MEDITACIJA V KRŠČANSTVU

Kaj menite o meditaciji v krščanstvu? Trenutno poskušam meditirati in moliti po posameznih izrekih iz Sv. pisma, ki se me dotaknejo. ponavadi vztrajam 10 do 15 min in želim podoživeti mir, spokojnost, občutke sreče, zadovoljstva in izpolnjenosti.
Ima kdo kake pozitivne izkušnje s tem?
Že v naprej hvala za kakršnikoli odgovor in Bog vas blagoslovi na vseh nivojih.

Meditacija v Krščanstvu je dokaj običajna stvar. Meditirajo predvsem menihi in verski vodje, meditacija pa ni neobičajna tudi med verniki, kot v vseh ostalh religijah. Meditacija, ki sledi koncentraciji in se nadaljuje v kontemplacijo vas umirja, umiri vam um, duh in telo ter vas zbliža z vašim notranjim Jazom ter v vas utrjuje vero in notranje zadovoljstvo.

Meditacije se ne učite, ampak jo izvajate in z vstrajnostjo lahko potujete vse globje v globine svoje osebnosti, ki je kreacija duše. Pozitivni aspekti meditacije so skoraj vedno prisotni, odvisni pa so od vaše vstrajnosti.

Ja, imam zelo pozitivne izkušnje. Preberi si Pot k Bogu od A.de Mella, kjer so opisani razni načini krščanske meditacije.
Še en napotek: ni dobro preveč stremeti, se obesiti na občutke miru itd, ta namreč pride sam po sebi. Med meditacijo se koncentriraš na svoje delo, ne na rezultate, drugače boš imel/a težave. Dolga pot te čaka, ampak se splača..

Lep pozdrav

Vsekakor imam nekaj izkušenj v tem, vendar sam izbiram bolj božanstva oz. imena in simbole iz Hinduizma in se nagibam na njih. Dobro je če si izbereš eno krščansko molitev in jo ponavljaš vsak dan isti čas na istem mestu in si za pomoč kupiš morda kakšno malo z 108 (ali 54) rudraksha semeni (poglej na om šiva ezoterika spletno knjigarno in trgovino).

Vsekakor je super da “meditiraš” (oz. pravilno rečeno se koncentriraš – dharana) in bi dobra duhovna vaja bila ta da vsak dan bereš sveto pismo in poizkušaš vsak dan najdi navdih v njem.

Krščanskih manter ali molitev je veliko:

Zdrava marija, Znak križa (V imenu očeta in sina…..), Oče naš, Agnus Dei, Sanctus,….

Eno si izbereš in z njo vztrajaš in se nekako poiztovetiš z njo. Upam da ti je vsaj malo pomgalo to sporočilo. Vsekakor je odvisno od tebe kako in kaj boš delal naprej.

Tule ste izzvali kar celo dopisno šolo meditacije.

Vsakdo ima svoj način, na katerega se zanese, na katerega se umakne v svoj svet in išče stika s svojim Najvišjim Jazom. Morda je to res najprej koncentracija, pa ponavljanje manter, molitev itd. Tistih 108 kroglic ne poznajo samo Hinduisti, pozna jih cel krščanski svet, le da to ne imenujejo “mala” ampak kar Rožni venec. Pozna jo Islam itd. Tudi ni nujno, da je narejena iz Rudrakša semen ( celo precej neugodna za nosit, ker neprestano draži kožo na vratu ).

V nekaterih religijah, pa tudi filozofijah, ki niso religije ( n.pr. Joga ), običajno ponavljaš mantro ali molitev, ki si jo dobil ob inicializaciji in je tvoja skrivnost, ki je niti tvoj učitelj, ki te je iniciral, ne pozna.

Žal pa meditacija ni le koncentracija in ni samo sproščanje. Miren in tih kotiček je predpogoj. Nekaj več časa je drugi pogoj ( vsaj kake pol ure, če lahko ). Lahko je to prostor v stanovanju ali hiši, kjer si si naredila svoj mali oltarček. Lahko je to gozd in neko posebno drevo, ki te je pritegnilo. Lahko je morska obala, obala reke, terasa pod nebesnim svodom…..le miren in samo tvoj naj bo ta kotiček.

