Kot ste verjetno že opazili sem navdušena zagovornica postaljanja meja. Seveda to izvira iz tega, da sem otrok mejnih staršev in da mi še dolgo v odraslost ni bilo prav jasno, kaj meje sploh so, kje naj bi bile ) kako jih postaviti in sem se (seveda) zaradi tega zapletala v precej čudne odnose. Ko sem preko tuje literaure in prakse odkrila, za kaj naj bi pri vsem skupaj sploh šlo, se je moje življenje korenito spremenilo in moje navdušenje nad tem, kako ti lahko zdravo pojmovanje meja osreči življenje je seveda veliko..

V nekaterih drugih sporočilih pred tem, sem opazila, da je še kdo tako zmeden, kot sem bila nekoč sama….pa sem se odločila odpreti novo temo o mejah in zraven dodati nekaj odličnih misli, ki so mi v zadnjem času padle v oči na enem izmed tujih forumov za odrasle otroke mejnih oseb. In se tako pridružujem Končno, ki (hvala bogu) piše povzetke iz knjig, ki jih bere na mejne in narsicisistine teme še sem na forum, ne samo v svoje zapiske…:-)

Torej, nekaj bonbončkov, odličnih odgovorov nekomu, ki se mu je zdelo, da postavljanje meja ne bo zaleglo pri njegovem bližnjem in da bo to stvari samo še poslabšalo:

” Če je tvoj cilj, da boš s postavljanjem meja lahko nadziral vedenje nekoga drugega, z drugimi besedami, če pričakuješ, da bodo tvoje meje naučile tvojega MOM, da te bo spoštoval in da bo začel upoštevati tvoje občutke in te začel doživljati, kot neodvisno osebo – potem postavljanje meja zares ne bo delovalo.

Če je po drugi strani tvoj cilj, da začneš skrbeti zase in spoštovati svoje lastne potrebe, ne glede na to ali bo to storil tudi drugi, potem postavljanje meja lahko zelo deluje.

Drugih ljudi ne moremo nadzirati, nadziramo lahko samo njihova dejanja.

Cilj, ki ti ne bo uspel: Pripraviti MOM; da te ne bo več klical pred 8 uro zjutraj.
Cilj, ki ti bo uspel: Izklopi telefon vse do 8 ure zjutraj.

Cilj, ki ti ne bo uspel: Pripraviti MOM do tega, da bi razumel, da te z zmerjanjem in besnenjem lahko prizadane.
Cilj, ki ti bo uspel: Kadarkoli te začne zmerjati ali besneti preprosto odidi ali pa končal telefonski pogovor.

***
Mej ne potavljaš zato, da bi spremenil vednje osebe z MOM. Meje so namenjne tebi in temu, da ohraniš zdravo pamet. Meje postavljaš zaradi sebe, ne zaradi tistega drugega. Z mejami določiš kaj še boš in kaj dopustil in kaj boš naredil, če jih tisti drugi ne bo spoštoval. Če tisti na drugi strani te meje vedno znova in znova podira, potem je verjetno čas, da razmišliš o tem, da se odmakneš , zmanjšaš ali celo prekineš stike.

Njihovega vedenja ne moremo ne nazdarovati, ne ozdraviti. lahko pa zgradimo naš obrambni zid in sami prevzamemo nadzor nad tem ali jih bomo spustili notri ali ne. Če odkrijemo, da se sosedova mačka vsakič, ko ji dovolimo na naše dvorišče posirje na naše vrtnice, je verjetno bolje, da ji ne odpiramo več vrat.

To seveda ni najbolj preprosto, vendar se moramo odločiti : ali naše zdravje ( fizičnimo in psihično) ali pa vedno znova in znova čistiti mačji drek.

***
Seveda si zelo želimo, da bi tisti na drugi strani naše meje razumel ali vsaj spoštoval, vendar je to tako, kot da bi od 2-3 letnika pričakovali, da bo povsem mirno razumel, upošteval in spoštoval našo odločitev, da mu ne bomo dovolili, da bo tik pred kosilom jedel torto ali našo preproved, da muce preprosto ne more zagrabiti za rep in jo vrteti naokoli, ker jo to boli.

Meje so torej za nas, to je naša zašita in njihovo uveljavljanje jasno sporočilo, kako bomo od sedaj naprej reagirali na MOM vedenja.

