Poročila sem se pred par meseci, po sedemletni zvezi. Pred poroko nisva živela skupaj.

Danes jočem. Ni tako, kot sem si želela, ni tako, kot je obljubljal. Občutek imam, da se ni poročil z mano iz ljubezni, pač pa zato, da je dobil nekoga, ki bo pospravljal za njim, ga financiral (ima takšno plačo kot jaz, le prispeva ne nič v družinski proračun), sočustovoval ob njegovih vsakodnevnih prehladih in mu nastavljal rit, kamor ga bo vtikal (sicer pogosti navadni spolni odnosi mu niso več dovolj), vse mora biti tako kot on reče, gremo tja, kjer on želi… On pa bo cele dni visel na računalniku in kolesaril.

Vse naredim zanj, vse bolj pa se mi zdi, da on zame ni pripravljen storiti ničesar.

Me ima sploh rad?

Pikki,

verjamem, da ti je težko, vendar moraš vedeti predvsem to kar si ti želiš in tako tudi odreagirati.

Ne boš se na stara leta sekirala za tisto kar si naredila, ampak za tisto česar nisi.

Najprej bodi mirna in mu lepo povej in razloži, kar si nam, seveda še bolj obširno in mirno. Vendar ne odstopaj od svojih zahtev.

Če bo vse ostalo pri tem, kar si že sedaj napisala, mu vse to kar bi ti storila tudi pokaži. Ne peri, ne kuhaj, ne pospravljaj, če prileti en udarec, ne vem ali ti ali on , nekdo bo moral iti. Brez oklevanja.

Seveda pa vse pred tem pogovor, pogovor.

primož

Ojla!

Umetnost skupnega življenja je res velika in zahtevna umetnost. Preprosto, življenje v zakonu si moraš organizirati tako, da ti bo dobro in da boš zadovoljna.

Urediti je treba finance – klasično se za skupno življenje prispeva pol in pol, če so plače približno enake. Skliči družinski posvet in predlagaj nov način financiranja.

Potlej gospodinjska dela – opravi jih toliko in tista, ki jih rada narediš, en znaten delež pa počasi prepuščaj svojemu možu – to seveda ni enostaven in kratek proces, morda bo trajal leta in leta, pa vendar se splača – predvsem zato, da ti nimaš slabega občutka, da delaš preveč. Po drugi strani pa bo mož gospodinjska dela bolj cenil, če bo vsaj nekatera naredil.

Spolnost – si moraš organizirati tako, da se je boš veselila – na skupne urice se pripravi tako, da si privoščiš prosto popoldne, greš v savno, se razvajaš in tako vsa spočita in cvetoča zvečer uživaš z možem.

Počasi začni uveljavljati svoje želje – upam, da jih imaš, če jih ni ali če jih je premalo, jih začni intenzivno gojiti – kaj bi tebe danes veselilo in potem delaj na tem, da do tega prideš.

Morda bi tudi ti šla kdaj kolesarit ali pa si najdi kakšen drug hobi, ki te veseli, pa se ukvarjaj z njim približno toliko kolikor se s svojimi hobiji ukvarja tvoj mož in se dobro imej pri tem.

Prvo obdobje zakona je tisti čas, ko si partnerja nekako začrtata vsak svoj prostor, da vsak lahko uresničuje svoje želje in potrebe. Pri tem so moški navadno zelo pametni – to naredijo, ženske pa se začnemo žrtvovati za skupnost (po vzoru naših mam, ki so dostikrat celo življenje posvetile družini). Te vzorce je treba preseči in se naučiti novih, v katerih boš lahko bolj zadovoljna. Temelj dobrega zakona je uravnotežena razporeditev veselja in tudi obveznosti, pri tem se moraš ti sama boriti za svoj prostor, za svoj prosti čas, iti stran od pomivanja posode in pospravljanja, skrbeti za svoje veselje…. Vse je na tebi!! V akcijo!! Veliko ti lahko pomaga odprt pogovor z ženskami v podobni situaciji!!

