meditacija in podzavest

Pozdravljeni!

Že nekaj časa vadim meditacijo zavedanja sedanjega trenutka – mindfulness mislim da je angleški izraz, osredotočanje na dihanje, na telo, na zvoke, na zavest. Opažam, da če vadim zvečer, me skoraj vedno potem tlačijo more, ali pa imam čudne sanje. Lahko se zgodi, da na primer, sedim v meditaciji pol ure in sem potem, ko končam, še mirna, potem me pa naenkrat nekaj vrže čisto iz tira. Prav skoraj nelogične pretirane reakcije.
Meditirati sem začela, da bi se spravila v ravnovesje, sploh svoje čustveno doživljanje. Zdaj pa se mi zdi, da je še slabše. Na trenutke, seveda.
Ko bi tudi takrat ob navalu močnega čustva lahko ostala tukaj in zdaj in opazovala, pa me kar odnese v reagiranje.
Zdi se mi, da se z umiritvijo misli približam podzavesti, druge razlage nimam.
Imate morda kakšen nasvet, drugo mnenje?

Hvala in lep pozdrav.

Draga,

iz opisa vaše prakse meditacije gre sklepati, da ste se je naučili posredno, najbrž preko knjig. Izraz ”mindfullnes” v smislu meditacije oziroma duhovne prakse, je iz večih razlogov težko prevajati. Ne le iz vzhodnjaško-azijskih virov v angleščino, temveč tudi kasneje v slovenščino. Pa vendarle je nam najbližji prevod pomena najbrž beseda, pojem ”pozornost”, pozorna osredotočenost.

Meditirate torej s pozornostjo na dihanje, telo, zavest, zvoke. Menim, da je pri tovrstni praksi dobro, da vsakdo, ki se je loti, predhodno kar precej reči razčisti. Za prenehanje vaših težav priporočam, da prekinete s tovrstno vadbo. O vadbi-meditaciji s pozornostjo, denimo na dihanje, naj vas pouči nekdo, ki jo osebno prakticira in dobro pozna težave, ki se (lahko) pojavijo. Težave pa se pojavijo SAMO ob nepravilnem izvajanju oziroma ob neustrezni naravnanosti duha. Moje izkušnje govorijo, da ima VSAKDO, vsaj na začetku, pa tudi kasneje-občasno, določene ”težave”, ko se zazdi, da ni ”napredka” ali pa se pojavljajo stanja, o katerih pišete.

Naša duševna stanja, naša čustvovanja, se kot veste, pogosto menjavajo, spreminjajo. To se seveda odraža tudi pri ali pa predvsem pri tovrstni vadbi – meditaciji. Zakaj? Ker je tovrstna vadba osredotočenost na tukaj in sedaj – v meni in izven mene… No, toliko zaenkrat.

Veliko miru…

Nasmeh,

Dušan

Meditacije se nisem učila preko knjig, ampak me je učil kvalificirani učitelj. Je pa res, da je iz tujine in ga ne morem kontaktirati ob težavah, ki se pojavljajo.
Vprašala sem vas, ker ste morda na te pojave že naleteli.

Pišete, da vsak, ki se tega loti, naj predhodno marsikaj razčisti. Kaj točno imate v mislih?
Kaj mislite z “neustrezna naravnanost duha”?

Hvala.

Draga,

s povedanim sem imel v mislih predvsem osnovne motive, s katerimi se posameznik loteva meditacije. Denimo – zakaj to počnem, se želim česa znebiti, kaj morda odvreči in podobno. Do neustrezne naravnanosti duha lahko pride, po mojih, najbrž resda omejenih izkušnjah, tudi takrat, ko osnovni motivi niso čisti in jasni oziroma, ko ”delamo” nekaj, kar nam pravzaprav ni povsem razumljivo…