Druga stopnja je umirjanje, sproščanje. Ne gleda na to, v katerem položaju meditiraš ( lahko sede, sede v nekem posebnem položaju, največkrat tako, da imaš zravnano hrbtenico, po ali ob kateri teče življenjska energija ), se s sproščanjem začne na glavi. Sprostiš lasišče, čelo, obrazne mišice, ustnice, brado, vrat …… Vse dokler ne prideš preko trupa do prstov na nogah.

Ko si sproščena fizično, je potrebno preusmeriti tudi tok misli. Misli ne gre ustavljati, ker to, da prihajajo, je njihova naloga. Lahko pa jih pustiš, da prihajajo in odhajajo, kakor oblački na nebu, ki jih žene rahel vetrič…. Počasi se bodo misli razredčile in tudi prenehale prihajati, ne skrbi. Vendar naj bo to nenasilno in naj pride samo od sebe.

Vmesno stanje, ki pride sedaj, je lahko ponavljanje molitev ali manter, ali sur… Ni pa nujno. Lahko preideš v neposredno stanje koncentracije. Koncentriraš se lahko na sliko svojega Božanstva, svojega Guruja, Najvišjega v obliki, ki si jo ti predstavljaš ( in ne bodi obremenjena z Michelangelovo podobo Boga na stropu Sikstinske kapele v Vatikanu – to je le zelo preprosta in zelo populistična razlaga Geneze, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi ), lahko na eno od čaker ( najpogosteje je to Ajna – tretje oko s kontaktno točko sredi čela, med obrvmi – Hinduisti nosijo na tem mestu drobno semenko, prilepljeno z rdečim obližem – to je tisti znak, ki ga zahodnjaki zamenjujejo z označbo kaste ), lahko se koncentriraš na plamen sveče, ki ga gledaš nekaj časa ( 10 min ) in ga nato z zaprtimi očmi vizualiziraš v tretjem očesu…….

Smisel koncentracije je, da odmisliš vse svoje čute, da se res popolnoma sprostiš in pustiš, da tvoja energija kroži svobodno. Tedaj se tudi ego umiri in po nekaj ponovitvah boš lahko zaslišala tudi glas svoje Duše ( ki jo je ego vedno doslej preglasil ). Počasi boš, s pomočjo Duše, prišla tako tudi do svojega Višjega Jaza, do svojega Sebstva in tako tudi do Najvišjega, ki je v vsakem od nas ( pa tudi v vsakem martinčku in travici ). Ko dosežeš to popolno stanje sproščenosti, se prične kontemplacija, o kateri govorim že v prvem odgovoru. Večkrat me sprašujejo, kaj to je. Kontemplacije je enostavno poglobljeno razmišljanje o nečem, največkrat o Najvišjem, ko nismo več obremenjeni z napetostmi, nemirom, svojim fizičnim telesom in petimi dimenzijami, ki so nam dostopne…..

Med Kontemplacijo se nam začnejo odpirati tudi druge dimenzije, skozi katere se lahko začnemo sprehajati. Vendar je do tja kar dolga pot……

Vsakdo ti bo pojasnjeval svojo varianto, kako prevarati samega sebe, da se umiriš. Odpovedati se samemu sebi, preseči svojo dimenzijsko omejenost, lebdeti v prostoru brez časa in okvirov, pa je seveda drugo.

Takšna meditacija ti da moč, te umiri, ti da nov zagon, napolni te z energijo in daje ti upanje ter vero. Enostavno postaneš zasvojena z njo in se vedno znova vračaš v ta svoj kotiček, iz katerega te vodi pot povsod, kamor hočeš. Ker misel ne pozna ovir in ima izredno močno energijo, da prepotuje ogromne razdalje v prostoru in času z neznansko hitrostjo ( praktično neskončno, ker je pot neskončna, čas pa nič- hm, prepovedana matematična operacija, ker je prepovedano deliti z ničlo…. pa vendar Einstein ne bi prišel do relativnostne teorije, če bi se držal tega pravila… ).

menim, da je molitev že neka vrsta meditacije v krščanstvu. sicer pa je po mojem najpametneje vzeti od vsake znanosti in religije le tisto, kar nam ustreza.

