Kot mnogo drugih imam tudi jaz druzinske tezave. Obcutek imam, da me partner preprosto nima rad. Na zacetku najine veze je bilo vse krasno. Tudi ko sva pricela ziveti skupaj je bilo vse o.k., skupaj sva kuhala, pospravljala, hodila ven, tudi spolnost je bila uredu. Odnos se je zacel krhati (vsaj po mojem) med mojo nosecnostjo – bila je rizicna in mi je ginekologinja odsvetovala spolne odnodse, in ker sem morala prvih pet mesecev prelezati mi resnici na ljubo niso niti pasali. Partnerju to sicer ni bilo vsec, je pa zadevo nekoliko toleriral. Vsaj tako se je zdelo. Samo ce sedaj pogledam nazaj me je za to nespolno aktivnost zacel kaznovati z nesodelovanjem pri cemerkoli. Sedaj mi ne pomaga pri nobeni stvari vec, ce nimava spolnih odnosov takrat in tako kot njemu pase mi ocita da ga ne maram. Za otroka (2leti) lepo skrbi – ali celo prevec, v bistvu mu vsako stvar dovoli. V primeru da otrok pri njem joce je vse o.k., da pa – lahko tudi za isto stvar (npr. ne dovolim mu igre z nozem)- joce pri meni, me zmerja, grozi da me bo tepel, odganja od hise. Obcutek imam da poleg sluzbe cele dneve samo pospravljam, kuham, perem, sem malo z otrokom in zvecer padem v posteljo. On pa pri tem tempu in njegovi skrajni neprijaznosti pricakuje da ga bom zvecer z veseljem pricakala, pod njegovimi pogoji v postelji? Ne vem vec kaj naj si mislim.

Spoštovana Mia,
vaš mož se še ni sprijaznil z dejstvom, da mora vašo pozornost in naklonjenost deliti še s kom in je zato nestrpren v zahtevi po fizičnih dokazih ljubezni.Zmerjanje in grožnje so odraz šibkosti ob izgubljenem primatu, zato potrebuje z vaše strani spodbudo v smislu ” vem , da to zmoreš” in ” kako ti je to odlično uspelo!”, da bo lahko okrepil svoje samospoštovanje.Ko bo to dosegel, vam tudi ne bo več odrekal pomoči v gospodinjstvu in namesto suhoparne zahteve po odnosu, vas bo morda celo presenetil z zapeljevanjem .Pohvala se vedno obrestuje.

hvala za odgovor. Samo meni ni jasno kje naj pri vsem tem – da ima on proleme – jaz najedem toliko energije, da se bom dodatno ukvarjala se z njim. ker pohvale, besede rada te imam izrecem nestetokrat, pa ne pomaga. In ne vem koliko casa ( otrok ima dve leti) bo rabil da bo dojel da imam rada oba, mogoce ko bo prepozno.

Zdravo, Mia.

Mnenja sem, da je v takih težkih situacijah, kot jo imaš ti, prvo na vrsti trezen in pošten premislek. Pošteno pomeni, da priznaš slabe in dobre plati sebi in možu, kajti mislim, da sta za vsak spor katerekoli oblike vedno krivi obe strani. Trezno pa pomeni, da skušaš pogledati vse skupaj brez čustvene primesi. Kot, da bi se to dogajalo komu drugemu. Kaj bi mu svetovala?

Morda boš potem ugotovila, kaj bi si želela in uvidela nove stvari, ki jih še lahko storiš. In mislim, ko boš vedela kaj, boš imela za to dovolj energije.

Verjamem ti, da si utrujena, vendar to ne more biti izgovor, ker, če boš dopuščala, da se tvoje življenje nadaljuje v isti smeri, boš samo še bolj utrujena. Zato ukrepaj prej.

Pozdrav, Vesna.

Draga Mia, tvoja zgodba je podobna tisočerim. Prva leta zakona, prvi otrok… prvo navdušenje počasi splahni oz. ga nadomesti vsakodnevna naglica, pa obilo skrbi.
Zdi se mi, da se pri tem tempu pozabimo posvečati sebi. Pa prav nezadovoljstvo s seboj preraste v nezadovljstvo s partnerjem, v prepire, odtujevanja.

Če imaš možnost včasih otroka prepusti npr. staršem, tetam… pa se posveti sebi, se drugače naliči, obleči, pojdi na sprehod… Če boš bolj sproščena boš bolj samozavestna in tudi vsakdanja opravila te ne bodo več toliko utrudila.
Tudi partner bo opazil razliko in začel premišljevati o tebi in se pogovarjati. Potrebujeta pogovor, ki pa ga ob sesanju ali ob otroku ne moreta razvijati tako kot sama.

to kar predlaga dr.Rejec,pri moji sestri ni vžgalo….namreč ko je svojega moža hvalila,kako dobro je kaj opravil,kako si prijazen,kako lepo znaš z otrokom,itd…je bil učinek ravno nasproten,to ga je dodatno razjezilo,da bi jo najreje udaril,prav sovražno jo je pogledal in kot bi vedel,da ne misli resno,da hoče vzgojno vplivati na njega…celo rekel ji je nehaj s takimi,saj nisem star 2 leti…
kaj menite dr.Rejec,kako pa ravnati s takšnim človekom…

Spoštovani Jože!

Povsem možno je, da je vaš svak pohvalo razumel kot prilizovanje, posebej če pohvala ni bila pristna, zato se njegovi reakciji tudi ni čuditi. Pohvala je možna tudi brez leporečnih fraz, lahko že z mimiko, prikimavanjem ali pa posredna preko ljudi, ki jih on ceni.

Kako ravnati s taksnim clovekom?! Res, kako ravnati s clovekom, ki zavraca nase pozitivne pripombe, ki je povsem odtujen in se na nas celo jezi, ko mu recemo kaj lepega, celo udaril bi? Do vase sestre njen moz ocitno ne cuti nicesar ljubecega vec, s svojim pozitivizmom pa je v njem zbudila le se sovrastvo, saj ob tem, ko je ona “dobra”, razumevajoca in prijazna, krivda za slab zakon pade na njegova pleca. To ga razdrazi in mu poveca negotovost.

In kaj res ostane? Zgolj miroljubni umik sestre, ki ne bo vec “drezala vanj” in se bo ubogljivo ukvarjala z otrokom in gospodinjstvom? Ce si sama zeli takega zivljenja, prav, toda mislim, da tako vi, joze, kot jaz, veva, da je to nesrecno, prazno zivljenje. Zenska ob sebi ne potrebuje agresivneza, ki bo krotil njeno prijaznost, jo sumnicil in jo obdolzeval zlaganosti in ponarejenih custev ter se umikal za groznje s fizicno silo. Jasno, da ji je tak clovek v hudo breme.

Do tega pa je privedlo hudo pomanjkanje pogovora med njima – sestra vam zaupa svoje trpljenje, pred mozem pa jo je strah govoriti o tem. Nesposobnost vsakrsne komunikacije med njima pa zapira vrata ohranitvi takega zakona, ki se vse bolj spreminja v suzenjski odnos. Ker je moz grozec, je vprasanje, ali bi ga streznilo, da ga sestra postavi pred dejstvo. Vprasanje, ali bi pristal na nujno terapijo, kjer bi se naucila pogovarjati. Toda sestra poskusi lahko s tem predlogom. In ce ne uspe, se bo z locitvijo znebila tega vrocekrvnega tecneza, ki do nje ne cuti vec nicesar, zlasti pa ne spostovanja.