Izogniti se temu zaradi ljubega miru? Od kdaj pa je odnos z osebo z MOM miren? IN v kaj zraste otrok, če mu zaradi ljubega miru pustimo, da vrti mačko kot na vrtljaku?

“””
to je nekaj meni dobrih razmišljanj iz več odgovorov.
Gitta Ana

GittaAna,

zelo, zelo mi je všeč tvoje razmišljanje. Prav sprintala si bom in nalepla v zvezek, ki ga sedaj pišem.
Zaenkrat lahko samo povem, da sem tudi sama preizkusila s postavljanjem meja….. konkretno, ampak priznam, da sem v tistem izbruhu porabila toliko energije, da cel teden nisem funkcionirala normalno. Sploh nisem mogla verjeti kako je to težko.

Meje, z njimi ni nič narobe, ampak postavljati meje osebam ki so osebnostno motene , pa je projekt, ki terja ogromno močne volje, dobrih živcev in še marsičesa.
Pred kratkim sem ujela delček nanizanke v kateri je bila udeležena močno narcistična oseba, s katero je bilo nemogoče postaviti kakršnokoli mejo.Na koncu je ta oseba ubila svojo terapevtko, ker ji le ta ni bila na razpolago ko je ona želela.

Vsakdo mora biti izredno previden pri takih osebah, kajti še vedno sem mnenja, da pri njih pričakuj nepričakovano.
Podajam samo svoj osebni pogled.
LP Gemma

Se strinjam, pri ljudeh z osebnostno motnjo moraš biti zelo previden. V primeru, da bi lahko postavljanje meja vodilo do nasilja je potrebno storiti vse, da se zaščitiš. V takem primeru ne moreš postavljati meja na “klasičen” način, temveč se čimprej povsem umakniti iz situacije v varno okolje.

Situacije so različne, ljudje tudi. vendar ne delovati zgolj zaradi strahu pred reakcijo drugega ali trpljenje zaradi “ljubega miru” prav tako vodi v poslabšanje tako odnosa, kot stanja obeh vpletenih ( da ne omenjamo še morebitnih otrok…)

GittaAna

Pozdravljene,

Pri postavljanju meja je potrebna velika previdnost, saj je vsaka zgodba individualna. Reči na splošno, da je potrebno postavljat meje ne zdrži . Vsaka od nas namreč dobro ve / je vedela ali je lahko postavila mejo in je to delovala ter se je odnos izboljšal ali pa je postavljanje meja predstavljajo še hujšo nevarnost za nas. Pri meni kot že veste je postavljanje meja in izražanje mnenja prestavljajo vedno hujšo nevarnost in zato je bila edina rešitev prekinitev odnosa in vseh stiskov.

viviana

Viviana saj to, da odides je tudi dolocitev meja. Pri mejah gre za to, da ugotovis kaj je tebi ok, sprejemljivo, kaj lahko in kaj ne toleriras, kaj je se dobro zate in tudi kaj je varno zate in kaj ne.
Prav v odnosu, kjer je zate lahko celo nevarno in zelo skodljivo, ce si v njem, je nujno postavit meje, ne glede na to, kaj se v tvoji glavi ali srcu dogaja( pa sej ga imam rad, pa sej v bistvu je dobra oseba, kam bom sel, bol lahko financno prezivel..ali podobni dvomi s katerimi se lahko soocamo).
V tem primeru postavis meje tako, da ne dovolis vec do sebe, da odides, se zavarujes, postavis zid me seboj in to osebo.

Kje in kako bo nekdo drugemu postavil meje je vedno odvisno od posameznika in sitacije.

GittaAna

Send by BlackBerry

Zelo se strinjam, da je treba MOM osebam postavljati meje, in sicer ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Ne z namenom, da bi njih spremenili, ampak z namenom, da zaščitimo sebe in ohranimo zdravo pamet, da nam MOM oseba ne “spere možganov” s svojimi manipulacijami.

Se pa tudi strinjam, da je potrebno biti pri tem zelo previden, še posebno, če gre za MOM osebo, ki je nagnjena tudi k nasilništvu in s tem nevarna.