LP

Bravo Metka zelo lepo napisano in tudi precej res.
Moj predlog, poročena sem 25 let z istim možem, pravzaprav je sedaj veliko boljši kot na začetku, saj je prevzgoja na boljše trajala dolgo, sedaj tudi za seboj že lepo pospravi, in tako naprej………. draga pikki, zakon je precej kompliciran če ne uporabljaš diplomacije kot se temu reče, ker so moški že po naravi precej egoistični in mislijo da jim bo stalno nekdo “rit odnašal” sem prepiričana, da boš ti znala to stvar počasi obrniti sebi v prid z svojo žensko iznajdlivostjo, diplomacijo in strategijo, začni lepo počasi in vztrajno, da do takrat ko pridejo otroci ne obupaš.
Veliko uspeha ti želim.
Arim

Hmmm. Skupno življenje zagotovo ni enostavno. Potrebno je ogromno prilagajanj in odpovedovanj, vendar ne le enega, ampak obeh. Sploh, če nista prej še živela skupaj (razen morda na kakšnem dopustu). Življenje ni tako rožnato, kot se zdi. On morda pušča zobno pasto odprto, ne pospravlja slečenih cunj za seboj, pušča slečene nogavice, tam ko se je sezul, ne pospravlja krožnika z mize,… ti pa si ugotovila, da so gospodinjska dela (poleg službe in drugih dejavnosti) bolj zahtevna, kot se ti je zdelo prej, ko si še živela v “hotelu mama”. V podobnem hotelu je užival tudi on, verjetno mu ni bilo potrebno kuhati, prati, pospravljati (morda svojo sobo nekajkrat na mesec), oblačila so se “sama” zlikala in zložila v omare, … In takšno življenje je (sta) pričakoval še naprej. Ob prvih nastalih problemih pa potem obup, jok – to razberem iz tvojega pisma.
Najprej bi svetovala POGOVOR. Če ne bo pomagalo, še kakšnega. Zavedati se morata začeti, da ne živita več v “hotelu mama”, da sta samostojna in odrasla človeka s svojimi (skupnimi) obveznostimi IN pravicami. Da imata odgovornost do drug drugega, da živita SKUPAJ in da ni več tvojih in njegovih “gat”, ampak so samo VAJINE “gate”. Obveznosti (tudi gospodinjske) se naj delijo na oba. Samo tako vama bo uspelo živeti skupaj (dobesedno).
Lahko rečeš, da je enostavno deliti nasvete in biti pameten, naj povem, da po sedmih letih življenja na koruzi in 1 letu poročenega staža, me moj soprog še vedno preseneti – pozitivno in negativno.

draga pikki…

mogoce ni ravno fer, da povem tako naravnost, ker mogoce tudi nimam prav-namrec ti dopisi so pomankljivi, nikoli ne prikazejo celotne slike. Toda iz tega, kar si povedala, bi jaz na tvojem mestu odsla po hitrem postopku. Meni se zdi, da ta clovek, ki zivi poleg tebe, ne kaze cisto nobenega spostovanja do tebe, se manj ljubezni-ker ce bi ljubezen bila, potem mu ne bi bilo vseeno kaj in kako si ti zelis v seksu-ali kaj si mislis o skupnem zivljenju…Mislim, da se tega ne da enostavno popraviti s pogovori…
Imej se rada!

J a nikar ne joči,

res je da sedaj ni več tvojih in njegovoh gat- skupne sooooooooo

vse !!!!!!!!!!!

kje je pa ljubezen, pa filing sreče, pa to da mu zjutraj polepšaš dan – recimo z dobrim zajtrkom, objemčkom , nenazadnje z lepo zlikano srajco ALI hitrim seksom – v prebujajočem jutru ??????

on čuti enako in oba sta zmedena, stisni se k njemu , mu povej da je NAJBOLJŠI in TO- JE TO !!!

na easy gre , če le hočeš in ga imaš rada- dobiš pa mnogo , v zameno……

srečno iza

Hvala za vaše odgovore.
Sploh se noče o ničemer pogovarjat.

Resno razmišljam o tem, da grem, pa čeprav tako hitro po poroki. Ker če ne urediva stvari sedaj, jih ne bova nikoli. V to sem prepričana.

Predvidevam, da se je pred poroko delal sladek in ustrežljiv, sedaj pa, ko je preskrbljen (opran, zlikan, postrežen, mu plačam vso hrano in ostale stroške), pa začenja kazat svoj pravi obraz.

Sama sem sicer vesel človek, vedno dobre volje, vsakomur naklonim prijazno besedo. Tako sem tudi njemu posvečala veliko pozornosti, prijaznih besed, drobnih presenečenj. On pa vidi le sebe, mene pa ne več. Egoist, ki vidi le sebe, da je on zadovoljen. K sreči se tudi njegova mama strinja z mano.