Igor T., vidim, da veliko veste o meditaciji, pa me zanima, zakaj meni v enem letu meditiranja ni uspelo slišati glasu svoje duše, pa če sem si še tako želela. Meditirala sem tako, kot so me naučili v šoli, ki je zdaj zaenkrat ne bom omenjala. Najprej osredotočanje na vsak del telesa posebej in sproščanje le-teh, potem osredotočanje na dihanje, ponavljanje mantre, itd. Skratka po enem letu mi je bilo meditiranje že tako dolgočasno, da sem vedno zraven zaspala in tako sem počasi obupala in nehala meditirati. Kaj pravite na to?

Lep dan,

Strinjam se, da je molitev že neke vrste meditacija, saj vsebuje vse elemente meditacije. V principu se strinjam tudi z vašo trditvijo, da vzamemo iz vsake religije in filozofije, kar nam paše. Vendar takšna simplifikacija preje škoduje, kot koristi. Ko boste prebrali moj odgovor v temi ¨”zdrav egoizem”, boste morda razumeli, zakaj tako mislim.

Naj odgovorim še dawn40, ki “že celo leto” skuša meditirati, pa ji ne uspeva….

Ne vem, h kateri skupini ste priključeni in za tale odgovor tudi ni pomembno. Pomembno pa je vedeti, da zmotno mišljenje, kot je vaše, žali tisoče in tisoče ljudi, ki so desetletja potrebovali, da so prvič čutili nekaj v meditaciji. Žali njihov trud in njihovo vstrajnost, v kateri so osebnostno zoreli. In mnogo, mnogo takšnih, ki so se šele v drugi ali tretji reinkarnaciji bili sposobni poglobiti se vase, začutiti razliko med govorico duha in uma, se spraviti ” s samim seboj” oz. s svojim Sebstvom in doseči v sebi ravnovesje, ki jim je končno omogočalo prehode med dimenzijami.

Osnovni element meditacije je zdrav organizem, usklajen z duhom in umom ( ista definicja za zdravje je sprejeta od Svetovne zdravstvene organizacije WHO ). Ko z odpovedovanjem, disciplino, vstrajnostjo in vadbo dosežete to stanje, je položen šele prvi temeljni kamen za popolno sprostitev. Polje neskončnih možnosti se vam namre odpre šele, ko ste pripravljeni nanj. Želja se vam ne izpolne, dokler si jo želite ali dokler dvomite v njeno izpolnitev. Šele ko ti dve misli ne motita več vašega duha, se vam odpre polje najširših možnosti in želja se izpolne. In takrat ste lahko prav vse, kar želite. Torej se lahko tudi sprostite ( brez Joge Nidre, ki vas, kot začetnika, pelje po stopnjah sproščanja ali brez Avtogenega treninga, ki ga je dr. Schultz povzel po stari Indijski metodi ).

Šele ko ste sposobni popolne sprostitve, kar pomeni, da vas ne moti več muha, ki leta v prostoru ali srbenje nosu ter privihek na odeji, s katero ste ogrnjeni, kot tudi ne čutite več, kako vam peta desne noge pritiska na meča leve noge in s tem zapira dotok krvi ter povzroča bolečino, ko ne preklinjate več učitelja, ki vas sili sedeti v enem od mditacijskih položajev, ker ste ta položaj popolnoma osvojili in lahko ure in ure v njem sedite brez problemov, bolečin itd., tedaj nastopi lahko šele druga stopnja na vaši poti, ki se imenuje KONCENTRACIJA. Koncentrirate se lahko na tretje oko, na barvo, na mantro, na čakro itd. šele, ko ste popolnoma sproščeni in vas tudi vaše misli ne motijo več. Le-te so e zdavnaj nehale prihajati in odhajati, že na nivoju sproščanja. Koncentracijo ali osredotočenje vadimo leta. Začnemo s svečo ( trataka ) in nadaljujemo z čakrami, mantrami itd. Šele ko ste popolnoma obvladali koncentracijo, lahko pričnete z učenjem meditacije. Pravzaprav tu učenje ne bo več potebno, ker samo s sprostitvijo in koncentracijo boste dosegli stanje, v katerem boste lahko pričeli meditirati, ne da bi kar koli storili.

In potem seveda, pride na vrsto kontemplacija, o čemer govorim v prejšnjem sestavku.