Sama sem prekinila odnos z MOM osebo že pred skoraj 11-imi leti. Takrat seveda še nisem vedela, da gre za MOM, vedela pa sem, da gre za moteno osebo, ki potrebuje ekstremno količino pozornosti, je narcisoiden, njegovo razpoloženje niha iz ene skrajnosti v drugo, njegova dejanja so nepredvidljiva, z njim je možno živeti samo tako, da ga non-stop “gladiš po dlaki navzdol”, čim pa imaš samo nasprotno mnenje od njegovega, se prelevi v krvoločno zver, da se ga resnično prestrašiš… Ko je znorel (vedno zaradi kakšne banalne stvari), mi je grozil, da me bo porinil v banjo, da se bom udarila v pipo in tako ne bo dokazov, da me je on… in podobno. Skratka, bilo je naravnost grozljivo, kakšne ideje je imel, in prepričana sem, da je od njegovih idej (groženj) do dejanja (uresničitve groženj) zelo tanka meja, ki jo zlahka prestopi. Na srečo mi je takrat moj instinkt govoril, da se ne smem z njim prepirati in s tem “dolivati olja na ogenj”, kadar je razkurjen, ampak da moram stopiti korak nazaj in narediti pri sebi temeljit načrt, kako tak odnos popraviti.

Sprva sem mislila, da ga lahko spremenim, popravim. Počakala sem na trenutek, ko je bil umirjen (navadno šele čez kak dan ali več dni), in takrat sem se trudila z njim se pogovoriti in mu dopovedati, da tako vedenje ni ok. V takih trenutkih je zgledal tudi on čisto normalen in se mi začel opravičevati ter iskati izgovore v svojem “težkem otroštvu”, češ da je takšen, ker je v otroštvu gledal svojega dedka, kako je pijan prihajal domov in s sekiro razbil vhodna vrata… in podobno. Na ta način se mi je celo zasmilil in sem mislila, da sem poslana zato, da ga rešim njegovih travm. Zdaj vem, da je to čista bedarija.

Počasi sem se začela zavedati, da ta oseba uničuje življenje nas vseh, ki živimo z njim, in sem začela kovati načrt, kako ta odnos prekiniti. Vedela sem, da ne bo šlo zlahka, saj je ponorel že za majhne stvari. Kaj šele bo, če ga postavim pred vrata! Najprej sem pomislila, da moram spraviti iz kleti vsa orodja, s katerimi bi lahko razbil vrata in nam kaj naredil. Tako zelo sem se ga bala.

Sreča je bila v tem, da je vedno potreboval zelo veliko pozornosti od drugih ljudi, zato je stalno navezoval nove in nove stike z drugimi. Ko ga je nekdo bolje spoznal, se ga je začel izogibati, in takrat je on moral poiskati nekoga drugega, da je bil spet deležen tiste pozornosti. Tako je nekoč na morju spoznal neko družino. Sprva se jim je pokazal kot zelo prijeten, duhovit in zabaven sogovornik, zato so ga vabili k njim v kraj, ki je več kot 100 km oddaljen od našega. Ravno v tem obdobju sva se enkrat doma ponovno sprla, in takrat me je prešinilo, da je pravi trenutek, da ga lahko brez hujših posledic postavim pred vrata. Ker je postal nasilen do mene, sem mu rekla, naj odide in naj se ne vrača. To je v njemu vzbudilo še hujše nasilje, a vseeno mi je uspelo poklicati policijo. Ne bom opisovala vseh podrobnosti, ker zdaj niso več pomembne… želim povedati samo to, da sem izrabila pravi trenutek, saj je po tem dogodku še isti dan odpotoval k tej družini “si lizat rane”, ker sem ga zapustila. Mislim, da je bila to ključna rešitev za nas, da je imel kam oditi, kjer so ga poslušali in mu nudili pozornost, ki jo je potreboval.

Tri mesece sem nato imela mir. Ni se nam niti oglasil, kaj šele približal. Očitno je tam, kakor je odšel, dobil vse, kar je potreboval, in to je bila za nas velika sreča.

Po treh mesecih, ko so se ga tam najbrž naveličali, pa se je vrnil in začel izsiljevati in groziti, da bova midva spet skupaj ali pa se bo ubil. Takrat sem mu mirno rekla, naj se kar ubije. Ne vem, od kod sem dobila ta pogum, da sem lahko bila tako hladna, ampak očitno sem ravnala zelo prav. Sledilo je še nekaj takih scen, ko me je hotel celo s pomočjo prijateljev prepričati, da se vrne, a sem bila trdna kot beton. Pred očmi sem stalno imela vse tiste dogodke, ko me je ustrahoval, me psihično maltretiral, mi jemal denar, delal vse po svoje… Ker me ni več mogel v nič prepričati, so sledile poškodbe na mojem avtu in razbita polkna stanovanja, kjer živim, za kar sicer nisem mogla dokazati, a sem prepričana, da je bilo to njegovo delo. Bilo je še ogromno mučnih zadev, ki so se vrstile kar nekaj let, od njegovega blatenja v družbi do tožbe na sodišču. A vsega se tukaj ne da napisati.