Le kako sem mogla bit tako neumna, da sem mu nasedla…

Pred dvema letoma sem po treh letih skupnega življenja preprosto odšla zaradi zeloooo podobnih razlogov. npr. na mizi je eno uro stala kuhana večerja, ko je gospod raje sedel 50 m stran na pivu s kolegi,…gate, nogavice, hlače enostavno niso našle drugega mesta kot na tleh,….torej poznam situacijo…. po tehtnem premisleku in neštetih pogovorih, prošnjah, moledovanjih sem enostavno sklenila odditi – ni mi žal, ker vem, da si zaslužim bolje, dosti bolje,…in si ne zanm predstavljati življenje na takšen način…v prvi vrsti ti svetujem, da se pogovoriš – mogoče bo obrodilo kaj sadov….v primeru, da se ni pripraljen vsaj potruditi pa je odločitev samo tvoja – ali boš to prenašala še naprej, se sprijaznila ali pa odlšla….

veliko sreče in sonca…
Biba

Nanizala si samo nekaj golih dejstev, ki pa še nič ne povedo, če ni zraven nians. Tako kot si ti napisala, se sprva sliši res kruto, vendar ….. Kaj pa če ti ne pomaga pri gospodinjskih delih, ker je njegova služba bolj naporna, pride domov kasneje in je zato doma bolj utrujen, kot ti? Morda pa on postori kaj drugega, česar ti ne, npr. vzdržuje avto, kosi travo ali kaj podobnega (pri nas doma je namreč tako).

Ne morem ti dati nasveta, ker ne poznam jasne slike pri vama doma, lahko pa ti povem svoje izkušnje. Tudi meni se po 20-tih letih zakona velikokrat pletejo po glavi zagrenjene misli, da sem samo služkinja, ampak to le tedaj, “ko imam tiste dneve” v kombinaciji še s kakšnim drugim stresom. Takrat se smilim sami sebi in si mislim, da bom lepega dne kar spokala in šla. Ampak, ko napetost v meni popusti, se zavem, da imam v resnici čudovitega moža, ki res ne pospravlja za seboj, ki res velikokrat zaradi šlamparije kaj razbije, ki počne marsikatero stvar, ki me spravi določene dni ob živce, ki pa tudi vloži ves zasluženi denar v družinski proračun ali pa za večje družinske nakupe, ki ne hodi naokoli sam, ki mi še vedno, po vseh letih podari vsaj en iskren objem in poljub na dan, skratka vesela sem, ker ga imam, ker je dober in ker mi da vedeti, da me ima rad, čeprav pri domačih opravilih ne naredi niti 10% tega, kar storim jaz. Meni to zadostuje.

Pikki!

On ima najraje sam sebe!Kot vidim imaš nepopravljivega sebičneža. Jaz bi na tvojem mestu resno razmislila o odhodu. Ko bo videl, da misliš resno se bo morda vzel v roke, seveda, če mu je kaj do tebe, če mu ni, je tako ali tako vseeno. Jaz sem odšla šle po dvajsetih letih, tako uničena, da sem se s težavo spet postavila na noge. Ne privoščim ti tega. Razmisli.

Pozdrav!

Zgleda, da si eni mal čudno predstavljajo življenje vdovje… Zadnjič mi je en koelga podaril vžigalnik, pa čeprav ne kadim, in mi reče, da to ni za to, da je to za štedilnik rpižigat, pa da naj se anučim kuhat- to je pa blo njegovo rpvo darilo men az spomin (cel čas smo se zafrkaval,d a bom nejgova žena nekaj v tem smislu…) :)))) V glavnem, lep, pameten :))) drugač ful prijazen, sam jst nebi bla nikol njegova žena :)))

draga PIKKI, v vašem zakonu ne bo nič drugače kakor je sedaj.On se noče pogovarjati zdaj v štartu veš kakšen bo potem,niti misliti nočem… Uredi si življenje tako da bo tebi všeč- Z njim ali brez njega. SREČNO

takili dečkoti so slika svoje mame, ki jih v otroštvu, puberteti in adolescenci niso naučile odgovorno živet in so mu skos rit odnašale

raje živim ob vibratorju kot ob takem decu …

in iz vaših odgovorov izhaja, da je še mnogo cankarjanskih mater in žensk, ki ob sebi prenašajo moški podn od podna … pri takih nobena diplomacija ne zaleže, ker so sami najboljši diplomati in jim je jezik edino opravilo, ki jim gre .. pač vem iz lastnih izkušenj

zaleže samo eno zdravilo … nepovratna vozovnica domov z vsemi kufri in zamenjava ključavnice

midva z mojim sva se že na začetku dogovorila kako bo med nama potekalo deljenje dela v hiši, na vrtu, z otroci

pa noben od naju nima službe od 7-15

Pikki!