Ne samo, da je naivno, tudi neodgovorno je misliti, da boste po nekaj obiskih vadbe joge že kar dosegli posvečeno stanje. Brez truda in brez prizadevanja, brez vsakodnevne vadbe ( stavim, da se doma ne vsedete niti v meditacijski položaj, kaj šele, da bi poiskušali s sproščanjem – čeprav bi vam to, zelo verjetno, tudi pri vašem delu zelo koristilo ). Še bolj krivično je kriviti metodo, šolo ali učitelja, da tega v enem letu niste dosegli. Če se dobro spomnite, ste potrebovasli 8 let, da ste dobro vedeli, kaj so ulomki. V enem letu bi se pa že kar sprehajali med dimenzijami…..

Zelo pomemben del na poti jogija je tudi potrpljenje. Vi ga sicer kar nekaj imate, saj ste celo leto zdržali. Samo z menjavo šole ali učitelja tega ne boste spremenili. Poleg tega pa mislim, da vseeno nekaj čutit ob vseh teh sprostilnih vajah, ki jih delate in ki jih včasih tudi, napačno, imenujemo meditacije. Če ne vidite barve ali ne čutite toplote, ste spremenili svoj odnos do okolja in okolje vam je najbrže to povedalo. Torej čutite, vendar v neki drugi, vam nezaznavni dimenziji, ker zaradi premočne želje niste sebi odprli polja najširše možnosti.

Vsako leto se vpiše v najrazličnejše šole, tečaje itd. na desetine, stotine in tisoče novih vaditeljev z ogromnimi pričakovanji. Ko se po prvih nekaj urah soočijo z jogijsko resničnostjo, namreč da to niti ni telovadba tipa aerobika, niti ne znajo po nekaj tednih že meditirati, se zgodi ogromen osip. Do konca koledarskega leta imamo ponavadi skoraj 50% OSIPA. Ljudje se potem sicer celo vračajo, spet naslednje leto, spet za mesec, dva ali 3. A vedno se zaačne pri raztezanju gležnjev, kot se v šoli vedno prične pri črki I, ki je najenostavnejša, a še kako težka za prvošolčka, kar spomnite se, kolik0 časa ste potrebovali, da ste potegnili tisto navpično črto popolnoma ravno….

Vem, da niste moja učenka, čeprav se tudi sam srečujem s podobnimi vprašanji v svojih skupinah. Ampak ne samo, da sem jaz ponosen na vse te moje učenke in učence, sami bi morali biti še veliko bolj ponosni nase. Da so zmogli in še zmorejo toliko vstrajnosti, volje in ne na koncu tudi časa, da že leta in leta prihajajo, vedno znova ( pri nas je vadba tudi poleti ) in se počasi, korak za korakom, probližujejo cilju.

In ne nazadnje, Siddhartine besede, da največji užitek daje pot in ne cilj, so tako prisotne v vseh nas, ki redno in resno vadimo jogo…..

Joj, joj, g. Igor T. zelo mi je žal, če sem s svojo nevednostjo užalila toliko ljudi. Vsekakor moje vprašanje ni imelo namena kogarkoli žaliti. Se opravičujem. In če ste iz mojega vprašanja razbrali tudi to, da za to krivim šolo, res ne vem v katerem jeziku sem pisala. Krivim samo sama sebe in nikogar drugega. Tudi v šoli so mi namreč povedali, da si verjetno preveč želim in da je to krivo za moje težave pri meditaciji. Vseeno hvala za odgovor in srečno.

Lp,

Draga dawn,

vprašali ste me, kaj mislim in napisal sem kaj mislim. Deloma sem zadel, vendar obžalujem, da odgovora niste dovolj pazljivo prebrali. Tudi meni se zdi, kot, da ne bi pisal v Slovenščini,,,,