Želim samo povedati, da je za postavitev meje MOM osebi velikokrat potrebno ogromno poguma in tudi nekaj sreče, da je izid čimmanj katastrofalen. Celo na dobro skovan načrt se ni za zanašati, saj so te osebe navadno tako nepredvidljive, da so vsi načrti z njimi totalno brezpredmetni. Treba je izrabiti pravi trenutek za pravo stvar, za kar je potrebno poslušati svoj instinkt ter imeti pogum in srečo. Zanašaš se lahko samo nase v vsakem trenutku posebej. Niti policija ti ne more toliko pomagati, kot ti lahko pomaga lastna notranja moč, mirni živci in vera v uspeh.

Se opravičujem, ker sem se spet toliko razpisala. 🙂 Ampak o teh stvareh enostavno ne morem biti krajša, saj imam materiala za celo knjigo! ;-))

Življenjka hvala, da si opisala svojo izkušnjo! Še posebej, ker si jo opisala bolj na dolgo..:-). Človek več izve in si lažje predstavlja, če govorimo o konkretnih stvareh, ne zgolj na splošno.

Definitivno je potrebno biti zelo previden pri postavljanju meja in tu moraš postati pravi šahovski mojster in dostikrat poskušat predvidet še njegove ali njene naslednje poteze,da kaj zaleže.

Kakšne meje boš postavil pa je zelo odvisno od tega, kaj si od odnosa želiš, ali boš ostal v njem ali pa se odločiš, da greš ven, ker je vse skupaj šlo že čez meje. Na temo ločitev od mejnih so zunaj napisane cele knjige in imajo celo odvetnike, ki so specialzirani prav za mejne,ker so to ponavadi najbolj “grde” ločitve, polne nepredvidenih zasukov in grdih manipulacij in včasih tudi nasilja. Vendar se vsi, ko so šli čez to strinjajo, da je bilo vredno. Vsaj jaz še nisem slišala nikogar, ki bi rekel, da mu je žal, pa četudi je ostal brez vsega in bil poln bojnih ran. Živeti v mejnem svetu nekoga, ki je že toliko “mejen”, da je za okolico nevaren je huje, kot karkoli drugega.

Vendar mora vsak sam presoditi, kaj je za njega bolje in kaj bo z nekim odnosom storil.

Ja, tudi jaz bi rekla, da na koncu ni nikomur žal, da se je rešil osebe z MOM, pa naj je šlo za ne vem kakšno ceno. Je ni stvari, ki bi bila več vredna od tistega miru in osvoboditve, ki je sledila. Že večkrat sem rekla in v to sem še vedno prepričana, da če bi še naprej ostala s tistim človekom, danes ne bi bila več normalna. Ne vem, kaj bi me prej, ali fizično ali psihično ožel, ampak vem, da danes definitivno ne bi bila to kar sem.

Kaj v primeru ko partner dela vse prek mej,kot da ne obstajam.
zmeniva se kaj meni odgovarja,cesar ne zelim,sjratka ko se pogovarjava jextako sladek v besedah,
in se strinja,obljubi da bo tako in se bo drzal,ampak vedno je nekaj,da ne izpolni in se ne drzi,skratka prednost daje,vedno drugim,raje se z mano spre,kot da bi kje drugje in komu zameril.
potem pa vedno isto,sto izgovorov,na koncu pa on nic takega,ni naredil,jaz wem bolana,pitrebna psihiatra,zmesana,samo ga napadam.on pa nic kriv,tiho.
Seveda ko se mi mesa od tega,vedno isto,valjda da rabim psihiatra.
potem jaz jokam,on je uzaljen,jaz spet imam slabo vest,cez cas spet se imava rada,do naslednje njegove epizoee ko se ne drzi dogovora,siratka v krogu se ponaavlja.
jaz pa ne morem izstop iz tega.
Zraven so otroci,en je se nq poti.
Drugace imam obcutek da pocne kar njemu odgovarja,sploh me ne uposteva.

