MEDITACIJA – neprijetni občutki

Spoštovani gospod Dušan, prisrčno pozdravljeni!

Berem vas kar nekaj časa, ampak se prvič oglašam in bi rada vaš nasvet.
Še od otroštva sem zelo občutljiva oseba, kako fizično in zdravstveno, tako tudi energetsko. Namreč, neverjetno močno čutim tuje vibracije in se jih nehote z enako hitrostjo “nalezem”. Od malega sem čutila potrebo po branju duhovne literature kot bi nekako “vedela”, da v duhovnosti moram iskati rešitev za svoje probleme, čeprav vem, da ne obstajajo nobeni recepti in da vsak izmed nas mora najti svojo pot, ki je povsem unikatna in lahko povsem različna.
Problem, ki me muči je naslednji. Meditacija naj bi bila prijetna in ugodno vplivala na počutje, jaz pa imam popolnoma nasprotne izkušnje. Namreč, če se dovolj ne sprostim, efekt izostane, če pa se “preveč” sprostim se mi zgodi, da ali zaspim, ali preneham z meditacijo, ker mi je občutek, ki jo spremlja precej neprijeten. Namreč gre za to, da se počutim zelo težko in imam občutek, da bom “padla” skozi posteljo. Čeprav vem, da je to normalno, vseeno mi je zoprn tak občutek. Včasih pa imam ravno nasprotne izkušnje, parkrat se mi je zgodilo da imam občutek, ko bi se “dvignila” iz lastnega telesa in se je moje “težko” telo pogreznilo v posteljo, moje “lahko” nesnovno telo, pa se je dvignilo k višku. Vem, da sem to malo nerodno razložila, ampak, upam, da razumete kaj sem hotela povedati. Sprašujem se, zakaj jaz tiste občutke ne sprejemam normalno kot bi morala, temveč so mi moteči, včasih v takšni meri, da namenoma preneham s sproščanjem?

Draga Ma,

vaše iskreno opisovanje ”meditacijskih” izkušenj in lastnega življenja bogati tale forum, bogati in je hkrati neprecenljiv navdih tistim, ki ga prebirajo… Opisano doživljam kot srčno in ”resno” iskanje lastne poti skozi življenje. Poti, ko človek spoznava, da se ”rešitve” k notranjemu miru oziroma pomiritvi z življenjem ne skrivajo izključno v najrazličnejših tehnikah in metodah, ali celo, kakor je opaziti, v najrazličnejših ”svetih”, skrivnostnih in čudežnih predmetih, pač pa vselej le – tukaj in sedaj, v vsakdanjem življenju, v meni, karkoli pač to ”v meni” že zaobsega. Iščete, raziskujete sama v sebi, draga Ma, čudovito!!!

Vloge moderatorja si ne drznem videti kot vloge nekoga, ki bo dajal prav ali bo grajal, ki torej ve več kot drugi, ki v svojih iskanjih ”še tavajo”. Menim, da je pri delu življenja, ki mu rečemo ”meditacija” ali duhovnost zelo težko, predvsem za nekoga drugega, reči kaj je prav ali narobe, dobro ali slabo. Vsakdo naj sam najde ”orodje” s katerim bo klesal lastno pot… Če smo dovolj iskreni, če se trudimo zavedati se lastnih omejitev in slabosti, bo POT SAMA prinesla ustrezne ”rešitve”, skušajte zaupati v to, zaupati vase, draga Ma!!! Po drugi strani pa pri vsem povedanem še kako potrebujemo drug drugega!!! Da delimo izkušnje, izražamo dvome in pomisleke, sprejemamo… Pomembno je, da drug drugemu dovolimo, da si ustvarja lasten prostor, lastno pot, ki pa je venomer hkrati tudi odprta…

”Meditacija naj bi bila prijetna in povzročala ugodne občutke”, pravite. Če se izrazim v smislu formalne interpretacije pojma meditacija, moje izkušnje pravijo, da je odmerjeni čas, ki ga preživim v ”meditaciji”, ”namenjen” predvsem zrcaljenju takšnega, tistega trenutka, KAKRŠEN JE PRAV TISTI TRENUTEK!!! Komplicirano?
Torej z vsem tem, kar pač tisti trenutek prinaša… prijetno, neprijetno… toplo, hladno ali vroče… lepe ali manj lepe misli, čustva… In pri vsem tem ”dogajanju” ničesar ne sodim, si ničesar ne želim doseči ali česar ovreči, se znebiti…