Res je prvo leto v zakonu najtežje (moje izkušnje), ampak to je leto v katerem morata narediti določena pravila in meje – če jih ne bosta sedaj, jih ne bosta nikoli.
Tudi sama sem imela na začetku težave – te ne posluša? Tudi mene ni.
Pa sem ga zaklenila v kopalnico (oba namreč) in je moral poslušat. Bilo je naporno tako zanj kot zame. Zdaj po sedmih letih zakona sva zelo srečen par – točno veva kaj kdo od koga lahko pričakuje, kaj mora kdo postorit…
Je pa odvisno od vsake osebe posebej – če se sama nebi toliko spoštovala bi bila tiho in prepuščala času čas vprašanje kako bi bilo. Z “vzgojo” moškega je potrebno takoj, takoj se mora zavedat, da gospodinjska dela, otroci… niso več domena samo nas žensk…tudi me smo zaposlene…
Bodi ponosna, tudi ti si vredna najboljšega – če ne bo šlo pojdi, še celo življenje je pred teboj in ne dovoli si, da te moški ponižuje, te ne spoštuje – tako ali drugače.

Pozdrav!

Sprašujem se, kako to, da si to ugotovila šele sedaj?
Praviš, da sta skupaj 7 let?????!!!!
Kaj je pa delal teh 7 let, kdo mu je pravl, likal, …. s kom je seksal?

Pojdi, s takim si ni vredno deliti postelje, krožnika, …

Ali imata kaj otrok? Če ne ni težko spokati in oditi. Nikar pa ne razdajaj svoje plače za takega ničvredneža.
Mogoče obsojam narobe, vendar iz tvojega pisanja ni nič drugega kot ničvrednež.

lp

vprašala si, če te ima rad. Možno je tudi, da te ima, a očitno ima sebe tudi zelo zelo rad. Se imaš ti rada? Če si po duši taka in tako vzgojena, da pospravljaš nogavice in gate za drugimi, se ti bo to dogajalo tudi s kom drugim, ker to lastnost vsak začne izkoriščat, čim jo zavoha. Spremeni sebe, če hočeš doživeti spremembe pri njem. Prva pobrana cota je bila že preveč. Skuhaj bolj malo, nekaj poceni, priboljšek pa kupi le sebi. Boš zmogla? Se ceniš? Živi tako, kot bi rada živela. On se bo že prilagodil, če se bo res moral. Če mu ne bo nujno, se ne bo. Še jaz se ne bi. Človek je po naravi len. Ne smeš mu popuščati.
Drugih ne moremo spreminjati, če ne moremo sebe.

Dela tisto , kar mu ti dovoliš in omogočaš…

pozdravljeni vsi skupaj,
nekaj moram pa res napisat, ker mi ni jasno, kako ste zenske cudne.
Pikki lepo pise, da skrbi za tipa, mu igra gospodinjo, njemu pa ni do tega, da bi bil doma, da bi zivel skupno zivljenje…
kaj pa se mora vec napisat, ko dejstva, ki so ze tako dovolj kruta.
jaz bi ti svetovala odlocen pogovor, ce ga pa ni mogoce spremenit, pa rajsi odidi, sicer bo vedno hujse.
nic pa nisi niti napisla, ce ga sploh imas rada oz. ce bi ga hudo pogresala?
saj veza je pac nekaj drugega kot gospodinja in gospodar.
preberite si sporocilo od blazneza, pa boste videli, kako se obnasa moski, ki ima rad svojo zeno.
vsak zenska si zasluzi moskega, ki jo ima rad in jo spostuje, drugace pa vse skupaj nima smisla.
boljse biti sam in delat, kar se ti zljubi, pa hodit okrog s kolegicami ali pa delat kariero in cakat na pravega!