Zdravo,

zelo dobra tema in prispevek. Ce je mozno, ko omenjate nek forum, knjigo, film, prosim dajte naslov, da lahko tudi mi kaj pametnega preberemo.

Pri postavljanju mej se mi zdita problematicni dve zadevi:
– Vedeti, kje je meja
– Postaviti in jo DRZATI

Pri prvi, ce si tako vzgojen, mogoce celo s strani MOM, sploh ne ves kje so neke meje, nisi nobenega se videl postavljat neke zdrave meje. Na drugi strani bo MOM s svojimi manevri oznacil te meje kot nenaravne in neumne in te zelo lahko privede v dvome o sami meji, ali je prava ali ne. Saj se vedno sprasujes, ce imas prav, da te nekaj moti, ali bi to moral sprejet.

Pri drugi, pa je strah pred izgubo te osebe, saj vemo, da se v odnosu z MOM pocutimo na nek nacin misticno odvisni od te osebe in je postavljanje mej zelo naporno, sploh, ce se v zivljenju oz primarni druzini nisi tega imel priloznost nauciti oz nekoga videti pri tem.

1. meje ne postavljaš zato, da bi spremenil ali prepričal drugega ali da bi mu rekel kako naj se obnaša, čuti…pri mejah gre za tebe samega. Kaj je tebi prav, kaj je tebi še ok in sprejemljivo, kaj lahko toleriraš in kaj ne, kaj je tebi bolno in kaj ne…….meje postavljaš zase. Kje so tvoje meje lahko odkriješ le tako, da raziksuješ sam sebe, da si pošten do sebe, da se zavedaš, da si najprej in edino odgovoren zase ( razen , če imaš otroke) in da če boš sam čisto uničen, potem ne boš mogel niti pomagati drugim. Če ima nekdo težave s postavljanem meja, to ponavadi kaže na to, da se že v otroštvu ni naučil kako je z njimi in da je verjetno potrebno kar nekaj dela na sebi. Še posebej ker so mom zelo zelo subtilni, kar se tiče naših slabosti in pomankljivosti , ki jih s pridom izkoriščajo. Če ne drugega so dobri pri tem, da nas prisilijo, da začnemo razmišljati o sebi in ker večinoma ni druega izhoda delati na sebi.

2. res je, mej se je pri mom težko držati. Ker pa je edini način, da lahko shajaš z njimi, ne da bi te povlekli v svoje drame in brezna se je s tem pač potreno soočiti. Včasih je dobro, da jih potem, ko o njih dobro razmislimo, napišemo na list papirja, zato da v bolj čustvenih in vročih momentih, ko nam glava ne dela dobro nanje ne pozabimo. In potem pri njih vstrajamo ne glede na to, kako nas drugi prepričujejo, da nimamo prav ali karkoli drugega. Samo vi lahko zase veste, kaj je za vas dobro in kaj ne. Eno od osnovnih pravil pri postavljanju meja je, da jih potem, ko jih postavite ne razlagate, da se ne spuščate v razprave, temveč se jih zgolj držite in potem če je treba tudi kot pokvarjena prošnja ponavaljate vedno eno in isto. O tem kaj je vaša meja vam ni treba ne razlagati ne razpravljati, prav tako kot vam ni treba na dolgo in široko razlagati in prepričavati druge zakaj vam je vanilija puding bolj všeč kot čokoladni. Tako pač je. Spuščati se v razprave in prepričevanja z osebo z mom je vnaprej izgubljen boj. Če je torej vaša meja, da ne boste več prenašali žaljivk potem mu ( ji) enkrat, ko bo miren čas povejte da tega ne boste prenašali, povejte kakšne bodo posledice ( zapustila bom prostora, prekinila pogovor, odložila telefon, ne bom se več pogovarjala…ali karkoli je pač primerno) in od takrat dalje to zgolj počnite, brez da bi na veliko in dolgo razpravljali. Torej: ” povedala sem, da tega ne morem prenašati, zato sedaj grem….npr” in to dosledno, ampak res dosledno storite, ne da bi se pri tem kakorkoli zapletlai v diskusije. Trajalo bo kar nekaj , po vsej verjetnosti ogromno poizkusov preden bo kakšen uspeh, pa še potem , ko se bo oseba z mom navadila, da so pravila igre drugačna in jih začela upoštevati , bo vsake toliko časa ponovno poizkusila, če lahko to mejo podre. Vsakič ko boste popustili se bo čas, da bo prišlo do kakšnega resničnega premika podaljšal z mnogokrat in verjetno bodo še bolj neutrudni pri podiranju mej. Če jim je uspelo enkrat, si ponavadi mislijo, jim lahko še naprej, Pravijo , da so osebe z mom na čustveni ravni nekaj let starih otrok v telesu odraslega. Kolikor jih poznam bi se kar strinjala.