Igor T. Zelo dobro napisano. Vsekakor je tudi meni bilo v veselje prebirati vaše odgovore. In vsekakor sem se tudi sam našel notri, kjer pišete, da se vse začne pri gležnjih in da večina ni zadovoljnih na nadaljno vadbo in da obupajo že na začetku nevede, da je začetek težak in je potrebno začeti od samega začetka in mnogo potrpeti. Verjamem, da je potrebno imeti veliko potrpljenja, katerega sam nisem imel mnogo let nazaj (6 let). Meditiral sem in se ukvarjal z razno raznimi prečiščevalnimi kriyami (jala neti, trataka, kunyal,…), pozdravu soncu (surya namaskara), meditacija na mantre, iskanja svojih napak in popravilo le teh in mnogo drugega. Tudi sam sem se udeležil začetnega tečaja yoge a ga opustil čisto na koncu. Nekako sem izgubil potrepljenje ampak podzavestno sem vedel da to ni prav, kajti vsak začetek je težak. Čez nekaj mesecev sem prav tako upostil vse ostel tehnike in nadaljeval svoje življenje kot služabnik svojega uma. Nekako sem prenehal tudi zaradi velikih osebnostnih problemov in položaja v družbi ampak vseeno sem se še zanimal za vso to yogo in tantro (bolj teoretično kot praktično). In ko enkrat nehaš je zelo težko priti nazaj. Ko sem se želel vrniti sem z težavo začel in mislim da sem potreboval kar leto dni, da sem se vrnil in ponovno začel stremeti k temu, da um postane moj služabnik in ne obratno :). Torej bi rekel, da ko enkrat končaš je potrebno imeti veliko več volje za vrnitev nazaj. Nekako me je vedno zanimal ta duhovni svet in že kot mlademu fantu so se mi dogajale stvari, katerih nisem znal opisati in nekaterih še sedaj enostavno ne znam razložit.

No ampak, da nadaljujem. Kakšne pol leta nazaj sem se začel ponovno aktivno vsako dnevno ukvarjati z yogo in tantro. In začel sem čisto od začetka. Spominjam se poseben sklop jogijskih asan (pawanmuktasana) in imam tudi knjigo o mnogih asanah, po kateri delam vse od začetka. Prav tako sem spoznal mnogo ljudi v tem preteklem letu in prav tako dobil veliko nasvetov raznih zanimivih aspirantov (sadhak) in prav tako dobil razna navodila kako izpeljevati osnovno prečiščevalno sadhano (dharano).

ponovno tudi eksperimentiram z raznimi prečiščevalnimi tehnikami (kriyami) in prav tako začenjam in se učim kako izpeljati ganesha pujo.

Kar hočem povedati je, da sem tudi sam bil med tistimi 50 % ki so nehali, češ, da ni takoj prišlo do rezultatov. Rez je težko vsemu slediti sam brez pomoči in je dobro imeti nekoga ki te podpira, ti svetuje, pomaga in se s teboj o tem pogovarja. Amapk sedaj ko že približno pol leta “meditiram” (najprej sem začel z osnovno dharano Kaya Shairyam – Mirnost telesa – da sem tako bil sposoben v enem položaju ostati pol ure), izvajam japo, pawanmuktasano, tratako na plamen sveče, jala neti, in ostale prav tako pomembne sadhane, moram povedati, da sem zelo miren, jeza se me skoraj ne dotakne in prav tako sem zdrav kot še nikoli prej in počutim se !izmerno! dobro. Vem, da sem samo na začetku in da moram poskrbeti najprej za telo, da bo mirno in zdravo, da bo tako lahko služilo višjim ciljem, ampak že ko se posvečaš samemu prečiščevanju telesa opaziš kaj vse si zamujal in kaj vse se ti na novo odpira.

Mnogo dobrega se mi godi od kar sem resno v vsem temu ampak imam še veliko postoriti na sebi, kajti sem šele otrok v trebuhu matere, ki se še ni rodil ampak je na poti k temu. Mnogo je pasti na poti do najvišjega cilja predvidevam in vsekakor sem dojel, da za rezultat je potrebno vložiti veliko energije in se prav tako odpovedati mnogim dobrinam (sam sem se odpovedal ugodju in mesojedstvu – torej jem satvično oz. lahko hrano in kadar se mi nekaj zalušta si nekako dopovedujem da jem zato da živim in ne obratno). Odpovedal sem se tudi ponočevanju in grem raje 108x ponovit mantro kot pa da grem ven z prijatelji, katerim sem se tudi “odpovedal” oz. grem še ven samo na kakšen sok potem pa domov ali pa se usedem v avto in odpeljem nekam v naravo na sprehod.

Vsekakor bi lahko nadaljeval z pisanjem, ampak me skrbi, da bi zašel iz prvotne teme (in verjetno tudi sem :)) in z nekaterimi besedami užalil druge ali “popopral” svojo karmo.

No končno se nekdo javlja tudi s prakso. Tu je preveč teoretiziranja in filozofiranja. Hvala, Ahara!