrekli besedo ‘ne’, lažje vam bo šla z jezika.
Naučite se malo počakati, preden odgovorite na prošnjo. Vzemite si čas, da boste premislili, ali prošnji želite ustreči oz. ali je stvar sprejemljiva za vas. Naslednji odgovori vam bodo skoraj v vsakem primeru pomagali pridobiti nekaj časa za premislek: “Pogledati moram na koledar. Pozneje ti sporočim.” ali: “Premisliti moram. Sporočila ti bom.” ali: “Najprej moram preveriti, če sem takrat prost in če imam dovolj denarja.”
Izrazite svoja čustva in potem recite ‘ne’: “Poglej, težko mi je to reči, vendar sem prepričana, da boš razumel, da mora biti moj odgovor ‘ne’.”
Recite ‘ne’ in potem razložite. “Ne, nocoj ne bom mogel delati do poznih ur, ker ste me prepozno obvestili. Vedeti moram vsaj dva dni vnaprej, če želite, da ostanem dlje.”
Recite ‘ne’ in ponudite drugo možnost: “Jutri ne morem priti, lahko pa pridem naslednji teden.”
Prisluhnite drugemu in pokažite razumevanje zanj ter potem izrazite svojo omejitev. “Vem, kako pomembno je zate, da greš na to zabavo, ki bo trajala vso noč, vendar ti do jutra ne dovolim. Lahko pa ostaneš do enih ponoči.”
Recite ‘ne’ in bodite tiho. Ta tehnika se vam bo najprej lahko zdela neprijetna, vendar, če vztrajate, je lahko zelo učinkovita.

Katerikoli način uporabite, vedno bo prostor za tišino. Ko ste svoje povedali, ni popolnoma ničesar več, kar bi še lahko rekli. Ko molče čakate, da druga oseba sprejema vaš ‘ne’, se spomnite svojega namena. Zapomnite si, da ne zavračate osebe, ampak da samo ne morete oz. nočete narediti tistega, za kar vas prosijo. Ko vam nekdo odgovori z ‘ne’ in se začnete potapljati v čustveni vrtinec, se spomnite, da niste zavrnjeni kot oseba, odgovor velja zgolj za vašo prošnjo. Do besede ‘ne’ ste upravičeni in čisto v redu je, če rečete ‘ne’, kadar je to potrebno.

Moja mama, ki ima MOM, moje meje prestopa neprestano v komunikaciji z menoj.
Karkoli se odločim, mi nasprotuje, tudi če je stvar popolnoma banalna. Nikoli mi ničesar ne prepove, temveč izreče par grdih, zbadljivih pripomb, da si sama od sebe premislim. Vse bi dala, da bi zamajala mojo odločnost in individualnost.
Nonstop mi daje nasvete za vsak drek in me s tem degradira. Kot da sem tako neumna, da bom šla na uraden sestanek u trenirki. Ko povem, da bom povabila goste, mi takoj začne očitajoče pametovati, da moram najprwj postreči njim, potem sebi. S tem mi namiguje, da se ji zdim ena navadna budala, ki bi brez njenega nadzora naredila vse narobe.
Poleg tega pa ves čas z menoj govori namesto mene: povedati mi mora, kaj sem jedla, kaj sem oblekla itd, ko nje ni bilo zraven. Potem se jo jaz lotim prepričevati, da ni res, da že jaz vem, kako je bilo.
Na ta način moja mama prestopa meje … ko bo le možno, pobegnem čimdlje od nje. Komaj čakam, da jo zadnjič vidim.