Tisto, kar poleg meja ( in da se jih držiš) še najbolj zaleže pa je, da se začneš iskreno ukvarjati sam s seboj. Da si odgovoriš na vprašanja zakaj si izbral osebo, ki je takšna, zakaj se ji ne moraš upreti, zakaj ne znaš postalvjati mej, zakaj dvomiš vase, zakaj…….več vprašanj je odgovorjenih bolj jasno ti je in lažje deluješ tudi z osebo z mom.

Takšne so moje izkušnje, morda ima kdo kakšne drugačne.
GittaAna

Draga ne deluje.
Normalno, da ne deluje in ne bo, nikoli verjemi da ne.Vedno lahko oddideš vedno, imaš institucije ki ti pomagajo na tej poti.Tudi sama sem odšla od doma brez vsega z otroci, s tistim kar smo imeli na sebi.Ni bilo lahko, ampak vredno pa.

Razumem da je težko, sploh, ker imaš še enega otroka na poti, pa vendarle bi ti želela tule nakaj napisati.
Bolje odditi in živeti kot ostajati v tako mučnem odnosu kje počasi postajaš živi mrlič.
Ne vztrajaj zaradi otrok , ker jim ne delaš prav nobene usluge.Moji in jaz že leto in pol obiskujemo terapije, ja smo sami, na varnem, ampak ti raje ne bi o posledicah, ker so hude.Leta in leta takega odnosa pustijo na vsakem posledice, tudi na tebi jih bodo, pa te ne želim strašiti, ampak na nek način samo podajam svoje mnenje in doživljanje.Meje morajo biti, ki jih takšni ljudje niso sposobni upoštevati.Če je meja odhod je tako prav.Postaviš mejo, do tu lahko naprej ni pogojev.
Kot si sama omenila je tudi res
.delajo samo tisto kar njim odgovarja in popolnoma nič drugega. Vedno bodo delali v tej smeri in ne pričakuj odmika od tega, ker se boš načakala.
Pomembni so samo oni in nič drugega, ter njihovi interesi in potrebe.
Poskušaj se en dan sama s sabo pogovoriti in najprej naj ti bo vprašanje ; ALI SI PREDSTAVLJAŠ NA TA NAČIN PREŽIVETI PREOSTANEK ŽIVLJENJA???!!!
Potem pa naslednje, in naprej.
Ko boš sama pripravljena , ko ne boš mogla več tako, takrat boš lahko kaj naredila in nič prej.
Naredila boš spremembo ko se boš ti odločila za njo, ne prej ne pozneje.
Želim ti veliko poguma in moči za življenje v situaciji v kateri si, tvojim otrokom pa ljubezen.
Pazi na sebe in otroke.
ŠE to, moje mnenje je zgolj moj pogled, na stvari, ki jih nikomur ne vsiljujem in ne polagam v usta
niti ne nagovarjam k ničemur.
Vse dobro.
Gemma

Pozdravljena ne deluje!

Včasih potrebujemo zunanjo pomoč, da lahko vidimo situacijo takšno kot je in predvsem , da nam pomaga odkriti kaj je tisto v nas samih, da nam preprečuje, da bi stopili korak naprej , postavili meje in se jih tako trdno držali, da bi jih drugi upošteval….Včasih sami ne vemo, kaj zdrave meje sploh so ali pa celo menimo, da nimamo pravico do njih ( ponavadi privzgojeno od otroštva) in tarkat je dobro, če nam pomaga pri tem nekdo drug.

Po mojih izkušnjah meje, če jih postaviš in se jih držiš vedno delujejo, težava je ponavadi v nas samih, da dopuščamo, da jih drugi tako zelo kršijo in jih ne znamo ustaviti.

GittaAna