Seveda lahko povsem drži tudi vaša lastna ugotovitev, da se z doseženo ”umirjenostjo” približate, kot pravite, lastni podzavesti, ki je… kakšna? Rekla ste, da ste želela s to metodo uravnovesiti svoja čustvovanja, vzpostaviti nek notranji mir. Dobro. Ampak običajno se prav tu skrivajo pasti. Pričakovanja in želeno na eni in običajni miselni vzorci, ki pogojujejo naša čustvovanja, na drugi strani. Gre torej bolj za ”spremembo” miselnih vzorcev, čemur bi kdo lahko rekel tudi podzavest, a ne? Miselni vzorci torej, ki jih je težko spreminjati s kakršnokoli tehniko in metodo. Najbrž lahko stari vzorci najlažje odpadajo od nas sami od sebe, če so posledica notranjih spoznanj in uvidov, ne pa naših naporov, da bi jih odpravili. Ko ”zremo” v lastno delovanje v vsakdanjem življenju, pomeni, da neobremenjeno in NEPRIZADETO zremo v sebe takšne, kakršni v resnici smo. Pomeni, da v tem procesu ničesar ne sodimo, pred ničemer ne bežimo, za ničemer ne hrepenimo in se ničesar ne želimo znebiti. Le tako je, najbrž, lahko zrenje vase oziroma, če hočete, meditacija, res ”terapevtska”, kot radi rečemo, z mnogimi pozitivnimi učinki. Mnogi učitelji raznovrstnih tehnik in metod meditacije, doma in po svetu, se ne zavedajo opisanega in mnogi zato tudi NE ZNAJO v resnici pomagati. Ne sprašujejo se namreč, zakaj ljudje pravzaprav pridejo k njim na delavnice ali tečaje, kakšno življenje ti ljudje živijo… Preprost test: ste na kakršnihkoli delavnicah, če jih obiskujete, srečevala zares srečne in zadovoljne posameznice in posameznike? Sebe ne izključujem, da ne bo pomote. In odgovor: v glavnem NE. Zares zadovoljni, s seboj in z življenjem pomirjeni posamezniki in posameznice NE obiskujejo delavnic, ker tega preprosto ne potrebujejo. Logično. Težava je v tem, da bi potem morali vsaj voditi in učiti na takih delavnicah ljudje, ki pa so taki. Resnično taki. In taki bi razumeli ljudi in jih opozarjali na omenjene težave in pasti vsakršnih praks. Pa je malo takih ljudi. Draga bralka, na vsem svetu jih je malo, ne le pri nas…

Če se vrnem nazaj – opisala ste vadbo, po kateri usmerjate pozornost na ”vse”, kar se dogaja tako v mislih, kakor v drugih čutilih (zvoki…), torej na vse tukaj in sedaj. To je kar zelo zahtevna vadba, ki najbrž zahteva že precej ”izostreno” stanje duha. Običajno se prične s pozornostjo na dihanje, na zrak, ki prihaja v nosnice in naprej v telo… vse ostalo, kar pa se dogaja ”tukaj in sedaj”, v tem trenutku, pa samo opazimo in PUSTIMO, da gre – ravno tako, kakor je tudi prišlo….
Če bi opisala tradicijo iz katere izhaja vaš učitelj ali pa celo metodo, ki jo izvajate, bi vam lahko morda povedal še kaj več.

Govoriva o zapletenih duševnih oziroma psiholoških procesih in pri tem je pisana beseda precej omejena. Zato menim, da upanje, da bi opisano situacijo razrešila preko pisem, ni zelo veliko. Ali pa bi morda morala imeti veliko časa, česar pa najbrž nimava. Morda vam bo lahko kateri drug bralec -ka foruma bolje pomagal.

Zato je dobro pri vadbi, kakor jo približno opisujete, dobro vedno imeti ob sebi nekoga, ki nam lahko pomaga razreševati nepričakovane in neznane situacije. In meditacija je vedno potovanje v – NEZNANO…

Z nasmehom,

Dušan

Hvala za tale sestavek, ki mi je pomagal spomniti se nečesa, kar sem enkrat že slišala od svojega učitelja, to je – počni vse brez borbe, napora. Točno to je ključno : brez pričakovanj. In ni namen se kakorkoli izboljšati, prej spomniti se nase.
Noro, vse to sem že vedela, pa sem očitno vedela samo teoretično.

Tehnika, ki sem se je učila in jo vadim, je samatha meditacija (Shambhala tradicija).

Hvala še enkrat!