Ko se v fizičnem telesu zares sprostimo (denimo tehnika ”joge nidre”) lahko povsem izgubimo občutek telesne prisotnosti in kdaj je lahko to tudi zastrašujoče… Po drugi strani pa je lahko naše pričakovanje po sprostitvi ovira do sprostitve. Tako postanemo vznemirjeni in iz vsega skupaj ni nič…

Morda boste lahko iz odgovora izluščili kaj koristnega. Arabski sufiji pravijo, da ni dobro vsega preveč razlagati – pravijo, da je to tako, kakor da bi kupili sadje, pa bi ga trgovec pred nami vsega pojedel…

Torej, draga Ma, kaj je za vas ”meditacija”, kaj sproščanje, zakaj vse to počnete, kako sicer živite, ste zadovoljna z življenjem, z ljudmi okrog sebe… Tukaj se morda prav tako skrivajo odgovori na vaše vrpašanje.

Hvala za vaš topel in iskren prispevek.

Z nasmehom,

Dušan

Lepo pozdravljeni, gospod Dušan!

Predvsem hvala za vaš čas, ki ste mi ga namenili in za odgovor, ki ste mi ga podali.
Vaša vprašanja so vprašanja, ki sem si jih tudi sama neskončno krat zastavila, na nekatera od njih še vedno iščem odgovor:

“Torej, draga Ma, kaj je za vas ”meditacija”, kaj sproščanje, zakaj vse to počnete, kako sicer živite, ste zadovoljna z življenjem, z ljudmi okrog sebe… Tukaj se morda prav tako skrivajo odgovori na vaše vrpašanje.”

Torej, popolnoma zadovoljna z življenjem nisem, kajti čutim, da tisti trenutek, ko bom mislila, da sam naredila vse kar lahko naredim v tej naši dimenziji, več ne živim. Mislim pa, da je še veliko tega pred menoj in ravno zaradi tega, vedno znova in znova nadaljujem to svojo življenjsko pot, čeprav včasih pozabim na cilj, ki je pred mano. Z ljudmi okrog sebe sem zadovoljna, kajti dojela sem, da nihče ni popoln in da vsi mi živimo s posebnim namenom, če nam je znan ali ne. Zlasti pa zato, ker je dejstvo, da ne moremo spreminjati nikogar razen sebe. Dojela pa sem, da sem dolga leta delala veliko napako, namreč, preveč sem ljubila ljudi okrog sebe ( prijatelje, družino ) in pri tem sem popolnoma pozabila, da predvsem moram ljubiti sebe. Zdaj se kar nekaj let preprosto učim sebe imeti rada. Ni lahko, kajti, vedno so mi potrebe vseh bile bolj pomembne kot moje lastne, tako da sem v želji da vsem naredim tisto kar jih veseli, pozabila na to, da tudi moja duša potrebuje ljubezen, mir in počitek. Nekje spotoma sem se izgubila in zdaj se znova iščem. Včasih bolj, včasih manj uspešno, toda vztrajam, kajti vem, da če je moja duša “oropana” duševnega miru in zadovoljstva, tudi drugim ne morem dati, tisto najboljše kar premorem.
Čeprav počasi napredujem, vseeno sem še vedno preveč stroga do sebe, in čeprav sem opustila pričakovanja do drugih oseb, še vedno od sebe same pričakujem preveč, kot trenutno zmorem. Mislim pa, da je zavedanje že dober začetek in motivacija k reševanju tega problema.
Fizično sem precej bolna oseba in moje možnosti so resnično omejene. Dolga leta sem “sovražila” sebe ker sem taka, ker ne morem dati več, in še več, nerada sem se gledala v ogledalo, ker se mi ni dopadalo tisto kar vidim. Zdaj mi je končno uspelo delati na tem, da bi sprejela sebe takšno kakšna sem, zmagala pa bom tistega dne, ko se bom lahko pogledala v ogledalu in rekla sama sebi “Rada te imam.” Zaenkrat teh besed ne morem izreči, kajti to bi bila laž, jaz pa sem na strani resnice.

Hvala da ste brali in vam želim čim lepši dan!

toplo ti priporočam, da prenehaš z meditacijo. to ni zate. zato raje poskusi kaj drugega. npr. tek ali plavanje – če ti le telo dopušča, drugače pa npr. kakšno aromatično kopel, svečke in umirjeno glasbo. vse to človeka zelo sprosti in spočije.